S telesom zarisan zemljevid nekih dveh trgov

Avtorica si je ponovno ogledala urbano koreografijo Dvojina / Dancers without answers Mateje Bučar, ki je v novi konstalaciji izpraznjenih javnih prostorov brez turistov zaradi epidemološkega stanja delovala drugače – a tudi tokrat je uspela z gibalno “varčnostjo” in v sozvočju s konotacij polno arhitekturo ponuditi ogromno prostora domišljiji.

Biti v dvoje je biti več kot en sam, biti v dvoje je biti del skupnosti, saj za to potrebujemo drugega, in biti v dvoje pomeni tudi nositi odgovornost do in za nekoga drugega. Prosto hoditi po Trgu republike le nekaj ur pred protesti in nekaznovano prehajati že postavljene prepreke je prikazovati, kako arbitrarni so koncepti prepovedi, varnosti in kako sama hoja ni nikoli le stopanje korak za korakom, ampak vedno tudi politizirano dejanje. Ko grem kot ženska ponoči sama peš domov, je to še vedno izpostavljanje nevarnosti, ko skupaj hodimo na protestih in manifestacijah, utelešamo v tistem trenutku v skupnih prepričanjih poenoteno skupnost, in ko po ulicah (ne le ameriških, ampak drugih zahodnih) krajev hodijo vsi, ki na videz ne ustrezajo normativom belskosti, že samo s svojo prisotnostjo postajajo tarče sistemskega rasizma.

Koreografija Mateje Bučar, ki se nenehno vrača k hoji kot osnovnemu gibalnemu principu, kot refrenu, kot podtonu, je ne le performans na javnem kraju, ampak tudi koreografija same arhitekture tega prostora in njegove rabe.

Ko v dvoje po Trgu republike potujeta Nataša Živković in Katja Legin, sta njuni telesi permutacija mnogih različnih prisotnosti v javnem prostoru. Koreografija Mateje Bučar, ki se nenehno vrača k hoji kot osnovnemu gibalnemu principu, kot refrenu, kot podtonu, je ne le performans na javnem kraju, ampak tudi koreografija same arhitekture tega prostora in njegove rabe. Plesalki potujeta in se zaustavljata v cikličnem ritmu premikanja z jasnim namenom in ciljem do točk, ko fraza postoji na mestu, s čimer poudari dotično pozicijo v prostoru, kjer se je ustavila. Stati na mestu namreč rezonira popolnoma drugače kot premikanje, saj si telesa ogledujemo v razmerju do površin, ki jih obdajajo, medtem ko se med hojo našemu pogledu razpirajo dimenzije prostora, ki ga puščata za seboj, in možnega, kamor šele odhajata.

Nataša in Katja, oblečeni v izstopajoče živo rdeča oblačila, za sabo vlečeta vsaka svoj kovček v isti barvni shemi. Kvaliteta njunih gibov ostaja zvesta principu drugih Matejinih urbanih koreografij, ko lovi ravnotežje med vsakdanjim gibalnim vokabularjem in njegovo minimalno stilizacijo; da bi ga dosegli, plesalki vsak gib izvajata precizno, kontrolirano in usklajeno, tok ni nikoli prekinjen, a jasno vidimo posamezne enote. Umirjeni in v odsotnosti ekscesne eksplozivnosti sta njuni gibajoči se telesi v prostoru kot živa objekta.

Medtem ko sta za nas Spomenik žrtvam vseh vojn in Trg republike nabita s spomini in z družbenimi pomeni, za turiste ne nosita te historične vrednosti. Dvojina nas opominja na distorzirano podobo mesta, mapiranega pod vplivom intimnega doživljanja.

Dvojino sem si v razmiku enega leta ogledala na dveh različnih lokacijah, na Trgu republike in pri Spomeniku žrtvam vseh vojn. Obe mesti sta impozantni s svojimi velikanskimi betonskimi strukturami, pa naj bodo to beli kvadrasti bloki, umeščeni med starejše zgradbe, ali pa obširna ravnina trga pred parlamentom. Rdeči figuri, ki stopata na ta prostora, sta »majhna človeka«, ki stojita vis-a-vis ostrim, hladnim, brutalističnim simbolom, ki se v kulturnem spominu povezujejo z državniškostjo in državnostjo. Ko opremljeni s kovčki Nataša in Katja zastaneta, da bi s prstom pokazali na razobešene zastave ali pa del stavbe, se pred oči prikrade podoba trum turistov sodobnega masovnega turizma, pri katerem je doživljanje geografskega prostora zoženo predvsem na njegovo vizualno, materialno, oprijemljivo plat. Okrnjena izkušnja v službi maksimiranja turizma mesto objektificira, saj postane prodajni produkt, a v očeh obiskovalcev tudi relativizira njegove »sestavne« dele. Medtem ko sta za nas Spomenik žrtvam vseh vojn in Trg republike nabita s spomini in z družbenimi pomeni, zanje ne nosita te historične vrednosti. Dvojina nas opominja na distorzirano podobo mesta, mapiranega pod vplivom intimnega doživljanja.

Zato je Dvojina pred Spomenikom žrtvam vseh vojn (namerno ali ne) komentar o samih okoliščinah njegove postavitve. Kajti sprava, okoli katere se je vrtel diskurz, se vedno tiče dveh strani in biti v dvoje je tudi upirati se prisilni ideološki razdvojitvi. Ista koreografija na deloma zagrajenem Trgu republike s telesi, ki v tistem času, opoldne, še lahko prehajajo v ograjen del, poudarja bodočo razdaljo med tistimi v parlamentu in protestniki na trgu. Prav tako pomemben kraj za slovensko zgodovino, prostor spominov, za nekatere tudi simbol enotnosti, začne med Dvojino izstopati v svoji megalomanskosti. Na Kongresnem trgu je koreografija odzvanjala veliko bolj teatralno, saj sta se Katja in Nataša velik del časa premikali obdani v s treh strani zagrajenim prostoru, na tako rekoč naključnem odru, kjer je naš pogled z relativno lahkoto zaobjel celotno postavitev; možno si je bilo izbrati karseda idealno očišče. Na Trgu republike je bilo to nemogoče – plesalki, ki sta prepotovali celotno pokrajino od Šubičeve ulice pa do vrhnje ploščadi blizu vhoda v Cankarjev dom, nista ponujali enotnega gledišča, iz katerega bi lahko nemoteno ugledali celoten tableau.

Vedno znova ji uspe ujeti optimalno razmerje, kjer iz koreografije iztisne vse njene potencialnosti, vse njene perspektive. Ni vidika živega dogodka, ki ga ne bi izdolbla, pretehtala in naslovila, še nečemu tako temeljnemu in samoumevnemu, kot je pogled, so vsakič znova spodnesena njegova trdna tla, naše navade načina gledanja.

Bežnim mimoidočim morda na videz preproste fraze dajejo hitro slutiti, da pri Mateji Bučar ni elementa, ki ne bi bil dobro premišljen. Linija, po kateri potujeta Nataša in Katja od »hrama demokracije« do »hrama kulture«, nevsiljivo, a izjemno prodorno uokvirja dramaturgijo prostora. Izza ograj od parlamenta in plapolajočih zastav preko s pogledom nezaobjemljive površine trga, ki razprši, razsredišči naš fokus, pa vse do zgornje ploščadi. K vrhu te prostorske dramaturgije, kjer uzremo podvojeno dvojino. Figuri plesalk, kot njun odmev pa v nebo segajoči veličastni Ravnikarjevi stolpnici. Čisti užitek podobe.

Dvojina ponovno razodeva izjemno mero premišljenosti, ki definira opus Mateje Bučar. Vedno znova ji uspe ujeti optimalno razmerje, kjer iz koreografije iztisne vse njene potencialnosti, vse njene perspektive. Ni vidika živega dogodka, ki ga ne bi izdolbla, pretehtala in naslovila, še nečemu tako temeljnemu in samoumevnemu, kot je pogled, so vsakič znova spodnesena njegova trdna tla, naše navade načina gledanja. Mateja poudarja dramaturgijo urbanih prostorov, ki je neločljivo priključena k vprašanju o prilaščanju javnega prostora, zato ta ni Dvojinina readymade scenografija, ampak sonastopajoči in soustvarjalec. Pravzaprav je to res za vse elemente, saj ne najdem trenutka, ko bi kateri od njih postal odveč ali pa arbitrarno določen, koreografinja je pri svojem delu, če malo karikiram, izredno varčna. Navidezna okrnjenost nikakor ne pomeni neproduktivne praznine, nasprotno, pretanjena razmerja med koreografskimi elementi podajo ravno pravšnjo mero iztočnic za našo domišljijo.

MAŠA RADI BUH
je motrilka sodobnih scenskih umetnost in študentka sociologije kulture.

---

DVOJINA / DANCERS WITHOUT ANSWERS
Ideja in koreografija: Mateja Bučar v sodelovanju s Katjo Legin in Natašo Živković
Izvedba: Katja Legin in Nataša Živković
Zahvala: Zavod ZET
Projekt omogočajo: Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo in članstvo v ICONS, Zavod Zet
Produkcija: DUM-društvo umetnikov z medijsko podporo Kina Šiška.

Opombe bralcev (0)