Radharani Pernarčič

Ko počistijo do sterilnega, se izpod kavča izvije hehet spregledane podrobnosti

Radharani Pernarčič se v značilni esejistično izpovedni praksi loti premisleka predstave Tikdo DISKOlektiva, ki svojo raziskovalno snov najde v dotiku: “Predvsem pa didaktično posreduje predstavnost o daljnosežnem transferju dotika preko materialov/snovi/besed/glasu. Na neki točki izreče prav to formulacijo: »do roba vesolja«. Tako uvede tisto presežnost, ki ni zgolj prenesen pomen »dotakniti se«, v smislu »ganiti«, obenem pa tudi ni zgolj koncept – je drugače razvit spoznavni aparat (telesna inteligibilnost), kot plod dolgotrajnega prakticiranja specifičnih telesnih veščin in umetnosti. Če bi bili rastline, se nam zaznavanje intencionalnosti in spremembe stanj drugih (tudi po več tisoč kilometrov oddaljenih) bitij ne bi zdelo nič čudnega.”

Po skoraj polletnem mrku performativnih dogodkov, ko dolgoletnih sodelavcev malo da ne vprašam, kdo si že ti, me navduši sveže vabilo k ogledu predstave Tikdo. Kontekstu Odprtega odra, kjer naj bi predstava potekala, bi sicer lahko namenili povsem svojo obravnavo, a k sreči na dan dogodka dež odplakne vse te vsiljene politizacije in nas prežene v zavetje Stare elektrarne. Kar se tam odvije v čisti zasebnosti, ima širok domet.

Navidezna nevšečnost odpovedi javne predstave na muzejski ploščadi se izkaže za svojevrstno zibko dimenzij: »ohlapnost« je prostor možnosti. Skoraj uro pred okvirnim pričetkom tokratne interne verzije mi performer1 DISKOlektiv odpre pri stranskih vratih. Kot nek nenavaden butler je, ki so ga pustili samega doma in si je privoščil rumene kratke hlače, a ni zato nič manj posvečen svojemu delu – svojemu poslanstvu. Popelje me skozi hodnik do dvorane, kjer dobesedno slišiš trajno izpraznjenost prostora. Pravzaprav si prispel v skrivnostno zatočišče, kjer ni vse povsem običajno, le da tega še ne veš. Polje vstopa že veliko prej. In vselej malce drugje. A se mora najprej odviti, da lahko raztresene zaznavne drobce tudi umestiš.

Na prvo žogo si težko predstavljamo, da dotik – tj. glavna tema in raziskovalna snov predstave – pozna razdalje. Običajne senzorne izkušnje nam pravijo, da je dotik (za razliko od vida, sluha itd.) izrazito lokalen: le natančno zdaj in natančno tukaj. Performer se me npr. ne more dotakniti »od daleč«, »že od dopoldne« ali »na splošno«, ampak le na mestu, kjer, in le, ko se me dotakne. Dotik kot nekakšna nulta točka torej. In vendar s predstavo vznikne vse kaj drugega kot to.

Na prvo žogo si težko predstavljamo, da dotik – tj. glavna tema in raziskovalna snov predstave – pozna razdalje. Običajne senzorne izkušnje nam pravijo, da je dotik (za razliko od vida, sluha itd.) izrazito lokalen: le natančno zdaj in natančno tukaj.

Prostor je ob mojem prihodu temačen in tak ostane do konca. Objame me vonj, ki ga oddajajo stene, pod, praktikabli, skratka sam material. Ljudi, ki so se pogosto potikali tu notri, le slutiš. Ker oči ne iščejo znanih obrazov in prostega sedišča, se lahko zazrem v značilna loftovska okna … in za trenutek se mi zazdi, da zunaj vidim Amsterdam. Ne kraj – čas … ko se je pač meni odpiral svet umetnosti, predanost plesu; čas, ko je Katie Duck na klasih hreščala o »podaljšanju giba do konic prstov, skozi stene do roba mesta, do vesolja …« in mi je njen glas/govor pomagal vzpostaviti drugače razprto telo. Medtem se prikradeta še dve gledalki. Ne da bi komu omenila svoj pravkaršnji telesni spomin, ena od njiju privleče na dan predstavo Tkalci,2 Koncept in koreografija: Andreja Rauch Podrzavnik ki je nastajala tukaj, v prav tistem času. Čeprav je nikdar nisem videla, se mi (zaradi takratnih medosebnih konstelacij) še danes zdi, da sem z njo skoraj intimno povezana. Tiho pokimamo ob nenaključju. Da smo v dvorani skupaj s performerjem samo štirje, bi se v tistem obdobju zdel polom – danes je to ravno neprecenljiva možnost za prepoznavanje subtilnejših nitk (in bitk). Vsi ti mikro dogodki zato niso odvod recenzentskega zapisa: trdim, da inherentno spadajo k predstavi in praksi.

Da smo v dvorani skupaj s performerjem samo štirje, bi se v tistem obdobju zdel polom – danes je to ravno neprecenljiva možnost za prepoznavanje subtilnejših nitk (in bitk).

Performer večji del predstave stoji: komaj kak gib, premik na drugo mesto – prakso opravlja z notranjo intencionalnostjo. Medtem se vrti zvočni posnetek, ki gledalca pripravlja in spodbuja k dotiku z njim. Dopušča, da tudi ne. Predvsem pa didaktično posreduje predstavnost o daljnosežnem transferju dotika preko materialov/snovi/besed/glasu. Na neki točki izreče prav to formulacijo: »do roba vesolja«. Tako uvede tisto presežnost, ki ni zgolj prenesen pomen »dotakniti se«, v smislu »ganiti«, obenem pa tudi ni zgolj koncept – je drugače razvit spoznavni aparat (telesna inteligibilnost), kot plod dolgotrajnega prakticiranja specifičnih telesnih veščin in umetnosti. Če bi bili rastline, se nam zaznavanje intencionalnosti in spremembe stanj drugih (tudi po več tisoč kilometrov oddaljenih) bitij ne bi zdelo nič čudnega.3 Glej npr. Thompkins in Bird, Skrivnostno življenje rastlin, 1989. A ker smo ljudje, ostaja zmožnost razširjene zaznave le »atribut obskurnih alternativcev«.

Performer večji del predstave stoji: komaj kak gib, premik na drugo mesto – prakso opravlja z notranjo intencionalnostjo. Medtem se vrti zvočni posnetek, ki gledalca pripravlja in spodbuja k dotiku z njim.

In vendar očitno deluje. Čeprav prva in druga ponovitev istega posnetka sprožita različna učinka (med sabo, pa tudi med nami), slednjič vseeno vznikneta v skupni svet. Govor eno izmed gledalk npr. telesno razpre – to, kar sama poznam iz (zdaj že »poniklega«) časa. Mene najprej pusti zunaj – morda zaradi izrazite eksplicitnosti ali pa zaradi mojega že normaliziranega znanja, ki v besedilu sliši le nekaj »preosnovnega«. Šele ko se posnetek ponovi, me kombinacija razlagalnega modusa, globokega moškega glasu, počasnosti in (pre)pozorne izgovorjave postopoma navda z občutkom nekakšne prezentacije v stilu »duhovno-poslovnih navodil«, ki se v nedogled predvaja le še sama sebi v namen na neki zapuščeni železniški postaji. Tu se plesno orodje za sprožanje telesne zavesti prevesi tudi v gledališko komponento, ki sproži še imaginativno zavest. Opazujem torej, kako se na tej postaji sočasno podijo trije sobivajoči ontološki tiri: stanje razprte dovzetnosti, ko te že beseda zlahka premakne; otrdelost, na površju katere »glumi glivo« le še mrtev prikaz – iluzija, da se življenje tvori z dobesednim ponavljanjem ready made besednih zvez/key words; in slednjič tudi čista praznina – ko ni več ničesar in je ta posnetek še edini preostali tehnološki artefakt za propadlim človeštvom … In kar je lahko posamezno stanje, lahko vidimo tudi kot družbeno-zgodovinska obdobja, zaznamovana z neko prevladujočo (kolektivno) inercijo. … Po predstavi spet tiho pokimamo v strinjanju, da so to pravzaprav ponikalnice, ne pa kronološko zaporedne enote z omejenim rokom trajanja. Da so vse vselej na voljo in gre bolj za vprašanje kalibracije.

A zaenkrat smo še pri atmosferi postaje … čudna večnost … In kdo so že ti štirje?

Piči me nenadna radovednost. Sprva preskočim neposredni dotik, bolj me zanima, ali se lahko dotaknem mesta, kjer je performer stal malo prej. Se lahko dotaknem njegove v snov vtisnjene prisotnosti? Postopoma nas vlek le prinese v fizičen dotik. In ko s ponovnim odmikom opazujem v mraku plešoči silhueti moškega in starejše ženske, dojamem, da so to tisti štirje, ki so se zavlekli v dovolj skrito zaklonišče, da jih ni odplaknilo z drugimi. Ta postaja je zdaj osamljeno, a vseeno iskrivo igrišče preživelega duha.

In zato pravim: morda smo se zgolj navadili, da mora biti umetnost dostopna širši množici. Morda je intimna verzija Tikdo dokaz, da to ni nujno? Ker se umetnost ne vzpostavlja v prikazovanju, ampak v »odpiranju človeškega potenciala«.

Kako bi se odvijala predstava na ploščadi med publiko, ne morem soditi. Lahko le pristavim, da DISKOlektiv dobro ujame balans v pristopu, ki sicer nagovarja z razvito plesalsko zavestjo, a ostaja tudi »dummies friendly«: na ploščadi bi radodarno poklonil dostop do zaupanja tudi odtujenim ljudem. In vendar se mi zdi pomenljiva prav internost – trenutno edina prava možnost za pristno zaznavanje kolektivnega polja intencionalnosti. Za delovanje, ki ni zgolj reakcija na nekaj vsiljenega. Čas, ko-se-je-vse-odpiralo, drvi v svoj ponor. V »ekonom loncu« novega sveta pospešeno vre inercija strahu-in-ega. Že če vržeš vanj ništrc nečesa senzibilnega, se takoj zamasti skupaj s prevladujočo noro župo. Polje je pač dovzetno za vse vrste silnic. In zato pravim: morda smo se zgolj navadili, da mora biti umetnost dostopna širši množici. Morda je intimna verzija Tikdo dokaz, da to ni nujno? Ker se umetnost ne vzpostavlja v prikazovanju, ampak v »odpiranju človeškega potenciala«.4 Po besedah Barbare Novak. Pravim: selitev umetnosti v internost iz-prepoznavanja, ne obupa. Iz odločitve, ki tiho ve, da se ne da uničiti čisto vsega in nič zares ne izgine. Vselej bo nekje še kak poslednji Mohikanec sam pri sebi gojil pretanjeno čutenje … plesal, ustvarjal … vztrajal … Nekaj semen se vselej poskrije, in ko spet pridejo naklonjeni pogoji, vzklijejo. Tudi to vejo rastline bolje od nas. Slej ko prej se tako na neki navidezno prazni postaji srečajo že štiri taka semena. Ki svojega potenciala niso zavrgla. Ki niso metala biserov svinjam, da bi jih spremenili v žolčne kamne … dandanes pač digitalne, distancirane. Da je v destruktivnih časih treba dragoceno znanje poskriti v katakombe, so ne nazadnje vedeli že menihi – kaj nam ni jasno?

RADHARANI PERNARČIČ
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

DISKOreografija in ples: DISKOlektiv
Produkcija: International Dance Terrorist Organization
DISKOprodukcija: Svet
S podporo Mestne občine Ljubljana