Radharani Pernarčič

Gornji, spodnji, čudni, čarni

Radharani Pernarčič se zapelje v Mursko Soboto na 15. festival Fronta, festival, ki vsa ta leta vztraja v pogumni in nujni decentralizaciji. Kot vse druge, tudi njega prebadajo ukrepi pandemije, ki jih Radharani spusti skozi svoje miselne obrate, da bi lahko sploh pisala o novih pogojih, v katerih so se znašle nove produkcije: “Novi svet, ki se odstira skozi to nametanost diskrepanc v političnih ukrepih, soobstoječih človeških načinih soočanj s situacijo ter nekompatibilnih stanjih, početjih, ideologijah, estetikah – brez repa in glave, eno čez drugo – je kot niz kvarkov, ki so enkrat delci, drugič valovi … ki so in hkrati niso … ki če jih že samo imenujemo … what the fuck?”

Čému bomo podlegli, katere bitke (na katerih frontah) bomo vendarle izborili in kaj bo zaradi obojega hote ali nehote sevalo iz nas, se mi zdi v tem letu neizbežno vprašanje. Včasih se preočitnemu ne moremo ogniti. Pozna se, da npr. festivali svojega programa več ne morejo snovati po sebi lastnem smislu, kriteriju, vsebini. Tisto, kar se v teh časih festivalom in prireditvam od zunaj vsiljuje kot strog okvir odredb za izvedbo, se slej ko prej spontano vsili tudi kot notranja rdeča nit in atmosfera. 27. avgusta se tako na 15. festivalu Fronta odvije večer, ki je tudi naslovljen Ples med pandemijo.1 Festivala Fronta sem se udeležila le 27. 8. zvečer in 28. 8. popoldne, zato moj zapis ne zaobjema nujno atmosfere celotnega festivalskega programa. Gledalci sedimo v dvorani gledališča Park, bolj ali manj že navajeni predpisanih »medicinskih nagobčnikov« in praznega prostora, ki zeva okrog vsakega posameznika. Pravzaprav se mi še prej kot same maske ravno ta premer-4-stolov-okrog-sebe vse bolj dozdeva kot nek transfer kostuma z igralca na gledalca: kot nevidna krinolina, ki ti jo nataknejo na vhodu, da bi te »zaščitila« pred bližino. Ker teater mora biti. In ker sodobnost ni odnesla le »4. stene«, ampak je gledališče gladko malo kot rokav obrnila navzven. Dandanes tako večino družbenih praks počiva na uprizarjanju ter postavlja performativ za normo in načelo vsega, gledališče kot profesionalno performativno disciplino in institucijo pa onemogoča in najraje kar zapira, ukinja. Za kaj ga le rabimo, saj je že tako vsepovsod! Skladno s tem se del teatrskosti na 2. festivalski večer odvije na odru, drugi pa pač mimogrede v preddverju – ko nekdo kljub prepoznavni rdeči barvi in napisu »Fronta« preprosto ukrade vse maske. Pa najdi smisel v tem, če moreš! Sedaj lahko torej gledališčniki enako skomigamo z rameni v popolnem nerazumevanju nekega početja, kot mnogi skomigajo ob nerazumevanju performativnih praks. Ostanimo zato vsaj pri tistem na odru.

Tam se – razen enega dueta, ki je dovoljen, ker sta perfomerja par – zvrstijo solo zasedbe ali pa kar videi, ki so večinoma nastajali v času najstrožje karantene. Kot vidimo, se je tudi koncept »domačih sten gospodinjstva« oz. »biti iz istega gospodinjstva« obrnil kot rokav. Če je to dvoje človeku še do nedavnega predstavljalo neko bivanjsko središče, najožjo celico, iz katere se poda v širši (družbeni in fizični) svet in se vanjo spet vrača, se danes gospodinjstvo vsiljuje za ekstremiteto – najširšo možno razsežnost in domet prostora, medčloveških odnosov in slednjič predstavne zmožnosti. Vse to se ni začelo iz tabule rase in/ali zaradi virusa. Nekateri so se pripravljali: knjigarne vam lahko potrdijo, da je marsikak »jaz-in-moj-možek« že lep čas praznil le še njihove zaloge kuharskih knjig. Medtem ko so torej drugi na veliko kuhali (in posledično potrebovali enormne količine WC papirja), smo gledališčniki ostali brez temelja naše discipline: intersubjektivne izmenjave energije med empatično propustnimi telesi v skupnem prostoru. Kot če bi programerju onemogočil uporabo računalnika. Historičen razvoj gledališke umetnosti tako porabi dobrih 50 let, da redefinira najprej 4. steno in počasi preseže še ostale tri, nato pa se nenadoma znajde v gabaritu šestih sten gospodinjstva! Kakšen čudovit paradoks. Spominja me na vic, v katerem pijanček kroži okoli kioska in po petnajstem krogu zakolne: »Mater, en me je zazidal!«.

Historičen razvoj gledališke umetnosti tako porabi dobrih 50 let, da redefinira najprej 4. steno in počasi preseže še ostale tri, nato pa se nenadoma znajde v gabaritu šestih sten gospodinjstva! Kakšen čudovit paradoks.

Ok – to je zdaj nova »kiosk realnost«. A kaj se tam notri človeku zgodi?

V zadnjem programskem sklopu 2. festivalskega večera gledalec pravzaprav ne vstopi niti v gledališče niti v Park, ampak neposredno v »gospodinjstvo« Ane Cvelfar. Na podu ležeče in nekaj neznanega iščoče telo ne zapolni niti desetine praznega prostora naokrog. Če bi kak projektni ocenjevalni kriterij dodeljeval do 25 točk za »skladnost naslova s scensko postavitvijo«, bi dobila vse. Dlje od tega komisiji najbrž ne bi več neslo. Kajti Anina gibalnost pri vsem tem prostoru, ki ji je na videz na voljo, odraža soočanje-z-omejenostjo. A ne telesa ali plesne veščosti. Tega ima na pretek. In prav s svojo neverjetno prožnostjo ter svojstveno koordinacijo gledalcu omogoča jasno branje njenega (nevidnega) gabarita. Njene telesne ekstremitete (kot plesalci pravimo udom) se raztezajo in spet umikajo, zdaj samim sebi, zdaj neki subtilni senzorični oviri v zraku. Kot rastlinske vitice so, ki skušajo s tipanjem spoznati prazne koridorje za rast in limite svojega bivalnega okolja. Kar bi v kakršnem koli drugem kontekstu plesalcu lahko očitali, moramo Ani tokrat šteti v plus: ostajanje na mestu, kjer se telo sicer neumorno giblje, a se nikakor in nikamor ne premakne tudi skozi (fizični) prostor. Ker se je prostorska omejenost med procesom vtisnila kot prosojna sled v njen gibalni material in jo (tudi ne več navzoče) gledalec lahko še vedno zazna.

Kar bi v kakršnem koli drugem kontekstu plesalcu lahko očitali, moramo Ani tokrat šteti v plus: ostajanje na mestu, kjer se telo sicer neumorno giblje, a se nikakor in nikamor ne premakne tudi skozi (fizični) prostor.

Iz teh nenavadnih zasukov koordinat in na trenutke že skoraj kubističnih pozicij (kot bi ji roka segala iz hrbta in gleženj iz kolka) tako veje neka logična nekompatibilnost – morda jo najlažje ponazorim s svojim lastnim poskusom obračanja podnaslova, da ne bi pisalo: »Recenzentski zapis o O praznih prostorih«. Bizarni ples »okrog notranjosti kioska« seveda odraža Anin delovni pogoj: utesnjenost, negotovost in odsotnost komunikacije, tj. nujne dialektike, ki plesalcu edino omogoči feedback, podporo in orientacijo v ustvarjalnem procesu. Vendar pa predstava nikakor ne daje tudi občutka tesnobnosti. Anina performativna koncentracija je zavidljiva, saj niti za trenutek ne izgubi svoje osredotočenosti in prisotnosti. Z enakomernostjo ritma in toka zgradi resnično meditativnost, ki vztraja in drži tudi gledalca.

Slednje lahko razumemo kot pohvalo plesni ustvarjalki. Ali pa kot enega izmed načinov, ki smo se jih ljudje oprijeli med/zaradi karanteno/-e. Tudi to, da je nekatere stiska vodila v umirjeno zbranost, druge pa v še večjo razturanost, se v družbenem prostoru pozna.

In ko se po kičastem plastičnem tepihu pridrajsa iz tovornjaka eden od performerjev ter na klasično tehno glasbo odpleše kombinacijo plesnih korakov, dodajo še: »To je ta alternativna scena, tak se zaj intelektualci izražajo.«

3. festivalski dan si torej ogledam proti-/so-pol. Ker avto ni gledališče, se nas sme pet brez maske skupaj peljati do Expana. Nekakšna soboška »plaža«, ki že kot tip prostora govori, kaj lahko od njega pričakuješ: džuskanje, banalni pogovori ob muzaku, postopanje, balonarski festival, sponzorska vozila (skoraj tanki), ki invazirajo travnik ob jezercu itd. V tem razkošju uprizarjanja kvazi »kul placa« pa kot bingo umeščena performativna intervencija Zavoda 0.1. Tovornjaček z napisom Borger gremo v spremljavi tuc-tuc-a pripelje na trato. Izza počasi spuščajočih se zadnjih vrat se kadi kot iz kuhinje, kjer je star fotr prismodil fržol. Med počasnim odstiranjem v megli sedečih performerjev2 Sanja Nešković Peršin, Klemen Janežič, Tinkara Jerina in Jernej Bizjak. se na balkončku kafiča in pod njim zbere nekaj radovednežev, drugi ostanejo imuni na zaznavne spremembe v okolju. Končno res zagledaš zasedbo v trash kostumski estetiki in Sanja Nešković Peršin, odeta v zlato folijo, navadno namenjeno urgentni pomoči podhlajenim v nesrečah, se ti na žarkem soncu kar malce zasmili. Notranjost tovornjačka člani tega skupnega gospodinjstva napolnijo z zverzirano komunikacijo v gestikularnem jeziku gluhonemih. Ker se gestikulacija preveša v prost gibalni vokabular, gledalec ne more čisto razbrati, ali uporabljajo dejanski/pravi jezik ali ga le imitirajo po svoje. Da prvo, izvem kvečjemu iz pogovorov z udeleženci festivala. Gledalci za mano nimajo tako specifičnih vprašanj: zadovoljijo se z lastnimi splošnimi navedbami: »To je izrazni ples, veš.« In ko se po kičastem plastičnem tepihu pridrajsa iz tovornjaka eden od performerjev ter na klasično tehno glasbo odpleše kombinacijo plesnih korakov, dodajo še: »To je ta alternativna scena, tak se zaj intelektualci izražajo.« Če pogledam naokrog, ne vidim bistvene razlike v »izrazu intelektualcev« in drugih vsakdanjih obiskovalcev. Kdorkoli bi kaj lahko bil del performansa, ki se uzalud-wiga odvija v mimohodu nemenečih se bejbik v bikinkah ali kričeče roza švic majčkah skozi vsesplošno performativno pokrajino. Ko se nič kaj klasičnemu vzdušju pridruži še Indijanec Joe v vlogi DJ-ja, ta fun-plastic-fantastik disco poklon ob 250. letnici rojstva Beethovna doseže svojo maksimalno sodobno vibro. In ko jim ravno malce zmanjkuje dramaturgije, jih v odlično umerjenem timingu tovornjak počasi plešoče odpelje s travnika, ki ga ponovno zapolnijo druga posamezna gospodinjstva. Če bi se odvilo kjerkoli drugje, bi rekla »preveč«, tam pa: »genialna integracija«. Ljudje, ki po »lock downu« le še bolj živijo zgolj za plehko zabavo, pač naj. Problematiziranje dejstva, da se iz same izvedbe Za Ludwiga nikakor neposredno ne bere bojda3 Tudi to namreč zvem iz pogovorov, ob tem pa tudi, da je predstavljena intervencija vendarle work-in-progress, ne pa končana predstava. temeljito preštudirane povezave giba z Beethovnovo glasbo, pa bom prepustila kaki prihodnji debati, v kateri se bomo intelektualci izražali v pravem pomenu besede.

Novi svet, ki se odstira skozi to nametanost diskrepanc v političnih ukrepih, soobstoječih človeških načinih soočanj s situacijo ter nekompatibilnih stanjih, početjih, ideologijah, estetikah – brez repa in glave, eno čez drugo – je kot niz kvarkov, ki so enkrat delci, drugič valovi … ki so in hkrati niso … ki če jih že samo imenujemo … what the fuck?

RADHARANI PERNARČIČ
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.

O PRAZNIH PROSTORIH
Koreografija in izvedba: Ana Cvelfar
Glasba: Erik Satie
Svetovanje: Marija Slavec
Dramaturgija: Zala Mojca Jerman Kuželički
Produkcija: Flota, Zavod Murska Sobota in Flota Ljubljana
Izvršna producentka: Ksenija Kaučič
Koprodukcija: Plesni teater Ljubljana, Plesni forum Celje
Predstava je nastala s pomočjo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije

ZA LUDWIGA
Koreografija: Jernej Bizjak
Izvedba: Sanja Nešković Peršin, Klemen Janežič, Tinkara Jerina, Jernej Bizjak
Dramaturgija: Sara Živkovič Kranjc
Glasba: Ludwig van Beethoven, Miha Šajina (Shekuza)
Besedilo: Nina Ivanišin
Kostumografija: Kiss the Future
Oblikovanje: Jernej Stritar
Produkcija: Zavod 0.1
Koprodukcija: Bora Bora (DK), Zavod Flota, Plesni teater Ljubljana
S finančno podporo Mestna občina Ljubljana.