Petinšestdeset plus? Ni panike!

Avtorica si je ogledala predstavo Stičišče srečanj Carlote Mantecón, koreografinje, ki je sodelovala z amaterskimi plesalkami iz zrelega življenjskega obdobja. Zaradi korone izmenjava s Tenerifi ni potekala dvosmerno, zato ni šlo za dve predstavi, ampak “predstavo in pol”. Maša Radi Buh motri takšno sodelovanje v kontekstu “community dance” in tradicije t.i. postmodernega plesa, ki jima je predstava preko igranja z našimi pričakovanji posredno in igrivo zavezana.

Postmoderno plesno gibanje z začetkom v 60. letih prejšnjega stoletja je v ples vneslo nekaj, kar se pogosto označuje kot demokratizacija, saj je omehčalo okorne okvirje takratnih standardov telesnih figur in dispozicij ter na odru redefiniralo kategorije vsakdanjih akcij in umetniških gibov – pokazalo je, kako gledalčeva drža, ki jo je oblikoval sam kraj dogodka, lahko v njegovi percepciji spremeni ne sam gib, temveč njegov pomen v najširšem smislu. Med odvodi postmodernih idej najdemo »community dance«, kjer se po besedah Sare Houston postmoderna misel, da lahko pleše prav vsakdo, izlušči v opolnomočujočo družbeno inkluzivnost.1 Sara Houston, ‘Participation in Community Dance: A road to empowerment and transformation?’, New Theatre Quarterly, 21(2), 2005. Petra Kuppers v knjigi Community Performance: An introduction dodaja, da pri tej obliki v ospredje namesto produkta stopa proces, kjer v sodelovanju vzniknejo raznolike izkušnje, glasovi in telesa.2 Petra Kuppers, Community Performance: An introduction, New York: Routledge, 2007.

Četudi predstava Stičišče srečanj, v angleščini Dance, no goal, sledi celoletnim rednim klasom za osebe, starejše od 65 let, ki jih je organiziral Plesni teater Ljubljana, se izmika iz okvirjev »community dance«, saj struktura ustvarjalk in ustvarjalcev ni bila horizontalno izravnana, temveč je uprizoritev nastala v avtorstvu španske koreografinje Carlote Mantecón.

Četudi predstava Stičišče srečanj, v angleščini Dance, no goal, sledi celoletnim rednim klasom za osebe, starejše od 65 let, ki jih je organiziral Plesni teater Ljubljana, se izmika iz okvirjev »community dance«, saj struktura ustvarjalk in ustvarjalcev ni bila horizontalno izravnana, temveč je uprizoritev nastala v avtorstvu španske koreografinje Carlote Mantecón v sodelovanju z asistentko in dramaturginjo Uršo Adamič. Upoštevajoč, da so bili nastopajoči, tako tu v Ljubljani kot na Tenerifu, s katerim je bilo vzpostavljeno ustvarjalno in producentsko partnerstvo, neprofesionalni plesalci, ter po drugi strani, da naj bi zaključek procesa rezultiral v polnokrvni uprizoritvi in ne le prikazu, se nastalo priključuje projektom, kot sta Starci in Jate izkušenih ptic, kjer aktivna participacija zabrisuje ali pa vsaj problematizira dihotomne koncepte visoke in nizke umetnosti ter »amaterjev« in profesionalcev.

V Stičišču srečanj postmoderna tradicija (s katero korespondira angleški prevod naslova) ni prisotna le implicitno, temveč premišljeno prežema tako vsebino kot formo. Videoportrete nastopajočih plesalcev Maríe De La Cruz Álvarez Galván, Maje Culiberg, Wenceslaa Gutiérreza Barriosa, Majde Lekše, Metode Pavlič in Mari Line Sánchez Díaz uvodno napovedujejo kratki zapisi, izseki iz njihovih biografij, ki pripovedujejo o (ne)naključnih srečanjih s priznanimi in poznanimi koreografi Trisho Brown, Yvonne Rainer, Xavierjem le Royem in drugimi, čemur sledijo krajše plesne fraze. Zasnovane so kot solistične sekvence, v katerih rezonirajo prav kvalitete postmodernega plesa v svoji navidezni naključnosti in nepovezanosti posameznih gibov, izvedenih s kar se minimalno potrebno količino vnesene energije. Sproščena, a resna odrska prezenca, ki ostaja izven registra emocionalne ekspresivnosti, sproža komične momente, v katerih plesalke in plesalci kljub smehu iz publike trdno držijo koncentracijo in s tem tudi našo pozornost.

Izkušnji obeh publik se razlikujeta, saj sta razmerji med tem, kar se predvaja na platnu in kar je prisotno v prostoru, obrnjeni, a po drugi strani podobni, saj vsaka stran virtualno opazuje nastopajoče na drugem koncu Evrope.

Estetika praznega odra z belim plesnim podom črno škatlo Plesnega teatra Ljubljana iluzorično poveča in poglobi, telesa pa na podlagi asociativnega okolja tudi prostorsko umesti v sodobno plesno tradicijo. Kontrast med belino tal in črnino ozadja poudari njihovo figuralnost, saj so zaradi jasne optične distinkcije med tlemi in obdajajočimi zidovi telesa še bolj poudarjeno prizemljena, izriše pa se njihova 3D-materialnost v uprizoritvenem prostoru. Na platnu ob zadnji steni se zaradi koronavirusa spremenjenega ustvarjalnega procesa predvajajo videoposnetki nastopajočih s Tenerifa, ki sledijo enaki logiki kot tisto, kar gledamo v živo. Gledalci v Sloveniji in v Španiji ob sočasni premieri prisostvujemo dvema matricama, ki nista ne ena in ne dve predstavi, morda sta predstava in pol. Izkušnji obeh publik se razlikujeta, saj sta razmerji med tem, kar se predvaja na platnu in kar je prisotno v prostoru, obrnjeni, a po drugi strani podobni, saj vsaka stran virtualno opazuje nastopajoče na drugem koncu Evrope.

Premeten trik, ki ga je koreografinja vpeljala v Stičišče srečanj, se poigrava z vplivom, ki ga imajo naša pričakovanja na naš pogled. Krajše prvoosebne pripovedi nenavadnih anekdotnih srečanj z različnimi koreografi nas ob izogibanju vnaprejšnjim napovednikom ali gledališkemu listu v momentu nepozornosti pretentajo. Četudi nam predstava tega eksplicitno ne pove, dozira ravno pravšnjo mero izmišljenih informacij, da v svoji domišljiji niti med seboj povežemo v zgodbe, ki nastopajoče prezentirajo kot bivše profesionalne plesalce. Njihova plešoča telesa ostajajo ves čas zvesta enaki strukturi in enaki kvaliteti gibanja – konstanta, ki nudi prostor, da na njej opazujemo, kako ugotovitev, da imajo prav vsa imena nenaključno pravopisno napako in da profesionalna preteklost plesalk in plesalcev ni resnična, transformira naš pogled nanje. Težko je iz zavesti izbrisati to novo vednost, ki poudari, kakšno pomensko težo nosijo besede, kadar so na odru telesa marginaliziranih ali družbeno ranljivih skupin. Kljub dediščini postmodernega plesa je plesno telo še vedno precej normirano, zaradi česar je prisotnost drugačnega neizogibno zaznamovana s to prizmo.

Na koncu ostaja vprašanje, ali bo v prihodnosti na odru prostor ne le za starejše neprofesionalce, ampak tudi za profesionalne plesalke in plesalce iz t. i. skupine 65+; ali pa se ti nahajajo v preveč nedefiniranem področju ter niso ne dovolj »fit« in ne dovolj »amaterji«, da bi bili atraktivni?

Carlota Mantecón in ustvarjalna ekipa so našli inovativni način, kako jo preseči in sočasno prečekirati naše lastne predsodke in pričakovanja, s katerimi vstopamo v dvorano. V luči razmer, ki niso omogočale predvidenega procesa v živo, temveč individualna srečanja preko video klicev, nastalo delo uspešno integrira različne aspekte vodilnih idej postmodernega plesa in v sebi nosi potencial tudi za planirano celovito izvedbo v živo v naslednjem koledarskem letu. Negacija virtuoznosti, objektificirana v znamenitem Ne manifestu Yvonne Rainer, najde svoje mesto ne le v integraciji ene izmed družbenih skupin, ampak tudi s tem, ko se ji nepokroviteljsko ponudi soustvarjanje z uprizoritvenimi postopki, ki so mnogokrat označeni za težje dostopne, težje razumljive tistim izven profesionalnega ali polprofesionalnega polja. Na koncu ostaja vprašanje, ali bo v prihodnosti na odru prostor ne le za starejše neprofesionalce, ampak tudi za profesionalne plesalke in plesalce iz t. i. skupine 65+; ali pa se ti nahajajo v preveč nedefiniranem področju ter niso ne dovolj »fit« in ne dovolj »amaterji«, da bi bili atraktivni?

Maša Radi Buh je motrilka uprizoritvenih umetnosti. Trenutno na magistrski stopnji študira sodobni teater, ples in dramaturgijo na Univerzi v Utrechtu.

---

Stičišče srečanj
Režiserka in koreografinja / Directora y Coreógrafa / Director and Choreographer: CARLOTA MANTECÓN
Oblikovalka zvoka / Artista Sonora / Sound Artist: LUZ PRADO CODINA
Delo z glasom / Trabajo Vocal / Voice Work: TAMARA ASCANIO
Dramaturginja in asistentka / Dramaturga y Asistente / Dramaturg and Assistant: URŠA ADAMIČ
Umetniški video in montaža / Video Artista & Editor Vídeo / Video Artist & Editing: ALBERTO REVERÓN
Umetniški video / Video Artista / Video Artist: PILA RUSJAN
Oblikovanje luči / Diseñadora de Iluminación / Light Designer: CRISTINA BOLÍVAR
Adaptacija luči v Sloveniji / Adaptadora Iluminación en SLO / Light Adaptation in SLO: JANKO OVEN
Kostumi / Vestuario / Costumes: SILVIA NAVARRO
Plesalci in soustvarjalci giba / Bailarínas & Co-creación de Movimiento / Dancers & Co-creators of Movement: MARÍA DE LA CRUZ ÁLVAREZ GALVÁN, MAJA CULIBERG, WENCESLAO GUTIÉRREZ BARRIOS, MAJDA LEKŠE, METODA PAVLIČ, MARI LINA SÁNCHEZ DÍAZ
Kreativna producentka / Productora Creativa / Creative Producer: KATJA SOMRAK
Producentka v Španiji / Productora en España / Producer in Spain: SARA SERRANO
Soprodukcija / Co-producido por / Co-produced by: PLESNI TEATER LJUBLJANA / DANCE
THEATRE LJUBLJANA & CABILDO DE TENERIFE & AUDITORIO DE TENERIFE ADÁN MARTÍN

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)