Telebajsice resničnostnosti: kolonialistična komedija za odrasle in otroke

Avtor si je ogledal remake predstave, oziroma distopičnega feminističnega resničnostnostnega gibalno-gledališkega šova Urške Vohar: ” Predstava TRI psice, DVA planeta, ENA raketa je duhovita in prodorna alegorična parodija vztrajnih poskusov demokratizacije preteklega, obstoječega in bodočega človeštva. V njej boste našli toliko feminizma za vsakdanjo rabo, kot boste hoteli, a vam miru ne bo dalo namigovanje na kolonizacijo vesolja in falična plovila Elona Muska.”

Moje gledališko pisanje je zadnje čase inspirirano z dogodki v Stari elektrarni, kjer so tudi v času protiepidemijskih ukrepov nekateri ustvarjali program za petičneže in narodne mase. Tokrat me je po možganskih vijugah pogladil dogodek v okviru Emanatovega progresivnega neokabarejskega Festivala odklonskih entitet.

Gre za gibalno-gledališko miniaturko za otroke in malo manj otroške, a po možnosti za otročarije senzibilno naravnane odrasle. Pozorni boste ugotovili, da gre za predelavo nekdaj že videne predstave iste avtorice, ki pa tokrat povsem zamenja kasting in usmeri svojo zapeljivo raketo proti znatno razposajenejši različici planeta Mars.

Odklonski fest, čigar snovalcem in organizatorjem gre poklon za protivirusno, če ne kar proti-ukrepno trdoživost in vztrajnost, nam je namreč postregel tudi s predstavo TRI psice, DVA planeta, ENA raketa, pod katero se podpisuje Urška Vohar, pri besedilu pa je pomagala tudi kultna Simona Semenič. Gre za gibalno-gledališko miniaturko za otroke in malo manj otroške, a po možnosti za otročarije senzibilno naravnane odrasle. Pozorni boste ugotovili, da gre za predelavo nekdaj že videne predstave iste avtorice, ki pa tokrat povsem zamenja kasting in usmeri svojo zapeljivo raketo proti znatno razposajenejši različici planeta Mars.

V vseh potezah gre za komedijo, ki nas nasmeji. Na najbolj enostavni ravni gre za resničnostni šov v katerem tri Zemljanke z raketo poletijo na Mars z namenom oblikovanja nove in boljše družbe, kot pravi spremni tekst. In ker potujejo protagonistke na Mars, predstava seveda vključuje vse mogoče namige na to arhetipsko popotovanje iz drugih umetniških del in televizijskih prenosov, vključno z odštevanjem do vzleta, ki ga poleg domiselne izvedbe na odru postavi tudi v sam naslov dela.

3 … 2 … 1 … in eksplozije ob poletu v vesolje ne spremlja kultni song Davida Bowieja, temveč nostalgična elektronska glasba, ki bi v zgodnjih osemdesetih lahko nastala v studiu Miha Kralja, čeprav jo je spisal vrhunski Matjaž Predanič. Prav tako astronavtski skafandri niso tisti tipični, ampak nekakšni kopasti telebajskasti kombinezoni za napihnit, ki so tako prismuknjeno kul, da fantastično kustomografinjo in rekvizitarko Urško Recer po tej poti prosim, da mi enega posodi za naslednji maskenbal.

Poučnost in tendenca k poučnosti predstave je nekoliko prikrita, o čemer več kasneje, a včasih jo vseeno uzremo v eksplicitnih edukativnih vložkih tipa Mars je manjši od Zemlje, kjer pa kljub nižji temperaturi ne sneži. Kar je lahko čisto fascinantno za vsakega, ki teh dejstev ne pozna. Recimo zame.

Gre tako rekoč za resničnostnost, ne pa za resničnost, kajneda? Gre za resničnostnostni šov, ne pa za resničnostni šov. In mi v (zaradi znanih ukrepov) zdesetkanem občinstvu smo, če si le za trenutek zaželimo, resničnostnostni gledalci tega šova.

Zgodovinsko obdobje, v katerem se osvajanje znamenitega planeta dogaja, ni čisto natančno opredeljeno, kar povečuje občutek zmede in s tem razigranosti in humornosti dogajanja. Ker gre za »reality show«, ki ga s pomočjo tehnologije z Marsa prenašajo na Zemljo, bi lahko rekli, da smo že v 21. stoletju. A scenografija, rekviziti in glasba ne dopuščajo, da bi šlo za realistično sedanjost. Gramofon in starinski tranzistorski radio-kasetar, ki se po principu improligaškega »Neznanega predmeta« spreminja v nekakšen NASA računalnik, sta morebiti res modna, ampak za umestitev v današnji čas bi vsekakor potrebovali še kaj več. Denimo pametne telefone. Teh pa na Marsu Urške Vohar ni. A so v svoji pogrešljivosti za občinstvo povsem sprejemljivi. Gre tako rekoč za resničnostnost, ne pa za resničnost, kajneda? Gre za resničnostnostni šov, ne pa za resničnostni šov. In mi v (zaradi znanih ukrepov) zdesetkanem občinstvu smo, če si le za trenutek zaželimo, resničnostnostni gledalci tega šova. Če se ufuramo torej. Če se ne, nima smisla. K sreči je predstava tako dobra, da večino v resničnostnost pozauga brez problema.

Rekli smo, da Major Tom tukaj ni eden. Majorke Tomke so tri. In ker pridejo na Mars postavljat nove temelje življenja, gre za nič manj kot feministično utopijo. Če želite pripeljati otroke gledat, kako izgledajo avtonomne, suverene, duhovite in brihtne ženske, je to predstava za vas. A ne pričakujte, da se vse te lastnosti nujno znajdejo v vsaki od uprizorjenih likinj. Izbira ekipe za osvajanje Marsa je namreč malček nenavadna: kmetica, znanstvenica in ezoteričarka. Ampak da je zoprnija za zaprisežene podpornike znanstvene metode večja, dramaturgija privilegira ezoteričarko in jo postavlja v vodstveno funkcijo. S svojo samovšečno nadutostjo tudi z lahkoto parira »ljudskosti« kmetovalke in prikupni zmedenosti naravoslovke. Kar jim je skupno, pa je to, da so ekološko in trajnostno »naravnane«, kot se reče.

Igralska prezenca na odru je fantastična in to trikratno, obenem pa imajo igralke-gibalke izjemen smisel za hecne obrate in klovnovstvo, tako da feministična utopija nikakor ni dolgočasna zadeva.

Igralska prezenca na odru je fantastična in to trikratno, obenem pa imajo igralke-gibalke izjemen smisel za hecne obrate in klovnovstvo, tako da feministična utopija nikakor ni dolgočasna zadeva.

Kar malček bega, je to, da so samo tri. Drugih ljudi in drugih bitij na njihovem Marsu ni. Ni torej, jasno, ali obstaja »življenje na Marsu«. Ni jasno, ali imajo stike z Zemljo, ker ni dvosmerne komunikacije. Vidimo, da nastopajo za domnevne gledalce na Zemlji (v gledališkem občinstvu), a jim povratnih sporočil nihče ne pošilja (če ne štejemo kakšnega krohota iz občinstva). Kljub temu jim vseeno uspe pridelovati hrano, raziskovati planet v njegovih materialnih in metafizičnih prvinah ter, predvsem, preživeti leta in leta.

Desetletje ali dve so torej na tem novem svetu. In prav pri vprašanju izrabe kratko- in dolgočasja, bolje rečeno, pri vprašanju potencialnih ambicij po spreminjanju družbenih razmerij v danem času, se tale naša femi utopija začne prevešati v distopijo. Še vedno humorno, a vseeno zaprimejduš distopijo. Kot je znano vsakomur, moč kvari, absolutna moč pa kvari absolutno. Predstava se trudi prikazati, da takšno absolutno moč naše junakinje v novih življenjskih okoliščinah imajo. Ni sicer čisto jasno, komu vladajo na planetu brez prebivalcev, a novonastali triumvirat je definitivno opit od moči. Kar je v predstavi imenitno ponazorjeno skozi mavričasti psihedelični trip.

Zna pa biti zagatno, da nobena od likinj nima nizkega rezistenčnega praga za pretirano izrabo moči in opolnomočevanje na meji korupcije. Nasprotno, (samo)kritika ne obstaja. Tako kot ne obstajajo domorodci, tj. Marsovci, tudi med zavojevalkami ne obstaja junakinja, ki bi se uprla sokolonizatorkam ali vsaj svoji potrebi po grabežljivosti in izkoriščanju resursov. Ne znanstvenica, ne kmetica in ne ezoteričarka se tej sprevrnjeni utopiji ne postavi po robu. Kolikor so arhetipske v svojih vlogah, ko se šele vzpostavljajo kot nosilke idealistične ženske družbe v novih okoliščinah, toliko so brez kakršnekoli progresivne etične drže, ko družbo vztrajno (za)vozijo proti propadu.

Paradoks je kajpak v tem, da naše tri vesoljske vladarice vladajo samim sebi, saj ne ljudstva ne sužnjev, ne tlačanov, ne delavcev ni na spregled.

V predstavi tudi vojne ni! Kjer ni (samo)kritike, ni upora. Kjer ni upora, tudi osvobodilnega boja ni. Med tremi protagonistkami se vzpostavi relativno stabilen sistem delitve plena, tako rekoč prvotne akumulacije kapitala. Razdelijo si ustrezna ministrstva, ki jih tudi inovativno poimenujejo. Priča smo tudi birokratizaciji sistema, obsedenosti protagonistk z izumljanjem vodstvenih funkcij, ki jih same izvajajo, in članstev v nadzornih odborih in programskih svetih, ki so le izgovor za korupcijo. Nič drugače kot doma na Zemlji, bi rekli. Paradoks je kajpak v tem, da naše tri vesoljske vladarice vladajo samim sebi, saj ne ljudstva ne sužnjev, ne tlačanov, ne delavcev ni na spregled. V tem smislu v bistvu ne škodijo nikomur, razen sebi in svojemu morebitnemu ugledu, ki je postavljen na ogled televizijskim gledalcem na Zemlji, za katere se ne ve, če ta ugled sploh gledajo (še dobro, da smo mi v občinstvu). In to avtarkistično vladanje, ki je očitno namenjeno le sebi samemu, se izrodi v depresijo obsceno bogatih.

Sporočilo predstave je torej vseeno zelo kritično. Ampak morebiti kritiko usmeri preveč splošno in razpršeno, kot da bi vesoljni prah potresla po vsem. Za predstavo je človek vedno tisti, ki kloni pred izzivi potencialnega harmoničnega življenja v, khm, eko-komunistični utopiji. A če sodimo, kam nas predstava popelje, se ta utopija razblini v prafaktorje nezmožnosti. Nedoločljiva, nevidna in neznana notranja težnja k sebičnemu, egoističnemu in samozadostnemu življenju človeka preveva do te mere, da prevzame vlogo malega diktatorja, nam zabiča predstava. Kapital vedno zmaga in človek vedno klecne, ko začuti, da se lahko nekaznovano okoristi. Tudi če gre za življenje na neposeljenem Marsu, kjer resursov in hrane očitno ne primanjkuje in kjer ni nobenih zunanjih sovražnikov in problematičnega proletariata, ljudje niso drugega kot bitja pohlepa in volje do moči. Še več, tudi, ko moških ni, so ljudje taki. Torej ženske so take. Ženske klonijo v izgradnji utopične družbe tudi takrat, ko so vsi resursi na voljo in ko ni moških. Kakšno sporočilo pa je to? Bi mar potrebovale moške, da se emancipirajo?

Kaj ti bo raziskovanje neznanega, ko pa človek vse uniči, česar se dotakne, je moto te predstave.

Tukaj leži mogoče tista velika zagata s poučnostjo in tendenco k poučnosti te izvrstne predstave. Sporoča namreč, da nam gre sanjati lepše ustrojen in ukrojen svet z namenom, da nam pojasni, da škarje in platno v rokah nas samih ne vodijo nikamor drugam kot v karikaturo družbe, v distopijo diktatorskega tipa, v dominacijo kapitalskih elit. Kaj ti bo raziskovanje neznanega, ko pa človek vse uniči, česar se dotakne, je moto te predstave. Vse inovacije – tehnološke, politične, družbene, ekonomske – so jalovo početje. Vse je sizifovo delo, saj bo taista družba, ki kreira, na koncu uničevala. Vsak dokument civilizacije je hkrati že tudi dokument barbarstva. Vsak poskus emancipacije kooptira kapitalistična mašina. Mar res ni alternative?

Predstava TRI psice, DVA planeta, ENA raketa je duhovita in prodorna alegorična parodija vztrajnih poskusov demokratizacije preteklega, obstoječega in bodočega človeštva. V njej boste našli toliko feminizma za vsakdanjo rabo, kot boste hoteli, a vam miru ne bo dalo namigovanje na kolonizacijo vesolja in falična plovila Elona Muska. Spraševali se boste, kako ustvarjati nove radikalno demokratične svetove na Marsu, ko pa smo na Zemlji na tem področju še povsem nebogljeni. Predstava vam bo ponudila nekaj možnih scenarijev, a se bo na koncu odsmejala k enemu in edinemu družbenemu modelu – privatizaciji. Ki pa jo zavrača in kritično zaničuje kot korak v napačno smer. Tako ji ne preostane drugega, kot da distopijo zmaliči v karikaturo karikaturne resničnostnosti.

Priporočam!

GREGOR BULC
vodi Ljubljanske urbane ture. Njegovi službeni naslovi so do sedaj vključevali titule, kot so univerzitetni profesor, novinar, ustanovni član gledališča, upravnik mladinskega kulturnega centra, vodja marketinga, koncertni promotor in prodajalec sira na eko tržnici.

---

TRI psice, DVA planeta, ENA raketa
Režija in koreografija: Urška Vohar
Oblikovanje koncepta: Urška Vohar in Georg Hobmeier
Soustvarjalke in izvajalke: Sara Janašković, Mojca Sovdat, Julija Pečnikar
Dramaturgija in pomoč pri oblikovanju besedil: Simona Semenič
Glasba: Matjaž Predanič
Besedilo zaključnega songa: Urška Vohar
Oblikovanje svetlobe: Janko Oven
Kostumografija: Urška Recer
Video: Tin Salvaši Meštrović
Grafično oblikovanje: Marija Klun
Fotografija: Nada Žgank
Izvršna produkcija: Sabrina Železnik
Produkcija: Emanat
Partner: Bunker / Stara mestna elektrarna – Elektro Ljubljana, Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo RS

Opombe bralcev (0)