Zala Dobovšek

Tretji tir: neopazna utopija sredi mesta

Avtorica nov zvočni “hodi performans” Peskovnik Braneta Zormana in Irene Pivka bere v luči emancipatornega akta hoje v času, ko je tudi svoboda gibanja omejevana. Udeleženka_ec je hkrati tudi že (edina_i) izvajalka_ec te performativne situacije v neprestanem krogotoku med notranjostjo njenih_govih misli, ki ustvarjajo “prostor” in “krajem” zunanjosti, ki ga zarisuje eksterier, sestavljen iz vtisov iz naravne in umetne krajine ter zvočnih impulzov: “Jedro ideje projekta med drugim vzpostavlja dialektiko kraja in prostora, torej točke, kjer skupaj in vendar vsak zase bivata konkretno in simbolno.”

Izkušnja geolokacijskega večmedijskega perfomansa Peskovnik je dogodek prostorskih kontrastov in časovnih paradoksov, ki poteka na samem robu lokacije »prepovedanega« gibanja. Četudi na prvi pogled pojem peskovnika spominja na prostodušno nenadzorovano igranje in anarhijo ustvarjanja, je v svojem bistvu še vedno prostor igre – in kot tak ima svoj red in sistem. Peskovnik, ki sta ga kot »urbani sprehod po degradiranih krajih« zasnovala Irena Pivka in Brane Zorman (Zavod Cona), se pred nami razgrne kot okoljski fragment, geografsko skrčen in zamejen, a pomensko intrigantno povezovalen. Udeleženke in udeleženci s pomočjo aplikacije in slušalk vstopimo v 30-minutni performativni sprehod, v katerem spolzimo v rotirajoče osišče uprizarjanja, saj nam že sama naša soprisotnost pripisuje nemalo vlog. Temo, s katero smo naslovljeni, sočasno že (pod)izvajamo. Gre za neprestani referenčni krogotok ter ciklično menjavo objekta in subjekta; pozicija človeka do sveta oziroma narave je fluidna, kakor tudi obratno, in če kdaj, smo to prvoosebno izkusili v obdobju spomladanske samoizolacije.

Idejo projekta je spodbudil urbani (u)molk v času vsesplošne reorganizacije (javnega) življenja v času epidemije covid-19 oziroma k temu priključeni karantenski odloki o prepovedi gibanja.

Brane Zorman in Irena Pivka tudi tokrat akt hoje umestita v širši družbeni kontekst, a ga hkrati ves čas intenzivno spodvijata navznoter; gibanje kot vidni/vizualni element, a prav toliko tudi kot odtis psiholoških vzgibov. Tako kot se projekt ves čas nahaja na tanki liniji med javnim in zasebnim, eksterierjem in interierjem, množičnim in individualnim, tako se v rimajočem ritmu premešča tudi naša prisotnost (persona) v izvedbi. Peskovnik ni zgodba o človeku oziroma človeštvu, ampak prej o svetu brez njega, o prizemljenem vesolju, ki poteka brez naše navzočnosti, o flori in favni, ki bivata paralelno, ves čas tu, prisotni in čuječi, a polno zaznani šele, ko popusti človeška objestnost. Idejo projekta je spodbudil urbani (u)molk v času vsesplošne reorganizacije (javnega) življenja v času epidemije covid-19 oziroma k temu priključeni karantenski odloki o prepovedi gibanja. Najgloblji zasuki hrupa in tišine so zaznamovali najbolj frekventna območja, ki jih morda še bolj kot infrastruktura opredeljuje njihova zvočna podoba, največkrat že močno ponotranjena v naši slušni percepciji, saj je ta tolerantna na kakofonijo in alergična na tišino.

Avtorja sta sprehajalno traso umestila na severni pas glavne železniške postaje Ljubljana, del nje sta približala na samo konico še dovoljenega (komunikacijski jaški tirov), naslednjega pa na »divje« (a vendarle plačljivo) bližnje parkirišče, na katerem je količina pločevine zaradi pozno popoldanske ure že očitno pojenjala. Jedro ideje projekta med drugim vzpostavlja dialektiko kraja in prostora, torej točke, kjer skupaj in vendar vsak zase bivata konkretno in simbolno. Na eni strani stvarnost železniškega ambienta, tirov, peska, grmovja, zapornic, nasipov, betonskih plošč in kandelabrov, ki s svojo razporeditvijo ustvarjajo red. Predstavljajo kraj, ki je stabilen, prepoznaven, izpostavljen in kjer ne moreta biti dve stvari na istem mestu. Na drugi strani taisti kraj kot prostor, ki ga ustvarijo, pogojujejo, oblikujejo in osmišljajo časovne in hitrostne spremenljivke. Prostor nastane, ko v kraj vnesemo naš lasten odnos, osebno zgodovino, spomine, nepredvideno zaznavo. V prostoru se fenomenološke prvine lahko kopičijo na istem mestu, se prelivajo, spodbijajo, nadomeščajo, nalagajo. »Prostor je križišče gibljivih elementov« ali še konkretneje »prostor je prakticiran kraj – tako pešci preoblikujejo določeno ulico, ki jo je urbanizem geometrično definiral, v prostor«.1 Michael de Certeau: Iznajdba vsakdanjosti. Studia Humanitatis, Ljubljana, 2007, str. 214.

Hoja kot princip analognega usklajevanja misli in gibanja, kot politični akt, s katerim danes bolj kot kdajkoli implicitno že izjavljamo svoje stališče o vrednotenju časa. Odpraviti se nekam peš, pomeni zapraviti, a sočasno podariti (si) čas. Zahtevati čas za premikanje in pri tem ostati sebi lasten metronom.

Če je v Peskovniku kraj dogajanja en, je njegovih prostorov nešteto. Torej, za začetek imamo dve prostorsko-krajevni premici izkustva, ki že v samem izhodišču dogodek pregibata, podvajata, cepita in ga znotraj fizične ožine konkretnosti nenehno razpirata z vidika metaforike, mestoma celo metafizike – trenutkov zamaknjenosti, ko smo deležni množice vzporednih dražljajev, pomenov, zvokov in besed, da spontano lahko celo izgubimo sidrišče lastne zaznave in se dvignemo nad/pod, nekam vmes, v zarezo tukajšnjosti in zdajšnosti, ko »zalebdimo« v ne-času in ne-prostoru. Vsak tu je že hkrati tam in vsak tam je že hkrati tu. Ta učinek kot posledica hoje kaže na trdno navezavo človeka z njegovim telesom v nekem najbolj primarnem smislu. Hoja kot princip analognega usklajevanja misli in gibanja, kot politični akt, s katerim danes bolj kot kdajkoli implicitno že izjavljamo svoje stališče o vrednotenju časa. Odpraviti se nekam peš, pomeni zapraviti, a sočasno podariti (si) čas. Zahtevati čas za premikanje in pri tem ostati sebi lasten metronom. »Hoditi pomeni biti brez kraja. To je neskončni proces odsotnega bitja, ki išče nekaj lastnega«.2 Ibid., str. 195. V sodobnih Atenah javna prevozna sredstva imenujejo metaphorai. Kot da bi uporaba dodatnega »tujega sredstva«, ki ni le naše lastno telo, dobesedno vnesla učinek metafore nas samih; nas izmaknila pristnosti oziroma naravni usklajenosti časa in telesnega giba ter premikanje/potovanje le parafrazirala ter opredelila zgolj kot približek naše notranje psihofizične dinamike.

Hoja kot emancipatorna praksa že od nekdaj predstavlja rdečo nit v interaktivnih večmedijskih projektih Zavoda Cona, prepoznavna estetska drža umetniškega izražanja je fenomen hoje v številnih zasnovah prikazala tako v antropološki in zgodovinski luči kot tudi sociološki in fenomenološki. Ker uprizoritveni format hoje (sprehodov) največkrat spremlja tudi zvočna besedilna podlaga, njun stik odpira niz analogij med jezikom in hojo, njune simbolne premene se neprestano mrežijo, dopolnjujejo in komentirajo. »Za urbani sistem je dejanje hoje to, kar je govorno dejanje za jezik ali za izrečene izjave. Hoja je prostorska uresničitev kraja, tako kot je govorno dejanje zvočna uresničitev jezika«.3 Ibid., str. 187. Pešce in peške lahko označimo kot osnovno izkušnjo mesta, njihova telesa sledijo tankim in debelim črtam urbanega »besedila«, ki ga pišejo, ne da bi ga mogli prebrati.

Ptičja perspektiva lokacije dogodka je povsem logična, pregledna, smiselna, a šele na koncu ali vmes, ko se morda spomnimo nanjo, se zazdi, da morda ni imela prav nobene zveze z našim izkustvom.

Preden se odpravimo na polurno (po)pot(ovanje) Peskovnika, si informativno ogledamo tudi zračni zemljevid poti. Vnaprej torej »preberemo« pot, ki jo bomo nato z lastnim telesom napisali. Ptičja perspektiva lokacije dogodka je povsem logična, pregledna, smiselna, a šele na koncu ali vmes, ko se morda spomnimo nanjo, se zazdi, da morda ni imela prav nobene zveze z našim izkustvom. Kot nekoč, ko še ni bilo mobilnih navigacijskih aplikacij in smo mesta raziskovali prek papirnatih zemljevidov, si označevali ulice in znamenitosti, potem pa s dejanskim vstopom v koordinate mesta zaprepadeno ugotovili, da so naše predstave o konstituciji mesta popolnoma drugačne, no, zgrešene. Ni čudno, da je človek že od nekdaj hlepel po pogledu z višine, si želel preglednosti, metaforične vzvišenosti, nadzora in morda navidezne večvrednosti, ker vidi celoto naenkrat, v totalu in ne linearno. Ta simbolna želja zasesti prostor opazovanja s pozicije »božjega očesa« je vpisana kot arhetip, ki pa preživi zgolj na svojem mestu. Ko se vrne nazaj na tla, na pod sveta, je taista resničnost drugačna, in vprašanje je, ali se izkrivljen pogled nanjo nahaja zgoraj ali spodaj.

Skratka, zdaj smo spodaj. Na severnem pasu glavne železniške postaje Ljubljana. Pred nami zaokrožena trasa, nadete slušalke nas izolirajo od zunanjih »zvočnih motenj«, a ne povsem, neposredna bližina tirov in napovedi vlakov v nerednih presledkih vdirata v dramaturgijo pripovedi, hodimo ob tirih, skozi slušalke se preliva besedilo, ki ga občasno zmotijo ali pa nadgradijo hrup mimoidočega vlaka, na pol razumljiva napoved iz zvočnikov, zvočni signali, zavore, drsanje, talne vibracije. Posneta simultana zvočna podoba na slušalkah prav tako posnema že obstoječe sorodne zvoke (se poigrava z resničnim in konstruiranim), ki sta jih avtorja na isti lokaciji dokumentirala in arhivirala v času karantene. Besedilo tako kontemplativno ponuja sestop v drug register in čas, v prostor onstran, v prostor slišnega, neoprijemljivega, nekdanjega. Ponudi pa tudi ganljivo zmes surovega industrijskega zvokovja in pretanjenih zvenov narave (recimo murna).

Hoja vzdolž tirov in prometne dinamike, ki se dobesedno in prispodobno dogaja »mimo nas«, na levo pogled na dve novi stolpnici, in mi tu, v zanemarjenem okolju železniške infrastrukture. Sočasnost »naprednega« in »zaostalega«; prvo ugaja pričakovanjem prihodnosti, drugo se je zataknilo v času. A če se ne bi, ne bi bilo podobe, kakršno doživljamo prav zdaj. Ne bi bilo kontrasta, ne bi bilo primerjav, vse bi soobstajalo v nekakšni istosti. Samonikla grmovja in razpuščene rastline tik ob surovosti železniške infrastrukture, dišave rož v sožitju z vonjem rjastega železja in izpušnih plinov. In na obzorju »natančno zrežiran« sončni zahod kot simbol odhoda, izteka, minljivosti, a nič manj tudi vračanja in ponovitve. Cikličnost se še toliko bolj zgovorno vpisuje v drugi del poti, ko se rahlo odmaknemo od bližine tirov in prestopimo na tisti hip precej osamelo parkirišče.

Prav dilema znotraj te zadnje metafikcijske retorike, pri kateri ne vemo, ali ilustrira projekcijo v »naprej« ali daljnosežen pogled v »nazaj«, vzpostavlja tisto temeljno noto izkustva, ki opominja na cikličnost narave in sveta, ki presega naše malo bivanje, in na tisti veliki začetek, ki se je začel v miru, tišini, spokojnosti, zvenu živalske komunikacije in zvoku vetra, ki nam jih je kot stranski učinek zmogla rekonstruirati pandemija.

Če je prvi del poti v Peskovniku opisno stvaren in sočasno v samosvoji poetiki podporno opisuje, kar pravkar vidimo tudi sami (Hodim ob tirih, ob tirih, ob tirih, hodim ob tirih. Hodim po degradiranem urbanem prostoru, nezmožnem dialoga. Hodim po komunikacijskem jašku tirov. Koraki, signali, valovanja, nihanja … Proti zahodu. Proti odmiku.), srednji zavalovi na topiki moralne zavesti (Tiri, poti, ceste, signali, oddajniki, sprejemniki … in med njimi zamejeni prostori. Ljudje smo radi na več krajih hkrati, ljudje zasedamo vse preveč prostorov hkrati. Objestni osvajalci prostorov.), končni pa poseže daleč stran v vizijo prihodnosti ali pa v zazrtje preteklosti (Nekoč morda se bo tukaj razprostiral travnik. Prostrana senožet z razgledom. Ta prostor v centru mesta, prometno vozlišče, peskovnik, ta prostor potenciala bodo prerastle rastline. Rastline, prevladujoča oblika življenja.). Prav dilema znotraj te zadnje metafikcijske retorike, pri kateri ne vemo, ali ilustrira projekcijo v »naprej« ali daljnosežen pogled v »nazaj«, vzpostavlja tisto temeljno noto izkustva, ki opominja na cikličnost narave in sveta, ki presega naše malo bivanje, in na tisti veliki začetek, ki se je začel v miru, tišini, spokojnosti, zvenu živalske komunikacije in zvoku vetra, ki nam jih je kot stranski učinek zmogla rekonstruirati pandemija.

Peskovnik kot paralelnost potovanj v individualno izkustvo tankočutno vpne kritiko in mnenje o ukradeni naravi, željo po tišini, samorastju, počasnosti in spontani divjini, ki smo jih ugledali, ko se »je svet ustavil«. Prek fantastičnih prvin se približa podobi realnega nekje v prihodnosti in afirmira neusahljivo željo za občutek občutljivosti … pred iztekom. Srečanje urbanega mesta, ki se podi za časom, in poskus njegove utopične različice, ki časa sploh ne priznava. Med skupinsko stvarnostjo in iluzijo avtorjev pa se nahaja zareza, ki pripada samo in izključno nam. In vsem našim prostorom in časom, ki za hip zarezonirajo skupaj z našo imaginacijo, spomini, asociacijami – in pobožno željo, da ne potrebujemo katastrof, da bi se zavedali lepote sveta in življenja.

Zala Dobovšek
je dramaturginja in gledališka kritičarka, doktorica scenskih umetnosti ter (samozaposlena) asistentka na AGRFT.

Peskovnik
Avtorja: Irena Pivka in Brane Zorman
Produkcija: Društvo Ljudmila, laboratorij za znanost in umetnost, Zavod Cona, NOVARS Research Centre – University of Manchester, ECHOES
Zahvala: Josh Kopeček, Ricardo Climent
Glasovna interpretacija: Irena Pivka (slovenščina)
Glasovna interpretacija: Jana Wilcoxen (angleščina)
Prevod: Katja Kosi
Zvočna kompozicija: Brane Zorman
Projekt podpirata Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo in Ministrstvo za javno upravo RS. Projekt je del mreže EASTN-DC, ki je sofinancirana s strani Evropske unije v okviru programa Ustvarjalna Evropa.