Deset let zavoda Federacija

Zavod Federacija so pred desetimi leti ustanovili trije priznani plesni ustvarjalci srednje generacije, ki so svoje avtorsko delo želeli popeljati na višji nivo, kar je bilo sicer ob negotovih produkcijskih pogojih tedaj nemogoče. Andreja Podrzavnik in Snježana Premuš sta med drugim tudi obe prejemnici nagrade Ksenije Hribar, Gregor Kamnikar pa je dolgoletni raziskovalec bistrogibnosti. Poleg sodobnega plesa se je njihova dejavnost razširila tudi na sodelovanje s festivalom improvizacijskega gledališča Goli oder ter podporo priznanemu avtorju Petru Kusu, ki ustvarja na področju lutkarstva.

Ob desetletnici delovanja Federacija z nekaterimi dogodki, ki so se in se še bodo zvrstili do konca leta, praznuje svojo do sedaj prehojeno pot. Za njimi so 4 edicije festivala Goli oder, 30 avtorskih produkcij, 5 pilotskih projektov za mlade avtorje, več kot 400 ponovitev predstav v Sloveniji in po svetu, več kot 300 delavnic za mlade, več kot 100 dogodkov v sklopu inovativnih formatov in 5 publikacij. Z vsemi tremi člani Kolektiva Federacija smo se pogovarjali o zavodu, principih so-delovanja, praznovanju in prihodnosti.

Kaj je botrovalo temu, da ste pred desetimi leti skupaj zasnovali novo produkcijsko hišo v razmeroma gosti krajini etabliranih producentov sodobne scenske umetnosti?

Snježana: Kot samostojni ustvarjalci smo delovali na področju sodobnega plesa že dobrih 15 let pred ustanovitvijo zavoda in to tako v tujini kakor doma v Sloveniji. Ker tukaj ni bilo nobene strukture, ki bi podprla predvsem kontinuirano delovanje umetnika, smo bili prepuščeni vsak sebi. Tako smo se odločili za akcijo – ustanoviti zavod kot skupnost umetnikov, kjer bi si lahko pomagali pri delovanju, sodelovanju, pretakanju idej in si nudili medsebojno pomoč pri produkciji in pridobivanju finančnih sredstev.

Andreja: Ustvarjalka_ec je v vedno slabši poziciji. Tako je bilo pred desetimi leti in tako je še danes. Pogoji dela se za ustvarjalke in ustvarjalce slabšajo. Naša ideja je bila priti čim bližje temu, kar ustvarjalci naše generacije potrebujemo za svoje delovanje.

V kakšni razliki do obstoječih producentskih modelov je bil zasnovan princip vašega sodelovanja? So se vse te aspiracije skozi skupno pot uresničile oz. kakšni pogoji bi bili za vas nujni, da bi se lahko v celoti uresničile?

Pogoje delovanja ustvarjamo najprej sami, vedno v preverjanju okoliščin, v katere smo vpeti. Seveda sta kulturna politika in umetniško delo vedno v nekem aktivnem dialogu ali konfliktu. Naše delovanje se nikoli ne dogaja samo po sebi, ker predstavljamo hkrati kritični model delovanja, kakor tudi inspirativni in tudi družbeno angažiran. Tako da pravega modela ali pogojev nikoli ni.

Snježana Premuš

Snježana: Naše sodelovanje je preverjalo model delovanja, kjer umetnik in njegovo delo nista podrejena zgolj produkcijski logiki in kvantiteti. Zanimalo nas je ustvarjanje okolja, kjer lahko umetnik kolobari. V naš program leta 2010 in v še povečani meri leta 2013 smo zaobjeli številne umetnike in umetniške iniciative, ki so bile izredno kvalitetne, ampak razpršene in nezadostno podprte. Postavili smo programski sistem t. i. kolobarjenja, kjer bi lahko umetnik razporedil svoje delovanje med raziskavo, produkcijo in postprodukcijo. Uvedli smo dogajanja, ki bi omogočala umetnikom srečevanje v medprostorih, kjer lahko delijo vizije, ideje, znanje in prepotrebne feedbacke med seboj in tudi s publiko.

Kljub temu da smo dobili sredstva za program na razpisu Ministrstva za kulturo 2010–13 in smo ga uspešno izvedli ter navkljub odličnim rešitvam v novem programu, ki bi lahko krojile pot do uspešnih in vrhunskih umetniških produkcij, je bil program z večino ostalih neodvisnih programov leta 2013 zavrnjen.

Pogoje delovanja ustvarjamo najprej sami, vedno v preverjanju okoliščin, v katere smo vpeti. Seveda sta kulturna politika in umetniško delo vedno v nekem aktivnem dialogu ali konfliktu. Naše delovanje se nikoli ne dogaja samo po sebi, ker predstavljamo hkrati kritični model delovanja, kakor tudi inspirativni in tudi družbeno angažiran. Tako da pravega modela ali pogojev nikoli ni. Obstaja le iznajdljivost umetnikov, ki uspemo preživeti različne vlade, ideologije in interese raznih lobijev, ter na drugi strani posluh institucij, ki nas potrebujejo in se v času in kontekstu spreminjajo. Včasih najdemo dialog, včasih nas izobčijo.

Andreja: Naša ideja je bila maksimizirati delež, ki je usmerjen v samo ustvarjanje, mogoče vsaj malo izboljšati možnosti za ustvarjalce same. Naše aspiracije se na žalost niso v celoti uresničile, pri nekaterih korakih smo trčili v steno. Nekatere aspiracije pa so prišle do realizacije in nekatere celo do razcveta.

Kot zavod ste sicer precej zvrstno heterogena tvorba. Poleg sodobnega plesa pod vaše okrilje s Petrom Kusom sodi še močna linija glasbeno-lutkovnega gledališča in festival improvizacijskega gledališča Goli oder. Koliko je to stvar pragmatizma (razpisnih pogojev), koliko pa afinitete?

»Stavimo na raznolikost pogledov, pristopov, metod, oblik, formatov in vseh prvin umetniškega ustvarjanja. Če že iščemo skupni imenovalec projektom in umetnikom v kolektivu in zavodu Federacija, je to ustvarjalnost. In ravno ustvarjalnost je tisto področje, ki ni uniformirano, se ne poskuša uniformirati, standardizirati. Ustvarjalnost in tako tudi Kolektiv Federacija je multipliciteta, heterotopija.«

Iz manifesta ob ustanovitvi Federacije

Snježana: Pragmatizem sam po sebi nikoli ne more biti poganjalec umetniškega delovanja, vsaj na dolgi rok se ne obnese. Naša 10. obletnica to potrjuje. Vsekakor pa so preživetveni pogoji in pragmatične odločitve vedno do neke mere ustvarjalno prepleteni z ustvarjalnimi rešitvami.

Vsi sodelavci v okviru zavoda Federacija smo povezani najprej v umetniškem smislu. Delimo podobne vizije, delamo s podobnimi principi, čeprav se manifestirajo na različnih področjih. Pomembni so torej principi delovanja in seveda kvaliteta. Tako smo bili povezani z vsemi avtorji, ki so delovali pod okriljem zavoda Federacija od leta 2010.

Navsezadnje smo leta 2009 zapisali manifest in te besede tudi danes izražajo natanko to, kar čutimo, verjamemo in kar nas vodi: »Stavimo na raznolikost pogledov, pristopov, metod, oblik, formatov in vseh prvin umetniškega ustvarjanja. Če že iščemo skupni imenovalec projektom in umetnikom v kolektivu in zavodu Federacija, je to ustvarjalnost. In ravno ustvarjalnost je tisto področje, ki ni uniformirano, se ne poskuša uniformirati, standardizirati. Ustvarjalnost in tako tudi Kolektiv Federacija je multipliciteta, heterotopija.«

Andreja: Vsekakor gre za stvar afinitete, pa potem želje, da podpremo dobre ideje/iniciative, včasih preprosto, da rešimo koga, ki je ostal na cesti, predvsem pa smo se našli ustvarjalci s podobnimi producentskimi potrebami.

Iz sodobnoplesnega področja v Federaciji soustvarjate trije ustvarjalci, vsak s svojo močno linijo. A Federacija vam ni služila samo za realizacijo svojih avtorskih idej. Odločili ste se, da boste razvijali tudi skupne projekte, in to od zasnove do realizacije. Zakaj?

Raznolikost ustvarjalnosti se je povezala v tem medprostoru, v katerem smo oblikovali več generičnih in brezčasnih projektov. Čudovito je biti del procesa, kjer se pretakaš skozi drugega in kjer skupaj širimo meje možnega. Prav tako je izziv postaviti se v ranljivejšo vlogo, kjer nimaš popolne kontrole. Mislim da je to ključno za umetnika.

Snježana Premuš

Andreja: Ko smo se odločili za skupni zavod, nismo imeli v mislih tudi kolektiva, vendar smo se skozi proces oblikovanja vsebine (2009) in načina delovanja zapletli tudi v kolektivno delo. In super je, da smo se, saj je to kot neko srce Federacije. Meni osebno je žal le to, da nismo uspeli vsaj kako leto ali dve vsi trije delovati izključno kolektivno.

Snježana: Če se navežemo na manifest, lahko vidimo, da prav naše kolektivno delo predstavlja fino destilacijo te ideje. Raznolikost ustvarjalnosti se je povezala v tem medprostoru, v katerem smo oblikovali več generičnih in brezčasnih projektov. Čudovito je biti del procesa, kjer se pretakaš skozi drugega in kjer skupaj širimo meje možnega. Prav tako je izziv postaviti se v ranljivejšo vlogo, kjer nimaš popolne kontrole. Mislim da je to ključno za umetnika. Velikokrat se umetnik lahko tudi ujame v svojo lastno znamko ali pa postane lastna znamka, ki mu več ne nudi prostora za širjenje, ampak zgolj za reprodukcijo samega sebe.

Te misli se recimo konkretno odražajo tudi v samih projektih Neavtorizirano in Stalna zbirka zdajšnjosti in se prevajajo tudi na gledalca. Kje so meje umetniškega dela? Delo smo razprli v časovnost ne samo skozi cel dan, ampak v leta, desetletja. Ljudje, ki sodelujejo, tvorijo neprestana prevajanja in plastijo projekt. Nedavno manifestacijo projekta Neavtorizirano ob obletnici smo prevedli v spletno različico, kjer se bodo prevajanja fotografij nadaljevala skozi celo leto in tvorila nek nov dokument, artefakt. Ki bo čez eno leto spet podlaga za nek drug proces. Stalna zbirka zdajšnjosti pa se ukvarja z zdajšnjostjo telesa in opazovalcem, ki sčasoma skozi dogovore (avdio vodiči) dobi možnost, da se začne pretakati skozi instalacijo. Torej ne ostane v svoji vlogi, na svojem položaju, ampak del umetniškega dela. Če želi.

Kako si delite producentske/vodstvene/organizacijske naloge, glede na to, da ste vsi trije tudi aktivni ustvarjalci?

Ko stopimo skupaj, smo zelo močni, še vedno.

Andreja Podrzavnik

Snježana: So-delovanje je vedno zelo kompleksno in ga je težko povzeti v nekaj stavkih. Morda je projekt Neavtorizirano zanimivo poudaril princip menjave vlog, na podlagi katere je bil vzpostavljen naš program. Torej kot 3 soustanovitelji zavoda smo v prvih štirih letih menjavali vloge pri delovanju (produkcija, umetniško vodstvo, PR, vsebine itd.). Vse to se je organsko zraščalo z vsebino, katere podporni element je bil. Torej vsebina ni zadoščala nekim formalnim strukturam, ki bi jih morala vzdrževati, ampak obratno.

Andreja: Na začetku je bila ideja, da te naloge krožijo, vendar je v realnosti zdaj slika sledeča; Gregor se je iz producentskih del izvzel, Snježana je direktorica in Andreja sem njena desna roka. Tako da je snovanje programa in ukvarjanje s producentskimi stvarmi zdaj večinoma delo naju s Snježano, si pa pri posameznih projektih, kot je npr. tale obletnica, organizacijsko delimo naloge. Ko stopimo skupaj, smo zelo močni, še vedno.

Lahko na primeru vaših kolektivnih projektov (Neavtorizirano, Stalna zbirka zdajšnjosti) opišete načine vašega sodelovanja?

Tudi mi sami, ki smo bili prisotni v kolektivnih projektih, nismo vedno vedeli, kako vsi ti kolektivni projekti vplivajo na nas kot skupnost, kot skupino posameznikov, kot posameznike, kot umetnike. To pa zato, ker nismo bili opremljeni z orodji, s katerimi bi lahko to zaznali, saj smo hkrati z delom na kolektivnih projektih šele ustvarjali/izumljali orodja, s katerimi je mogoče zaznati vpliv kolektivnega dela.

Gregor Kamnikar

Snježana: Začne se v studiu, skozi delo z dogovori (scores), ki nas vodijo v preigravanje odnosov, dotik. Bližina, razdalja, napetost, sprostitev, opazovanje, prevajanje, razumevanje drugega … Vse to je že del umetniškega delovanja. In potem pravzaprav ni neke ostre ločnice, kdaj to delo postane iztočnica za nastanek ideje, ki vodi v projekt. Prav tako je bila menjava prostorov delovanja in vadenja tudi ključna za raznovrstnost projektov. Če ne bi delali v Mestnem muzeju Ljubljana, verjetno ne bi prišli do ideje avdio vodičev, ki jih uporabljamo v projektu Stalna zbirka zdajšnjosti, ki preverja to, kar vidimo, in razpira vpogled v opazovanje telesa skozi perspektivo gibajočega se »živega eksponata«.

Andreja: Veliko je skupnega dela, ko se dobimo, izvajamo svojo prakso, potem pa brainstormamo v prostoru, kjer se lahko tudi gibamo. Ko ideja steče, je to super, potem dodajamo k ideji vsi trije. Včasih pač pustimo, da gre v smeri, ki je morda vsak posameznik ne bi vzel za svojo, a to je kolektivno delovanje, ki nam vsem kot avtorskim ustvarjalcem tudi doprinese novo potencialnost – v smislu rasti.

Gregor: Kolektivni projekti podpirajo sodelovanja, ki temeljijo na razlikah in raznolikosti pogledov, razumevanj, uporabe, integriranja sicer ustaljenih dejavnosti: uprizarjanja, koreografiranja, gledanja, produciranja. Igramo se z okoliščinami, kjer bi lahko razlike najprej zaživele, se pokazale, razrasle in se šele potem moderirale, prilagajale drugim razlikam … Daleč od tega, da bi šlo za kakršenkoli proces demokratizacije. Demokracija (ali druge politične taktike) nimajo kaj početi v umetnosti ali drugače: umetnost ni demokratična, ne ker bi bila fanatična, pač pa, ker ne deluje po političnih načelih, torej tudi ne po demokratičnih. Kar pa ne pomeni, da ne more vnašati sprememb v politično. Ravno ta apolitičnost omogoča umetnosti, da posreduje v političnem. Kakšno povezavo ima to z načini sodelovanja v kolektivnih projektih? Da spoštovanje razlik in vzpostavljanje podpornega okolja za ne-normaliziranje razlik ne rezultira v toleranci, ki jo v ozadju poganja normalizacija, pač pa v krepitvi kompetenc posameznikov, če so si te še v takem nasprotju ali se celo izničujejo v samem ustvarjalnem procesu. Nevarnost takega pristopa k načinom sodelovanja je v nevidnosti, neotipljivosti, neočitnosti. Tudi mi sami, ki smo bili prisotni v kolektivnih projektih, nismo vedno vedeli, kako vsi ti kolektivni projekti vplivajo na nas kot skupnost, kot skupino posameznikov, kot posameznike, kot umetnike. To pa zato, ker nismo bili opremljeni z orodji, s katerimi bi lahko to zaznali, saj smo hkrati z delom na kolektivnih projektih šele ustvarjali/izumljali orodja, s katerimi je mogoče zaznati vpliv kolektivnega dela.

Za vaše delo je zelo značilno preizpraševanje prikaznih formatov. Z vašim delom smo vas srečali v galerijah, na ulici, v fotografskem mediju, v knjižni obliki – tudi ko ste v gledaliških prostorih, to običajno ni klasična situacija črne škatle. Zakaj se vam zdi ukvarjanje z medijem tako pomembno?

Drugačen format ali samo malo zamaknjen ustaljen format odpre tako ustvarjalcu kot prejemniku, gledalcu, dodatne možnosti doživljanja, odpre prostor komunikacije, ki (še) ni kodificiran ali vsaj ne do konca kodificiran.

Gregor Kamnikar

Andreja: Vsem nam je pomembno preverjanje aktualnosti medija, tudi v nekem širšem družbenem kontekstu in ravno to smo v svojih desetih letih veliko obdelovali. Pomembno nam je bilo preveriti in začutiti umetnost oziroma ustvarjalni proces v relaciji do širše družbe: kako to ljudem približati skozi izkušnjo in povezati z vsakdanjim življenjem.

Snježana: Do tega je prišlo spontano, organsko in tudi zaradi našega osebnega odnosa do standardov in formalizmov, ki so bili do neke mere tudi del naše izobrazbe. Umetnost je živa tvarina. To govorim iz svojega gledišča: najprej je pomembno razumeti meje, da jih lahko raztezaš. Ko po petnajstih letih delovanja doumeš meje lastnega delovanja ali kulturne pogojenosti in naučenih kod, postaneš radoveden, kaj je onkraj tega. Prav tako nam je bilo vsem trem jasno, da koreografija ni omejena le na nek določen plesni jezik, ampak tudi na druge medije, kar nas je združilo v improvizaciji kot načinu dela (preigravanje različnih možnih jezikov na podlagi dogovorov). Tudi pisanje in oblikovanje knjige je koreografsko delo. Tudi različni prostori so skoreografirani in zanimivo je prevpraševanje, kako koreografirati telo in odnose znotraj različnih arhitekturnih konfiguracij. Ter pri tem opazovati, kaj se spremeni, ne samo na ravni prostora, ampak tudi s samim gledalcem, ki postane aktivnejši, saj ima na voljo več parametrov, s katerimi dela. Želimo aktivnega, prebujenega, radovednega gledalca.

V teh desetih letih smo opazili porast takšnih prevpraševanj. Vedno več je umetniških del na različnih lokacijah. Naše osebne vizije in delo so se v tem trenutku tudi spojile s širšim družbeno-kulturnim gibanjem.

Gregor: Ukvarjanje z medijem je pomembno, ker vsebine, ki jih posredujemo in jih želimo soustvarjati z občinstvom, ne uspejo zaživeti v bolj klasičnih formatih. Zgodi se tudi to, da lahko nek format takšnega tipa povozi dogodek. Umetniška dela pogosto osnujemo v obliki, ki je utečen format ne podpira, celo deluje proti njej. Drugačen format ali samo malo zamaknjen ustaljen format odpre tako ustvarjalcu kot prejemniku, gledalcu, dodatne možnosti doživljanja, odpre prostor komunikacije, ki (še) ni kodificiran ali vsaj ne do konca kodificiran. Drugače povedano: če želimo gledalca nagovoriti na določeni (recimo bolj kinestetični) ravni, je treba na takšen način pristopiti k prostoru, kjer se odvija, še predno se zgodi, da bo pri gledalcu vzpodbudil tiste ravni, na katerih dohodek želi prednostno komunicirati. Bolj ustaljeni formati takega nagovora gledalca v svojem protokolu ne predvidevajo.

Kje leži ambicija Federacije po produkciji predstav vrste mladih umetnikov s področja sodobnega plesa?

Snježana: V tem trenutku delamo to, kar zmoremo. Mlade predvsem vključujemo konkretno v projekte in različne faze procesualnega dela in laboratorije/ateljeje. Ves čas ohranjamo stik z mlajšimi generacijami. V tem trenutku se nam zdi pomembno pokriti možnost ne zgolj avtorskega dela, ampak tudi izvajalskega, saj imamo ogromno mladih in talentiranih plesalcev, ki nimajo dela. Obseg delujočih zavodov se je v zadnjih letih zmanjšal, tisti, ki smo preživeli, pa nimamo finančne kapacitete širiti produkcijo na več ljudi. Zato ustvarjamo prostore, kjer se nam mlajši pridružijo in sodelujejo skozi različne metode dela, širijo svoje izkušnje in delijo svoje poglede.

Zdi se mi, da se je okrog Federacije zgostilo ogromno specifičnega, koreološkega, somatskega znanja, ki se zgošča v projektih, po katerih ste prepoznavni. Je pedagoško delo pri tem dejstvu nujen podaljšek ali odvod, pomemben bolj zaradi preživetja?

Pedagoško in andragoško delo je vsekakor del paketa, ne zgolj zaradi finančnega preživetja, pač pa zaradi osmišljanja in nadgradnje samega predmeta študije, saj se s soočanjem z ljudmi različnih profilov sama tema raziskave utemeljuje, opredeljuje, poglablja in širi.

Andreja Podrzavnik

Snježana: S tem vprašanjem se dotikamo enega izmed naših osnovnih vodil, ki je prisotno od začetka: most med umetniškim in družbenim delovanjem. Izobraževanje je ta most. Morda je specifično le naše razumevanje izobraževanja, ki ni tako formalno: ateljeji so bili recimo ustvarjeni zato, da v ustvarjalnem okolju delamo z ljudmi različnih profilov in generacij in da se informacije, znanja pretakajo. Znanja ves čas pretakamo nazaj v družbo. Umetnost le ni tako elitistična, kot se komu zdi na prvi pogled.

Zaradi uspešnih projektov za mlade so nas k sodelovanju povabili tudi izobraževalni zavodi, kot so Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta, JSKD RS.

Andreja: Pedagoško in andragoško delo je vsekakor del paketa, ne zgolj zaradi finančnega preživetja, pač pa zaradi osmišljanja in nadgradnje samega predmeta študije, saj se s soočanjem z ljudmi različnih profilov sama tema raziskave utemeljuje, opredeljuje, poglablja in širi. Še en zelo pomemben segment je izmenjava oziroma ateljejsko delo, kot smo ga mi poimenovali v svojih kolektivnih poimenovali in ki ga je omenila Snježana.

Gregor: Brez raziskovanja ne preživim, natančneje brez raziskovanja in prakticiranja plesa ter koreografije ne preživim. Torej ni raziskovanje plesa odvisno od (okvira) ekonomskega preživetja, pač pa je ekonomsko preživetje odvisno od raziskovanja (plesa in koreografije, pa še česa drugega). Za ekonomsko preživetje lahko delam, ker imam prostor za raziskovanje. In pedagoško delo je še eno tako okolje, kjer lahko raziskujem ples, koreografijo in kako se to raziskovanje povezuje z drugimi družbenimi okolji.

Potem pa je tu konkreten cilj: pokazati dobrobit uporabe bistrogibnosti (telesno gibalne inteligentnosti po Howardu Gardnerju) za pedagoške in didaktične namene, pa za zdravje ljudi, skupin in družbe na splošno. S tem nagovarjamo gibalne kompetence oseb (otrok, starejših, gibalno ali drugače oviranih …) in posledično krepimo njihovo samopodporo.

Kako bo potekalo praznovanje (prve) desetke?

Snježana in Andreja: Začeli smo v nedeljo, 20. 9., z otvoritvenim dogodkom, izvedbo remixa dveh naših kolektivnih projektov, SZZ in Neavtorizirano v prostorih Mestnega muzeja Ljubljana. To je prostor, ki nas je v veliki meri podpiral v teh 10 letih. V naslednjih mesecih sledijo projekti, ki so nastali v letu 2020 (Materinščina – Dediščina, Čas v pogledu – Seme, Festival Goli oder) ter ponovitve uspešnih projektov iz prejšnjih sezon (Kar ostane, Poiesis sebstva, Gozd raja itd.) … Zaključili bomo z neke vrste pregledno razstavo v prostorih DUM, kjer bo na voljo globlji in razširjen vpogled v delovanja zavoda. Predstavljeni bodo tudi skriti procesi razmišljanja, vznikanja idej, ki so bile realizirane, pa tudi tiste, ki še niso bile. Izdali bomo tudi publikacijo ob 10-letnici.

Kakšne načrte imate za prihodnje delovanje? Je obletnica čas reorganizacije? Kako kot niti star niti mlad producent preživeti v teh za polje umetnosti izjemno zaostrujočih se kulturno-političnih razmerah?

Prihodnost Federacije je dogovor (score), ki nastaja na osnovi znanja, izkušenj in intuicije.

Gregor Kamnikar

Snježana: Na to vprašanje nimamo natančnega odgovora. Naučili smo se živeti zdaj in delati korak za korakom. Naučili smo se tudi, da če padeš sedemkrat, vstani osemkrat. Kar se nam zdi ključno, je, da je preživel Kolektiv, srce Federacije. Da smo spet tukaj, skupaj z vso našo desetletno zgodovino dela, razhajanj, prepletanj, in da se skozi gibanje in dotik še vedno razumemo prav tako kot na začetku. Zavedamo se, da naš manifest ni puhlica, ampak drži, in iskali bomo načine in pogoje, ki bodo naša osnovna vodila reflektirali v svet.

Prav tako smo veseli, da program lahko pripomore k delovanju še dveh pomembnih sodelavcev v delovanju zavoda Federacija od leta 2014, izjemnega lutkovno-glasbenega umetnika Petra Kusa in odlične gledališko-improvizacijske skupine Narobov. V produkcijskem smislu smo res na prelomu, ker v določenem trenutku leta izčrpanost doda svoje in je vedno težje nabrati energijo za obe polji, produkcijskega in umetniškega, s tem, da imamo še družine. Vendar iščemo rešitve in pristopili so tudi ljudje, ki se zavedajo, da je umetnost nujen del našega življenja, in nam pomagajo, da v teh težkih časih ne nasedemo na čereh.

Gregor: Prihodnost Federacije je dogovor (score), ki nastaja na osnovi znanja, izkušenj in intuicije. Dogovor smo usmerili v tu in zdaj, ki gleda v tam in takrat. Parametrov dogajanja je toliko, da nam pri usmeritvi nikoli ne bo dolgčas. In najboljši del dogovora? Vsi ste vabljeni, da se mu priključite in ga soustvarjate. 

Pia Brezavščekj
je sourednica portala Neodvisni in revije Maska.

---

Otvoritveni dogodek, Federacija 10let (Stalna zbirka zdajšnjosti in Neavtorizirano)
Sodelujoči: Andreja Podrzavnik, Snježana Premuš, Gregor Kamnikar, Nada Žgank, Marcandrea, Klemen Košir, Katarina Mali
Partner: Mestni Muzej Ljubljana MGML, Kavarna Stow
Produkcija: Zavod Federacija Ljubljana
Podprla: Mestna občina Ljubljana

Opombe bralcev (0)