Kavbojska mrzlica na Glejevem dvorišču

Nika Arhar piše o novi gledališki produkciji Not Dead Enough / Vestern, ki je iz Levega odra ljubljanske Drame preskočila na neodvisno sceno, kar priča zlasti o tem, “da tovrstnim praksam v instituciji ne odmerijo več od nekaj ‘praznega, odvečnega’ prostora, za katerega se nato povečini izkaže, da ga pravzaprav ni.” Not Dead Enough / Vestern je, piše Nika Arhar, deloval zlasti kot: “intimna alegorija mračnega sveta, nedoumljivosti življenja in človeških usod; deloma čutno-afektivna pravljična utopija eksotične fascinacije in deloma lahkotna, spodobno zabavna, a vseeno nekoliko mimobežna gledališka pripoved, ki ne premore teže, s katero bi se zadržala v dolgoročnejšem spominu.”

Hladen večer in z zapuščino pozabe okrušeno dvorišče pred Glejem, ki z aktualnimi pravili NIJZ-ja vendarle sprejme kako gledališko dušo več kot njegova notranjost, sta bila zatočišče in prav ustrezna atmosfera za Not Dead Enough/Vestern, zgodbo Divjega Zahoda z dolgo zgodovino tako filmskega žanra kot samega gledališkega projekta. Prvič je bil Vestern kot avtorski projekt t. i. Divjih v srcu napovedan za konec druge sezone programskega sklopa Drama laboratorij leta 2015, danes že razpadle in z izjemo prvega projekta (Marie Curie – Hystérie Tine Vrbnjak) nikdar jasno lansirane platforme raziskovalnih pristopov, samostojnih projektov igralk_cev Drame in drugih mladih ustvarjalcev. Dramsko besedilo (verjetno v prvotni obliki ali pa morda le z zaznambo prvega idejnega zasnutka) je datirano v leto 2013 in ideja projekta zasidrana v spontano notranjo iniciativo želje po skupinskem kreativnem užitku pod lastnimi pogoji dela in načini sodelovanja, kot razkrije ustvarjalna ekipa v pogovoru, objavljenem v gledališkem listu. Preskok iz Levega odra ljubljanske Drame na neodvisno sceno priča, da tovrstnim praksam v instituciji ne odmerijo več od nekaj ‘praznega, odvečnega’ prostora, za katerega se nato povečini izkaže, da ga pravzaprav ni.

A kot kaže tudi uprizoritev, mirujoči čas kljub nekaterim spremembam sodelujočih ni ubil kolektivnega duha ustvarjalne radosti. Not Dead Enough v prvi plan postavlja kolektiv, na vseh ravneh. V napovedi so ustvarjalke_ci predstavljeni brez običajne razdelitve pripisanih vlog, vsak le s svojo dušno ali totemsko živaljo. Vsi so navedeni tudi kot avtorji besedila, v gledališkem listu izvemo za odprt, nehierarhičen in decentraliziran proces dela, interno zavezniško sostorilstvo pa se preslika tudi v strukturo in dinamizem uprizoritvenega principa ter izrazito uglašenost kolektiva, enakovrednost, povezanost in iskrivo pretočno energijo znotraj izvajalske množice kot ključne kvalitete odrskega dogajanja. Načelo kolektivnega uprizarjanja je poudarjeno že v uvodnem nagovoru igralske zasedbe kot potujoče gledališke skupine, z ljudskim pridihom, kateremu ustreza tudi scena notranjosti kavbojskega saloona z lesom iz slovenskih gozdov, v predstavitvi likov, ki nastopajo v tej igri (mlad par, gostilničar in njegova žena, šerif, zapit zdravnik, bolna kurba, Django), skupinski pripovedni vpeljavi zgodbe o Jolene in Jimmyju (Jo, preoblečena v moškega, se odpravi iskat Jimmyja, ki se z ‘lova’ na zlato, s katerim bi preskrbel nastajajočo družino, ne vrne) ter vztraja tudi ob kasnejših dialoško in uprizoritveno bolj razgibanih prizorih.

Vsi so navedeni tudi kot avtorji besedila, interno zavezniško sostorilstvo pa se preslika tudi v strukturo in dinamizem uprizoritvenega principa

Za eksperiment s tovrstno organizacijo dela, sploh glede na številčnost ekipe, se zdita vestern in izbrani pristop do tega filmskega žanra dovolj priročno izhodišče, saj naj bi vestern z močnimi mitskimi motivi že sam po sebi poskrbel za privlačne tematske kavlje, s prepoznavnimi obrazci zgodbe, situacij, karakterjev in atmosfere pa ponuja jasno postavljene oporne točke. Njegovo osnovno konstrukcijsko mrežo karakterjev, situacij in zapletov ter kronološki potek dogajanja si ustvarjalci podložijo kot igrišče vzpostavljenih koordinat in se s tem zvesto nalepijo na vsebino, obliko ter podobo vesterna, ne da bi ga hoteli pregnesti v drugačno, bolj samosvojo gledališko materijo. V tej strukturi prostor uprizoritvene svobode fokusirajo v naslavljanju in komentiranju posameznih klišejskih punktov naracije vesterna ter njegovih/lastnih uprizoritvenih izvajanj, v malih popravkih humorne in (avto)ironične distance, ki so predvsem plod igrive sproščenosti igralskega in uprizoritvenega telesa.

V tej strukturi prostor uprizoritvene svobode fokusirajo v naslavljanju in komentiranju posameznih klišejskih punktov naracije vesterna

Ta je izrazita pri domiselnem navdihovanju v različnih virih, denimo kolektivnem gledališkem pripovedništvu nekaterih Lorencijevih uprizoritev, ob robu odra prisotnem glasbeniku, ki se deloma vključuje v dogajanje z zvočnim komentarjem, pop/muzikal prizorih skupinskih pevskih koreografij, Tarantinovskem humorju, gostilniški dialoški dinamiki vesterna, filmski glasbi, filmsko upočasnjenem strelskem obračunu, rabi arhaičnega in poetičnega jezika ter številnih drugih detajlih, kot ko se v pozdrav Nine Ivanišin prikrade spomin na Zvezdico Zaspanko. Ne nazadnje referenčnost pretežno filmske zakladnice naseljuje tudi imena junakov in mesta (Jackson Town) ter uprizoritev dozira kot ubran skupek vesternskih impulzov in asociacij ter uprizoritvenih postopkov, nabranih iz osebnih gledaliških zgodovin igralcev. Prav ta preizkus, ki se v danem okviru prisvojitve žanra kot poenostavitvi odrskega formata poigrava z možnostmi uprizoritvene naracije, se zdi ključen moment projekta. In sicer izrazito kot preizkus igralcev (čeprav sta se ekipi na neki točki pridružila tudi dva režiserja), ki s tem stopajo tudi v režijsko in dramaturško perspektivo vodenja dogajanja. Not Dead Enough poleg precej žmohtno izoblikovanih likov posledično v ospredje postavlja še način gledališke pripovedi, ki kljub različnim strategijam deluje logično in tekoče, a ostaja v okviru enostavne naracije vesterna.

Uprizoritev tako ne kaže tendence, da bi se želela odmakniti od žanra oziroma da bi z njegovo subverzivnejšo zlorabo hotela razpreti z njim in našo sedanjostjo povezane teme ter kontekste. V z današnje perspektive nekorekten imaginarij historičnega horizonta klasičnega vesterna so vstopile že transformacije žanra ob koncu prejšnjega in začetku tega stoletja z drugačnim odnosom do spolnih, rasnih in drugih identitet, pozicij ter neenakosti. V tem diskurzivnem okviru se giblje tudi Not Dead Enough, med drugim z glavno junakinjo (ne junakom), osvoboditvijo gostilničarjeve žene, manjšinsko (žensko-črnsko) zmago nad lokalnim šerifom, dostojanstveno in spoštovano figuro kurbe ter številnimi drobci v oblikovanju oseb in dogajanja. Pa vendar s tem premosti zgolj (navidezno) izgubo družbene naivnosti, osnovne vsebinske in motivne predpostavke konvencije pa jemlje ter pušča kot samoumevne.

Uprizoritev tako ne kaže tendence, da bi se želela odmakniti od žanra oziroma da bi z njegovo subverzivnejšo zlorabo hotela razpreti z njim in našo sedanjostjo povezane teme ter kontekste.

Če bi se naslonili na problemske razsežnosti strukture sistema, kjer vlada brezkompromisna, divja ‘neciviliziranost’ nasilja, pravilo premoči, stereotipno pripisani privilegiji, krutost življenja v absolutno individualizirani svobodi, vsesplošnem prilaščanju in zatiranju, bi morali priznati, da Not Dead Enough ne načenja področja boja. Prej ko ne se zabava in ima fino v nekem daljnem svetu. Znotraj tega skozi osebne zgodbe posameznih likov in z učinkovito vzpostavljenim vzdušjem deluje predvsem kot intimna alegorija mračnega sveta, nedoumljivosti življenja in človeških usod; deloma čutno-afektivna pravljična utopija eksotične fascinacije in deloma lahkotna, spodobno zabavna, a vseeno nekoliko mimobežna gledališka pripoved, ki ne premore teže, s katero bi se zadržala v dolgoročnejšem spominu.

Če smo s tem začrtali njen pomenski format za ustvarjalce in gledalce, se za konec vrnimo še k njeni migraciji z gledališke hiše na oder ali dvorišče neodvisnega Gleja. Če je izhodiščna točka izgnanstva določenih gledaliških praks že avtohtona stalnica, je njen pristanek tisti, ki s svojim všečnim, nekoliko pop komercialnim poudarkom sproža še ne (?) udomačen strel nelagodja teh koordinat; a to je strel – rečeno z nekaj grenkega cinizma –, ki s svojimi naboji različnih vsebin sega čez celotni »Divji Zahod« slovenskega gledališča, njegovega upravljanja, vizije, obetov in kulturno-političnih perspektiv.

NIKA ARHAR
je  je gledališka kritičarka, teatrologinja in publicistka. Je predsednica strokovne komisije za spletno platformo Zlata paličica.

NOT DEAD ENOUGH / VESTERN
Avtorji besedila so ustvarjalke in ustvarjalci predstave
Ustvarjalke in ustvarjalci:
Borut Bučinel – Sokol
Ivan Čuić – Sokol
Blaž Dolenc – Kača
Adriana Furlan – Žolna
Luka Ipavec – Žolna
Nina Ivanišin – Kača
Klemen Janežič – Medved
Vid Klemenc – Vidra
Luka Marcen – Volk
Nastja Miheljak – Sova
Joseph Nzobandora – Jose – Kača
Maša Pelko – Srna
Anja Pirnat – Vidra
Maja Sever – Srna
Sara Smrajc Žnidarčič – Kača
Mateja Starič – Volkulja
Tina Vrbnjak – Losos
Izvršna produkcija: Anja Pirnat
Tehnično vodenje: Grega Mohorčič
Tehnična podpora: Simon Bezek, Brina Ivanetič
Fotografiranje: Ivian Kan Mujezinović, Borut Bučinel in Peter Giodani
Video: Borut Bučinel
Urednikovanje gledališkega lista: Tery Žeželj
Oblikovanje gledališkega lista in plakata: Mina Fina, Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee
Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber
Produkcija: Gledališče Glej
Podpora: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ljubljana
Zahvala: Aljaž Jovanović, Laren Polič Zdravič, Janez Škof, Martin Lovšin / woodmood.si, SNG Drama Ljubljana, Športno društvo Tabor, družina Janežič, družina Novak

     
  

Opombe bralcev (0)