»Malo manj pogovarjanja, malo več akcije, prosim«

Zala Dobovšek bistveno izhodišče predstave Potential States Eve Nine Lampič in Beliban zu Stolberg vidi v odločitvi, da premislek izhaja iz osebnih pozicij in se šele kasneje razširi na družbeni kontekst dveh političnih tvorb, “Jugoslavije, ki je ni več” in “Kurdistana, ki ga še ni” ter zastavi umetnosti in politiki pomembno vprašanje: “Kako ohraniti svoj (ustvarjalni) teritorij, ne da bi pri tem uničili tuje, in kako skomunicirati (uprizoritveni) konsenz, ne da bi pri tem utišali glas drugih? Kako doseči »utopično« državo ali predstavo, če sta obe konstrukt in brez stvarnosti ne moreta obstajati?”

Ko se proti koncu predstave Potential States glasno zavrti komad A little less conversation (a little more action, please), se na prvi pogled zazdi, da se na odru končno nekaj zgodi ali pa se vsaj začne dogajati. Vse tri izvajalke, prej situacijsko razmeroma statične, v tem trenutku zavzamejo parodično koreografijo upočasnjenega simuliranja fizičnega medsebojnega spopadanja. Bolj kot karkoli je povedna izbira pesmi, predvsem njenega naslova. »Malo manj pogovarjanja, malo več akcije, prosim.« Ta iniciativna teza, ki poziva k dejanju in manj k refleksiji, se v predstavi znajde v skrajno občutljivem kontekstu, Potential States v konceptu Eve Nine Lampič in Beliban zu Stolberg namreč v obliki prepletajoče se dvojne spirale tematizira gledališče in vojno – oziroma njuni »procesni dramaturgiji«. Bistveno izhodišče pri tem je vsekakor v odločitvi, da premislek izhaja iz globoko osebnih pozicij in da vzvod v primerjavo (ali pa vsaj soobstoj) obeh dejavnosti raste iz lastne izkušnje, ta pa se šele naknadno zlije v širši družbeni kontekst. Tudi zato, ker sta omenjeni spirali obloženi še z dodatnimi vsebinskimi nanosi izvajalk in morebitnim paradoksalnim sovpadanjem političnih razmer »Jugoslavije, ki je ni več«, in »Kurdistana, ki ga še ni«. 23 milijonov ljudi razpadle skupne države in 45 milijonov tistih, ki v razpadu še čakajo na skupnost. 

In vendar Potential States vztraja v načrtni, za občinstvo kaj hitro lahko tudi frustrirajoči spodrezanosti uprizarjanja, njeno gonilo dogajanja je pripovedovanje o dramatičnem in izmik njegovemu upodabljanju, obenem tudi »odrska sedanjost« nenehno rine v preteklost, v vzvode nastajanja. Zdi se, da je to najprej predstava o predstavi, ki razpira svoj lasten mehanizem postajanja ter z namerno očitnostjo odrinja pričakovanja občinstva; na dramatično, teatralno, ekscesno zre s pogledom, ki se ne le izogiba ilustrativnosti, temveč povod zanje najde v povsem zadržani retoriki. Kot da gre za dramaturgijo pričakovanja, kdaj se bo predstava začela, čeprav se nikoli zares ne začne, obenem pa se dogaja že ves čas. Avtorska zasedba preigrava ustaljene načine percepcije z namenom, da bi prav v stanju nenehnega pričakovanja razkrila bistveno poanto opazovanja. Pričakovanje kot razdraženost, ki pa lahko vodi v dve smeri: prva v odpor do dogajanja, druga v njegovo potopitev. Na odru stanje prevlada dogajanje, pri tem pa ne gre le za režiranje občutja kot takega, pač pa za način, kako rekonstruirati stanje osebnih stališč v javnost in kako s perspektive lastnega izkustva nagovoriti sistemsko dejanskost. 

Zdi se, da je to najprej predstava o predstavi, ki razpira svoj lasten mehanizem postajanja ter z namerno očitnostjo odrinja pričakovanja občinstva

Izvajalska raznovrstnost profilov se na tematiko odzove v večplastni naraciji vzpostavljanja odnosa do tematike. Režiserka Eva Nina Lampič v kritičnem, a nič manj tudi avtoterapevtskem pristopu, pisateljica Beliban zu Stolberg skozi preverjene postopke pripovedovanja (storytelling), Barbara Kukovec v vzporedni, že bolj performativni navzočnosti posamičnih fizičnih akcij. Vse tri iščejo izhodiščno točko izjavljanja, ki vselej zaznamuje nadaljnji potek pripovedi in uprizarjanja. Zanimivo, kako se načelno izmikajo vlogi žrtve, a se nato neobhodno zazankajo vanjo. Režiserka zato, ker v gledališču nihče ne razume njenega principa delovanja, kajti demokracija v gledališču ni mogoča; pisateljica kot potomka Kurdov, ki ji o svojih travmah izrecno niso nikoli govorili, zato se s problemom spopade na lastno pest; igralka, ki si mimo osrednjega dogajanja polašča prostor na odru, da bi osmislila svojo navzočnost in vidnost.

Zanimivo, kako se načelno izmikajo vlogi žrtve, a se nato neobhodno zazankajo vanjo.

Kaj in kje vse so potencialne države, potencialna območja, dežele, kraji? Tako z geopolitičnega vidika (Kurdistan in Jugoslavija) kot teatrološkega (oder, dvorana) se potencialnost vseh teh prostorov nahaja prav v sami ideji – ko pride do realizacije, ko se potencialnost udejanji, se sesuje tudi njen ideal. V podtekstu predstave je treba poiskati načelo izgona prisiljene vnaprejšnje definicije naše identitete, tako na ravni narodnosti kot poklica. Države izginjajo in nastajajo, so fluidne entitete, opredeli jih šele zakon; same zase ne obstajajo, zato so tudi prebivalke in prebivalci določene lokacije vselej njena poimenska umetna tvorba, ki se vrtinči v neskončnem vozlu samospraševanja, »ali država oblikuje mene ali jaz državo?«. Na mikroravni se predstava s sorodnimi vprašanji seli tudi na polje scenskega ustvarjanja in notranjih mehanizmov gledališča kot institucije, njegove hierarhične piramide, kjer se ni vedno z lahkoto opredeliti, kdaj je medsebojna fluidnost poklicnih profilov nujna za napredek in kdaj taista gesta načenja deprofesionalizacijo. Kaj se zgodi, če ukinemo definicijo naroda? Kaj se zgodi, če premešamo poklice? Kaos ali svoboda?

Tako z geopolitičnega vidika (Kurdistan in Jugoslavija) kot teatrološkega (oder, dvorana) se potencialnost vseh teh prostorov nahaja prav v sami ideji – ko pride do realizacije, ko se potencialnost udejanji, se sesuje tudi njen ideal.

Tudi upor je stična točka vseh treh izvajalk, izvajajo ga tako na konkretni kot simbolni ravni, kot ponotranjeno stališče ali kot sprotni, priložnosti odziv. Pisateljičin vidik upora je političen, aktivističen, revolucionaren, pobuda k detabuizaciji vojnih travm in afirmaciji mlajše generacije. Igralkin je odrski, v trmastem vztrajanju udarjanja, pokanja in povzročanja hrupa, medtem ko se dogaja »osrednja zgodba« na odru. Režiserkin je vpisan dolgoročno, v poetiko ustvarjanja in sodefiniranja, kaj vse gledališče lahko je, mimo oznak post-, ne-, temveč kot svobodni odraz umetnosti same po sebi, četudi brez revolta. Vse to (vojna, gledališče, oder) so pojmi, ki presegajo individualno življenje in zato nič manj ne sprožajo temeljnih vprašanj, kako se spopasti z zgodovino, spomini, identiteto in samouresničevanjem. Ali proces ustvarjanja predstave res lahko simbolizira tudi vojno, njene postopke, strategije, namene? Kako prispeti na cilj in »zmagati«, medtem ko je najprej treba preživeti bojno polje številnih nasprotujočih si idej, mnenj in stališč? Kako ohraniti svoj (ustvarjalni) teritorij, ne da bi pri tem uničili tuje, in kako skomunicirati (uprizoritveni) konsenz, ne da bi pri tem utišali glas drugih? Kako doseči »utopično« državo ali predstavo, če sta obe konstrukt in brez stvarnosti ne moreta obstajati?

A little less conversation (a little more action, please)? Odsotnost pogovora in refleksije lahko vodi v vojno – politično ali gledališko. Ne gre več za njeno potencialnost, temveč realnost. In biti v (notranji) vojni tam, kjer se ji sicer načelno nasprotuje, je le znak postopnega odmiranja lastne avtonomije (umetniške scene).

ZALA DOBOVŠEK
je dramaturginja, gledališka kritičarka in (samozaposlena) asistentka na AGRFT. 

---

POTENTIAL STATES
Koncept: Eva Nina Lampič in Beliban zu Stolberg
Zasnova in izvedba: Barbara Kukovec (Maribor, Ljubljana), Eva Nina Lampič, Beliban zu Stolberg, Linda Vaher (Berlin)
Scenografija in dokumentacija: Dani Modrej
Oblikovanje zvoka: Aleš Zorec
Dramaturško svetovanje: Fabian Löwenbrück
Produkcija: Nika Bezeljak (Moment), Barbara Poček (Gledališče Glej), Tina Pfurr (Ballhaus Ost)
Izvršna produkcija: Anna Mareike Holtz (ehrlichte arbeit)
Posebna zahvala: Jerko Bakotin, Boris Buden, Gülistan Gübrey, Gal Kirn, Erik Valenčič, Mitja Velikonja
Podpora: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Maribor, Mestna občina Ljubljana, Fundacija Robert Bosch (Nemčija)

Opombe bralcev (0)