POSLEDNJA FUTURISTIČNA REFLEKSIJA

To je kritika, ki se igra s pravili. Skozi dramski tekst Varja Hrvatin ponovi gesto predstave Poslednja skušnjava Vlada Repnika; v ludistični maniri izrisuje atmosfero slično tisti, ki jo je za nas ustvarjal tokratni luftballett:
“PREDSTAVA O PREDSTAVI
Umetnost naj govori skozi formo.
Umetnost naj bo aktivna, kritična, politična, družbeno angažirana. 
Umetnost naj bo režim prihodnosti.
Umetnost naj bo vojna proti birokratizaciji.
Umetnost naj bo vojak svobode“.

Razčlovečena dvorana nekdanjega kina. Osamljeni stoli en po en sistematično postavljeni na priporočeno razdaljo 1,5 m v vse smeri. Hostesa v svoji posodobljeni militarizirani uniformi z masko – ki jo ščiti pred avtohtonimi bacili drugih ljudi – varuje vhod v prostor bodoče podzavesti. Oder prazen, na njem le obrisi speče mehanike, ki čaka na svojih napovedanih 49 minut slave. V ozračju puhti atmosfera neotipljive abstrakcije. 

49 minut za 49 luči za 49 sedežev za 49 gledalcev

1 velik premikajoč zvočnik (lahko mu rečemo tudi robot)

2 telesi

2 mikrofona

1 platno

1 projektor

? covid-19

in 1 predstava (moja predstava, tvoja predstava, ena predstava, neka predstava)

PREDSTAVA: Sem lepljenka asociativnih pomenov, ki krpa vrzeli tihožitja tehnologije.

VIDEO

Puran puranu puran. Puran človeku hrana.

Bingljajoči sapnik spominja na stare posušene testise,

ki skušajo spregovoriti.

Producirajo zvoke, grgrajo pomene.

V dvorani smeh. Razumevanja ni.

PREDSTAVA: Sem interpretativna črna luknja, ki ne izreka, temveč misli.

VIDEO

Bežeči oblaki, dereči slapovi in pomladni travniki. 

Minevanje časa.

Mestno gradbišče, industrijski bagri in urbanizem.

Publika razčlenjuje podobe. Domišljija je.

PREDSTAVA: Utrujajo me manifestativna direktna naslavljanja, jaz bom osvobojena nagovarjanja. Sem poezija stanj.

PREDSTAVA: Utrujajo me manifestativna direktna naslavljanja, jaz bom osvobojena nagovarjanja. Sem poezija stanj.

PREDSTAVA O PREDSTAVI

Umetnost naj govori skozi formo.

Umetnost naj bo aktivna, kritična, politična, družbeno angažirana. 

Umetnost naj bo režim prihodnosti.

Umetnost naj bo vojna proti birokratizaciji.

Umetnost naj bo vojak svobode.

PREDSTAVA: Nočem biti to, kar pričakujete od mene. Nočem se boriti, nočem se dokazovati, nočem se interpretirati, nočem govoriti, nočem vas prepričevati, hočem le obstajati.

VIDEO

Projekcija odra Kina Šiška. Oder na odru.
Film v gledališču, gledališče v gledališču, gledališče v filmu. 
Iluzija prostora.
Zrcalno gibanje dveh ženskih teles.
Prisotnost, odsotnost.
Poskus komunikacije.
“I named him Flip and the bird flew away.”

Projekcija odra Kina Šiška. Oder na odru.

Film v gledališču, gledališče v gledališču, gledališče v filmu. 

Iluzija prostora.

Zrcalno gibanje dveh ženskih teles.

Prisotnost, odsotnost.

Poskus komunikacije.

“I named him Flip and the bird flew away.”

PREDSTAVA: Ne govorim skozi jezik, ne razumem besed, komuniciram s tem, da sem.

VIDEO

Lokal Kina Šiška na odru.

Inception.

Kaj je res in kaj ni?

Ponavljanje.

Ritem.

PRVO TELO: “nekaj v nizozemščini”

DRUGO TELO: “nekaj v slovenščini”

Aha, razumem.

Račke v dežju.

PREDSTAVA: Lahko sem, karkoli si želiš. Lahko sem vse, lahko sem nič.

VIDEO

Moški s pohodnimi palicami teče po zasneženem hribu.

DIAPROJEKTOR

Diasi portretnih fotografij. Ljudje, obrazi, obrisi. Preteklost. Retrospektiva. Nostalgija. 

Prazen bel slajd se razleze v belo mrežo, ki zavzame celoten oder in s svojo belino okuži in razkuži avditorij.

Prazen bel slajd se razleze v belo mrežo, ki zavzame celoten oder in s svojo belino okuži in razkuži avditorij. Platno se dviguje, prostor se podvaja in razmnožuje v globino. Zvok dvigajočega se platna vibrira kot parjenje obmorskih čričkov.

PREDSTAVA: Moj prostor je živ organizem. Živi, diha, raste, se razmnožuje. Je.

1, 2, 3, 4 … SPOT, LED, BEAM, REFLEKTOR. LUČI SE PRIŽGEJO IN NAS GLEDAJO.

Ukanje. Nekje zadaj, za nami, za našim hrbtom, nekje v temi se skriva avditorij – živo telo.

PROJEKTOR

Točke in linije plešejo,

sintetizirajo se v mreže,

v optične iluzije.

Občutka za realnost več ni.

PREDSTAVA: Nisem futurizem, nisem konstruktivizem, nisem ekspresionizem.

BELI REFLEKTOR 1 (pomežikne, se razgleda, pleše)

pridruži se mu

BELI REFLEKTOR 2 (pomežikne, se razgleda, pleše)

BELA REFLEKTORJA (vstopita v dialog, potujeta po tramovih in odkrivata prostor, kot dva lunina mrka krožita okoli planeta črnega odra)

BELA REFLEKTORJA (vstopita v dialog, potujeta po tramovih in odkrivata prostor, kot dva lunina mrka krožita okoli planeta črnega odra)

PREDSTAVA: Sem luftballet. 

Iz črnine odra, kot svetloba na koncu tunela nočne avtoceste, na levi zažmiga ena luč, na

vrhu tramov še ena. Skupaj potujejo, si šepetajo, nas opazujejo. 

TELO 1 IN 2: (v andaluzijskih ritmih prepevata) “allegria, agonía” 

 PREDSTAVA: Ne želim si, da bi me razumeli, želim si, da bi me čutili.

Blink se prižge en spot in blink se prižge še drugi. Počasi plešeta po steni, si pomežikneta. 

Začneta se približevati drug proti drugemu, dokler se ne ujameta eden na drugem in spojita.

Bam in se razmnožita na stotine, tisoče spotlightov.

PREDSTAVA: Delitev celic, bakterije, virus, reprodukcija, rojstvo, življenje.

PREDSTAVA: Delitev celic, bakterije, virus, reprodukcija, rojstvo, življenje.

Luč v množici išče drugo, druga tretjo, tretja četrto, dokler se vse štiri ne združijo v

manjkajočo celoto, sestavijo v stolpec, ki eksplodira na milijone koščkov.

ZVOČNIK ROBOT: “No one can make you think about anything and no one can stop you.”

PREDSTAVA: Ne poslušam. Ne govorim. Mislim.

Linije se sestavljajo, počasi približujejo proti odru. Bežijo in bežijo, dokler se ne združijo v eno dolgo črto, ki vzvratno zgine dol z odra.

ORANŽNA LUČ 1 IN 2 (se prižgeta kot dva sončna žarometa)

prižigata, ugašata, utripata, mežikata

PREDSTAVA: Glejte me, tukaj sem.

ZVOČNIK ROBOT: “start again, don’t panic, vse je iluzija”

okorno in obotavljajoče se premika in ustavlja

PREDSTAVA: Ne vem, kdo sem, kaj sem, zakaj sem, kam grem, kaj pomenim.

ZVOČNIK ROBOT: (levo, desno, system error) “ja .. ni … ja … ni ni … ja … ni … ja ja … ni ni”

PREDSTAVA: To je nadrealizem. To je absurd življenja.

Bela linija se spušča po odru navzdol in kot val počasi plazi proti publiki.

MODRA LUČ (osvetli svetlobni park) 

Modra svetloba izriše konglomerat reflektorjev, ki izgledajo kot podjamski kapniki.

ORANŽNA LUČ (prižge svoje oči)

Oranžna in modra luč sestavita ogromno lučno bogomolko, žalostno pošast, svetlobni transformer z obraznim izrazom emojija. V ozadju luč privabi skelete robotkov.

PREDSTAVA: Od folklore do mehanike, od tehnologije do folklore. Vse to je človek. Vse to je človeštvo.

TELO 1 IN 2: “dekle je po vodo šlo na visoke planine”

Oranžno-modra obrazna lučna konstrukcija utripa in žmiga, kot da bi jokala. Pogled oranžnih žarometov se sinhronizira z ritmom pesmi. Telesi pojeta uspavanko žalostnemu robotku. Intenzivnost luči spreminja čustva na robotskem obrazu. Spotlighti se razmnožijo na točke, ki se razbežijo po prostoru v matrico, ki ustvarja vzorce žuborenja vode.

TELO 1 IN 2: “vodo je zajemala, je ribico ujela”

Žarometi se usmerijo v strop, gledajo to gledališko lučno nebo. Oranžne luči se razdelijo na male pacmane. Točke in linije bežijo, izmenjuje se koreografija. Točka, linija, točka, linija. Robotkov obraz ugasne. Vstopi fogmachine. Dim izrisuje ploskve na lučnih snopih.

Točke in linije bežijo, izmenjuje se koreografija. Točka, linija, točka, linija.

PREDSTAVA: Praznina postane pokrajina. Nič postane vse.

TELO 1 IN 2: (a cappella) “ribica jo je prosila, oj pusti me živeti”

Diagonale bežijo po prostoru. Praznina dvorane se lomi na ploskve pokrajin, slike dimenzij. Dvorana utripa kot nevihtno nebo.

ZVOČNIK ROBOTEK: “topla, vruča, vrela, srečna”

PREDSTAVA: Sem živa, tudi brez teles. Gledališče je biti tukaj in zdaj.

Točke se množijo po prostoru, kot ulične svetilke v cestne snope žarometov. Oder se razplasti na ploskve, ki se razselijo v avditorij. Dim in luč se pomešata in približujeta, dokler se nad nami ne izriše oblačno gledališko nebo.

PREDSTAVA: Sem pokrajina, abstrakcija, ozračje, ozemlje, pajčolan, vesolje, galaksija. Sem vse tisto, česar ne vidimo in ne slišimo. Sem smisel in bistvo. Ne morem se ubesedit, ne morem se oprijet.

Luči osvetljujejo druga drugo, zrak je čedalje hitrejši, svetlejši, redkejši, intenzivnejši.

Prostor se deli, plasti, postaja večji, globlji, bližje nam, dokler se ne spusti nad nas in obstane

tako, da se skoraj lahko dotaknemo neba, oblakov, nebes.

PREDSTAVA: Sem živ organizem. Diham, utripam, živim.

Linije tvorijo točke, ki poletijo kot ponorele brsteče regratove lučke v pomladi.

PREDSTAVA: Živim, govorim, komuniciram. Me slišite?

Ukrajinska ljudska uspavanka se sestavlja iz loopa dopolnjujočih, nadgrajujoči zvokov 

“the silver moon’s up in the sky”

Modre luči zasvetijo kot strehe nočnih hiš. Oranžne luči nas gledajo. Zvočnik robot se

nerodno prične gibati proti lučem. Govorijo, živijo, komunicirajo. Spotlight osvetli prazen

sedež v publiki. Spotlight osvetli gledalca.

PREDSTAVA: Me vidite?

PREDSTAVA: Me vidite?

“the silver moon’s up in the sky,

so close and so far, it’s too high”

Spotlight osvetli prazen sedež v publiki. Spotlight osvetli gledalca. In še enega. In še enega.

In še enega. In še enega. In še enega. In še enega.

“the time to love and the time to cry,

the time to live and the time to die”

In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega.

In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega.

“let the light shine in the dark,

let the light shine”

In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega.

In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega. In še enega.

In še enega. 

PREDSTAVA: Tukaj sem.

Robotki govorijo. Luči govorijo. Mežikajo. Žmigajo. Pozdravljajo.

PREDSTAVA: Tukaj smo.

Točka, linija, ploskev.

Luč se z odra preseli v avditorij. 

In je luč.

Vsi smo osvetljeni.

Vsi smo skupaj.

Vsi smo eno.

Vsi smo luč.

PREDSTAVA: A ni to point vsega? 

Luč.

VARJA HRVATIN 
je dramaturginja in dramatičarka. Piše za Radio Študent in druge strokovne publikacije ter je pobudnica platforme Vzkrik.

---

POSLEDNJA SKUŠNJAVA
Scenarij in režija: Vlado R. Gotvan
Svetlobni kompoziti: Jure Rubelj
Sokomponiranje, klarinet, glas in performans: Marieke S. Werner
Sokomponiranje, glas in performans: Manca Trampuš
Videoanimacija in robotizacija: Matej Marinček
Kamera in montaža filma: Baba Lan, Jaka Mihelič, Matej Marinček, Manca Trampuš, Marieke S. Werner in Jure Rubelj
Tonski mojster: Jure Vlahovič
Scenski mojster: Gašper Pavletič Šenica
Tutorica za ukrajinščino: Ganna Kyrnyza
Psihoanaliza robotov: Aljoša Kolenc
Robot Attitude: Stefan Doepner
Supervizija: Simon Kardum
Fotografija: Nada Žgank, Sunčan Stone, Urška Boljkovac
a=tF²: Igor Štromajer
Besede: Joseph Beuys, Nisargadatta Maharaj, Mooji Baba, Danijel Dragojević, Gregor Strniša, Kara Loewentheil in Jacques Lacan
Posebna zahvala: Anja Golob, Martina Ruhsam, Simon Macuh, Las Lloronas in COVID-19
Produkcija: GVR Zavod, Kino Šiška, Cirkulacija² 2020

Opombe bralcev (0)