(Anti)Herojke

Sveža avtorica na Neodvisnih piše o eni izmed zadnjih uprizoritev pred jesenskim zaprtjem – predstavi Mitska Hristine Vasić Tomše. Gre za predstavo, ki raziskuje izkušnjo prestajanja zaporne kazni in je zato čudno aktualna. V ospredju sta dva ženska lika z različnima zgodbama, uprizoritev pa izkoristi tudi nekatere skrite kotičke v preddverju Stare mestne elektrarne.

Izvajalka Barbara Ribnikar v pozi med vrati prebije začetnih nekaj minut, pri čemer nanjo sije svetloba, ki je razparcelirana in na telo izvajalke riše sence rešetk.

Na zunanji strani malih vrat Stare mestne elektrarne je spodnja stran fasade prikladno izbočena tako, da se nanjo lahko opre in stoji pod malim obokom. Oseba, ki bi to storila, pa bi se ob tem počutila malodane utesnjeno. S tem dejanjem se prične interdisciplinarna predstava Mitska, izvajalka Barbara Ribnikar pa v pozi med vrati prebije začetnih nekaj minut, pri čemer nanjo sije svetloba, ki je razparcelirana in na telo izvajalke riše sence rešetk. Ker medtem govori o bežanju in skrivanju pred nedoločenimi avtoritetami ter je oblečena v brezoblično tuniko nevtralne bež barve, dogajanja tedaj ne moremo z gotovostjo postaviti v trenutni čas. Namesto tega po glavi roji asociacija na srednji vek, med drugim zaradi opečnate fasade, tunike in predvsem preprostosti govorjenega besedila. Našemu neprepričanemu umeščanju v zgodovinsko obdobje navkljub pa lahko vseeno precej ustrezno sklenemo, da ženska beži pred zaporno kaznijo.

Z militantno strogim odhodom, ki postane značilen za uprizoritev, nas prva izvajalka povede v notranji del prizorišča, ki služi kot prikaz celice, v kateri se ji pridruži zapornica, ki ji obraz daje Jelena Rusjan. Načneta pogovor brez pomembnejše vsebine, ki pa jasno nakaže razporeditve moči (novoprispela zapornica se trudi navezati stik z dlje zaprto). Ob tem pa že od našega prihoda v notranji del Stare mestne elektrarne za instrumentalno glasbo v ozadju skrbi Samo Kutin, ki se precej spretno prilagaja nastalim situacijam v uprizoritvi. Vseeno pa je nejasno, če glasba preostalim aspektom uprizoritve zgolj sledi, dodaja k pripovednosti ali je tam zgolj kot neka neumestna podlaga, saj po začetku, ko zgodbi daje ustrezen ambient, nekako zamre in je gledalci ne opazimo več, obstaja zgolj še kot nek nemoteč šum v ozadju.

Raba simbolov naredi to sceno izredno privlačno za opazovanje in je nasploh zastavljena bistro.

Ko nas končno povedeta v pričakovano, spočetka abstraktno naracijo, je ta odlično prikazana s senčnimi lutkarskimi elementi, ki se rišejo na platnenem blagu. Raba simbolov, kot je steklena krogla, ki si jo podajata dve telesi in predstavlja srce (kar razberemo iz zgodbe, ki jo pripoveduje Jelena Rusjan), ki se v kritičnih emocionalnih trenutkih obarva rdeče, naredi to sceno izredno privlačno za opazovanje in je nasploh zastavljena bistro, poleg tega se zdi prva resnično vsebinska scena. Do nas prispe tista iskrenost, ki bi jo pričakovali od pripovedi resnične zgodbe iške zapornice. Od prostosti jo loči le lažnivi bivši partner, ki je krivdo prevalil nanjo, sama ‘njegovo’ kazen z obžalovanjem, a mirno preživlja. Z eno samo zgodbo nas predstava na hitro popelje skozi problematiko po krivem obsojenih na prestajanje zapornih kazni, problematiko na stotine zavedenih bitji, preveč naivnih za ta svet, kjer beseda nekoga zaradi ugleda ali vez in poznanstev velja več. Lik, ki ga uprizarja Jelena Rusjan, govori v srbskem jeziku, kar doda k stigmi, neogibni v ksenofobični družbi. 

Kontrast žrtvi sodne veje pa je mlajša, na videz poštena, a v resnici divja bivša gospodinjska pomočnica, ki je v zaporu pristala zaradi mnogih kraj in se svojim navadam še v takšnih okoliščinah ne zmore upreti. Rezultat njunih tako različnih življenj pa je nenazadnje isti, obe prestajata zaporno kazen v iškem zaporu. Vendarle pa posledice bivanja na Igu doživljata različno. Za zapornico, ki tehnično gledano ni storila nič napačnega in nemoralnega, je to padec v depresijo in izgubljanje misli v nostalgiji po svobodni preteklosti, podoživljanje lepih trenutkov z bivšim partnerjem, a to svojo izredno čustveno plat le redko deli z drugimi, bolečino nosi v sebi, do drugih pa je zadirčna in skorajda nepoštena. Dočim druga ne premišljuje tako pogosto o svoji preteklosti in lastni krivdi, ki jo je neizpodbitno pripeljala do te točke v življenju, temveč je, morda tudi zaradi svoje mladosti, precej optimistična, kar je razvidno iz njenega premišljevanja o prihodnosti izven zapora.

Če razumemo ta ženski lik zgolj kot žrtev, lahko sicer čutna in scensko lepo oblikovana sekvenca izpade patetično, drugače kot žrtev pa jo težko dojemamo zaradi precej enoplastno igranega lika, ki se zdi površinski in brez globlje motivacije ali doživljanja.

Skozi nekronološko pripoved, ki skače med preteklostjo, hipotetično prihodnostjo, trenutkom, željami in obžalovanji, se dodobra spoznamo z dvema konkretnima zgodbama in psihičnim vplivom na osebi, ki živita vzporedni življenji; ‘običajno’, ki je zamrznjeno v trenutku odhoda v zapor, in utesnjeno bivanje, ki je res zgolj to, golo življenje. Prizorišče Stare mestne elektrarne kot suh, neoseben, hladen in temačen prostor je zato izredno primerna izbira za uprizoritev sicer nedramatično pripovedovane, a težke tematike. Ravno tako so premiki prostora dogajanja, pa tudi performerjev in publike precej usklajeni z naracijo, zdi se namreč, da so razporeditve strukturirane glede na različne časovnosti. En prostor pripada spominom na preteklost, druga stena trenutku sedanjosti, nasprotna stena pa stresnemu lovljenju prihodnosti in željam. Tu pa se odvije tudi zaključek uprizoritve, ki nas s svojo intenziteto pripelje do trenutka, ki skoraj naturalistično prikazuje padec lika iz prve scene v odvisnost, torej povod za njene kraje in posledičen prihod v zapor. To naj bi bila točka poistovetenja z likom. Zdi pa se, da vseeno da premalo poudarka na to, da se je ženska, ki jo igra Barbara Ribnikar, samostojno odločila za to pot. Če razumemo ta ženski lik zgolj kot žrtev, lahko sicer čutna in scensko lepo oblikovana sekvenca izpade patetično, drugače kot žrtev pa jo težko dojemamo zaradi precej enoplastno igranega lika, ki se zdi površinski in brez globlje motivacije ali doživljanja.

Ob koncu se izvajalki poigravata z motivom okostnjaka, ki je v uprizoritvi sicer prisoten že dlje časa, tokrat pa ga – poleg očitnega simbola za začetek konca, mrtvih upanj in želja – lahko doživimo kot ogrodje življenja, ki ostaja v ujetnicah. Je zgolj ogrodje, brez prave funkcionalnosti in potenciala (mesa in krvi). Zapornici ga skušata počlovečiti, nanj polagata oblačila, jih prilagajata zanj in s tem gojita določeno mero upanja na lepo prihodnost. Tudi onidve sta konec koncev v tej situaciji le okostji: nedvomno sta zaradi prestajanja zaporne kazni stigmatizirani, njune možnosti za prihodnost so vprašljive. Kljub temu, da se simbolika okostnjaka razbere jasno, pa je delo igralk z lutko okostnjaka nekako nerodno, vsekakor pa te nerodnosti ne bi pripisali zgolj za upravljanje tečnemu okostnjaku, temveč otroško zasnovanemu prizoru. Lika, ki se ukvarjata s tretjo odrsko figuro, pred našimi očmi zamreta in ostaneta le še igralki, ki se trudita občinstvu prodati idejo apropriiranega ogrodja, medtem ko bi bilo bolj bistveno, da bi publika dobila približek odprtega zaključka zgodb njunih likov in ne s prejšnjim prizorom nepovezanega preprostega simbolizma.

Z dotičnimi vpletenimi motivi in simboli ter naracijo in raznolikostjo prizorov uprizoritev na koncu vseeno težko poistovetljivo tematiko naredi razumljivejšo.

Kljub določenim trivialnim ali neustrezno umeščenim sekvencam in nejasno argumentiranimi prehodi med prizori nas Mitska povede do bistva obravnave – tihe problematike stigmatizacije zapornic, najsi bodo herojke ali antiherojke. Z dotičnimi vpletenimi motivi in simboli ter naracijo in raznolikostjo prizorov uprizoritev na koncu vseeno težko poistovetljivo tematiko naredi razumljivejšo. Na žalost pa publiki ne dopušča pristnega vživljanja ali vsaj iskreno empatičnega doživljanja uprizoritve, za kar ne bi krivili le precej medlega (i)zbranega besedila ter neizdelane in neizrazite igre, temveč samo zgradbo Mitske, za katero se zdi, da ni transdisciplinarna s kakršnimkoli namenom, ampak kot posledica pomanjkanja redukcije nepotrebnih vsebin in form, ki naj bi te vsebine pripovedovale.

Živa Kadunc (1998) je študentka matematike, slovenistike in filozofije, ki posega v performativno umetnost na praktični, pedagoški in teoretični način.

---

Mitska
Koncept in režija: Hristina Vasić Tomše
Besedilo: Andrej Tomše
Dramaturgija: Kim Komljanec
Glasba: Samo Kutin
Izvedba: Barbara Ribnikar, Jelena Rusjan, Samo Kutin, Andrej Tomše
Ilustracije: Nikola Đurđević
Izdelava kostumov in scenskih elementov: Danica Vasić
Produkcija: EX-teater
Partner: Bunker – Stara mestna elektrarna
Izvorno gradivo: Milica Antić Gaber, ​Začasno bivališče: Na grad 25, Ig ​, JAK, 2017
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo
Projekt razvijamo v sodelovanju z društvom Ekvator, društvom za raziskovanje izkušenj kazni zapora.

Opombe bralcev (0)