Antropološke ekspedicije Marka Požlepa: med dokumentarnim in performativnim
Zala Dobovšek se loti premisleka celostne prakse vizualnega umetnika Marka Požlepa, ki skozi dokumentarno nabiranje materiala ustvarja senzibilen svet vizualnega, z postanki v performativnem: "V tej liniji osebne tankočutnosti se zato v Požlepove performanse vedno priplazi svojevrstna lepota izrekanja in intimna izpostavljenost nastopanja kot tudi dejstvo, da se kot performer ne nahaja na svojem matičnem oziroma osrednjem področju delovanja."
Dnevnik oddaljenega srečanja
Navadno se na predstavo odpravimo, tokrat pa avtor v obliki dnevniškega zapisa komentira predstavo, na katero se je bilo mogoče samo povezati, zato nas je ujela sredi vseh naših profanosti. A instantna kompozicija v treh delih mediatizacijo vključi v bistvo same zasnove, to ni zgolj pripomoček za distribucijo: "Mediatizirana podoba Zavezano tako ni toliko obtežena s ponazarjanjem (prostorske) praznine in omejujoče zvezanosti, ta je več kot očitna, ampak bolj osvetljuje vezi, vezja, povezanost."
»CAN YOU SEE A BIGGER PICTURE?«
Andreja Kopač, tudi sama vključena v projekt, piše o intenzivnem desetdnevnem seminarju performativnih praks Parl, ki se je letos odvil drugič. Proces je, izpostavlja Kopač, poseben v svoji intenziteti, saj se od udeležence pričakuje, da se bodo iz dneva v dan izumljali in izpodrivali vse, kar jim je znanega, da bi naredili prostor za neznano potencialnost: "Umetnik je v konstrukciji PARL vedno »na sredini«, najpomembnejši, okoli njega in zanj so stvari nastavljene, zastavljene in postavljene, s ciljem, vedenjem in namenom, slišati širšo sliko in preseči lastno inercijo."
Plesni in performativni promet na avstrijskem Koroškem
Urednici Neodvisnih sta septembra obiskali festival plesa in performansa Pelzverkehr v Celovcu. Majhen festival z veliko ambicijo in heterogenim izborom se trudi navdušiti celovčane za sodobne uprizoritvene umetnosti, hkrati pa se ponuja kot eno izmed najbližjih mest za možen izvoz slovenske produkcije.
Zadnji kriki pred pokopom ali ponovnim vstajenjem?
Jaka Smerkolj Simoneti se loti premisleka zadnje manifestacije festivala Vzkrik, nekakšnega dediča PreGleja, ki vseskozi sistematično skrbi za mlado dramatiko in ji omogoča prisotnost v gledališki krajini preko zdaj že uveljavljene Vzkrikove forme bralne uprizoritve, avtonomnega in žanrsko razvejanega žanra. Tokratna izdaja se je spričo epidemioloških razmer premaknila na splet in ustvarila nujni premislek o novi obliki - videodrami: "Težko bi namreč rekli, da gre za film, vendar se mnogokrat tudi popolnoma razmeji od tega, kar tretiramo kot gledališko."