Antropološke ekspedicije Marka Požlepa: med dokumentarnim in performativnim

Zala Dobovšek se loti premisleka celostne prakse vizualnega umetnika Marka Požlepa, ki skozi dokumentarno nabiranje materiala ustvarja senzibilen svet vizualnega, s postanki v performativnem: “V tej liniji osebne tankočutnosti se zato v Požlepove performanse vedno priplazi svojevrstna lepota izrekanja in intimna izpostavljenost nastopanja kot tudi dejstvo, da se kot performer ne nahaja na svojem matičnem oziroma osrednjem področju delovanja, pač pa gre vsakič znova za priložnostne ekskurze na uprizoritveno sceno.”

Na spletni strani GalerijaGallery2 https://www.galerijagallery.com/spletna-razstava/southwind-e01 se od 19. novembra v obliki spletne razstave odvija virtualna različica projekta Southwind Maxima Berthouja in Marka Požlepa. Postopoma, enkrat tedensko se za virtualno občinstvo odpre nov zavihek potopisnega dnevnika o njuni raziskovalni odpravi po reki Mississippi, ki sta jo zaključila 20. oktobra 2019. Zapise lahko beremo v angleščini, prav tako pa tudi izmenjaje v maternem jeziku obeh avtorjev, kar odzvanja kot gesta ohranjanja avtonomije jezika (in s tem individualnosti izrazoslovja), še bolj pa učinkuje kot konceptualni podaljšek ideje, ki jo avtorja zasledujeta tudi v okviru samega projekta. Kajti prav temeljna vprašanja sodobnih nacionalnih, jezikovnih in rasnih identitet so tematski nastavki, ki se tako tu kot tudi v ostalih Požlepovih projektih/performansih dosledno naslavljajo. 

To naslavljanje je zelo specifično, saj na površje največkrat prodira skupaj z ostalimi, sočasnimi estetskimi naracijami (dogodka), osvetljuje se ga polagoma, z različnih zornih kotov, in ko se na koncu sestavi v celoto, se izkaže za temeljni vsebinski element. Estetizacija določene družbene problematike tu ni podvržena krhanju ali olepševanju realnega, ampak obstaja na ravni ponotranjene strukture performansa; prav zaradi oblaganja s poetičnostjo toliko bolj nepričakovano izbruhne v učinku svojega resničnega in surovega obstoja. Verjetno se omenjene problematike tako dobro izbrusijo v podtekstu tudi zato, ker se zdi, da Požlep v projektih ne glede na nujnost opredeljevanja do nacionalizma in rasizma želi preseči tovrstne konstrukte poimenovanj, tako da v ospredje raje postavlja dinamiko fenomena določenih skupnosti – v vsej njihovi kompleksnosti.

Southwind z vidika realizacije raziskovalne odprave povzema identične idejne postopke, kot sta jih tisti iz predstav Bolj čudno od raja 3 https://pozlepmark.com/works/stranger-than-paradise-lecture-performance in Tloris za revolucijo 4 https://pozlepmark.com/works/blueprint-for-revolution-lecture-performance . Gre za princip minimalnih olajševalnih okoliščin ali mestoma celo njihovo popolno odsotnost: pot se prične, traja in se konča zgolj z nujnimi sredstvi preživetja. Prav samooskrbovalne prvine na ekspedicijah priklicujejo tudi že izvedbeno prvinskost, z njo pa tudi avtentičnost, ki pripomore h konceptu, da elementi performativnega v projektu ne vzniknejo šele kasneje, torej na odru ali v galeriji, temveč so implementirani v celostno trajanje projekta. S tem ko se avtor/izvajalec že od samega začetka spopada z večopravilnostjo (organiziranje, nabava, dokumentiranje, načrtovanje, komunikacija, realizacija) in se s tem cepi na številne pod-vloge »znotraj ene«, se njegovo telo nenehno preliva med zasebno in javno ter spontano in performativno figuro. Ves čas reprezentira samega sebe (zakulisna dokumentarnost), čeprav lahko to dokončno »dokaže« morda šele ob končnem produktu – z razstavo oziroma odrsko uprizoritvijo. 

S tem ko se avtor/izvajalec že od samega začetka spopada z večopravilnostjo (…), se njegovo telo nenehno preliva med zasebno in javno ter spontano in performativno figuro.

Prav tako je razvejana izvajalska perspektiva v projektih, ta med izvajalce ne šteje samo avtorja, ampak tako rekoč vse tako ali drugače vpletene ali naključne osebe, ki »prečijo« ekspedicijsko pot. Včasih se ljudje zavedajo, da sodelujejo v projektu, drugič spet ne, v obeh primerih zagotovo ne vedo, kako bodo izoblikovani v končni podobi oziroma odrski »vlogi«, njihovo navzočnost zato zaznamujejo spontanost, iskrenost, pa tudi neprilagodljivost. Oskrbovanci in oskrbovanke v domovih upokojencev v nekdanji Jugoslaviji (Bolj čudno od raja) na Požlepov koncert s šlagerji iz 60-ih in 70-ih let reagirajo zelo nepredvidljivo; nekateri ekstatično, drugi povsem nezainteresirano, eni zaplešejo, drugi zadremajo. Odzivajo se izključno glede na dani trenutek, ne pa z mislijo, da bodo naknadno nastopali še v enem dogodku. V tem so izjemno avtentični in prav avtentičnost (ali pa vsaj njeni približki) so ključni elementi, ki zaznamujejo tudi ostala dva projekta (Tloris za revolucijo in Southwind), toda tam se smernice vsebine ne naslanjajo na nostalgično ali anekdotično raven, ampak se impulzivna in necenzurirana stališča lokalne populacije vrtijo okoli nevarnih tematik rasizma, nasilja in stigmatiziranja. 

Če je Požlep v Bolj čudno od raja želel na območju nekdanje Jugoslavije prek elips in mimo dobesednega zatipati današnjo atmosfero in stanje tistih, ki so preživeli dve vojni na Balkanu, pa, obratno, potovanja po ZDA v srečevanju s prebivalstvom na površje nanesejo vso brutalnost tamkajšnjega rasizma, nacionalizma in posledic kolonializma. Vsakič gre za razblinjanje iluzij, ki so gradile avtorjevo otroštvo in mladost, utopičnih misli, da bo kapitalizem nekoč boljši od socializma, ali za napačno razumevanje koloniziranih prebivalcev Severne Amerike. Trdovratnost mitologije in indoktrinacije (pa tudi obupa, ko se kasneje zaveš, da je bil tvoj najljubši pisatelj iz otroštva v resnici rasist) uspešno odganjata znanje in misel na genocidne procese, ki so staroselce nadomestili z belo raso: leta 1637 so angleški in nizozemski kolonisti iztrebili kar 99 odstotkov ameriških staroselcev, celoten Mannhatan pa kupili za znesek, za katerega danes dobite kvadratni meter stanovanja na tej lokaciji.

Ponotranjenost kapitalizma Požlep ozavesti tudi na način njegove negacije, ekspedicije spremlja reduciran izbor preživetvenih pripomočkov. Z materialno skrčenostjo na najnujnejše dobesedno in simbolno ponazarja nekakšen antikapitalistični zasuk znotraj določenega eksperimenta. Osemdnevni roadtrip s starim Volkswagnom po državah nekdanje Jugoslavije (Bolj čudno od raja), rabljen kanu za obkrožitev Mannhatna v dveh dneh (Tloris za revolucijo), eno in pol mesečna plovba s prenovljenim šestmetrskim parnikom po Mississippiju (Southwind). Snovanje projekta in lastnoročno iskanje potrebščin, njihova nabava in organizacija pravzaprav sam začetek performansa v trajanju potisnejo torej še vsaj en korak nazaj. 

Osemdnevni roadtrip s starim Volkswagnom po državah nekdanje Jugoslavije (Bolj čudno od raja), rabljen kanu za obkrožitev Mannhatna v dveh dneh (Tloris za revolucijo), eno in pol mesečna plovba s prenovljenim šestmetrskim parnikom po Mississippiju (Southwind).

Kapitalističnim vzorcem všečnosti in pričakovanj (tudi v umetnosti) se vzajemno upre še s subverzivno nastavitvijo pogleda, ki se nahaja v ustvarjalčevi (in kasneje naši) točki opazovanja, ta je namreč vedno postavljena na družbeno odrinjene lokacije, ki veljajo za neugledne, obskurne, nepopularne; nelagodje minljivosti življenja v domu starostnikov, pogled na Mannhatan prek zarjavelih gradbenih konstrukcij in onesnaženih kanalov ter plovba čez ZDA po reki, polni nevarnosti in nečistoče, razpirajo stvarno optiko doživljanja in kritično izpodbijajo idealizirano, izumetničeno podobo resničnosti. Če se je že v naknadni scenski obdelavi materiala nemogoče izogniti estetiziranju, Požlep po minimalni estetizaciji dokumentarnega posega vsaj na terenu samem, s tema pa vsekakor tvega tudi občutje lastne alienacije. 

Kot interdisciplinarni ustvarjalec se nenehno giba med poljema vizualnega in uprizoritvenega ter iz idej reprezentiranja dokumentarnosti oziroma dokumentarnega reprezentiranja. Dokumentarnost preizprašuje, raziskuje in vnaša v vse etape določenega procesa; najprej tako, da izvaja raznolike socialne eksperimente v izbranem realnem okolju, te beleži s pisno in (avdio)vizualno dokumentacijo, ki jo na koncu javno prezentira še s scenskimi elementi. Pri izjavljanju Požlep izhaja iz globoko osebnih prepričanj, ki jih razišče (in razčisti) na terenu, nato pa se vrne na izhodiščno točko, preuči dognanja, razporedi materiale in oblikuje končno umetniško stvaritev. Odrska uprizoritev je torej finalni nanos, reprodukcija, ki uokviri celoten performans v trajanju, je točka obrata, pravzaprav zrcalni, vzvratni dogodek, kjer se zaključi terensko izkustvo in prične pripoved o njem. 

Odrska uprizoritev je torej finalni nanos, reprodukcija, ki uokviri celoten performans v trajanju (…). 

A tudi ta scenska narativnost je spolzka v definiranju, odrski dogodki kot kompilacija glasbe, petja, pripovedovanja, giba, zvočnih in vizualnih materialov aktivirajo pretočnost raznolikih izraznih sredstev, s tem pa tudi razpršene vstope v sam dogodek. Točke dramatičnosti se perpetuirajo skozi verbalne pripovedi prek fotografij, petja, glasbenih komponent in znova nazaj v izhodiščno točko, v prezenco oziroma telo izvajalca, od koder izhajata celotno izkustvo in materializacija projekta. Esenca performansov se nahaja v vraščeni avtobiografskosti, ta parameter absolutne avtentičnosti telesa je nemogoče nadomestiti, kar pa še ne pomeni, da ne bi bilo mogoče, da bi Požlepove performanse odigral še nekdo drug. Pravzaprav bi šele ta razmik med »originalom in nadomestkom« preizprašal pravo političnost tega odnosa in potrdil dejstvo, kako zelo so že sama telesa, ki pripovedujejo lastno zgodbo, implicitno dokumentarna – telo kot dokumentarna snov, v katero je trajnostno vpisan spekter izkušenj, pot med mislijo in izpovedjo pa najkrajša.

In morda je prav to tisti avtorski vnos, kjer se preseže pregovorno dokumentarnost kot tako. Dokumentiranje sebe in svojega početja, ki je hkrati nenehno tudi že reflektirano, spodbuja ranljivost lastne podobe. V tej liniji osebne tankočutnosti se zato v Požlepove performanse vedno priplazi svojevrstna lepota izrekanja in intimna izpostavljenost nastopanja kot tudi dejstvo, da se kot performer ne nahaja na svojem matičnem oziroma osrednjem področju delovanja, pač pa gre vsakič znova za priložnostne ekskurze na uprizoritveno sceno. A prav s tem vanjo že tudi vnaša dobrodošel moment preverjanja njenih tradicionalnih samoumevnosti – tako produkcijskih kot estetskih. 

ZALA DOBOVŠEK
je dramaturginja, gledališka kritičarka in (samozaposlena) asistentka na AGRFT.   

---

Southwind_E1
Spletna razstava, 19. 11. 2020 – 31. 12. 2020
Avtorja: Mark Požlep, Maxim Berthou
Produkcija: GalerijaGallery

Bolj čudno od raja
Dokumentarni performans
Nastopata: Mark Požlep, Igor Feketija
Koncept: Mark Požlep
Dramaturgija in videografija: Jure Novak
Scenografija: Meta Grgurevič
Kostumografija: Dajana Ljubičić
Oblikovanje luči in tehnično vodstvo: Grega Mohorčič
Fotografije: Barbara Poček
Izvršna produkcija: Barbara Poček
Produkcija: Gledališče Glej

Tloris za revolucijo
Dokumentarni performans
Nastopajo: Mark Požlep, Gašper Piano
Avtorstvo / scenografija: Mark Požlep
Avtor priredbe in prevajalec: Jure Novak
Dramaturgija: Diane Fourdrignier
Glasba: Gašper Piano
Tehnično vodstvo in oblikovanje luči: Grega Mohorčič
Izvršna producentka: Barbara Poček
Produkcija: Gledališče Glej
Koproducenti: Contour Bienniale 9: Coltan as Cotton, Mechelen, Belgija in HISK, Higher Institute for Fine Arts, Gent

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)