Dnevnik oddaljenega srečanja

Navadno se na predstavo odpravimo, tokrat pa avtor v obliki dnevniškega zapisa komentira predstavo, na katero se je bilo mogoče samo povezati, zato nas je ujela sredi vseh naših profanosti. A instantna kompozicija v treh delih mediatizacijo vključi v bistvo same zasnove, to ni zgolj pripomoček za distribucijo: “Mediatizirana podoba Zavezano tako ni toliko obtežena s ponazarjanjem (prostorske) praznine in omejujoče zvezanosti, ta je več kot očitna, ampak bolj osvetljuje vezi, vezja, povezanost.”

3. decembra sem izvedel za Zavezano. Napovedno besedilo sem prebral malo zatem, ko je prispelo v nabiralnik. V tisti, ki ne čaka na zapoznele dostave poštnih paketov, tisti s celodnevnim delovnikom, tisti, ki ga ohranjam na 62 % zasedenosti.

Nato sem najavo prebral še enkrat, v prihajajočem tednu jo bom še nekajkrat. Zdaj je že izbrisana.

Kasneje istega dne (če se je kdo že izgubil, 3. decembra) se oglasita Alja (Lobnik) in Pia (Brezavšček), če bi morda kaj pisal o Zavezano. Pritrdim manj dvomeče, kot sem storil pred nekaj dnevi za neko drugo predstavo, saj je tokrat manj možnosti, da odpovem. Nič ne more iti narobe, četudi sem bolan in v izolaciji, v kakršnem koli stanju, lucidnem ali neprisotnem, bom lahko spremljal predstavo, sem se zavezal. Ne bo mi treba prek občinskih meja, ne bom potreboval dokazila o namenu poti, ne bom edini zunanji z masko sedel med producenti in tehniki …

7. decembra sem se ob 21:03 odpravil na predstavo. Nisem šel daleč, tudi sicer do Kina Šiška nimam več kot par minut, pri čemer lahko na semaforju čakam utripajočih 99 sekund ali pa grem skozi podhod. Nisem šel daleč torej, pogasil sem luči v stanovanju, se usedel za kuhinjsko mizo in odprl računalnik. Slušalke so ob polnejšem zagotavljanju gledalske izkušnje obenem preprečevale vdore in motnje zunanjih zvokov – v sosednji sobi triletna razbojnica še ni bila pripravljena na spanje. Nikoli ni.

***

V zasnovo Zavezano je vpisano zavedanje mediatizacije, posredovanosti podobe, ki jo ustvarja, stava o specifičnosti okoliščin njenega oblikovanja.

»Na odru Katedrale bo zaživela živa kompozicija […],« piše nad povezavo do neposrednega prenosa. Pa vendar ni zaživela na odru, ampak na zaslonu. Predstava Zavezano, ki jo gledam in o kateri pišem, je vezana na spletni prenos. Preprosta in banalna opazka, s katero želim poudariti, da se predstava ne odvija nekje tam in jo skuša oko kamere tam ujeti in posredovati po digitalnih kanalih, temveč obstaja zgolj kot spletni prenos. Torej tu. V zasnovo Zavezano je namreč vpisano zavedanje mediatizacije, posredovanosti podobe, ki jo ustvarja, stava o specifičnosti okoliščin njenega oblikovanja. V tem smislu živa kompozicija ni odrska (in prenos njena podvojitev), saj njena živost izhaja iz upoštevanja določujočega pogleda, odmika in razveze ustaljene odrske komunikacije.

Naj poskusim zgornjo tezo malo razširiti. Ob vseh elementih, ki sestavljajo Zavezano, ob razbiranju njihovega delovanja, povezanosti in učinkov je ključen vmesnik. Četudi gre za živo gradnjo dogodka, je njegova uspešna izvedba pogojena z digitalno posredovanostjo. Ta ga odpira javnosti, omogoča stik, vodi pogled in vanj nanaša pomenske ravni. Zavezanost žive kompozicije se potemtakem v spletnem prenosu razgrne kot večpomenska podlaga, os, ki spaja zvezanost in zavezanost. Zavozlanost in povezanost. V ospredje stopi kontekstualni omejitveni okvir, ki javnemu življenju veže noge, vendar prav s soočanjem s hromečimi sponami ustvari vidno neko pomembno vez.

Priznam, ikonografija napovednega gradiva me je nepričakovano asociativno zagrabila in me nekaj časa vodila prav v dešifriranje, a Zavezano ne napotuje na poenotenje pomenov, trenutkov vznika ni treba povezati v končni, zaokroženi smisel.

Zavezano gradi na razmisleku o instantni kompoziciji v danem trenutku in času, idejno (in avtorsko) jo zasnuje Katja Legin, ki skozi pogovore z ostalimi ustvarjalci preplete njihov odnos do ustvarjalnega snovanja in improvizacije ter (življenjskih) izkušenj. Vendar pri tem ne podčrtuje skupnih linij in ne išče splošne interpretacije. Priznam, ikonografija napovednega gradiva me je nepričakovano asociativno zagrabila in me nekaj časa vodila prav v dešifriranje – reševanje rebusov umetnostne zgodovine, ikonološka razdelava Zurbaránovega Božjega Jagnjeta (Agnus Dei), olje na platnu v dobi streama pikslov presenetljivo ustrezna velikost (38 cm × 62 cm) v razmerju do zaslonskih inčev … A kot rečeno, Zavezano ne napotuje na poenotenje pomenov, trenutkov vznika ni treba povezati v končni, zaokroženi smisel. O tem priča tudi zapis Zale Dobovšek, ki je formiran skozi doživljajsko lirično perspektivo, razvezano razbiranja intenc in pomenov, kar vodi v pretanjeno, pa tudi humorno poetično fresko. Če je bilo sicer pričakovati sprotno zapisovanje, ki bo nastajalo in bilo dostopno med dogodkom (npr. live chat), torej vpogled v tvorjenje kompozicije, oddaljeni dialog, sprotno odzivanje in diskurzivne učinke (ter morebitno odprtost za intervencije spletnega občinstva), je objava besedila po prenosu ta potencial, ki bi tudi na tej ravni vidno izvajal svoj zastavek, vsaj delno zmanjšala.

Zaokroženost je potemtakem bolj strukturna poteza. Zavezano (oz. prenos) se začne in konča na odru Katedrale Kina Šiška, vmes pa se preseli še na dve postaji, njeno preddverje s pogledom na črtno kodo Trga prekomorskih brigad ter Komuno. Trije prostori niso le gradniki strukture, so njeni deli, čeprav ne stremijo k utrditvi celote, istega, saj se vzpostavljajo na podlagi lastne logike. Dramaturško se stikajo na liniji poti, pri čemer samosvoje (so)bivajo. Njihova mesta so stabilna, določena, medtem ko odločitve o dogajanju znotraj njih ostajajo odprte, dvojno prepuščene – očesu kamere in/ali nosilcu akcije/pripovedi.

V tem pogledu so ostali elementi v primerjavi in odnosu do gibalne materije v določenem zaostanku, katerega posledica je neuravnoteženost kreativnega stika. Deloma zaradi nesinhronosti streama in zvoka, deloma, ker so učinki prenosa bolj otipljivi skozi plesno vizualnost.

Prvi del sestavlja preplet več elementov: konkretno gibalno gradivo, ki ga Legin razprostira in proizvaja v odnosu do ostalih tvorcev pomena – pripovedi Nine Rajić Kranjac in Branka Hojnika, petja Rajić Kranjac, preostalih teles na odru (za kamero … ), spotlighta, kamere nad odrom. Njihova umeščenost in relacije so v prenosu, ki preferira vizualno, posredovane vzporedno z gibom, obenem pa kot njegova podlaga. Legin se poigrava s kamero in snemalko za njo (Pia Klančar), mestoma meri točno vanjo, drugič ji beži, s tem pa potrjuje, da gre za avtonomno, neulovljivo in nepredvidljivo kompozicijsko snov. (Foto 1) Vendar ne docela. Ker Legin ne obnavlja fiksne plesne vsebine in njeni fragmenti ostajajo odprti za dražljaje (so)govorcev, del njene prisotne zaznave ostaja osredotočen na zunanje dražljaje in materialnosti. Poleg tega deluje tudi kot vezni člen, usmerjevalka dogajanja, ki nadzira potek, hipoma izskoči iz gibalke, prevzame komunikacijo, podeli napotke tehnični ekipi, daje iztočnice. V tem pogledu so ostali elementi v primerjavi in odnosu do gibalne materije v določenem zaostanku, katerega posledica je neuravnoteženost kreativnega stika. Deloma zaradi nesinhronosti streama in zvoka – Rajić Kranjac in Hojnik sta vključena po telefonu zaradi česar se ne zmoreta instantno odzivati na plesno kompozicijo v istem času –, deloma, ker so učinki prenosa bolj otipljivi skozi plesno vizualnost.

Ta razmerja drugi del preuredi (takisto tretji), Legin stopi na drugo stran kamere, prevzame vlogo snemalke, usmerjevalke pogleda, delegatorke ritma in pozornosti. Tokrat je pripoved posneta, zgodba življenjskih obratov in začetkov nove plesne poti Jurija Konjarja je fiksirana, čemur se prilagodi tudi podoba, ki jo spremlja – zoom pogled, ki je usmerjen izven Katedrale: na ploščad pred Kinom Šiška, proti Celovški cesti. Če je prvi del podoba-gibanje, je drugi podoba-stanje, prehod v statično mračno zamegljeno sliko, plesoča belina iz dvorane odzvanja v zaplatah snega. Praznina dvorane in odra se prelevita v presenetljivo nabito parkirišče in redke mimovozeče avtomobile, podoba-stanje, ki se postavlja nasproti izpovedani življenjski nepredvidljivosti iz Konjarjevega spomina.

Podoba zveni in nihče je vidno ne proizvaja, kot da stvari same oddajajo lastno misel, človeška intervencija in prisotnost sta odvečni.

Pot nato ob nedoločljivih zvokih vodi po stopnicah navzdol v Komuno, kjer je postavljeno koncertno prizorišče, oder in stoli za občinstvo ter en poslušalec. Kamera najprej srka zvoke, dokler naposled postopoma ne začenja razkrivati njihovih virov. Kontrabas s polovico elise na vratu, ventilator, ki lista knjigo, tresoča roža, utripajoči zasloni, pregreta plošča, na katero padajo kaplje talečega ledu, se v kompoziciji, ki jo uravnava Tomaž Grom, v odsotnosti besed zvežejo v podobo-zvok. (Foto 2) Podoba zveni in nihče je vidno ne proizvaja, kot da stvari same oddajajo lastno misel, človeška intervencija in prisotnost sta odvečni. Metri kablov in lepilnega traku, kopica stojal, ki poleg zvočil tvorijo materialnost zvočne kompozicije, se ne ozirajo na oddaljenost (in obliko) skupnosti, ki jo gleda in posluša. (Foto 3) V tej zaprti mreži ni nobene vrzeli, distance, odsotnosti, prekinjenih vezi, zavezana je zgolj medsebojni odzivnosti v nepredvidljivem pogovoru.

Legin se vrne v Katedralo, preveri, če je Dobovšek pripravljena za objavo in se poslovi.

Mogoče bi moral Zavezano gledati brez vprašanj in skozi zavezo. Zavezo, da Zavezano pristane na pogoje okoliščin, a jih preseže.

Ko se prenos konča in vmesnik zapre, ostanem z osnovnimi vprašanji dihotomnih parov, ki se ne zdijo več prava (fiksno-naključno, določeno-odprto …). Mogoče bi moral Zavezano gledati brez vprašanj in skozi zavezo. Zavezo, da Zavezano pristane na pogoje okoliščin, a jih preseže. Skozi vmesnik, ki določa in hkrati omogoča to umetniško gesto in stik. Mediatizirana podoba Zavezano tako ni toliko obtežena s ponazarjanjem (prostorske) praznine in omejujoče zvezanosti, ta je več kot očitna, ampak bolj osvetljuje vezi, vezja, povezanost. To, kar je povezano, tj. neko naturalizacijo odnosov in procesov do določene mere razklene in preuredi v cone delovanja, hkrati pa osmišlja praktično izkušnjo zavezanosti in vezivnosti teh procesov in odnosov. Ti so točke, vozli vsakokratnih ustvarjalnih izhodišč (in pogajanj o njih): prazni volumni dvoran in ploščati računalniški zasloni, piske in plesalke, spomini in zunanjost, oddaljeni stik, podoba-gibanje-stanje-zvok pa so njihovi (začasni?) teritoriji …

***

Potem je na zaslon padla tema in približno ob 22:22, še vedno 7. decembra, sem se odpravil domov. Ni bilo treba daleč, le slušalke sem odložil na mizo. Še petnajstkrat sem osvežil stran na Youtubu, da bi prebral Zalino spremljanje dogodka, njeno stanje. Tudi k njenemu besedilu se bom v naslednjem tednu še nekajkrat vrnil. Nato sem zaprl računalnik, nemirna tišina stanovanja je nakazovala, da sta punci pred nekaj minutami naposled omagali.

14. decembra ponoči se mi zdi najlažje zapisati, da zaključujem svoj tekst (pišoči se zavedajo, da je prav zapisati najtežje). Ta tekst. Kmalu zatem tudi ti lahko bereš vse, kar prav v tem trenutku zapisujem. To, kar bereš, je to. Sklenjeno. Zavezano.

Rok Bozovičar je kritik, urednik in dramaturg. Trenutno sodeluje z Radiem Slovenija in Dnevnikom. Bil je selektor 55. Festivala Borštnikovo srečanje. 

---

Zavezano
Zasnova: Katja Legin
Avtorstvo in izvedba: Katja Legin in povabljeni umetniki: Nina Rajić Kranjac, Zala Dobovšek, Branko Hojnik, Jurij Konjar, Tomaž Grom
Umetniško svetovanje: Tomi Janežič
Izvršna produkcija: Petra Hazabent
Produkcija: Studio za raziskavo umetnosti igre
Koprodukcija: Kino Šiška
Projekt ZAVEZANO je sofinanciran s strani Mestne občine Ljubljana.

Opombe bralcev (0)