Zadnji kriki pred pokopom ali ponovnim vstajenjem?

Jaka Smerkolj Simoneti se loti premisleka zadnje manifestacije festivala Vzkrik, nekakšnega dediča PreGleja, ki vseskozi sistematično skrbi za mlado dramatiko in ji omogoča prisotnost v gledališki krajini preko zdaj že uveljavljene Vzkrikove forme bralne uprizoritve, avtonomnega in žanrsko razvejanega žanra. Tokratna izdaja se je spričo epidemioloških razmer premaknila na splet in ustvarila nujni premislek o novi obliki – videodrami: “Težko bi namreč rekli, da gre za film, vendar se mnogokrat tudi popolnoma razmeji od tega, kar tretiramo kot gledališko. Najbolj efektivno se ti izdelki kažejo takrat, ko ustvarjajo izvirno obliko, ki bi bila odrsko neizvedljiva, torej kombinirajo tako kadriranje kot glasovne modulacije, filmsko montažo in prostorsko razslojenost, ki je dvorana ne omogoča.”

Položaj slovenske dramatike, predvsem mlade, je bil v zadnjih nekaj letih na slovenski gledališki sceni izrazito pereča problematika. Dogodki, članki, okrogle mize so izpostavljali, da v našem prostoru enostavno ni obstajala zadostna infrastruktura za vzgojo mladih dramatikov ter da so možnosti za njihov preboj v gledališko produkcijo prav tako izrazito omejene. Žaromet, ki je zadel področje dramskega gledališča, je v veliki meri delo Društva KUD Krik. Društvo je namreč s pričetkom dramskih delavnic pod mentorstvom Simone Semenič obudilo v življenje relikvijo, ki je PreGlej. PreGlej je umetniška skupina, ki je od 2005 do približno 2012 na kupu zbirala dramatike in dramatičarke ter njihovo delo spajala z gledališko prakso. Preko teh srečevanj je ključno razbijala mit o drami kot literarnem delu, ki nastaja v osami posameznega genija, in promovirala sodelovalni aspekt, dramska besedila pa neprestano preverjala preko bralnih uprizoritev. Ustvarila je teren za nova srečevanja dramatikov in dramatičark, za njihovo zorenje, učenje, razvoj ter potencialni vdor v repertoarje institucionalnih gledališč. V tem smislu je zelo jasen neposreden dedič te tradicije Vzkrik, revijalni festival bralnih uprizoritev še neuveljavljenih dramatikov v sodelovanju s študenti dramske igre in gledališke režije, ki se je iz leta v leto večal ter se posledično tudi selil v prostore z vedno večjim številom sedežev in postal stalnica gledališke pomladi. Vendar se vse dobre stvari (v slovenskem gledališču) enkrat končajo. Tako se je končal PreGlej, tako se je letos končal Vzkrik, kot smo ga imeli priložnost spoznati v preteklih petih letih. Konec je predvsem posledica preskopih sredstev, ki bi morala rasti premo sorazmerno s festivalom. Vzkrik je namreč svojo plodovitost dokazal, če že ne prej, ravno v preteklih sezonah, ko so besedila uspešno prodrla v institucionalni okvir, kot je v svojem uvodnem nagovoru poudarila soustanoviteljica Brina Klampfer. Obe letošnji prejemnici nagrade Slavka Gruma in nagrade za mladega dramatika sta Vzkrikovi avtorici. Besedilo Skladišče Tjaše Mislej je bilo tudi uprizorjeno v Prešernovem gledališču Kranj, medtem ko sta Varja Hrvatin in režiserka Eva Kokalj ustvarili uprizoritveno formo besedila Vse se je začelo z golažem iz zajčkov znotraj omenjene produkcije festivala Vzkrik, ki si je priigrala mesto v spremljevalnem programu festivala Borštnikovo srečanje. Ob tem izpostavimo še primera Jerneja Potočana, čigar Žalostinke so prišle na mesto rezidenčnega avtorja v Mestnem gledališču ljubljanskem, in Palome Brine Klampfer ter Kaje Blazinšek, ki je premiero doživela v Slovenskem mladinskem gledališču. Institucionalni preboji so jasni pokazatelji osnovnega poslanstva festivala, ki je bil od začetka usmerjen k premoščanju vrzeli med mlado generacijo dramskih piscev in pisk ter odrsko realizacijo. Ob tem je pomenljivo, da so učinki Vzkrika prisotni tudi onkraj institucionalizirane prakse, kar lahko tudi razumemo kot namen njegovih organizatorjev, ki so lanskemu festivalu dodali slogan »Če nas ne boste uprizarjali, se bomo sami«, letošnjemu pa »Ker nas ne boste uprizarjali, se ne bomo sami«.

Institucionalni preboji so jasni pokazatelji osnovnega poslanstva festivala, ki je bil od začetka usmerjen k premoščanju vrzeli med mlado generacijo dramskih piscev in pisk ter odrsko realizacijo.

Sklepni večer, ki je v dve uri strnil zadnji festival Vzkrik preko spletnega prenosa, je bil tako nekakšen manifestativni dogodek, v katerega so bili zajeti vsi pretekli uspehi, kakor tudi potenciali prihodnosti. Jasno je namreč, da je kreativnih odzivov na prepreke, bodisi epidemiološke, bodisi produkcijske ali kakršnekoli druge, vsaj toliko kot je posameznikov, ki se jih lotevajo. To so v dogodku zelo jasno pokazali režiserji Mojca Madon, Eva Kokalj, Živa Bizovičar, Aljoša Živadinov Zupančič, Žiga Hren, Luka Marcen in Nina Ramšak. Kot je namreč v svojem komentarju izpostavila Petra Pogorevc, je Vzkrik skozi svoja leta delovanja opolnomočil formo bralne uprizoritve v nekaj, kar presega zgolj branje drame in postaja polnokrvna, avtonomna, žanrsko razvejana uprizoritvena oblika. Njena funkcija ni več v službi avtorja, ki lahko sliši izrekanje zapisanega in tako preveri svoje strategije pisanja, temveč se preseli v avditorij in preobrazi v izkustvo gledalca, ki lahko za trenutek uzre potencial sveta drame. Tako je že v preteklih letih bilo mogoče med bralnimi uprizoritvami spremljati kopico kostumografskih, lučnih in scenskih invencij, kot izrazito pomemben element, ki je dramam sledil tudi v digitalni prostor, pa se je izpostavljala uporaba glasbe kot učinkovitega sredstva za vzpostavljanje atmosfer in emocij med prebiranjem besedil. V tokratni izdaji je šlo bolj za kratke predstavitve besedil, ki so bile zaradi celotnega formata izrazito zgoščene, a zato nič manj inovativne in so ustvarile potrebo po premisleku te oblike – videodrame. Težko bi namreč rekli, da gre za film, vendar se mnogokrat tudi popolnoma razmeji od tega, kar tretiramo kot gledališko. Najbolj efektivno se ti izdelki kažejo takrat, ko ustvarjajo izvirno obliko, ki bi bila odrsko neizvedljiva, torej kombinirajo tako kadriranje kot glasovne modulacije, filmsko montažo in prostorsko razslojenost, ki je dvorana ne omogoča. Med poigravanji je bilo mogoče slediti popolnoma radijskim pristopom, ki so se odrekali vidnemu; gibalnim izrazom, ki so se odrekali besedilu; formam, ki so se utemeljevale v danes aktualni realnosti zoom dogodkov in skype konferenc; videom, ki se izrazito napajajo v internetu in njegovih možnostih. V tej formi je bila predstavljena tudi vsebinska raznolikost avtorjev Tjaše Mislej, Varje Hrvatin, Suzane Tratnik, Nike Korenjak, Gašparja Marinića, Jerneja Potočana in Luke Marcena. Prav ta žanrska raznolikost odpira pomirjujoč pogled v gledališko prihodnost na online streamih.

Med poigravanji je bilo mogoče slediti popolnoma radijskim pristopom, ki so se odrekali vidnemu; gibalnim izrazom, ki so se odrekali besedilu; formam, ki so se utemeljevale v danes aktualni realnosti zoom dogodkov in skype konferenc; videom, ki se izrazito napajajo v internetu in njegovih možnostih.

Seveda ta pomiritev ne more biti popolna. O njej je na dogodku spregovoril Blaž Lukan kot o drugi sezoni gledališča v času korone. Vprašanje o živosti gledališča, ki ga je zastavil, se zdi ključno predvsem na strani gledalca. Morda se ustvarjalec živosti že lahko zoperstavi oziroma jo na ustvarjalne načine zaobide, vendar vprašanje ostaja, če gledalci še vedno v resnici gledajo in vidijo živo gledališče kot tako. Format live stream namreč omogoča še eno funkcijo, ki kaže zanimive podatke. Če se je po začetnem zbiranju število gledalcev ustalilo okoli 130, je do konca dogodka padlo na 80, kar v digitalnem oblaku sicer nima nikakršnih posledic, odraža pa načine gledanja, gledalčevo zanimanje, pozornost in potrpežljivost, če pomislimo, da bi med dvourno predstavo dvorano zapustilo 50 ljudi. Manifestacija živosti dogodka, kjer so izjave vseh nastopajočih govorcev, kakor tudi same predstavitve dramskih besedil bile ustvarjene vnaprej, je tako obstala na voditeljskem paru Tamare Avguštin in Staneta Tomazina. Ta sta v večer vnašala nujno potrebno duhovitost, preko branja komentarjev pod dogodkom vzpostavljala skupnost ter predvsem neposredno naslavljala problematike, ki se rojevajo v danih okoliščinah. Od popolnoma ontoloških vprašanj gledališča do problematike samozaposlenih ter eksistencialna iskanja plana B za (za)odrske ustvarjalce, katerih poklici kot taki so s trenutnimi izzivi pod vprašajem. Dogodek po meri omejitev namreč ne potrebuje hostesnikov, kakor tudi ne dovoljuje tehnikov, garderoberjev, rekviziterjev, maskerjev, frizerjev … tako je jasno, da je zadnji vzklik Vzkrika predvsem ta – odprite gledališča, pustite nam delati.

Dogodek po meri omejitev namreč ne potrebuje hostesnikov, kakor tudi ne dovoljuje tehnikov, garderoberjev, rekviziterjev, maskerjev, frizerjev … tako je jasno, da je zadnji vzklik Vzkrika predvsem ta – odprite gledališča, pustite nam delati.

Navkljub kvaliteti posameznih nastavkov lahko, predvsem zaradi nemogočnosti dialoga, celoto razumemo skozi prizmo začasnosti. Ustvarjalni postopki, med katerimi bi lahko rekli, da ravno digitalizacija, kakršno denimo vpeljuje na formalni in vsebinski ravni Eva Kokalj, ustvarja intrigantne (estetske) smernice odrskih postavitev in podajanja vsebin, dajejo v prvi plan ravno zasilnost rešitve. Kažejo na potrebo po interdisciplinarnem povezovanju in širšim usmeritvam k spoznavanju in obvladovanju zakonitosti novega medija. Tako lahko dogodek razumemo dvojno, po eni strani naslavlja nujo po živosti gledališča in prisotnosti dramatike v njem, po drugi pa odpira vrata v smeri zoperstavljanja (mlade) dramske pisave vzpostavljenim produkcijskim praksam. Nad obema potencialoma pa zaenkrat bdi omenjena začasnost, katere razjasnitev gotovo vsi ustvarjalci in gledalci že nestrpno pričakujemo. Podobno pričakovanje pa lahko gledalci obdržimo tudi glede nadaljnjega delovanja Društva KUD Krik. Že v uvodnem nagovoru je namreč Brina Klampfer spomnila na zloglasni Trnfest, ki je več let naznanjeval in zatrjeval svojo zadnjost. Konec Vzkrika bi tako lahko bil bolj začasne narave in je bil na naših ekranih v resnici uprizorjen zadnji Vzkrik – prvič.

JAKA SMERKOLJ SIMONETI (1997) je diplomant dramaturgije in scenskih umetnosti, praktični dramaturg in gledališki kritik.

VZKRIK
Moderatorja: Tamara Avguštin in Stane Tomazin
Tehnično vodstvo: Vid Merlak
Gostje: Aljaž Krivec, Anja Radaljac, Jaka Smerkolj Simoneti, Vilma Štritof, Blaž Lukan, Petra Pogorevc

Nika Korenjak, Kako ženska postane morilka
Režija: Aljoša Živadinov
Koreografija in izvedba: Nika Korenjak in Gal Oblak
Kamera in montaža: Asiana Jurca Avci
Glasba: Gal Oblak

Brina Klampfer in Kaja Blazinšek, Paloma
Režija: Brina Klampfer

Gašpar Marinič, Odsekal ti bom krila
Režija: Žiga Hren
Igrajo: Maks Dakskobler, Nejc Jezernik, Diana Kolenc, Jure Rajšp, Mak Tepšić

Suzana Tratnik, Tukaj ni homofobije
Režija: Živa Bizovičar
Montaža: Timotej Cvirn
Igrajo: Jure Rajšp, Diana Kolenc, Jure Žavbi, Gaja Filač, Tina Resman

Varja Hrvatin, Najraje bi se vdrla v zemljo
Režija in tehnična izvedba: Eva Kokalj
Igra: Živa Selan

Peter Rezman Reza, izrekanje suspenza
Režija: Nina Ramšak Marković
Igra: Mia Skrbinac
Foto: Ioana Turcan

Jernej Potočan, Leta so tekla, mi pa malo manj
Režija: Luka Marcen
Igralec: Žan Brelih Hatunič
Avtor glasbe in oblikovalec zvoka: Martin Vogrin

Tjaša Mislej, Posebna večerja
Režija: Mojca Madon
Igra: Tamara Avguštin
Avtor glasbe in zvočna obdelava: Luka Ipavec
Video: Mojca Madon in Sašo Štih

Opombe bralcev (0)