Biti pred časom kot način bivanja v času

Režiser Janez Janša o zelo dobrem občutku imeti Dušana Jovanovića zraven. In memoriam legendarnemu dramatiku in režiserju.

»Ali je izvirna predstava, na katero se nanaša rekonstrukcija, sploh bila kdaj narejena?«

Vprašanje iz publike na Dunaju po gostovanju rekonstrukcije Pupilije

Ko smo leta 2006 rekonstrukcijo legendarne predstave Pupilija, papa Pupilo in Pupilčki (iz leta 1969) odpeljali na prvo mednarodno gostovanje na Dunaj, nas je takoj po predstavi pričakala hladna prha. V pogovoru po predstavi je bilo eno izmed prvih vprašanj iz publike: »Ali je izvirna predstava, na katero se nanaša rekonstrukcija, sploh bila kdaj narejena?« Voila! Ne glede na goro dokumentov, posnetkov izvirne predstave, izjav takratnih akterjev, ki so bili predvajani v predstavi, je bila za pogled zahodnega gledalca izvirna Pupilija le ena čista fikcija. Nekaj, kar preprosto ni moglo obstajati za železno zaveso, kamor v svoji ignoranci zahodni pogled še vedno meče nekdanjo Jugoslavijo. Za železno zaveso sodijo revščina, trpljenje, zatiranje, depresija, disidentstvo, in zato je tako rekoč idealni gledališki umetnik, ki je utelešal to podobo, Grotowski. Zahod si nikakor ni mogel predstavljati, da v socializmu lahko nastane tako razigrana, kontrakulturna, vsakdanja, antiavtoritarna predstava, kot je bila Pupilija. Pupilija, ki je po svoji strukturi in dramaturgiji protoposmodernistična predstava, kolaž dvajsetih prizorov dolžine videospota, v katerega zareže zaključni prizor klanja kure. Pupilija je po svoji govorici, načinu igranja in strukturi zmes teatra, ki bo na polno zaživel šele desetletje ali dve po Pupilijini premieri.

Ko sem Dušana poklical, da mu povem za idejo rekonstrukcije Pupilije, in ga vprašal za dovoljenje, je takoj pokazal vso svojo odprtost, sicer s skrbno dozo distance in skepticizma. Takrat je že minilo 36 let od premiere in njegova umetniška in življenjska zanimanja so bila povsem drugje. A s pogosto komunikacijo med delom na predstavi, s snemanji, pogovori, in nenazadnje njegovim nastopom v eni izmed ponovitev rekonstruirane Pupilije, sva ne le razblinila začetne dvome v smiselnost rekonstruiranja, ampak pripravila teren za skupno kreacijo in režijo rekonstrukcije njegove druge legendarne predstave, Spomenik G (1971).

Pri Spomeniku G je šlo za to, kako gledališče očistiti vsega tistega, kar je gola meščanska navlaka.

Če je pri Pupiliji Dušanova režija slonela na tem, kako vsakdanje življenje urbanega plemena spraviti v gledališki dogodek, in je Pupilija zato en velik razposajeni in zajebantski žur s krutim zaključkom, je v Spomeniku G šlo za to, kako gledališče očistiti vsega tistega, kar je gola meščanska navlaka. In ko čistiš gledališče, mora marsikaj zapustiti oder. Štihovo besedilo se je z 80 strani skrajšalo na 13 stavkov, od začetne 12-članske igralske zasedbe je na odru ostala le Jožica Avbelj in ob njej glasbenik Matjaž Jarc.

S Spomenikom G je Dušan popolnoma zmedel takratno kritiko, ki je predstavo na vse možne načine hotela spraviti v določen predal:

Je eksperiment – Andrej Inkret                                 Ni eksperiment – Peter Božič

Je ritualno gledališče – Borut Trekman                    Ni ritualno gledališče – Veno Taufer

Je novo gledališče – Muharem Pervić                      Ni sodobno gledališče – Marija Vogelnik

Je improvizirano – Borut Trekman                           Ni improvizirano – Peter Božič

Da bi lahko bil skupaj z dobo, v kateri je živel, da bi lahko bil sodoben, je moral biti pred časom dobe, ki ji je pripadal.

Rekonstrukcijo Spomenika G, ki smo jo pozneje poimenovali Spomenik G2, smo delali z izvirno zasedbo ter s Tejo Reba in Boštjanom Naratom, ki sta se rodila po tem, ko je bila narejena izvirna predstava. Za razliko od Pupilije, katere posnetek je ohranjen in obstaja veliko ohranjenega referenčnega gradiva, smo Spomenik G2 delali predvsem na osnovi spomina izvirnih ustvarjalcev. Dogovor je bil, da Dušan, Jožica in Matjaž vadijo 3 tedne in v tem času obnovijo izvirno predstavo, potem se pridruži mlajši del ekipe in nadaljujemo z delom na rekonstrukciji. Odpeljali smo se v gozd pri Colu, kjer stoji hiša, v kateri so na podstrešju vadili in pripravili nastop. Po 15 minutah je bilo obnovljene predstave konec. Na naše začudene poglede so vsi trije v glas odgovorili: »Toliko smo se lahko spomnili«. Na moje »ampak, izvirna predstava je trajala 50 minut …«, so le ponovili »ja, toliko smo se lahko spomnili«. Vsi trije so bili neskončno simpatični, Dušan pa je ves čas dela na projektu kazal izjemno umetniško in človeško širino in podporo. Jasno mu je bilo, da Spomenik G2 ni obnova njegove predstave, ampak povsem novo delo. Dušan je bil sijajen timski sodelavec. Kako lepo je od blizu gledati veličino velikih ljudi, ki točno vedo, kdaj morajo stopiti v ospredje in kdaj to ospredje prepustiti drugim.

Dušana sem spoznal že mnogo pred rekonstrukcijami, v času njegovega umetniškega vodenja Mladinskega gledališča, ko je naredil eno izmed številnih potez, ki so bile pred časom, in iz Mladinskega naredil povsem novo gledališče. Dušan ni bil pred časom zato, ker bi si to na vsak način in na silo želel, ampak ker je to bil njegov način bivanja v času. Da bi lahko bil skupaj z dobo, v kateri je živel, da bi lahko bil sodoben, je moral biti pred časom dobe, ki ji je pripadal. Sodobnost je prebijanje časa neke dobe.

Pokazal je, da gledališče ni nekaj za zraven, pokazal je, da je gledališče družba, in tako kot mu nikoli ni bilo vseeno, v kakšni družbi živi(mo), tako mu nikoli ni bilo vseeno, v kakšnem gledališču in kakšno gledališče dela(mo).

Dušanovo umetniško vodenje Mladinskega gledališča je popolnoma spremenilo ne le sam profil in identiteto tega teatra, ampak naredilo gledališko inštitucijo za družbeno relevanten prostor. Pokazal je, da je kulturna ustanova na prvem mestu družbena ustanova, da je odgovorna za to, kar vnaša in prinaša v družbo, na kakšen način posega vanjo in na kakšen način se odziva na družbene posege v kulturno inštitucijo. Od Mladinskega gledališča je naredil ne le gledališko relevantno, ampak tudi družbeno relevantno inštitucijo, v kateri je omogočil delovanje sijajni novi generaciji gledaliških ustvarjalcev. V Mladinskem gledališču je na široko odprl vrata družbeno relevantni umetnosti: umetnosti, ki spregovori tisto, česar druge družbene sfere nočejo, ne želijo ali ne morejo, in to na način, ki ga druge družbene sfere ne morejo spregledati. Pokazal je, da gledališče ni nekaj za zraven, pokazal je, da je gledališče družba, in tako kot mu nikoli ni bilo vseeno, v kakšni družbi živi(mo), tako mu nikoli ni bilo vseeno, v kakšnem gledališču in kakšno gledališče dela(mo). Mladinsko gledališče je postalo izjemen magnet za svobodomiselne ljudi in eden izmed pomembnih kamenčkov v mozaiku demokratiziranja javnega prostora in družbe v 80-ih.

Spoznanje, da ga ni družbeno relevantnega gledališča brez družbeno relevantne gledališke refleksije, je pripeljalo do še ene Dušanove poteze, ki je bila pred časom in tudi pred prostorom. Če bi tudi bolj informiranim poznavalcem gledališkega dogajanja zastavili vprašanje, kje in kdaj je izhajala vseevropska gledališka revija, bi redki odgovorili: od leta 1990 v Ljubljani. In če bi sledilo vprašanje o urednikih revije, ki se ji je reklo Euromaske, bi še bolj redki omenili Dušana Jovanovića. Dušan in Dragan Klaić sta ob produkcijski iznajdljivosti Petra Božiča ustanovila in izdala tri številke Euromask v angleščini, revije, ki je široko in suvereno reflektirala takratno sodobno gledališko dogajanje ne le v Evropi. Euromaske so bile tudi vrhunski grafični izdelek, ki ga je oblikoval Matjaž Vipotnik, imele so široko distribucijsko mrežo po številnih novonastajajočih evropskih festivalih, s svojo širokopoteznostjo in samozavestjo so nenazadnje napovedale poznejši izjemen preboj gledališke refleksije, ki je nastajala na področju nekdanje Jugoslavije.

Mogoče nam bo uspelo šele čez čas naseliti se v vso razplastenost Dušanovega bivanja pred časom.

O Dušanu pisatelju, režiserju, profesorju na AGRFT, proniciljivemu družbenemu kritiku, neskončnemu navdušencu nad življenjem bi vedno znova lahko pisali kot o nekomu, ki je živel v svojem času tako, da je bil pred njim. Mogoče nam bo uspelo šele čez čas naseliti se v vso razplastenost Dušanovega bivanja pred časom, kajti Dušan sam je ena velika gledališka in življenjska akademija.

V veliko čast mi je bilo sodelovati s tabo.

Janez Janša je avtor, režiser, performer in raziskovalec sodobnih umetnosti.

Opombe bralcev (0)