Vse je vse. Posebna izdaja Andreje Podrzavnik

Razmišljanje o prisotnost na septembrskem improvizacijskem dogodku Posebna izdaja, ki ga je zasnovala Andreja Podrzavnik, avtorici prispevka ni dalo miru, saj je ob dogodku doživela situacijo povezanosti in vključenosti. Njena fascinacija in radovednost sta jo vodili k pogovoru z avtorico, po katerem je nastal pričujoči prispevek, kjer se razgrinjajo splošni principi dela koreografinje in specifični parametri zasnove njenih nedavnih improvizacijskih Posebnih izdaj.

»Ko vidimo premikajoče se človeško telo, vidimo gibanje, ki ga potencialno ustvarja katerokoli človeško telo in s tem tudi naše … prek kinestetičnega sočustvovanja ga dejansko posredno reproduciramo v svoji trenutni mišični izkušnji in prebudimo takšne asociativne konotacije, ki bi lahko bile naše, če bi izvorno gibanje ustvarili sami.« (John Martin)

Pri našem vsakdanjem plesnem delu pogosto pride do trenutka, ko se vse nekako združi, ko stvari postanejo jasne, ko je v zraku preveč strinjanja in ko bi človek lahko rekel »vse je vse«, in to je lahko nevaren trenutek, saj zamegli razlike in čutiš, da ni dobro, da se preveč strinjamo, niti sami s seboj. Potem nekdo, verjetno jaz, reče: »Ampak, ni vse vse!« Pri novem delu Andreje Podrzavnik Posebna izdaja postane nekako sčasoma kar vse vse; hkrati pa tudi obdrži distanco, obdrži razliko in nianse, cela slika vsebuje v sebi tudi lastna nasprotja in zato poraja nenehno nova vprašanja.

Andreja Podrzavnik je protagonistka situacije in to je jasno, ampak način, kako distribuira svojo pozornost, tudi svoj uspeh, vprašanja, pomisleke ali ideje, je nekaj novega, svežega, saj vloga avtorice vsebuje deljen prostor. Vloge: avtor, sodelavka, soavtor, gledalec, notranji – zunanji, vse se zaradi tega načina distribucije predrugači. Poleg Andreje vsak postane protagonist in so-avtor.

Sprašujem se, od kod ta občutek povezanosti, centriranosti vseh vključenih, kako so prišli do te ravni občutljivosti drug za drugega in dovzetnosti za to, kar se ravnokar rojeva?

Jasna je povezava med to redistribucijo in organizacijo materiala, kar se je manifestiralo tudi v izvedbi 25. 9. 2020. Izvedba je sestavljena iz štirih kratkih improvizacij, napotek (score) deluje odprt in širok, časovnost približna, trajanje nedoločljivo, nastopajoči pa napolnjeni z vsebino, ki sega globoko, a ne vemo natančno, kam. Čas je organiziran med kratke improvizacije in tudi pavze med njimi začnemo gledati kot predah, kot počitek, vseeno pa del vsega dogajanja. Zgodbe se pletejo, tudi besedilo nastopajočih zveni, kot da bi bilo skrbno pisano in pripravljeno, vsak gib in vsaka beseda sede na svoje mesto. Podrzavnik kipari, Srhoj čuti, kako prostor pulzira, Drašler sledi in vodi, Lapajne Dekleva uokvirja. Iz publike se da čutiti veliko pristnosti med protagonisti in poglobljeno delo v ozadju, a ker vem, kakšna je situacija na naši sceni, predvidevam, da ravno dolgega procesa ni bilo. Sprašujem se, od kod ta občutek povezanosti, centriranosti vseh vključenih, kako so prišli do te ravni občutljivosti drug za drugega in dovzetnosti za to, kar se ravnokar rojeva?

Andrejo sem povabila k dialogu, saj me je med drugim zanimalo, kako bi ona opisala svoj proces kot performerka, gibalka – kaj se dogaja, medtem ko improvizira, kako se počuti in kaj njej sami gibanje pomeni. Meni se včasih zdi, da kipari, da je ta ples zelo materialen, objekten, nekaj, kar ostane v prostoru, ne kot sled, ampak kot materialna prisotnost; včasih se mi pa zdi, da so gibi, ki jih ustvarja, del neke širše ali globlje zgodbe. Zanimata me predvsem ta zaznava in interpretacija lastnega procesa.

Izvajalci so pripravljeni, da realizirajo vzpostavljajočo se formo in vsebino; to pa počnejo v prvi vrsti z intenzivnim zaznavanjem in sledenjem, potem oziroma hkrati z jasno zarezo v prostor, ki ga vzpostavljajo.

Ona pravi, da je tovrstno delo, improvizacija, njen svet, da se v njem počuti doma. Tkejo se vzorci, ritmi, oblike, zgodbe – drobci zgodb. Menjajo se faze, ko je polno vsega na eni strani in ko ni ničesar na drugi strani. Izvajalci so pripravljeni, da realizirajo vzpostavljajočo se formo in vsebino; to pa počnejo v prvi vrsti z intenzivnim zaznavanjem in sledenjem, potem oziroma hkrati z jasno zarezo v prostor, ki ga vzpostavljajo. Dalje to delajo z uporabo prej omenjenih kompozicijskih strategij grajenja celote, kjer se pomikajo naprej s tem, da se ves čas tudi referiramo za nazaj.

Andreja pravi, da ko je v procesu izvajanja predstave improvizacije, je v neki paralelni realnosti, ki je zelo intenzivna, po predstavi pa rabi čas za zaključek.

Ogromno zaupanja je čutiti v prostoru, sprašujem se, kako se poganja tako globoke korenine zaupanja v tako kratkem času. Andreja pravi, da je sama dolgo delala na Posebni izdaji, kar je tudi sicer njena stalna praksa.

Slike, pomeni in teme se zelo hitro iščejo, zelo hitro se najdejo in potem se znotraj njih biva skupaj z vsem, kar je, slike se spreminjajo, nekaj ostane, nekaj se izgubi, in tudi ko se izgubi, ostane v prostoru, vse skupaj je igra spomina in dinamike, ritma in zaupanja. Ogromno zaupanja je čutiti v prostoru, sprašujem se, kako se poganja tako globoke korenine zaupanja v tako kratkem času. Andreja pravi, da je sama dolgo delala na Posebni izdaji, kar je tudi sicer njena stalna praksa. Ideje v njej ždijo, ko jih nosi s seboj, jo neprestano malo žulijo, dokler na koncu ne najde prave kombinacije ljudi. Pove tudi, da je bil v Posebni izdaji izbor improvizatorjev še posebej pomemben, saj je predpogoj, da srečanja zazvenijo v neki definirani noti, da so akterji hkrati suvereni in odločni ter obenem zelo senzibilni in odzivni. Pove še: »Gre za vrhunske performerke in performerje, hkrati pa za zares krasne ljudi, ki so v sebi tudi nekako umirjeni in uravnoteženi s svojim egom – to je tudi zelo pomembno za vzpostavitev konstruktivne komunikacije, ki potem rezonira tudi s publiko. Preprosto smo se razveselili drug drugega v tem srečanju.«

Vse je v iskanju vmesnih formatov, ki lahko sčasoma pripeljejo do nove forme. Do forme, ki morda niti ni nova, lahko, da samo ta trenutek ne vemo, kaj je – ni predstava, ni work in progress, ne prezentacija, a po svoje vse hkrati. Ustvarjanje živih premičnih slik poveže vsebino in formo. Kot pravi Andreja Podrzavnik: »To srečanje medijev me je zanimalo oziroma me zanima. S tem sem se ukvarjala v mnogih projektih v preteklosti. Posebej s Tomažem Lapajnetom Deklevo sva v pripravah veliko govorila o srečanju, bolj natančno o prehodu med gibom in besedo, pomembno je, kako se ta spoj zgodi, potem pa seveda tudi, kam pelje. Ampak prav ta moment, ko beseda vstopi.«

Kar gledalec doživi, ko gleda dogodke, imenovane Posebna izdaja, je neke vrste gesamtkunstwerk – tu so gledališki postopki, izgovorjena beseda, ples, glasba, da se čutiti tudi veliko ukvarjanja s prostorom/objekti/vizualno platjo dogodka. Zanimalo me je, na kakšen način mediji, skozi katere delujejo posamični akterji na odru, korespondirajo z drugimi mediji, kako se torej med seboj podpirajo in kako stopajo v interakcijo v trenutku izvedbe.

Pri Andreji je vse ves čas odprto, a zaradi tega ni manj pomensko določeno, zaradi tega se mi zdi, da se še bolj vpisujemo gledalci v zgodbe in slike, ki jih gledamo.

Nekateri na odru iščejo najbolj ustrezno formo, radi bi čim prej prišli do forme, do rezultata, nekaj fiksirali, fiksirali telo, fiksirali pomene, da lahko potem zadihajo, paradoks svobode v strukturi, v določenosti. Pri Andreji je vse ves čas odprto, a zaradi tega ni manj pomensko določeno, zaradi tega se mi zdi, da se še bolj vpisujemo gledalci v zgodbe in slike, ki jih gledamo. Globlje, ko gre izvajalec na odru v svoje notranje prostore, dlje se odrine od sebe in se poveže z drugim, recimo z gledalcem. Zaradi globokih korenin, ki jih to delo poganja, se krošnja tega dela še bolj razveje na vse strani in zaradi globokih korenin in zaradi te krošnje mi lahko to delo povežemo z vsem, kar je, kar nas obkroža in s čimer smo v tem trenutku zaposleni – z Ministrstvom za kulturo, Ministrstvom za delo družino in dom, z lastnimi spomini, z intimnimi vprašanji in tudi najbolj nemogočimi predlogi o človeški organizaciji.

Kot pravi Andreja Podrzavnik: »Zdi se, da forma in vsebina izmenjujeta vlogi protagonista. Včasih je forma tista, ki je v ospredju in posledično proizvaja vsebino, drugič pa se znajdemo v neki zelo pomenski situaciji in jo je treba formalno previdno peljati dalje, da se vsebinsko ne zataknemo. (…) Zanimiv del je tudi ta med improvizacijami, ko obiskovalci vidijo, da smo z neko sliko končali in se pripravljamo na naslednjo, vidijo nas v zaodrju. Včasih popijemo malo vode, pogledamo zapiske, jih nagovorimo in preverimo, kako so. Sprašujem se, kaj ti vmesni trenutki dodajo k pristnemu občutku, saj je (ta trenutek še posebej) zares dragoceno, da ljudje pridejo obiskat prireditev. Format, kjer poudarimo, da so prišli k nam na obisk, mi je izjemno zanimiv.«

Kar smo gledali v DUM-u je improvizacija, ki spreminja idejo o improvizaciji.

Morda se lahko strinjamo, da je improvizacija način dela, ki temelji na dogovoru, ampak ki se odvija iz trenutka v trenutek in je podložna presenečenju in nenehnem iskanju. Kar smo gledali v DUM-u je improvizacija, ki spreminja idejo o improvizaciji. To je delo na področju raziskovanja giba in telesa, ki spreminja odnos do raziskovanja, vsekakor pa tudi odnos do tega, kar je možno predstaviti in kar mora ostati skrito zavoljo kodificirane komunikacije na odru.

Improvizacija se ne dela, da je več, kot je, ne trudi se usmerjati mojega pogleda in moje pozornosti. Ko gledam to in podobna dela plesne improvizacije, čutim, da zaznavam sebe preko gledanja drugega. Moja percepcija postane tako propriocepcija, kako zaznavam gibanje zunaj sebe mi pomaga prepoznati nekaj v sebi, o sebi: težo, manko teže, obleko na koži, distanco do drugih ljudi, tisoče informacij v sekundi, čeprav se ukvarjam z dogajanjem na odru, me to nenehno vrača vase in na paralelni obstoj in dialog teh dveh – mene in dogajanja. Vsi skupaj delamo, vsi skupaj vadimo kinetično, telesno empatijo, ki je pomembna za ples, za ples, ki nas uri v spremljanju procesov, ki nas uri v intuiciji in zaznavanju. Naenkrat ugotavljam, da celoten naš izobraževalni sistem sloni na razvoju racionalnih bitij in intelektualnih sposobnosti, medtem ko je kognitivni proces veliko več kot to.

Ko Andrejo vprašaš o njenem razumevanju improvizacije, saj se že zelo dolgo ukvarja z njo, ona pove: »Ta ‘zelo’ se mogoče nikoli ne bo zgodil, ker je to meni nadvse zanimivo področje in ga želim dalje raziskovati, tako se ves čas modulira in se občutek, da se s tem ukvarjam že zelo dolgo, nikoli ne vzpostavi, ne utrdi.«

Občutek je, da to delo komunicira ne samo z enim delom mene, ampak z menoj kot celoto, z vsem, kar bi rada vedela o sebi, in tudi s tem, česar morda raje ne bi videla, a se mi zaradi dvignjene stopnje občutljivosti nekako samo pokaže.

Izvedba je od zunaj porozna struktura, ki spušča vase vse. Načeloma ne govori o ničemer, nima namena nam prepovedati in nas izobraževati, v tem smislu je prazna, brez posebne intence; ravno zato ima veliko vsebine in se povezuje z vsem, kar prinesemo mi v prostor. Občutek je, da to delo komunicira ne samo z enim delom mene, ampak z menoj kot celoto, z vsem, kar bi rada vedela o sebi, in tudi s tem, česar morda raje ne bi videla, a se mi zaradi dvignjene stopnje občutljivosti nekako samo pokaže.

Andreja Posebno izdajo vidi tako: ne bi rekla, da nima intence, ker je fokus celotne ekipe na instantnem komponiranju znotraj vnaprej zastavljenih slik (duet, duet-trio, kvartet, 4. 10. so izvedli celo kvintet). Tako je intenca usmerjena tja, v maksimalno pozornost zaznavanja, sledenja in manipuliranja z materialom tukaj in zdaj. To je zares zelo močna intenca. Ni prepričana, da struktura vase spušča vse, saj bi se sicer razsula, vsekakor pa do neke mere vključuje tudi energijo gledalcev in poslušalcev.

Nisem instrumentalizirana, temveč se me v dialog vključuje. To je tudi zame osebno bistvo gledanja plesa, ki nosi potencial možnosti organizacije prostora, giba, spomina na način, da smo v vsem tem celi.

Ples Andreje Podrzavnik v sebi nosi nekakšen ne-deklarativen politični potencial, političnost onkraj dnevne politike, političnost v svojem bistvu – vključevanje celega bitja gledalca, kar je samo po sebi emancipatoren proces. Ko začutim, da sem nagovorjena kot celota, brez ostankov, ko se od mene ne pričakuje ničesar, razen da sem zares prisotna, sem nagovorjena kot politično bitje, brez manipulacije za ta ali drug razlog. Nisem instrumentalizirana, temveč se me v dialog vključuje. To je tudi zame osebno bistvo gledanja plesa, ki nosi potencial možnosti organizacije prostora, giba, spomina na način, da smo v vsem tem celi.

V odgovor mi Andreja pove: »Jaz svojega dela resnično ne dojemam kot političnega. Nima veze s politiko in to mi je ok. Ima pa, upam, veze s humanostjo, z ljudmi kot individualno-družbenimi bitji, izhajam pa iz sebe, čimbolj iskreno je možno. V tem sem noro ranljiva in me povezovanje s politiko straši in odbija. Politika posega širše, kot si jaz želim ali domišljam iti. Politično je širše kot jaz, zato se mi zdi, da bi s tem izgubila nit s sabo in bi mi potem ostala samo še forma, kjer pa se ne znajdem. Niti s sabo moram zadržati, sebe moram dati noter, o politiki nočem govoriti. Hkrati zelo spoštujem ljudi, ki so politični v svojem delu, ki to naslavljajo.«

Sprašujem se, kaj človek lahko naredi s plesom danes.

Morda bi bilo možno poiskati in artikulirati neke nove možne rabe sodobnega plesa ali sodobne umetnosti danes. Ki sega onkraj funkcije še enega izdelka na trgu, ki sega onkraj ekonomije, onkraj družbene kritike, ki se izogiba vsakršni instrumentalizaciji, ki je dovolj sam zase in kot takšen ima največ moči. Videli smo, da kritika družbe ravno ne deluje, nek zgolj estetski ali tehnični užitek v tehnično izpopolnjenemu gibanju plesalcev pa se tudi zdi zdavnaj presežen. Sprašujem se, kaj človek lahko naredi s plesom danes.

Andreja meni, da je vsaka vizualna in uprizoritvena umetnost predpogojena z estetiko – takšno ali drugačno. Ta je po njenem neizogibno povezana z vsebino. Meni, da brez tega sploh ne bi bilo uprizoritvene umetnosti, pa tudi vizualne umetnosti ne. Zanimivo ji je tudi vprašanje, koliko so se ljudje pripravljeni poglabljati oziroma kje se ustavijo. Pravi, da če dojemaš stvari površinsko, potem te nič ne bo zadovoljilo, vedno je potrebno tisto nekaj drugačnega. Pravi tudi, da če rečemo, da je estetski užitek presežen, potem zapremo eno zelo pomembno poglavje v celostnem napredovanju človekove osebnosti. Tukaj citira Humboltda, ki pravi, da se človekove notranje moči krepijo skozi napredek v treh smereh: intelektualni, moralni in estetski; ter se tudi sprašuje, kako najti več časa in prostora, saj inercija hitenja, ki je vseprisotna, uničuje potencialni estetski užitek.

Zavem se, da živimo v družbi, ki je obsedena s tem, kako nekaj izgleda. Ne, kako kaj naredimo, ne, ali sploh kaj naredimo, ampak kako izgledamo, kakšen vtis stvari pustijo. Zato je potreba po manipulaciji čutov sčasoma vse večja in z njo tudi občutek, da smo mi manjvredni, da nekdo nekaj počne z nami. Prisoten je občutek, da sploh nismo pomembni, da ena stvar, slika, predstava, politični dogodek, lahko gre čisto mimo nas. Pri Posebni izdaji je ravno obratno – prav zato, ker sem jaz prisotna, stvar ni ista, s tem se ne dela nič posebnega, tako pač je in to vsak izmed nas čuti. Ker izvajalci in soustvarjalci dogodka vzamejo v zakup, sicer na zelo nežen in subtilen način dejstvo, da smo mi poimensko prisotni, da smo vsak posamezno pomemben prav za razvoj tega dogodka, ker se vezi med prostorskimi postavitvami, igro s svetlobo in pomeni pletejo skupaj z našo pozornostjo, ta dogodek ni isti kot vse drugo in to se da čutiti. Tako se počutimo zares povabljene, tako postane dogodek zares interaktiven, brez kakršnekoli očitne interakcije. Tako smo aktivno vključeni, naslovljeni in zainteresirani, se nas stvari tičejo, ne da bi se nas sploh naslovilo. In to je zame vrhunec političnosti.

Ko Andrejo Podrzavnik vprašaš, kaj zanjo osebno (kot ustvarjalko in kot publiko) je sodobnega v sodobnem plesu, ona preprosto reče »Telo. Jaz rada gledam telo v gibanju, v relaciji, v prostoru. Tu je še veliko sodobnosti.«

Dragana Alfirević
ustvarja predstave, piše, kurira festivale (CoFestival) in producira umetniške dogodke (NDA Slovenija) na področju med prakso, teorijo in aktivizmom.

---

Posebna izdaja
Zasedba za 25. 9. 2020 ob 16 uri: Dejan Srhoj, Jošt Drašler, Tomaž Lapajne Dekleva in Andreja Rauch Podrzavnik.
Koncept: Andreje Rauch Podrzavnik
Produkcija: Federacija
Koprodukcija: DUM – društvo umetnikov

Na voljo so štirje posnetki tretje izvedbe Posebne izdaje.

Opombe bralcev (0)