Nevenki

Spomini so zavite poti, še posebej, če po njih sledimo vsej širnosti Nevenke Koprivšek. Jelka Šutej Adamič se vrne v zgodnja leta osnovnošolskih dni, izobraževanja v tujini in vsega umetniškega potenciala, ki ga je Nevenka s svojo neizčrpno energijo in znanjem prepoznavala in omogočala.

Nevenka, odšla si. Prezgodaj. Že res, da je tvoja zapuščina bogata, a brez tebe nič več ne bo, kot je bilo. Z neizmerno strastjo in ljubeznijo do gledališča si vzpostavljala vzporedne svetove etablirani kulturi, kar si počela vešče in vedro. Če začnemo na začetku …

Vedela si, kaj hočeš, in preprosto nisi razumela, zakaj od tebe zahtevajo stvari, ki so se ti zdele neumne.

Spominjam se te še iz osnovne šole Danile Kumar, bila si za dobro leto starejša. Že takrat si vedela, kaj hočeš (tvoja sestra je rekla, da si si, odkar se spominja, želela biti igralka!). O tem berem v številnih člankih in drugih spominih, ki so na voljo v časopisnih dokumentacijah. Obiskovala si bežigrajsko gimnazijo, iz katere si izstopila in z razrednimi izpiti v mesecu in pol opravila četrti letnik in maturo. Ja, vedela si, kaj hočeš, in preprosto nisi razumela, zakaj od tebe zahtevajo stvari, ki so se ti zdele neumne. Na srečo je bil tam Andrijan Lah in njegov legendarni dramski krožek, zaradi katerega si se podala v igralske vode.

Kljubovalnost te je spremljala že od malega, želja po potovanjih in neuspešno opravljeni sprejemni izpiti na ljubljanski igralski akademiji so te le še bolj spodbudili v iskanju primernega študija v tujini. Na Poljskem si iskala sledi Grotowskega, se navdušila nad Tadeusom Kantorjem in Tomaševskim, toda življenje v Varšavi je bilo takrat težko, pretežko in prehermetično za kozmopolitizma željno mladenko. Vrnila si se v Ljubljano in se vpisala na študij sociologije in francoščine. Odigrala si nekaj krajših epizodnih vlog v filmu, delala kot špikerka na Radiu Študent, nato pa je ogled francoske predstave Les Aviateurs Farida Chapela zopet vse obrnil na glavo in padla je odločitev, da moraš nujno v Pariz, kamor te je vleklo že prej, tudi zato, ker si si želela osebno spoznati velikega maga gledališča Petra Brooka. Kasneje si ga res spoznala, tudi ob pomoči Brine Švigelj in Pascala Mérata, kakor si se spominjala. Mladostno lahkomiselna korajža te je hitro minila in si najprej malo pohajkovala, saj se ti je zdel Pariz tako neskončno očarljiv. Potem si spoznala gledališko šolo za gib in mim École Jacques Lecoq. To je bilo eno najbolj intenzivnih in dinamičnih obdobij tvojega življenja in pripovedovala si, da je Lecoq ena najboljših metodologij umetniškega šolanja. Ker te ni ukalupil, spodbujal je tvojo kreativnost in ni izhajal iz stališča vsevednosti pedagoga, temveč je samo nakazal pot, po kateri si sama odkrivala dalje. V Parizu si živela in delala osem let, prav v obdobju, ko človek izoblikuje svoje stališče do sveta. »To so bila osemdeseta in čas Jacka Langa. Ko so potem socialisti izgubili oblast, je začela trda presti malim skupinam, v katerih sem igrala, in po malem sem se začela ozirati naokrog in iskati nove izkušnje,« si se spominjala v enem od intervjujev. Mimogrede, pri tej »pariški zgodbi« moramo omeniti, da ti je leta 2011 francoska veleposlanica v Sloveniji, njena ekscelenca Nicole Michelangeli, podelila častni naziv vitezinja reda umetnosti in leposlovja!

Umetniško šolanje v Parizu te ni ukalupilo, spodbujalo je tvojo kreativnost in ni izhajalo iz stališča vsevednosti pedagoga, temveč je samo nakazalo pot, po kateri si sama odkrivala dalje.

V Ljubljano si se vrnila za kratek čas, bolj po naključju; s Koreodramo naj bi šli na angleško turnejo, a je stvar propadla. Takrat nenadoma nisi najbolje vedela, kje bi rada živela. Zamikal te je New York … In si šla! Igrala si s Stevom Buscemijem (kasneje je postal velik zvezdnik!) v predstavi Fione Templeton, You – The City. In tako si postala del umetniške scene iz East Villagea, družila si se z igralci iz Wooster Group, pa z Anno Koller, Willemom Dafoejem … Amerika ti je omogočala sproščenost, ni te utesnjeval evropski formalizem. En dan si pleskala stanovanja, drugi dan igrala. Uživala si v nenehnem gibanju, spoznavanju novih ljudi in kultur in že takrat si se zavedala, da smo tu le za kratek čas, zato se je bolje posvetiti temu trenutku, kajti jutri nas že čaka nekaj novega. Vedno si imela zdrav občutek za iskanje ravnotežja med tem, da si si lahko včasih postavila jasen cilj in usmerila vse sile k uresničevanju zastavljenega, spet drugič pa si se prepustila spremembam in se preprosto nisi odzivala.

Konec osemdesetih pa si bila ob ponovni vrnitvi v Ljubljano presenečena nad malo slovensko prestolnico, saj se je v času velikih družbenih sprememb razvil izjemen umetniški potencial, iskrile so se nove ideje, novi žanri. Pojavili so se mladi, novi ustvarjalci, kar te je navduševalo in vznemirjalo, zato si ostala. Neizčrpno inspiracijo si začutila v krogu Gleja in Maske.

Vodila si Glej, leta 1997 pa ustanovila zavod Bunker in z njim mednarodni festival Mladi levi. V tvojem življenju se je vse odvijalo z veliko naglico, rada si rekla, da »ne pogrešaš ure, ampak čas«.

Če malo sestopimo z gledališkega odra … Nevenka je bila v vseh pogledih šarmantna oseba, ne le duhovita, tudi zabavna, vedno nasmejana, pripravljena na pogovor, ob gledališču pa jo je zanimalo še marsikaj drugega. Denimo potapljanje, nad katerim se je navdušila, ko jo je po gostovanju Betontanca v Avstraliji mahnila še malo po svoje v Cairnes in šla z družbo na izlet po koralnih otokih. Občudovala je podvodni svet na Guadeloupu, Dominiki, Jadranu … Potapljanje jo je tako močno pritegnilo, da je v nekem trenutku pomislila, da bi kar ostala na drugem koncu sveta in delala na ladji. Še dobro, da je njena ladja kljub večnemu potepanju po svetu vseeno našla pristan v domačih logih. Bila je tudi navijačica – njena sestra in brat sta bila namreč uspešna igralca badmintona in ju je na tekmovanjih večkrat glasno spodbujala. Med največjimi ljubeznimi pa je seveda Moshe Feldenkrais in njegova metoda gibanja in razmišljanja. Na prečudovitem posestvu na Cresu je vodila nekajdnevne Feldenkrais delavnice. To je bilo nepozabno doživetje, ko je Nevenka z vso svojo mirnostjo in predanostjo povabila udeležence, da stoje razmišljamo o svoji poziciji, dotiku tal, občutkih v prostoru in da poskušamo vizualizirati svoje okostje. Gre za metodo ozaveščanja telesa s samoopazovanjem, z dihanjem. To je tehnika, ki izboljšuje zdravje, počutje, držo in koncentracijo in jo uporabljajo plesalci, igralci, operni pevci pa tudi fizioterapevti, zdravniki; pravzaprav vsi, ki si želijo izboljšati kvaliteto življenja in zavračajo ustaljene obrazce gibanja, ki omejujejo moč inovacije. Vodila je tudi več skupin v Ljubljani in pripravljala tematske vikend pakete.

Fleksibilnost je samo to, da sprejemamo vedno nove in prave odločitve, ne da naredimo vse, kar zahtevajo od nas!

Naj na tem mestu uporabim besede njene najožje ekipe sodelavcev o (njeni) podjetnosti. Ja, Nena je bila podjetna, a v najžlahtnejšem pomenu te besede. Bila je podjetna, inovativna in fleksibilna, a vse to, vse omenjeno ni bilo v službi kapitala, ampak v službi sprememb, ki bi izboljšale naša življenja. Delati moramo manj, ne več, je govorila; podjetni moramo biti, zato da lažje živimo, da se zgodijo prave stvari, ne da zaslužimo. Fleksibilnost je samo to, da sprejemamo vedno nove in prave odločitve, ne da naredimo vse, kar zahtevajo od nas!

Vrnimo se v Glej. Na njihovo povabilo je leta 1989 režirala Handkejeve Železniške informacije in kmalu za dva mandata postala Glejeva umetniška direktorica. Skrbno je vodila program in Glej uvrščala v slovenski in mednarodni prostor. Že v prvem letu njenega vodenja so v Gleju dobili svojo prvo priložnost nekateri ustvarjalci, denimo Iztok Kovač s predstavo Movens (kasneje En Knap) in Betontanc s prvo predstavo Pesniki brez žepov. Mimogrede, Nevenka je bila dolgo vrsto let producentka Betontanca ter jih je popeljala v svet.

V letu 1996 je oblikovala program slovenskih projektov v programu Kopenhagen, Kulturna prestolnica Evrope 1996. Takrat je bila ustanovljena tudi mednarodna mreža Junge Hunde, prek katere so dobili priložnost za mednarodno predstavitev številni slovenski plesni ustvarjalci, poleg Betontanca še Maja Delak, Branko Potočan, Mala Kline, Sanja Nešković, Valentina Čabro, Magdalena Reiter, Goran Bogdanovski in drugi.

Decembra 1997 je ustanovila zavod Bunker in z njim tudi mednarodni festival gledališča in plesa Mladi levi. Vsi ljubitelji gledališča in še posebej feni neodvisne uprizoritvene scene še vedno nestrpno čakamo drugo polovico avgusta, ko se začne festival, ki vedno ponudi kaj vznemirljivega in nepozabnega. Mladi levi veljajo za nekakšen uvod v novo gledališko sezono, na njem se srečujemo somišljeniki in obnavljamo poletne dogodivščine ter se zazremo v bližnjo prihodnost. Nevenka se je znala za kratek čas posvetiti vsakemu od nas, z nami je nazdravila, poklepetala, zaplesala in nas opozorila na najpomembnejše, ogleda vredne festivalske dogodke.

V enem od pogovorov je Nevenka lepo rezimirala začetke in vsebine Mladih levov: »Festival sva zasnovali z Ireno Štaudohar, ker sva želeli slovenski prostor internacionalizirati od znotraj. Tedaj so naši umetniki že precej gostovali na tujem, tuji pa redkeje pri nas. Sprva je bil festival namenjen mlajšim avtorjem, kasneje smo posegli tudi po bolj etabliranih umetnikih. Vedno smo sledili novim trendom in jih skušali pripeljati v ta prostor. Vedno smo odkrivali nove mentalne in fizične prostore.«

Nena nam je z Mladimi levi dokazala, da lahko s prepletanjem lokalnega in svetovnih trendov sodobne umetnosti razblinimo predsodke do nje.

Na Mlade leve prihaja zelo specifična, krasna in raznolika publika, vedno novi obrazi. Festival postaja z leti vse bolj odmeven, celo stvar prestiža, kamor se ljudje radi pridejo pokazat. V Bunkerju so se pod Nevenkinim budnim in vizionarskim očesom vedno trudili odpirati nova polja delovanja, kot denimo sodelovanje z lokalno skupnostjo. Lep in nenadkriljiv je njen stavek, da lahko s prepletanjem lokalnega in svetovnih trendov sodobne umetnosti razblinimo predsodke do nje. Poleg tega na Mlade leve povabijo tudi starejše občane, povezali so se namreč z organizacijo, ki se ukvarja z aktivnostjo starejših občanov.

Vse, kar je Nevenka počela, je delala z veseljem in zagnano. Ne morem mimo asociacije na prezgodaj pokojnega kustosa sodobne umetnosti Igorja Zabela (1958–2005), s čigar smrtjo je zavela velika praznina na področju sodobne likovne umetnosti. In prav tako je z odhodom Nevenke Koprivšek zazevala praznina v polju slovenske neodvisne uprizoritvene umetnosti. Vendar je Nevenka vseskozi veliko pozornost in skrb namenjala svojim sodelavcem, nazadnje celotni ekipi Bunkerja. Bili so eno. Pred leti je dejala, da »res veliko delamo, a hkrati se tudi neizmerno zabavamo«. Ekipa se je v vseh letih delovanja prekalila in Nevenka je rada rekla, »če bi na primer jaz jutri morala drugam, bi brez težav prevzeli vajeti in se razvijali naprej«. In je šla. Njeni sodelavci, znanci in prijatelji pa bomo vsak po svojih močeh nadaljevali njeno delo. Morda pa nam bo uspelo živeti in izbirati prijatelje v njenem slogu: po kriterijih kvaliteta in ustvarjalna energija, inovativnost, zanesljivost in humor.

“Če bi na primer jaz jutri morala drugam, bi brez težav prevzeli vajeti in se razvijali naprej«. In je šla.

P. S.: Morda bi si še jaz izposodila izposojeno … Nevenka si je namreč izposodila citat kolegice Alme R. Selimović, ki rada citira A. Gramscija. Ta pravi, da moramo gojiti pesimizem intelekta in optimizem duha. Če bi to prevedla v naš jezik: »Vedno bomo kritični do družbe, na preži, postavljati moramo tudi težka vprašanja, hkrati pa imeti voljo in vero v transformativno moč umetnosti. Še naprej bomo soustvarjali skupnost, za nas je pomembna solidarnost na lokalni in globalni ravni.«

Jelka Šutej Adamič
je bila dolgoletna kulturna novinarka časopisa Delo.

Opombe bralcev (0)