Simpozij Dialog II

Avtorici dveh člankov, ki ju objavljamo tokrat, sta se lotili refleksije drugega dela dogodka Simpozij Dialog, ki ga je zasnovala Snježana Premuš. Maša Radi Buh tri predavanja treh dvojic predavateljic in predavateljev teh somatsko-diskusijskih spletnih dogodkov bere v razliki do forme akademskih simpozijev. Katarina Bogataj pa v esejskem premisleku umešča dogodek v ogrodje relacijske estetike, kjer je gledalec tisti, ki se lahko odloči premikati gledališke konvencije z načinom gledanja.

Virtualni prostori diskurzivne koreografije

Tri predavanja, oblikovana kot pogovor dveh sogovornic ali sogovornikov, so podala fokusiran pogled na koreografsko prakso Snježane Premuš in njenih soustvarjalk in soustvarjalcev s poudarkom na večletnem projektu Vsak zdaj je čas, prostor (v nadaljevanju VZČP).

Akademski simpozij je običajno po vnaprej znanih konvencijah organizirana konstelacija prostora in časa, kjer je koreografija teles poslušalcev in predavateljev podobna tisti v uprizoritvenih umetnostih. Za prisotno publiko govorci (na dvignjenem odru ali podiju, lahko pa tudi samo v jasno zamejenem delu prostora) izvajajo teoretsko kompozicijo, največkrat izvedeno po ustaljenem modelu, ki se izteče z dvigom četrte stene in časom za debato ali vprašanje iz publike. Format takšnih konferenc predpostavlja angažma, osnovan na kognitivni in avditivni ravni percepcije, saj udeleženci, ne glede na vlogo, ki jo zavzemamo, večinoma ostajamo na mestu. Ne glede na to, kje se geografsko nahajamo, sedimo v scenografiji, ki se ne spreminja in vztrajno razdeljuje prostor na pol. V tej prostorski konfiguraciji naša telesa sobivajo kot dve skupini, a rigidnost sedenja tudi znotraj posamezne skupine ne dovoljuje popolnoma prostega povezovanja in premikanja. Okorna koreografija akademskih simpozijev vznika iz njihove dvojne narave; deljenje in prepletanje raznih strokovno-teoretskih dognanj in mišljenj je sočasno tudi izjemno pomemben gradnik sistemov napredovanja in zaposlovanja v akademski sferi.

Drugi del Simpozij Dialog, ki se je v organizaciji Zavoda Federacija odvil na začetku letošnjega januarja, prihaja iz drugačne pobude in drugega konteksta. Tri predavanja, oblikovana kot pogovor dveh sogovornic ali sogovornikov, so podala fokusiran pogled na koreografsko prakso Snježane Premuš in njenih soustvarjalk in soustvarjalcev s poudarkom na večletnem projektu Vsak zdaj je čas, prostor (v nadaljevanju VZČP). Epidemiološke razmere so ga preselile na splet, kar je organizatorke in organizatorje omejilo pri koreografiji naših teles, saj je bila naša soprisotnost virtualna in tako pogojena z gledanjem ali vsaj bližino računalniškega ekrana. Svobodo za grajenje alternativnih konstelacij sodelujočih na simpoziju so zato našli predvsem pri oblikovanju predavanj, med katerimi je eno potekalo v živo, drugi dve pa kot vnaprej pripravljena videoposnetka.

Da uvodoma doživimo izkustvo in šele nato sledi njegovo ubesedenje, podobo koreografske prakse gradi od spodaj navzgor, od fizičnega vtisa do njegove potujitve skozi pojme, teorije in razkrivanje postopkov na delu v VZČP.

Predpostavljajoč ogled v predlaganem zaporedju trilogija predavanj izvede zoom out, saj vsako naslednje predavanje odkrije drugačno plast pogleda na VZČP. Kot prvi nastopita Snježana Premuš in Anja Bornšek, ki bazo zgradita na podlagi nekaj preprostih in vsakemu dostopnih vaj, ki temeljijo na somatskih praksah ter tako zelo neposredno in aktivno angažirajo naša telesa. Serija navodil, ki za nekaj trenutkov naš fokus dobesedno preusmeri preko ekrana, koreografira prisostvujoče, da jim ponudi fizično izkustvo prakse, o kateri nato razpravljata Anja in Snježana. Pogovor izmenjujoče prekinjajo krajše naloge, v zaključnem delu pa se dialog razpre tudi preko korporealnega sodelovanja in ponudi prostor za izmenjevanje vtisov tudi ostalim prisotnim. Da uvodoma doživimo izkustvo in šele nato sledi njegovo ubesedenje, podobo koreografske prakse gradi od spodaj navzgor, od fizičnega vtisa do njegove potujitve skozi pojme, teorije in razkrivanje postopkov na delu v VZČP.

Dragana Alfirević in Bor Pungerčič v drugem predavanju individualno raven bolj eksplicitno povežeta s samim projektom, saj jo kontekstualizirata v dialogu gledalca in soustvarjalke. Videoposnetek že na mikroravni posnema koreografijo VZČP, saj se sogovornika nahajata v black boxu, kjer njuno okolje tvori nekaj svetlobarvnih kvadrov, ki omogočajo najrazličnejše pozicije sedenja in ležanja, v drugem delu predavanja pa se jima v tišini pridružita še Jasmina Založnik in Pia Brezavšček in razširita njihovo skupnost. Četudi gledalci med gledanjem nismo eksplicitno omejeni, se sama z vkoreninjenim predsodkom o predavanjih znajdem v klasični poziciji sedenja na stolu. Nasprotno med Dragano in Borom, ter kasneje Jasmino in Pio, vznikne koreografija govora in giba, ki ob mikro demonstracijo koreografije VZČŠ paralelno sopostavlja osebno izkušnjo gledalca, ki pred prvim ogledom z njo ni bil seznanjen, a sega tudi v interpretacijo doživetega, ki se vrti okoli skupnosti in sobivanja. Da bi si tisti, ki projektu še niso prisostvovali, lahko bolje predstavljali dogajanje, osebno in korporealno ob določenih trenutkih dopolnijo Draganine nazorne razlage, ki nam razkrijejo tako prostorsko konstelacijo kot score, ki vodi plesalce pri njihovem gibanju. Ne le, da se njun pogovor dogaja na verbalni ravni, okornost tradicionalnih simpozijev presegata tudi fizično, saj sta v dialogu tudi njuni telesi, ki se odzivata tako na izrečeno kot na premike drugih teles in tako prevajata slišano v koreografijo.

Zadnje predavanje Pie Brezavšček in Jasmine Založnik razširi perspektivo z mezzo ravni, ki je povezovala mikro in makro raven, na slednjo, ko na Simpozij Dialog vpelje humanistično teoretsko misel. Avtorici sta prvi del zasnovali kot plastenje branja lastnih tekstov in zvočne atmosfere, spominjajoče na vodna nabrežja. Njun dvogovor na tem mestu najbolj izrazito sledi koreografiji klasičnega simpozija, in je zato za nepoznavalce filozofije in avtorjev, ki jih navajata težje sledljiv. Drugi del, ki teorijo prenese v prostor z angažmajem Dragane in Bora, tako da v prostoru njunega predavanja prebirata teoretske krajše izseke, razpre časovni prostor, da lahko o njih mirneje premislimo. A zvočna pokrajina, ki je prej dopolnjevala atmosfero, na tej točki postane preveč šumeča in odmevajoča, tako da so prebrani odlomki izredno slabo razumljivi.

Teme družbenega telesa, deljenja, sobivanja, predvsem pa (začasnih) skupnosti, ki so se izrisovale kot deli rdeče niti vseh treh predavanj, so na Simpoziju predstavljali ne le na vsebinski ravni, temveč z odločitvijo za sogovornike, ki si tudi na praktični ravni niso neznanci.

Razgibana forma Simpozija Dialog se je z načini diskutiranja in beleženja neke koreografske prakse poigravala tako znotraj posameznih predavanj, kjer je ponujala tri različne pristope do oblikovanja strukture predavanja, kot na celostni ravni, kjer preizkuša razmerja med domnevno, čeprav že večkrat demantirano dihotomijo med teorijo in prakso. Izbor govorcev, ki so vsi bolj ali manj prepleteni s projektom, bodisi kot soustvarjalci bodisi kot dolgoletni spremljevalci ali pa bližnji kateremu izmed njih, dovoli, da diskurz o VZČP vznika iz njega samega s poudarkom na osebnih izkušnjah. Dialoška forma hote ali nehote izbrane sogovornike aktivno opominja na naslovnike govorjenega, ki so pomnoženi tako v dialoškem partnerju kot v poslušalcu-gledalcu predavanj, ker pa sem tudi sama že dobro seznanjena s projektom, je na tem mestu težko oceniti, kako uspešen je pri doseganju tistih »nevednih«. Teme družbenega telesa, deljenja, sobivanja, predvsem pa (začasnih) skupnosti, ki so se izrisovale kot deli rdeče niti vseh treh predavanj, so na Simpoziju predstavljali ne le na vsebinski ravni, temveč z odločitvijo za sogovornike, ki si tudi na praktični ravni niso neznanci. Da bi bolje vpletli še poslušalce-gledalce, jih je oviral medij, a kljub temu dogodek obeležuje koreografijo skupnega sodelovanja teorije in prakse, ki se je izvila iz okvirjev institucionalne produkcije znanja.

Participatorno in empatično oko

Komunikacija med obema poloma – publiko in nastopajočimi – je vsekakor dvosmerna; vprašanje je le, če jo eni in drugi znajo uspešno dekodirati.

»Vmesni prostor je prostor človeških odnosov, ki s tem, da se bolj ali manj harmonično umešča v globalni sistem, ponuja drugačne možnosti menjav, kot so tiste, ki veljajo v tem sistemu.«1 Nicolas Bourriaud, Relacijska estetika, 2007, p. 18. Performativni prostor je prostor svobode, kjer se odvijajo drugačne komunikacijske konvencije kot v siceršnjih medčloveških situacijah. Če se osredotočimo na odnos med občinstvom in performerjem, je premisa jasna in nepretresljiva: nekdo opazuje, drugi pa je opazovan. Publika – ne glede na subjektivnost posameznika in potencialno interaktivnost predstave – deluje kot celota skladno s pripisanim vedenjskim kodeksom, ki bo v naslednjih trenutkih priča odrskemu dogajanju. Na nasprotni pol se umeščajo ustvarjalci. Njihova prisotnost na prizorišču ni le prikaz končnega »popolnega« produkta, ki je namenjen instantni konzumaciji občinstva, temveč se med enim in drugim izoblikuje t. i. vmesni prostor, kjer se prepletajo posamezne diskurzivne matrice in njihove semantične konfiguracije. Vsi prisotni akterji si delijo enako izkušnjo, ki je svojstvena točno določenemu »tukaj in zdaj«: »vsako posamezno umetniško delo naj bi bilo predlog za naselitev v skupnem svetu in delo vsakega umetnika je sveženj odnosov s svetom, ki generira druge odnose.«2 Nicolas Bourriaud, Relacijska estetika, 2007, p. 22. Komunikacija med obema poloma – publiko in nastopajočimi – je vsekakor dvosmerna; vprašanje je le, če jo eni in drugi znajo uspešno dekodirati.

Četrta stena se ruši, vendar ne na način, da razbija iluzijo odrskega sveta – prav nasprotno; motivacija občinstva, da v času predstave poglobi svoj odnos do uprizorjenega, močno učinkuje na nastopajoče. Zdaj je prav ta formacija tista, ki na osnovi danih dražljajev lahko komunicira, odgovarja. Če si dovolimo kanček hudomušnosti – kdo se v tem primeru nahaja v središču: nastopajoči ali publika? Z menjavo perspektive postopoma spreminjamo in poglabljamo tudi svoje razumevanje občinstva in nastopajočih. Prepoznavanje tovrstnih nians v t. i. vmesnem prostoru pa ne pride samo po sebi, ampak je omogočeno prav skozi izkušnjo gledanja, ki se tolikokrat ponovi, da si gledalec začne želeti več – tako sama uprizoritev postane procesualno-raziskovalno doživetje slehernega udeleženca. Napredek v performativnih praksah torej ni nujno izkazan samo pri tistem, ki je opazovan, temveč je prav opazovalec tisti, ki lahko razširi svojo kapaciteto odprtosti in razdajanja, kar mu omogoča večplastno izkušanje predstave.

Povezava med gibalnimi izkušnjami in njihovim percepcijskim procesiranjem je torej neizpodbitna, intenzivnost občutenja publike pa lahko izboljšamo z različnimi somatskimi strategijami, s katerimi se v svojem raziskovanju ukvarja koreografinja Snježana Premuš.

Vsaka zaznava je podvržena najprej čutilom, nato pa notranji interpretaciji in organizaciji dražljajev, ki so odvisni od naših asociacij na prejšnje izkušnje. Kadar opazujemo ples, se v možganski skorji aktivirajo senzorni in motorni sistemi, aktivirajo pa se tudi kognitivna področja. Ko določeno gibanje opazujemo, ga hkrati interno še simuliramo, pri tem pa se aktivirajo podobna možganska področja kot v primeru, če bi gibanje izvajali sami. Nevronske mreže, ki so aktivne med izvajanjem, opazovanjem in zamišljanjem giba, imenujemo zrcalni sistem. Sistem opazovanja človeške dejavnosti, ki se odziva na senzomotorične dražljaje, je sicer bolj funkcionalne narave, kljub temu pa so raziskave pokazale, da fizično gibanje ali zgolj njegovo opazovanje možgane oblikujeta na podoben način. Povezava med gibalnimi izkušnjami in njihovim percepcijskim procesiranjem je torej neizpodbitna, intenzivnost občutenja publike pa lahko izboljšamo z različnimi somatskimi strategijami, s katerimi se v svojem raziskovanju ukvarja koreografinja Snježana Premuš, pobudnica Simpozija Dialog (oktober 2020–januar 2021) – nadaljevanja izmenjave znanja in izkušenj ljudi (umetnikov, strokovnjakov, publike), ki se v prostoru srečujejo in premišljujejo, preizprašujejo ali delijo različne poglede na telesnost v sodobni družbi.

Pretirani poudarek na intelektualizmu občutno prispeva k izginjanju fizičnega, čutnega in utelešenega. Sveta pa ne spoznavamo fragmentarno in zgolj motorično; naše dojemanje ni le skupek vizualnih, taktilnih in slišnih stimulansov, temveč zaznavamo s celotnim bitjem, z vsemi pripadajočimi čuti naenkrat.3 Juhani Pallasmaa, The Eyes of the Skin. Architecture and the Senses, 1996. Telo ni nekaj statičnega; s poslušanjem, kontempliranjem in obračanjem pogleda navznoter se vračamo v lastno telo, raziskujemo prostore telesa, ozaveščamo njegove procese in zaznave. S koncentracijo na dražljaje (svetloba, zvok, toplota, hlad …) ponastavljamo senzorične sisteme (vid, sluh, okus, vonj, pritisk/dotik, propriocepcija). Poskušamo aktivirati instinktivne in spontane plati našega odnosa do prostora ter uporabe tega v vedenjski komunikaciji. Druga telesa ter njihove procese in zaznave lahko izkušamo v korporealni skupnosti. Kako se v takšnem prostoru pozicioniramo, kako razumemo bližino ali oddaljenost – če ne opazujemo z očmi? Kaj nam v tem trenutku pomeni čas, kako ta poteka – morda nekoliko drugače kot sicer (hitreje, počasneje …)? Pozornost posvetimo temu, kje in v kakšnem stanju se trenutno nahajamo, ne pa, kam smo namenjeni. Preizprašujmo mehanizme dogajanja in delovanja. Ali lahko prepoznamo lastne vedenjske vzorce? V kolikšni meri v njih ostajamo (morda stagniramo?) in kako jih lahko presežemo?

Potencirana dojemljivost in odzivnost zagotovo ustvarjata dovzetnejše posameznike, ki temelje gradijo na empatiji.

Z zavedno uporabo somatskih tehnik telesu podajamo nove informacije, zaradi katerih se naš način občutenja, gibanja in zavesti spremeni. Nivo senzibilnosti in empatije se viša. S prepletanjem čutnih impulzov izboljšujemo svojo percepcijo, pa tudi komunikacijo z drugimi telesi, s katerimi posredno ali neposredno stopamo v kontakt. Če publika s takšno zavestjo kolektivno pristopi k ogledu predstave, je njena aktivnost stopnjevana do te mere, da s kompleksnejšo zaznavo spremlja odrsko dogajanje, povratne informacije pa – kot v dialogu – podaja nazaj k izvornim sporočevalcem – performerjem. Ta načela poskušajmo razširiti tudi na prostore izven gledališča, morda celo v etično delovanje svoje stroke (kot je to storil Pallasmaa). Potencirana dojemljivost in odzivnost zagotovo ustvarjata dovzetnejše posameznike, ki temelje gradijo na empatiji. Sodobna splošna hegemonija našega vida sama po sebi torej ni ovira; ključnega pomena je sprememba načina gledanja.

Maša Radi Buh
je motrilka uprizoritvenih umetnosti. Trenutno na magistrski stopnji študira sodobni teater, ples in dramaturgijo na Univerzi v Utrechtu.

Katarina Bogataj
je umetnostna zgodovinarka in južna slavistka, razpeta med Ljubljano in Zagrebom, z afiniteto do performativnih umetnosti.

---

Simpozij Dialog
Koncept in umetniško vodenje Simpozija: Snježana Premuš
Izvajalci obratovalnic: Dejan Srhoj, Dragana Alfirević, Anja Bornšek, Tina Valentan, Snježana Premuš, Ivan Mijačević, Boštjan Perovšek, Špela Škulj
Predavatelji: Zrinka Simčič Mihanović, Bernardette Jobbágy, Anja Bornšek, Snježana Premuš, Bor Pungerčič, Dragana Alfirević, Jasmina Založnik, Pia Brezavšček
Zvočna slika: Boštjan Perovšek
Svetlobno oblikovanje: Špela Škulj
Video: Maša Nonković
Fotografija: Marcandrea
Koordinacija in produkcija: Jasmina Založnik, Katarina Mali, Snježana Premuš
Producent: Zavod Federacija Ljubljana
Koproducent: Nomad Dance Academy Slovenija
Projekt so podprli: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, LLB program Kreatvina Evropa, Creative Crossroads 2019/2020 in Performance Situation Room 2020
Partnerji projekta: Bunker Ljubljana, Workshop Foundation Budimpešta, Madžarski kulturni inštitut, Arts Center for new Iniciatives Lokomotiva Skopje, Multimedialna koliba Zagreb

---

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)