Simpozij Dialog

Tokrat objavljamo dva zaporedna zapisa dveh avtoric, Nike Arhar in Nataše Berce, ki reflektirata Simpozij Dialog, nastajajoč v okviru Fizičnih manifestacij avtorice Snježane Premuš. Simpozij Dialog skuša iskati vmesne prostore, ustvarjati drugačne protokole srečanja, prakticiranja in mišljenja telesnosti, ki bi vzpstavil kritično refleksijo običajnim prostorom in strukturam mišljenja (simpozij, konferenca): “Varni konteksti doživljanja in odnosnosti (so tisti), ki omogočajo premikanje ustaljene percepcije in pogledov (in) preoblikujejo tudi strukture individualnih in družbenih entitet” (Nika Arhar). Dotični simpozij se je dobesedno oglašal skozi telo: “Zvok je pritisnil na vzvode v mojem telesu, da se mi je zdelo, kot da vstopam v neke konkretne prostore, ki so sami po sebi sprožali prijetne občutke brez potrebe po njihovem vrednotenju ali sistematiziranju” (Nataša Berce).

Kako telo sodeluje, kako telo je

Zdi se nenavadno prisostvovati laboratorijskemu formatu, ki temelji na vključenosti in udeležbi obiskovalca, prek spleta. Vendar že sama praksa Fizičnih manifestacij Snježane Premuš in zasnova uprizoritve Vsak zdaj je čas, prostor mislita formo in strukturo vsebinsko specifično, v relaciji do materializacije misli. Tako lahko tudi pri Simpoziju Dialog kot nadaljnji platformi izmenjav, kjer se v okviru specifične somatske heterotopije organsko spenjajo refleksija in dejavnost, digitalno razvezo med predlogi in koordinatami projekta ter udeleženci razumemo kot enega od parametrov uprizoritveno-diskurzivnega dogodka in ne zgolj kot oviro v distanci; prakso v eni njenih številnih oblik. V tej spletni variaciji je družbena komponenta manj izrazita, in čeprav nam t. i. predavanja o delu Vsak zdaj je čas, prostor približujejo tudi aspekte skupnostnega (z besedami in premeščanji teles v prostoru in odnosih, njihovim nelagodjem, udobjem in iskanjem), predvsem nadgrajujejo temelj, ki ga dobimo v izkustvenih Obratovalnicah. 

Pomislim, da doživeta Obratovalnica razgrne vse, kar je potrebno. Da se za zaprtimi vekami začenja nov svet čutečih in čuječnih teles, kamor nas vodijo zvočne slike in glas. Kot vodena meditacija, ki nas spušča v lastno telo, daje prostor in pozornost njegovi zaznavni občutljivosti, vednosti in neverjetni sposobnosti uglaševanja. Vsebine avdio vodenja, pripete na horizontalne in vertikalne prvine, so moje telo postavljale v nov odnos s prostorom, kot da bi se med njima vzpostavila neka skrivnostna vez, nevidni dogovor, vzajemnost. Telo se je širilo v prostor (in nazaj) in postalo prostor, nevidno prostora je postalo otipljivo in v podporo telesu – zrak, tla, ki so se kot obrnjen stožec dvignila v praznino prostora, v varno oporo. V premišljevanju izkušnje se mi je zdelo, da bi v situaciji, ko me je glas vodil k robovom prostora in sem kote sobe pritegnila k sebi ter nato spustila nazaj, običajno pričakovala klavstrofobično nelagodje utesnjenosti, a ga ni bilo. V tem pretakanju, ukrivljanju materialnega in lahkotnem raztezanju mej prevladuje razsežnost zaupanja, umirjenosti, skrbnosti; drugačnega načina prisotnosti in dotikanja s svetom. Telo in prostor sta bivala nekako fluidno in propustno, a hkrati nista izgubila svoje trdnosti, stabilnosti in gotovosti. Odpirajo se (nov) prostor v telesu ali novi prostori telesnosti in zdi se, da jim moramo le prisluškovati, se nekako umakniti, a jasno je, da je tako bivajoče telo tudi na drugačen način prisotno v (realnem) prostoru ter ob drugih telesih.

Vsebine avdio vodenja so moje telo postavljale v nov odnos s prostorom, kot da bi se med njima vzpostavila neka skrivnostna vez.

Obratovalnice, zasnovane v navezavi na proces in živo dogodkovnost Vsak zdaj je čas, prostor, ohranjajo celovitost zvočno-svetlobnih instalacij, čeprav individualna izkušnja kontempliranja in uglaševanja vid izključi. Predpostavljam, da te prostorske svetlobne pokrajine vplivajo na telo, živo prisotno znotraj njih, da grejejo skozi kožo, vabijo v senčne ali svetlejše dele, kot razsežnost zunanjega in notranjega prostora. Računalniški ekran mi jih – vizualno presunljive, sugestivne, a nevsiljive – kaže le kot ločeno plast in zato paralelno možnost za samostojno kontemplacijo. Tovrstne večsmerne zaznave ne zmorem. Vendar se tudi k zunanjim slikam vrnem drugače. Ko poslušam pogovor med Snježano Premuš in Anjo Bornšek, podložen z videi, me pretrese podoba: Snježana leži na tleh na hrbtu, svetloba v vertikalnih stolpcih se na njenem telesu razlomi in videti je, kot da jo skozi center telesa prebada senca, zapičena konica z zgornje (stena) in spodnje (tla) strani. Razumem, da izkustveni uvod pred uprizoritvijo, o katerem govori Anja, omogoči gledalcu drugačno srečanje s samo uprizoritvijo. Telo vstopi v situacijo drugače.

Snježana leži na tleh na hrbtu, svetloba v vertikalnih stolpcih se na njenem telesu razlomi in videti je, kot da jo skozi center telesa prebada senca (…). Razumem, da izkustveni uvod pred uprizoritvijo, o katerem govori Anja, omogoči gledalcu drugačno srečanje s samo uprizoritvijo. Telo vstopi v situacijo drugače.

Je to budnost telesa, ki ji v vsakdanjem življenju ne moremo ali nočemo dati možnosti? Ali kompleksnejša občutljivost v tem stanju specifične razprtosti, ki jo prinese notranji pogled, notranja poglobitev, pomeni tudi ranljivost in večjo dojemljivost za neprimernost okolja, če se »potencial« različnih kvalitet občutljivosti pokaže kot v stopnji potencirana, torej pretirana, potencialno ogrožajoča občutljivost? Tako sem v enem trenutku doživela zvočno sliko kot motečo in napadalno, enako pa tudi mojo prvo izkušnjo Obratovalnice v jesenskem Simpoziju, ko se je v specifičnem trenutku okolje domače sobe s celotnim (osebnim) kontekstom zgrnilo name v vsej nasičenosti in prenatrpanosti (pa tudi z živalskimi sostanovalci, ki niso upoštevali moje potrebe po ustreznih pogojih miru). Prostor (v vseh njegovih razsežnostih) se odslikava v telesu in obratno. Morda prav zaradi te neposrednosti niti ne upamo preveč zaupati našim konkretnim telesnim zaznavam, občutjem in izkustvom. Sem si zato, ko sem bila povabljena k zapisu refleksije, po ogledu posameznih dogodkov pripravila kratke zapiske, zaznamke svojih misli, kljub močnemu spominu notranjega izkustva telesa?

Tudi zato sem prepričana, da so (vsaj) umetniški predlogi, ki odpirajo nove pore telesne senzibilnosti, nujni; danes, z vsemi zadanimi distančnimi ukrepi (ki jih pogosto namesto »fizična« imenujejo kar »socialna distanca«) na dolgoletni podlagi sistemskih mehanizmov osebnega (samo)odtujevanja še toliko bolj. In ker tudi konkretna izkušnja prisotnosti rada izginja v razdalji in zamiku, v umanjkanju časa, prostora in dotika, so varni konteksti doživljanja in odnosnosti, ki omogočajo premikanje ustaljene percepcije in pogledov, tisti, ki preoblikujejo tudi strukture individualnih in družbenih entitet. 

Dialog kot prostor svobode

Ko sem bila povabljena, da prispevam misli o simpoziju Dialog, in ker vem, kako kompleksne so dejavnosti Snježane Premuš, se mi je zdelo, da je moj fokus v tem trenutku toliko drugje, da se bom težko osredotočila na zastavljen simpozij. Vseeno sem se poskusno priključila nekaterim dogodkom, da bi začutila, kje dejansko sem. In sem ugotovila, da je vse v meni, v tem koliko sem prepustna in koliko si dovolim spustiti, ne glede na fokus lastnih dejavnosti. Cel simpozij je namreč zastavljen kot osebni izkustveni projekt, pravzaprav si projekt oblikuješ sam s svojim angažmajem, saj kljub temu, da so vse dejavnosti vodene, z lastnim občutenjem in verbalizacijo občutkov telesnega dogajanja skupaj z ostalimi udeleženci prispevaš k specifičnosti in obliki dogodka. Kakor so ti občutki minljivi in so lahko vsakič drugačni, odvisni od profila udeležencev, stanja, v katerem so/si, prav ta zmuzljivost dokončnosti, predvidljivosti in zaprtosti v fiksno strukturo dodaja dimenzijo na dimenzijo vsakič sproti in vsakič znova. 

Ker se je zaradi nepredvidljive situacije vse preselilo na splet, so umanjkali izkustveni občutek medtelesne skupnosti in vibracije skupnega prostora, njegovih dimenzij in zvočno svetlobnih posebnosti, a je intimni prostor doma, ki ga je vsak od udeležencev spustil v virtualni balon, po eni strani razprl udeleženca v novi, bolj intimni in s tem bolj krhki, ranljivi situaciji, po drugi strani pa nudi prenos preko ekrana možnost umika slike, izpostavo le tistega, kar želiš. Razpolagaš z odločitvijo, kaj svojega boš pokazal in kaj ne. 

(I)ntimni prostor doma, ki ga je vsak od udeležencev spustil v virtualni balon, (je) po eni strani razprl udeleženca v novi, bolj intimni in s tem bolj krhki, ranljivi situaciji, po drugi strani pa nudi prenos preko ekrana možnost umika slike, izpostavo le tistega, kar želiš.

V simpozij Dialog je vključen cel spekter lovljenja telesnosti: somatske vadbe BMC (body mind centering), delavnice, obratovalnice in predavanja. Vse skupaj je del Fizičnih manifestacij, ki jih Premuš v različnih oblikah razvija že od leta 2012. In še vedno je na točki, ki nima konca. Uglaševanje svojega inštrumenta, ki ni zgolj telo kot tako, ampak še vsa tkiva v njem, notranji organi, miselno in čutno delovanje, do kože, ki kot prepustna opna obdaja vse to, se zgodi z vsemi enotami simpozija. Na nek način pregledaš in resetiraš svoj fizično-psihični ustroj. Ker se v skupnem prostoru žal nismo mogli srečati, smo skupno orkestracijo vsaj delno nadomestili z izmenjavo prostovoljnih mnenj na koncu posamezne dejavnosti. 

Iz osebnega izkustvenega stališča so v mojem telesu najbolj zavibrirale Obratovalnice, predvsem njihov zvočni del, ki je v meni ob sledenju govorno ustvarjeni krajini in umeščanjem fizičnega dela telesa v horizontalo, kjer sem začutila konkretnost tal in se jim prepustila, ali v vertikalo, ki mi je na novo vzpostavila prostorske percepcije, odstiral plasti nenavadnih domišljijskih vzorcev. Zvok je pritisnil na vzvode v mojem telesu, da se mi je zdelo, kot da vstopam v neke konkretne prostore, ki so sami po sebi sprožali prijetne občutke brez potrebe po njihovem vrednotenju ali sistematiziranju. Razprl se je občutek svobode, da si ravno to in na tak način kot v danem trenutku želiš, da si. Svetlobni del inštalacije, ki bi dopolnjeval celotno sliko, je sicer ostajal zgolj na ekranu in je do mene prihajal le, če sem odprla oči. 

Na nek način smo vsi udeleženci simpozija bili gledalci/opazovalci in tudi ustvarjalci hkrati. Pozicije so sicer v štartu že podeljene, ker se pridružiš ponujenemu konceptu, v njem pa si samostojni ustvarjalec svojega ali ustvarjalec/dopolnjevalec udeleženčevega kreativnega prostora in tudi celotnega čutnega prostora, ki že obstaja, in hkrati tistega, ki na novo nastaja. Dobiš ponudbo in se odločiš, kaj z njo narediš. Postane jasno, da se povezave med udeleženci lahko zgodijo brez konkretne participacije in fizičnih dotikov, na nek način deluje, kot da skupaj ustvarjamo fragmentirano enost. 

Dobiš ponudbo in se odločiš, kaj z njo narediš.

Na podoben način rezonira tudi uprizoritev Vsak zdaj je čas prostor, ki izvedbeno ni bila del simpozija, vendar je neodtuljiv del celotnega delovanja Snježane Premuš, nekakšen zaključek (ki zaradi odprte forme v resnici to ni) dolgotrajnega procesualnega dela in je bila intenzivno pretresena skozi predavanja: skozi pogled aktivnega gledalca, skozi izkušnjo ustvarjalke in skozi verbalizacijo izkustvenih teoretičark. Vsak od njih je na svojstven način in iz različnih vizur vstopil v uprizoritev. Ta predavanja so bila osmišljena tako scensko kot gibalno, ustvarila so nekakšen mikrokozmos kot da uprizoritve. 

Vsak zdaj je čas prostor spreminja protokole gledanja uprizoritve in nevsiljivo spremeni fokus gledalskega pogleda, ko z aktivno ali pasivno participacijo spremeniš tudi pogled nase kot gledalca. Preveriš svojo odprtost, preveriš, kje so tvoji limiti participacije, kdaj in kako lahko svoj pogled premakneš iz ustaljenega, iz cone udobja. To kar skozi govorno dimenzijo Obratovalnice #2 ponujata Snježana Premuš in Tina Valentan: »letting go – receiving – observing« (spuščanje – prejemanje – opazovanje). In zaznaš, da se s to spreobrnjeno percepcijo v odnosu do sprejemanja in razumevanja uprizoritve razprejo nove plasti in pomeni, ki širijo že znano recepcijo. Tudi simpozij Dialog, ki je nadaljevanje in širjenje laboratorijev Refleksija v akciji. Refleksija na akcijo, z vedno novimi udeleženci različnih provenienc in vprašanji, ki si jih zastavlja, vedno znova razpira nove prostore telesnosti in protokole gledanja. Ker je vsak od nas unikaten znak v tem umetno ustvarjenem univerzumu, obstajajo pravzaprav neskončne variacije in plasti protokolov gledanja. In zmožnosti videnja. 

NIKA ARHAR
je gledališka kritičarka, teatrologinja in publicistka. Je predsednica strokovne komisije za spletno platformo Zlata paličica.

NATAŠA BERCE
se je po končani Srednji glasbeni in baletni šoli zaposlila v SNG Opera in balet v Ljubljani in kasneje nadaljevala kot pedagoginja. Deluje tudi kot publicistka in dramaturginja.

---

Simpozij Dialog
Koncept in umetniško vodenje Simpozija: Snježana Premuš
Izvajalci obratovalnic: Dejan Srhoj, Dragana Alfirević, Anja Bornšek, Tina Valentan, Snježana Premuš, Ivan Mijačević, Boštjan Perovšek, Špela Škulj
Predavatelji: Zrinka Simčič Mihanović, Bernardette Jobbágy, Anja Bornšek, Snježana Premuš, Bor Pungerčič, Dragana Alfirević, Jasmina Založnik, Pia Brezavšček
Zvočna slika: Boštjan Perovšek
Svetlobno oblikovanje: Špela Škulj
Video: Maša Nonković
Fotografija: Marcandrea
Koordinacija in produkcija: Jasmina Založnik, Katarina Mali, Snježana Premuš
Producent: Zavod Federacija Ljubljana
Koproducent: Nomad Dance Academy Slovenija
Projekt so podprli: Ministrstvo za kulturo RS, Mestna občina Ljubljana, LLB program Kreatvina Evropa, Creative Crossroads 2019/2020 in Performance Situation Room 2020
Partnerji projekta: Bunker Ljubljana, Workshop Foundation Budimpešta, Madžarski kulturni inštitut, Arts Center for new Iniciatives Lokomotiva Skopje, Multimedialna koliba Zagreb

---

Opombe bralcev (0)