Neodvisni

Črna koža, bele maske – slovenska sodobna različica

Avtorica prispevka, poznavalka afriške literature, si je ogledala predstavo Maše Kagao Knez Črna koža, bele maske, ki je nastala po motivih istoimenskega dela Frantza Fanona. Pet nastopajočih preko osebnih zgodb naslovi vprašanje rasizma, ki je kljub drugačnim trditvam, še kako relevantno tudi v Sloveniji.

Mural: Bruce Clarke (Lyon)

Letos mineva šestdeset let od smrti Frantza Fanona. Da se o njegovi filozofski miselnosti in o njegovemu prispevku k dekolonizaciji Afrike pri nas bore malo ve, verjetno ni nič kaj presenetljivega. Ravno tako kot drugod po svetu se Afrika tudi v naših prostorih kot kulturološka in intelektualna entiteta giba znotraj svojevrstne dialektike spomina in pozabe, ki Afriko istočasno prepoznava in zanikuje. Tako lahko po eni strani, zahvaljujoč založbama Studia Humanitatis in Založbi /*cf., Fanonovi knjigi Črna koža, bele maske (1952) in V suženjstvo zakleti (1961) beremo v slovenskem prevodu, po drugi strani pa se v vsakdanji govorici presenetljivo še zmeraj ne moremo zediniti glede povsem jasnih posledic kolonializma in razsežnosti rasizma.

Premislek o rasizmu bi se primarno moral začeti z metodološkim vprašanjem, kdo se o njem pravzaprav izreka. Preko vprašanja »Kdo govori?« se tako marsikateri argument o neobstoju rasizma izkaže za jalovega.

O Frantzu Fanonu (1925–1961) bi lahko govorili skozi njegovo večplastno identiteto, ki je vseskozi vpeta v rasno determinirano političnost. Rojen na Martiniquu, karibskem otoku, obremenjenem s preteklostjo transatlantske trgovine s sužnji, moramo Fanona sprva razumeti kot potomca sužnjev in kolonizirancev. Znotraj kolonialne politike asimilacije, ki je imela za najvišji cilj mentalno transformacijo koloniziranca, je bil Fanon celo življenje, predvsem pa med študijem v Franciji, deležen vseh postopkov odtujitve znotraj rasizirane družbe, ki s poskusi homogeniziranja populacije še danes sočasno proizvaja diferenciacijo med ljudmi. Kot asmiliranec je bil nato Fanon odposlan v Alžirijo, kjer naj bi v času državljanske vojne med Francozi in Alžirci zdravil travmatizirane francoske vojake. Kmalu je prišel do spoznanja, da s svojim delom vendarle ne more služiti francoski »domovini«. Tako vest kot tudi lastna izkušnja sta mu nalagali dolžnost, da stopi na stran zatiranega ljudstva in podpre alžirski antikolonialni boj. Leta 1956 je v odstopnem pismu med drugim zapisal, da je nastopil čas, ko molk deluje neiskreno. Fanon se je nato pridružil alžirski fronti za nacionalno osvoboditev, svojo identiteto pa manifestiral v aktivnem boju za dekolonizacijo.

Z neiskrenostjo molka in z nujnostjo izrekanja se srečujemo tudi vsi tisti – in mislim, da gre tu za precej široko množico ljudi – ki nam je bila kadar koli v življenju na kakršen koli že način kompleksnost lastne eksistence zreducirana na drobce polovičnih resnic. Eden izmed tovrstnih redukcionizmov posameznikove izkušnje je tudi splošno razširjeno prepričanje, da v Sloveniji rasizem enostavno ne obstaja. V bran temu pogostokrat slišimo, da je Slovenija država brez kolonialne preteklosti. Še več, slišimo da smo dediči gibanja neuvrščenih, ki je delovalo po principih opolnomočenja in solidarnosti in da kot taki povsem logično ne moremo biti rasisti. Poleg tega pa se pojavlja še ena opazka, češ da pri nas vendarle ni toliko temnopoltih ljudi, da bi se rasizem sploh lahko udejanjil. A premislek o rasizmu bi se primarno moral začeti z metodološkim vprašanjem, kdo se o njem pravzaprav izreka. Preko vprašanja »Kdo govori?« se tako marsikateri argument o neobstoju rasizma izkaže za jalovega.

Pet nastopajočih na izjemno avtentičen in inovativen način predstavi osebne zgodbe, zaznamovane z izkušnjami takšnih in drugačnih različic rasizma, s katerimi so povsem subtilno preizprašali naša stereotipizirana dojemanja temnopoltih posameznikov.

Kredibilnost izrekanja je verjetno eden izmed najbolj prepričujočih elementov plesne predstave Črna koža, bele maske, ki je nastala v koprodukciji Anton Podbevšek Teatra iz Novega mesta in Plesnega teatra Ljubljana. Režiserka in koreografinja Maša Kagao Knez in režiserka Ivana Djilas sta, povzemajoč motive Fanonove knjige, uprizorili intimen vpogled v rasistične percepcije naše družbe. Pet nastopajočih Lina Akif, Joseph Nzobandora – Jose, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah in Maša Kagao Knez je na izjemno avtentičen in inovativen način predstavilo osebne zgodbe, zaznamovane z izkušnjami takšnih in drugačnih različic rasizma, s katerimi so povsem subtilno preizprašali naša stereotipizirana dojemanja temnopoltih posameznikov. Prepletajoč sodobno naracijo s fragmenti iz preteklosti, med katerimi se nizajo različne podobe, ki še danes kontinuirano nastajajo po principu narativnega monopola, nas predstava popelje v kompleksno polje zgodovinskosti, katere breme je možno čutiti še danes.

Toda kaj ima slovenska sodobnost opraviti s Fanonom, čigar miselnost o psihopatologiji in mentalni kolonizaciji izhaja iz določenega zgodovinskega trenutka? Na prvi pogled se sicer zdi, da se predstava neposredno ne dotika osnovnih Fanonovih idej o odtujenosti v odnosu do jezika, asimilaciji – ki jo mimogrede lahko razumemo tudi v perspektivi vsesplošne evropske floskule o integraciji tujcev – in nevrotičnem razvoju manjvrednostnih ter odvisniških kompleksov, a nadaljnji razmislek nas vendarle vodi v aktualizacijo Fanonovih misli skozi generacijo, ki se resda sooča z drugačnimi družbenimi danostmi, ki pa se vendarle, tudi po tolikih letih, napajajo iz istega vira neenakosti in rasizma.

Tako črnec kot tudi Afrika sta vrelca fantazem zahodne zavesti o črncu.

Kamerunski filozof Achille Mbembe v svoji knjigi Kritika črnskega uma (ZRC SAZU, 2019) pravi, da je črnec idejni proizvod belca, ki je s postopki fabuliranja in povsem orientalistične akumulacije (ne)vednosti postal imaginarni konstrukt »naddoločen od zunaj«. Črnec je zato figura, »stkana iz tisočerih podrobnosti, anekdot in pripovedi«. Tako črnec kot tudi Afrika sta vrelca fantazem zahodne zavesti o črncu. Ponotranjenje tega je osnovna Fanonova teza. Medtem ko v knjigi Črna koža, bele maske beremo o sramovanju lastne eksistence in nevalorizaciji samega sebe kot črnca, ki je prevzel belčevo idejo o samem sebi, se predstava naposled premakne skozi napredek zgodovinskega časa, ki emancipatorno opozarja, da tako stare percepcije kot tudi stare konstrukcije tujih identitet niso več mogoče.

Toda črnec je predvsem telesnost, kot bi rekel Mbembe.

Toda črnec je predvsem telesnost, kot bi rekel Mbembe. Ta fenomen predstava izpostaviti na izredno zanimiv način, ko Lina Akif in Maša Kagao Knez govorita o vlogah, ki jih dobivata v slovenskih gledališčih. S podeljevanjem vlog na osnovi »rasne drugačnosti« igralkama tako vedno pripadejo vloge begunk in tujk, s čimer predstava odpre široko diskurzivno polje o telesu, ki je politizirano proti lastni volji. Britanska novinarka Reni Eddo-Lodge v svoji knjigi Why I am not longer talking to white people about the race (2017) omenja »hendikepiranosti na podlagi barve kože« in ravno ta ironičen izraz zapopade vso ambivalentnost pogleda na temnopolto telo, ki ne prehaja le med eksotičnim in erotičnem, temveč tudi med posmehljivim, umazanim in odbijajočim. Ravno v tem oziru se predstavi uspe neposredno soočiti z redukcijo posameznikove biti, ki skozi predsodke in mite nakaže rasistični aspekt našega kolektivno nezavednega.

Če je Fanonu šlo za avtentično razodtujitev črncev, bi morali predstavo Črna koža, bele maske razumeti kot eno izmed manifestacij psihološkega aspekta dekolonizacije, ki zavrača biti to, kar ji drugi pripisujejo, in hkratno afirmativno oblikuje lastno identiteto ter možnost samostojnega izrekanja. Predstava tako prispeva k Fanonovemu splošnemu projektu zdravega načina srečevanja rasno različnih ljudi. Istočasno pa je predstava tudi odraz tega, da »volja do nevednosti«, o kateri govori Mbembe kot o ključnem členu imperialne zavesti, v sodobnem svetu ne more več dogmatično bivati.

Aleksandra Gačić 
je literarna kritičarka, ki se ukvarja predvsem z afriško literaturo. V Vodnikovi domačiji v Ljubljani od leta 2016 pripravlja Serijo pogovorov in predavanj o afriški literaturi.


Črni obrazi, bele maske
Koncept, režija, koreografija: Maša Kagao Knez
Dramaturgija in režija2: Ivana Djilas
Soustvarjanje koreografije: Rosana Hribar
Avtorska glasba: Boštjan Gombač
Besedila songov: Joseph Nzobandora-Jose
Kostumografija: Jelena Proković
Oblikovanje videa: Vesna Krebs
Oblikovanje svetlobe in scenskih elementov: Danilo Pečar
Oblikovanje kreative: Eva Mlinar
Garderoba: Nataša Recer
Maska: Anita Ferčak
Fotografija: Barbara Čeferin
Soustvarjalci predstave in nastopajoči: Lina Akif, Joseph Nzobandora-Jose, Irena Yebuah Tiran, Leticia Slapnik Yebuah, Maša Kagao Knez
Umetniški sodelavci: Pia Vatovec Dirnbek (mentorica za step), Blaž Celarec (tolkala), Žiga Golob (kontrabas), Primož Fleischman (sopranski in tenorski saksofon)
Produkcijska ekipa Anton Podbevšek Teatra
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater in Plesni Teater Ljubljana
Opomba: V predstavi so uporabljeni nekateri kratki izseki iz dela Frantz Fanon: Črna koža, bele maske, Studia humanitatiS, 2017. 

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.