Dihotomije časovnega minevanja

Zavod Muzeum s predstavo Čas nežnosti kot delom širšega sklopa projektov obeležuje jubilejnih 25 let, kar je časovno obdobje, ki presega starost avtorice refleksije. Odmevi četrtstoletnega ustvarjalnega opusa so v predstavi tako gradniki brez oprijemljivih in neposrednih referenc ali spominov, a prav v tem ponujajo prostor za neobremenjen pogled na koreografski jezik, ki je nesporno oblikovan skozi zgodovino ustvarjalnih odločitev in izkušenj koreografinje Barbare Novakovič.

V ospredju uprizoritve je koreografija dihotomij, ki s premišljeno, a minimalistično kompozicijo prepleta gib, predmetnost in prostorskost.

Februarska premierna uprizoritev predstave Čas nežnosti se je odvila preko vnaprej posnetega videoposnetka, v omejenem časovnem terminu dostopnega na spletni platformi Vimeo, medtem ko je bila koreografija izvirno izvedena na odru Centra kulture Španski borci. Sam medij in zanj značilno kadriranje, kjer široki plan zaobjame celoten oder in kvader splošči v dvodimenzionalni pravokotnik, meje tega okvirja enači tudi z mejami našega pogleda. Poudarek na prostorskem elementu, ki tu sledi prevodu med različnima medijema, uprizoritvenimi umetnostmi in video formatom, je dodatno podčrtan v koreografskem jeziku predstave. V ospredju je koreografija dihotomij, ki s premišljeno, a minimalistično kompozicijo prepleta gib, predmetnost in prostorskost. Namesto čiste praznine je oder pomensko zaznačen z nekaj izbranimi rekviziti iz vsakdanjega življenja; mizo, stoloma, stopniščem, ki s svojo razporeditvijo na različne predele (spredaj/zadaj, v levi polovici) oder razčlenijo v manjše podprostore. Izrazita geometrija ravnih in ostrih linij predmetov, ki so izčiščeni tudi v izbiri bodisi bele bodisi črne barve, se zmehča ob stiku s plesalkama Ano Kolenc in Matejo Rebolj. S sedenjem ali naslanjanjem na mizo poudarita kopico možnih pomenov in asociacij, ki jih ta nosi s seboj s svojo dolgo odrsko zgodovino, začenši s kanoniziranim delom Kurta Joosa Zelena miza. Miza kot prostor komunikacije, kjer se v Času nežnosti srečata Kolenc in Rebolj, da sta tam najprej skupaj, druga ob drugi, druga nasproti drugi, kar je eden izmed dveh kompozicijskih motivov predstave. Tako kot scenografija se tudi kostumografija giba v dihotomiji črnine in beline – Ana Kolenc v ohlapnejši bež obleki, medtem ko je Mateja Rebolj oblečena v črnino, in je še ena izmed ravni, ki ustvarja prostor razlik.

Koreografija giba izkorišča kvaliteto gibanja obeh plesalk, saj je plesni vokabular obarvan izrazito (sodobno) baletno – kar je pomembna skupna točka plesalk in njunih osebnih plesnih zgodovin, ki ju združuje.

Prav sopostavitev dveh kvalitet poudari kontrastne razlike med njima, saj je ena vzpostavljena skozi odnos razlikovanja do druge. Koreografija giba se znotraj tega principa giblje tako, da izkorišča kvaliteto gibanja obeh plesalk, dodatno pa ga podkrepljuje z izborom glasbe. Zvočna podlaga oscilira med klasično glasbo Josepha Haydna, ki ustvarja lahkotnejšo in vedrejšo atmosfero, in sodobno instrumentalno kompozicijo Gala Škrjanca Skaberneta težjih, resnejših in temnejših tonov. Takšno izmenjevanje sledi dramaturškemu loku, kjer sekvence alternirajo med solističnimi izseki in dueti, kjer Ana z lahkotnejšo in bolj sproščeno kvaliteto giba predstavlja nasprotje Matejinim ostrejšim in natančnejšim korakom. Plesni vokabular je obarvan izrazito (sodobno) baletno, saj je to pomembna skupna točka obeh plesalk in njunih osebnih plesnih zgodovin, ki ju združuje. Skozenj se manifestira še ena izmed dihotomij predstave, naplastena na druge, ki jih vidimo skozi odločitve v drugih uprizoritvenih elementih.

Koreografinja zaupa moči uprizoritvenega jezika in odnosa plesalk ne prikazuje s psihologizacijo in emocionalnostjo, ki bi odsevali na obrazih ali se izražali skozi pomenske geste, kot so objemi ali dotiki.

Četudi je celoten dogodek zavit v nasprotja, pa se pretirani enoplastnosti ali izključevalnosti, v katero lahko zapademo, ko se delimo na ene ali druge, črne ali bele, izogne s premišljenim ravnotežjem abstraktnega in konkretnega. Plesalki se skozi solistične dele vzpostavljata kot individuuma, da lahko nato v duetih oblikujeta medsebojno razmerje, v katerem se razkrijejo njune podobnosti in razlike. Koreografinja zaupa sami moči uprizoritvenega jezika, zato je njun odnos prikazan predvsem na dramaturški, prostorski in gibalni ravni, ne zapade pa v psihologizacijo in emocionalnost, ki bi odsevali na obrazih ali se izražali skozi pomenske geste, kot so objemi ali dotiki. Prav tako premišljena konstelacija prostorske kompozicije in lučnega oblikovanja ne ostaja le kot dekorativni element, temveč izvrstno sodeluje z gibalnim aspektom. Oblikovanje svetlobe bodisi z osvetlitvijo bodisi z zatemnitvijo določenih delov odra poudarja ves negativen prostor, ki obkroža teh nekaj scenografskih elementov, in ves prostor, ki se nahaja med plesalkama, s tem, ko se nikoli ne dotakneta. Tako sta skupaj, a ostajata narazen – kar je tudi slogan ene izmed evropskih vlad v boju s koronavirusom.

Minimalistična nota uspešno in dovršeno balansira med vsebinskim in koreografskim aspektom, medtem ko dramaturško kompozicija izmenjujočih se solov in duetov kljub kratkosti predstave ostane preveč predvidljiva.

Celotna uprizoritev vseskozi balansira med abstraktnostjo, ki jo najdemo v geometriji, v prostoru, in med elementi, ki na oder že s svojo prisotnostjo prinesejo kup pomenov. Miza kot mesto srečevanja, stopnice kot pot napredovanja, pa tudi odhajanja, baletni koraki in klasična glasba kot simbol tradicije. Plesalki različnih generacij kot predstavnici časovnega pretakanja, tistega časa nežnosti iz naslova. A kljub vztrajanju pri vseh teh nasprotjih predstava pazljivo ne vsiljuje interpretacije in ne favorizira ene izmed perspektiv. Nežnost tako ni le v mladosti, v svetlobi, temveč je nekje vmes v praznem prostoru, kjer se na daljavo srečajo vsa ta nasprotja, in je v sodelovanju teh dveh plesalk, ki sta v slovenski sodobnoplesni prostor vstopili ob popolnoma različnih trenutkih. Minimalistična nota, ki jo ubere Novakovič, uspešno in dovršeno balansira med vsebinskim in koreografskim aspektom, medtem ko dramaturška pot v kompoziciji izmenjujočih se solov in duetov kljub kratkosti predstave ostane preveč predvidljiva. Zame kot za gledalko brez lastnega kulturnega spomina na delovanje Barbare Novakovič in zavoda Muzeum je prisostvovanje Času nežnosti časovno-zgodovinska dihotomija. Zame je predstava brez konkretnega kontekstualnega spomina, kjer pa sočasno prepoznavam in umeščam poteze njenega koreografskega jezika v lastno izobrazbo o plesni zgodovini. Njen odrski jezik me popelje tudi v leta nastanka zavoda Muzeum, kot si skozi njegovo mitologizacijo v zgodovinopisju in pripovedi zamišljam estetiko takratnega slovenskega sodobnega plesa. Tako v Času nežnosti odmeva čas.

Maša Radi Buh
je motrilka uprizoritvenih umetnosti. Trenutno na magistrski stopnji študira sodobni teater, ples in dramaturgijo na Univerzi v Utrechtu.

---

Čas nežnosti
Zasnova, režija in vizualna podoba: Barbara Novakovič
Plesalki: Mateja Rebolj, Ana Kolenc
Glasba: Joseph Haydn, Simfonija št. 22 v Es-duru, »Filozof«; Gal Škrjanec Skaberne
Oblikovanje svetlobe: Hotimir Knific
Oblikovanje scenskega elementa in izdelava: Meta Kojc
Fotografija in grafično oblikovanje: Mojca Gorjan
Produkcija: Muzeum, zavod za umetniško produkcijo, posredovanje in založništvo
Koprodukcija: Zavod En-Knap
V sodelovanju s Španskimi borci – Centrom kulture v Mostah
S finančno podporo MOL, Oddelek za kulturo.
Premiera: januar/februar 2021
Španski borci, center kulture v Mostah

Opombe bralcev (0)