Kako nekoga spoznati

Misel in gib posameznikov se v plesni predstavi Cogito ne ujemata nujno, kar pisko refleksije preseneča in pušča v pričakovanju, kaj bo razodel njihov dopolnjujoči pol. Kartezijanski dualizem v izhodišču predstave namreč prevprašuje nedostopnost nekogaršnjih misli in nam celoto nekega subjekta skuša predstaviti na primerih šestih likov – prek njihovega plesnega izraza kot prek njihovega notranjega monologa.

Koliko ljudi srečamo v dnevu? Morda je to danes zgolj naš najožji krog oseb, s katerimi bivamo pod eno streho, prodajalka v trgovini, soseda, ki jo pozdravimo z varne razdalje. Morda so to sprehajalci, ki jih srečamo na dnevnem sprehodu, sodelavci, ki jih morda vidimo zgolj prek videokonferenčnega sestanka. Čisto vsak, ki ga v dnevu srečamo, namenoma, naključno ali nehote, ima lasten tok misli, svoje mišljenje o svetu in svoje interne monologe. Na misli drugega pogosto pozabimo, saj drugega instinktivno zaznamo s telesom – nekoga vidimo, občutimo njegovo prisotnost. Šele ko se z nekom pričnemo pogovarjati, lahko odkrijemo delček njegovih misli, ki pa ne razkriva nujno celotne osebe. Pokukati v glavo nekoga drugega in spoznati njegove misli največkrat ostane zgolj nedosegljiva želja, medtem ko je zaznavanje neverbalnih znakov in gibov soljudi nekaj, kar počnemo skoraj nevede.

Plesna predstava Cogito prevprašuje nedostopnost nekogaršnjih misli in nam celoto nekega subjekta skuša predstaviti na primerih šestih likov, ki jih spoznamo tako prek njihovega plesnega izraza kot prek njihovih misli. Z vsemi šestimi se soočimo prek njihove telesne in miselne plati, če uporabim kartezijansko terminologijo, spoznamo njihov res extensa in res cogitans. Tamás Tuza je material za predstavo v veliki meri črpal iz filozofije Renéja Descartesa, kar je razvidno tako iz privzete ideje samega dualizma kot ideje omejenosti kartezijanskega subjekta ter ideje vsevednosti boga. Vsaka oseba v predstavi je predstavljena dualistično: kot miselna entiteta v obliki videa in tako dejansko ločena od telesnega, ter kot gibajoče se telo, predstavljeno s koreografijo sebi lastnih gibov. Misel in gib posameznikov se v predstavi ne ujemata nujno, kar preseneča in pušča v pričakovanju, kaj bo razodel njihov dopolnjujoči pol.

Vsaka oseba v predstavi je predstavljena dualistično: kot miselna entiteta v obliki videa in tako dejansko ločena od telesnega, ter kot gibajoče se telo, predstavljeno s koreografijo sebi lastnih gibov.

Miselna plat vsakega lika je predstavljena v formatu črno-belih posnetkov, ki so od ostalega dogajanja ločene podobe »umov« oseb, ki so sicer fizično prisotne na odru. Misli predstavljenih likov so izražene jasno, nedvoumno, odražajo preplet miselnega toka, ki ga doživljamo vsakodnevno prav vsi, pa čeprav se procesa pri drugih ponavadi ne zavedamo. Spoznati misli drugega se morda zdi privlačno, vendar se lahko vprašamo – si to v resnici želimo? Ob poslušanju nekaterih posameznih likov pomislimo, ali je res ravno miselni tok tisto, kar odraža njihov »pravi jaz«. Z vpogledom v misli predstavljenih likov spoznamo skrito plat osebe, ki se kaže kot pravo sebstvo, vendar celoten prikaz vsake osebe ostaja kombinacija tako izrečenega kot neizrečenega, plesnega, ki o njej sporoča nekaj drugega. Pri nekaterih likih prej spoznamo razumno plat, pri drugih telesno, tako smo vse do konca predstave, ko je predstavljena še druga plat poslednjega lika, prepuščeni pričakovanju in zastavljanju vprašanj: kdo so v resnici te osebe? Kateri njihov del je bolj resničen? Se njihova pristnost izraža z dejanji ali je oseba pristna zgolj, ko je sama s svojimi mislimi, ki jih morda nikoli ne razkrije drugemu?

Kdo so v resnici te osebe? Kateri njihov del je bolj resničen? Se njihova pristnost izraža z dejanji ali je oseba pristna zgolj, ko je sama s svojimi mislimi, ki jih morda nikoli ne razkrije drugemu?

Liki so označeni z imeni plesalcev, ki jih igrajo: Carolina, Mattia, Katja, Rada, Tuza in Luke. Vsak predstavlja nekoga; Carolina utelesi osebo, ki je ujeta v spone preteklosti in spomina, hkrati pa verjame predvsem v izkustveno plat življenja: »Ali ste kdaj poskusili jesti sir z ribo? To dvoje ne gre skupaj in veste kaj? Izkušnje so tiste, ki vas naučijo, ali je to, kar počnete, prav ali narobe.« Mattia prevzame vlogo izraelskega vojaka, ki je izrazito veren, zdi pa se, da ne upošteva zgolj ukazov nadrejenih, verjame tudi v izpolnjevanje božjih zapovedi. Lik Katje verjame v pomembnost boga, ki lahko prinese pravico in smisel vsakomur: »Mislimo, da so naša življenja pomembna, vendar iščemo pomen, ki ga nikoli ne najdemo.« Rada predstavi zapeljivko, ki je ujeta v lastno vlogo, iz katere ne more pobegniti, čeprav jo skuša zavrniti: »Ne, poglejte, kaj smo storili. Vedemo se kot živali, drug drugega pobijamo in veste kaj? Drznemo si celo reči, da imamo vest. /…/ Prvič: nikomur ne stori žalega. Drugič: vedno se našminkaj in nosi obleko.« Tuza predstavi lik šaljivca, ki ima med vsemi največ interakcij in srečanj z drugimi liki, hkrati pa, kot se izkaže v posnetem monologu, sam uporablja smeh kot orodje spopadanja s težo doživljanja sveta. Lukov lik je oseba, ki v svojih gibih deluje nekoliko izgubljeno in negotovo, vendar kot se izkaže na koncu, trdno verjame v prisotnost v svetu.

Prav majhne diskrepance, ki se kažejo med miselno in plesno-gibalno platjo likov in ki ne podajajo celotne podobe neke osebe, napeljujejo k razmisleku, ali je dualizem res tisti okvir, v katerem lahko mislimo neko osebo.

Dvojnost, ki zaznamuje prikazane osebe, se kaže kot neomajna celota, kot nekaj, v kar ni dvoma, vendar nas prav majhne diskrepance, ki se kažejo med miselno in plesno-gibalno platjo likov in ki ne podajajo celotne podobe neke osebe, napeljujejo k razmisleku, ali je dualizem res tisti okvir, v katerem lahko mislimo neko osebo. Tako v besedah kot v gibu vsakega posameznika zaznamo, da se skriva še nekaj več, kar je ostalo neizrečeno, morda nam je bil prikazan delček, nekaj pa je ostalo skrito. Vsak lik je formiran v odnosu do kartezijanske logike, ali jo sprejema ali ne, hkrati pa izraža tudi razumevanje lastne omejenosti. Za Carolino, ki se predstavi prva, omejenost pomeni predvsem ujetost v lasten spomin in telesno izkušnjo, Mattia v vlogi vojaka zagovarja popolno omejenost vsega človeškega, saj kot neomejeno razume zgolj božje. Prav tako vidi v omejenosti smisel Katja, ki se ji nepomembnost človeškega subjekta zdi pravična. Rada kot zapeljivka lastno omejenost vidi v igranju persone, ki jo je ustvarila sama in jo mora obnavljati vsak dan, Tuza pa kot šaljivec razkrije mejo v težavnosti spopadanja s čustvi: »Če jočem, ko sem žalosten, je vse skupaj en drek, potegne me globlje in ne počutim se prav nič bolje. Smeh je tisto, kar me izvleče iz tega.« Luke, ki se predstavi zadnji, verjame predvsem v trdno prisotnost v svetu: »Mislim, da nismo vedno povsem tukaj. Večina ljudi je ves čas nekje drugje, zaposleni so, ali zaskrbljeni ali pod stresom ali nemirni ali zdelani ali razmišljajo o prihodnosti ali pa ostajajo ujeti v preteklosti. Jaz pa sem tukaj, tukaj mi je všeč.«

Pogled posameznika ostane omejen, saj liki nimajo vpogleda v misli drugega. Hkrati pa podobno tudi gledalci predstave ostajamo omejeni znotraj naših ekranov, na katerih gledamo predstavo – tako notranji monolog kot gibalni izraz sta združeno predstavljena na računalniškem zaslonu; nastopajoči nastopajo v časovno omejenem terminu, ki je fizično omejen na prikazan kader. Predstavo opazujemo zgolj usmerjeno, omejeno, glede na režijo snemanja predstave. Če je bog v predstavi prisoten zgolj v besedi, je končna meja predstave prav pogled kamere, ki določa način gledanja gledalca in predstavitve vsakega lika.

Telesni pol vsakega lika je predstavljen skozi plesni izraz posameznikov, hkrati pa ga zaznamujejo tudi drugi čutno zaznavni elementi – svetloba, glasba, barva, mimika. Zunanji izgled nastopajočih je skladen z osebnostjo lika, ki jo izražajo v prepletu gest in gibov, ki izražajo njihov zunanji karakter – vidimo jih takšne, kot se sami kažejo svetu, pa čeprav njihova zunanja pojavnost ni nujno skladna z njihovim razmišljanjem in prepričanji. Zunanji videz Rade, ki nosi rdečo obleko in šminko, hkrati pa se kot zapeljivka prikaže tudi s svojim gibom, ne razkriva njene notranje razpetosti med upravičenostjo do vesti in določenim načinom samoprikazovanja. Če Carolina v svojem plesnem delu ne bi bila dobesedno ujeta v spone, ki jih držijo preostali liki, ki predstavljajo družbo, bi lahko verjeli, da v svoji preteklosti išče uteho in je spomini ne ukleščajo. Vendar prav njen telesni nastop priča drugače. Sklepamo lahko, da so prav misli posameznika tiste, ki ga razgaljajo, pa vendar je tudi naša (telesna) prisotnost v svetu tista, ki nas opredeljuje in določa. Če v predstavi spoznamo delček posameznika prek njegovega giba, je torej tudi zunanjost tista, ki nas vsaj deloma opredeljuje in hkrati omejuje, gib pa je ponavadi prej opažen kot notranja stališča osebe. Telesnost je vidna in vzpostavi interakcije z drugimi liki, miselna plat pa je predstavljena le publiki. Šest likov tvori družbo – drug drugemu so vidni, hkrati pa vsak skriva del sebe pred drugimi. Vklenjeni so v spone družbe, v kateri se morajo prikazovati na določen način in igrati vlogo samega sebe. Zato postane toliko bolj pomembno, kako je nekdo predstavljen, kakšen gib uporabi pred drugimi, in ne, kaj o svetu misli.

Predstava razblinja iluzijo o zaključeni osebi, ki jo sestavlja dualizem telesnega in miselnega, vseeno pa odpre vpogled v njen način razmišljanja in fizično umeščenost v svet.

Če naj bi v predstavi spoznali dopolnjujoči plati posameznika in se približali celostni podobi sebstva, ta še vedno pušča mnoga odprta vprašanja. Nastop vsakega lika poda dovolj informacij, da si lahko zamislimo, za kakšno osebo gre, vendar njena celota ostaja zamegljena. Pridobimo vpogled v misli, spomine in anekdote, ki predstavljajo delčke celote nekega življenja. Celote namreč ne poznamo, pa čeprav smo dobili vpogled v njihov način razmišljanja in videli njihovo fizično umeščenost v svet. Posameznik je večplasten in predstava razblinja iluzijo o zaključeni osebi, ki jo sestavlja dualizem telesnega in miselnega.

Interakcije med plesalci so minimalne, do skupne koreografije pride trikrat – na začetku, sredini in koncu predstave. Skupinski deli nakazujejo skupno ujetost v vnaprej določen sistem (družbo), po katerem se morajo liki ravnati. Ob koncu predstave nastopajoči zapustijo svoje stole, na katerih sedijo med predstavo, in iz njih na sredini odra zgradijo kompozicijo križa. Ujetost (v kartezijanski sistem), ki se v predstavi kaže kot dejstvo, je tista, pred katero ne morejo ubežati. Vendar se izpostavljanje ujetosti, ki preprečuje pobeg iz navidez neizbežnega sveta, sklene, ko je sistem razgaljen pred očmi gledalca. Ansambel zapusti oder in na koncu ostanemo sami z latinskim križem, ki zre v nas. Smo tudi sami ujeti?

Tina Tomšič
študira umetnostno zgodovino in filozofijo. Deluje kot piska na Radiu Študent, svoje misli vrti med telesnostjo, prisotnostjo in gledanjem.

---

Cogito
Koncept in koreografija/režija: Tamás Tuza
Ustvarjalci in izvajalci: EN-KNAP Group (Mattia Cason, Luke Thomas Dunne, Katja Kolarič, Rada Kovačević, Carolina Alessandra Valentini, Tamás Tuza)
Besedilo: EN-KNAP Group
Glasba: Lav Kovač
Glasbeniki: Ana Klem Aksentijević, Iva Majstorović, Miroslav Majstorović, Milica Svirac
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Oblikovanje prostora: Branimir Tomašević
Kostumografija: Katarina Škaper (Atelje d.o.o.)
Oblikovanje maske: Petra Hartman
Oblikovanje pričeske: Rok Naranđa
Foto: Andrej Lamut
Video in foto: Andrej Lamut in Mirjam Čančer
Slika na plakatu: Katja Kolarič
Oblikovanje plakata: Neja Engelsberger
Produkcija: Zavod EN-KNAP

Opombe bralcev (0)