O čudakih, čudaškosti in čudovitostih ali Zakaj obožujem Za crknt?

Avtorici se zapiše pismo oboževalke kolektivu Za crknt, ki v marginalnem žanru klovnovskega kabareta vztrajno in iskrivo, odprto in živo, raziskuje gledališče. Skratka, obožuje jih, “ker so fajn čudaki in predvsem ker so čudaki fajn.”

Na kratko:
Ker so čudaki.

Še kar na kratko:
Ker so čudaki in s čudaki je svet pisan in pester in sočen in bogatejši.

Ne kratko ne dolgo:
Ker so čudaki in z njimi je svet lepši in polnejši in bolj mnogoter in živ in strasten. In tudi zato, ker sem čudakinja tudi jaz in potem se ne počutim več bedno in osamljeno in deviantno in nepašajočo zraven. Pač moje čudaštvo lahko zaživi in se razigra in uživa v sebi, če sreča druga čudaštva.

Na dolgo:
Ker so čudaki, ja, vemo, smo že napisali in prebrali večkrat, in skorajda že beseda čudak postaja preozka in preveč zabetonirana in determinirajoča, ker smo jo že velikokrat uporabili in opredelili. Ampak dajmo jo zaenkrat še zadržat in se ne ustavljat ob eni definiciji nje, temveč jo širit, polnit, raztegovat, podlagat, plesat z njo. Ker čudak je vedno še kaj. Je vedno drug, drugačen, vedno še lahko širi svetove in možnosti, kaj vse smo ljudje lahko, in vedno odpira vprašanja v zvezi z rigidnostjo družbenih norm. Torej obožujem Za crknt, ker odpira prostore in jih namesto nas in ob nas in z nami postavlja, okuša, raziskuje. Tudi jaz vstopim v to širino, ki se ne konča z obzorjem, ampak gre še naprej, ker Zemlja je okrogla, pa tudi izstreliš se lahko iz nje in, ulala, kaj vse nas čaka šele tam.

Obstaja še več kot 35 razlogov, zakaj avtorica obožuje kolektiv Za crknt.

Na najdaljše:
Ker so nacionalna garda, ki opleta z boki in kartonastimi pištolami na ritme WMCA,
ker so Marija, ki pojma nima, kaj bi počela z dojenčkom, ki ji je padel z neba ali se ji pritihotapil skozi uho,
ker so mala deklica, ki ob pripovedovanju klasičnih pravljic razpira vse možne seksualne podteme,
ker igrajo za potne stroške,
ker ure in ure preživijo v vadbenem prostoru, ko zaslutijo, da se v določenem glasu določenega lika skriva vesolje,
ker so 40, 50-letniki, ki se oblečejo v ovce in blejajo po odru,
ker ne tvegajo na nasilen način, temveč z razpiranjem svoje ranljivosti,
ker njihovo delo zaživi ob stiku z gledalci na način, da je šele takrat v polnosti narejeno, šele s skupnim soustvarjanjem postane tisto, kar je,
ker so sramežljiv introvertiran moški v srednjih letih, ki si za striptiz lastnoročno izdela metalec konfetov,
ker so premajhna obleka, kjer ne glede na raztegovanje in skrivanje vedno nekaj gleda ven,
ker osebnostne lastnosti, geste, tike in podobe, ki bi jih sicer nekdo drug skrival, z lupo povečajo do velikanske simpatičnosti,
ker jim velikokrat spodleti,
ker izumljajo načine, kako delati drug z drugim,
ker prevprašujejo pojme kot so režija, koreografija, klovn, nastop, spodrsljaj, lik, dramaturgija, kabare, točka, družba, posameznik, satira, improvizacija, fiksacija, dogodek, lepota, skupnost,
ker se lotevajo že v svetu marginalnega žanra, kaj šele v Sloveniji,
ker so producent, avtor, performer, klovn, tehnik, kostumograf, scenograf, prijatelj, sodelavec, človek vse v enem,
ker se v nulo ukvarjajo s stvarmi, ki jih marsikdo sploh ne opazi,
ker se njihova predstava ves čas razsuva in ponovna sestavlja tako kot naš svet,
ker vadijo, razvijajo, sestankujejo, pišejo brez plačila,
ker se še niso naveličali, da morajo ves čas braniti, zagovarjati, negovati prostore, ki jih odpirajo,
ker so evropski poslanec, ki vedno vstane od mrtvih ter neprizadeto in osladno nadaljuje svoj govor,
ker so baletnik, ki trenira boks, ali pa boksar, ki pleše balet,
ker so moški v pajkicah,
ker so ženska, ki na majici nosi napis Bitch,
ker so narodna noša, ki o lepoti domovine poje skozi lino zaporniške celice,
ker ne zapakirajo predstave v všečnost in primernost, da bi lažje dosegla večji krog gledalcev,
ker so brezkompromisni v odločitvi za raziskovanje in zvesti svojemu videnju in občutenju sveta, hkrati pa prisegajo na stik in različno komunikacijo z različnimi občinstvi, še celo z vsakim posameznim gledalcem,
ker so eleganten napovedovalec, ki se mu strga od strasti,
ker so šibek fantič, ki bi se rad tepel,
ker so kmetica, ki nastopa in žonglira z jajci,
ker se predstava začne pred uradnim začetkom in ker se ne konča ob uradnem zaključku,
ker ne skrivajo tega, da smo med gledalci sami bližnji ali vsaj znani,
ker to še na polno uporabijo za performiranje in ustvarjanje povezav,
ker je njihova predstava tako čudovito nepopolna.
Pa kdo drug bi se še vsega tega lotil razen čudakov? In meni je noro dobro, da so ti čudaki blizu in del mojega življenja in da ti čudaki delajo in ustvarjajo v mojem mestu in da sploh obstajajo. Z njimi se širim tudi jaz. Zadiham in s humorjem razpiram boleče teme, z jokom pospremim čudenja nad življenjem. Lažje razgalim svojo čudaškost, ki zacveti in se v njej lahko dobro počutim. Ko pa sem utrujena od tega čudaškost prajda in za nekaj časa več ne zmorem ustvarjati, negovati in braniti vseh teh prostorov, ko ne zmorem več biti baletnik boksar, takrat so še vedno tu Za crknt. Ne crknejo. Pa tudi ko bodo crknili, s svojo živo umetnostjo so pustili nesmrten pečat.

Na daljše od najdaljšega:
Vedno se da še kam it. Vedno.

Skratka:
Ker so fajn čudaki in predvsem ker so čudaki fajn.

Maja Dekleva Lapajne
je režiserka, igralka, performerka, umetniška vodja, ki dela na področjih improvizacijskega gledališča, klovnovstva, fizičnega gledališča, plesnih predstav in interdisciplinarnih uprizoritvenih dogodkov.

---

Za crknt
je klovnovski kabaret in istoimenski kolektiv, ki deluje pod okriljem Društva za sodobno klovnsko umetnost.

Opombe bralcev (0)