Neodvisni

Razširjena plesna praksa Chryse Parkinson: “Plesalka sem, ne delam predstav.”

Kaj je plesna praksa? Zakaj je izvajalkina_čeva izkušnja premalo raziskovana, premalo dokumentirana? Kaj je razširjena vloga plesalke_ca? Kako so somatske prakse v polje povabile jezik? Kaj zanima študente magistrskega programa plesa v Stockholmu? To je le nekaj vprašanj, ki jih je avtor postavil Chrysi Parkinson, plesalki in vodji magistrskega programa Novih performativnih praks v Stockholmu.

Foto: arhiv Chryse Parkinson

Nalil sem si malo rakije; vsi v stanovanju so spali, svetloba je bila zatemnjena in od zunaj ni prihajalo skorajda nič glasov. Brskal sem po dokumentih, mislih, fotografijah in avdiokolažih Chrysinega raziskovalnega projekta »Dokumentiranje eksperimentalnega avtorstva«. Poslušal sem njen podcast z naslovom »Vrednost plesa kot prakse«.

Potopil sem se v njen glas, v na roko popisane strani, v besede, ki so postale poezija, v podrobnosti prostora, ki oblikujejo njen ples. In po zelo dolgem času sem začutil, da nekdo govori moj jezik, jezik plesalca. Vedel sem, da moram govoriti z njo.

Intervju sva izvedla preko spleta nekega torkovega popoldneva v decembru 2020.

Ko sedim na kavču in brskam po vaših sledeh dokumentiranja eksperimentalnega avtorstva, se zavem, kako redko naletim na dokumente izvajalkine_čeve prakse. Kako redko pridem do uvida v to, kako druge_i izvajalke_ci razmišljajo, čutijo, se poistovetijo med performansom. In kako radosten sem, ko ugotovim, da nisem sam v spoznanju, da je bilo artikuliranega veliko neizgovorjenega. Zakaj je bilo po vašem mnenju tako malo raziskav o izvajalski praksi? Kaj vas žene, da to počnete?

Ko izvajalke_ci govorijo o sebi, je klasičen občutek, da tega nikakor ne morejo vedeti. Ker nimajo objektivne perspektive, da bi razumele_i, kaj počnejo, morajo imeti zunanje, povsem strateško razmišljanje, ki analizira, kaj počnejo. Mislim, da je to temeljni razlog, poleg tega pa je tudi težko govoriti o svoji izkušnji izvajalke_ca. Soočiti se moraš z možnostjo, da nimaš prav. Misliš, da počneš nekaj, česar ne počneš, in nekdo zunanji ti bo povedal, da nisi naredil_a tega, kar si nameraval_a.

Ne pravim, da sem dobra izvajalka, pravim le, da sem izvajalka. Ne zdi se mi, da vedno vem, kaj počnem, ampak vem, da to počnem, zato moja identiteta in doslednost ležita v početju. Ne nujno v vplivu tega početja, ki ga v resnici ne poznam. Ne morem nadzirati tega, kar se zgodi. Ne morem nadzirati tega, kako me dojemajo drugi. To je krhka in zapletena, pa tudi nestabilna pozicija, iz katere govorim.

V plesu imamo ustno tradicijo, pisne tradicije pa pravzaprav ne. Učimo se preko poslušanja drugih, učimo se preko gledanja drugih. Ne učimo se preko branja besed. Tako veliko performerk_jev nima nujno prakse ubesedovanja.

Ampak prav to me tako zanima. Dejstvo, da govorite iz sebe in to prinesete ven. Analizo se skoraj vedno opravlja od zunaj in ta besedila prebiram, a se z njimi ne morem tako poistovetiti, kot se lahko z besedili, v katerih govorite o svojih izkušnjah. Zakaj mislite, da to počne tako malo ljudi?

V plesu imamo ustno tradicijo, pisne tradicije pa pravzaprav ne. V resnici ne ustvarjamo jezikovnih predmetov, ki se nahajajo zunaj nas. Govorimo in umetnikova prisotnost v svojem govoru je res ključna, da prenese pomen. Učimo se preko poslušanja drugih, učimo se preko gledanja drugih. Ne učimo se preko branja besed. Tako veliko performerk_jev nima nujno prakse ubesedovanja.

Poleg tega smo v okolju, v katerem ti ni treba govoriti o tem, kar počneš. To enostavno narediš, potem pa bomo o tem govorili od zunaj. Takšna je atmosfera. Mislim pa, da se bo to spremenilo. Somatske in eksperimentalne prakse so nedvomno spustile več jezika v ples.

Na kakšen način?

Body-Mind Centering je gotovo razsvetlil telesa z jezikom. Vem, kje so moje ledvice. Poznam svoj limfni sistem. Razumem razliko med živci in krvjo. Vse te razlike sem pridobila preko poimenovanja in v primeru BMC-ja pogosto preko latinščine.

BMC je del epistemološke tradicije. To so preverjeni načini govorjenja. Čeprav so pomešani z vzhodnjaškim razmišljanjem in eksperimentiranjem, imajo še vedno avtoriteto znanja, ki jo lahko prepoznamo. Ko gledaš knjigo anatomije in preučuješ BMC, v tem prepoznavaš sebe – govorijo o tebi in o tem, kar že veš, in verjetno veš še malo več kot knjiga. Somatske prakse pa tudi spodbujajo ljudi, da govorijo o tem, kar čutijo. Nekaj storiš, to opazuješ, o tem razmišljaš in s tem eksperimentiraš, nato pa to ponoviš in opazuješ in greš skozi te cikle, vmes pa se med opazovanjem in razmišljanjem začne porajati jezik, saj moraš nekomu drugemu povedati, kaj vidiš.

Ali razumete dokumentiranje svojih projektov kot ločeno od plesanja ali je to bistven del vašega delovanja?

Dokumentiranje je zame zelo pomembno kot način sledenja temu, kar počnem, ker ne ustvarjam predmetov. Ne ustvarjam umetniških del, ki bi bila zunaj mene. Zato potrebujem način, s katerim lahko razumem, kaj so kontinuitete in kaj koherence, ter puščam neke vrste sled.

Zelo sem radovedna, kaj je dobra sled. Kaj je dober način za puščanje sledi? Kaj izpustim? Kaj lahko izpustim? Ples je nekaj sam po sebi in ni ga treba dokumentirati, a ker želim, da to postane moje življenjsko delo, potem ga moram dokumentirati in to ločeno od koreografskega dela, ki je dokumentirano. Storiti moram nekaj drugačnega.

Foto: arhiv Chryse Parkinson

Plesne_i umetnice_ki v Sloveniji se večinoma opredeljujejo kot koreografi_nje. Glavni razlogi za to so verjetno utilitaristični. To je edini način, da za svoje delo in preživetje dobiš sredstva ter si priznan kot pomemben akter na umetniškem polju. Vi vztrajate na tem, da svoje delo artikulirate s položaja plesalke in ne koreografinje. Zakaj in kakšne so posledice?

Stara sem bila okrog 28 let, ko sem se odločila, da sledim plesu in se identificiram kot plesalka. Plesala sem z veliko različnimi ljudmi v New Yorku in z moje perspektive so bili zelo celostni umetniki. Imeli so lasten glas in bili so zelo jasni in bili so zelo različni drug od drugega.

Mark Russell, ki je takrat vodil PS 122, me je vprašal, če bi rada predstavila svoje delo, in razumela sem, da je bil v resnici velikodušen, bil je prijazen, ampak zdelo se mi je, da je to vendar moje delo. Nisem predstavljala svojega dela. Spomnim se, kako sem odšla s sestanka in si mislila, da bom to storila. Enostavno se bom držala tega, da sem plesalka. Ne bom odrasla. Ne bom storila tega evolucijskega koraka, pričakovanja, da če si zelo dobra_er plesalka_ec, boš postala_l koreografinja_af ali morda učiteljica_lj. To je bilo leta 1992. Delo plesalke_ca je pomenilo, da določenih stvari ne počnem. Ne delam predstav. Ne zbiram veliko finančnih sredstev in v tem sem zelo neizkušena. Včasih bi bilo bolje, če bi imela več izkušenj, a tega se preprosto nisem nikoli naučila.

Lahko razumem situacijo s pomembnimi akterji na umetniškem polju in upam, da se bo to spremenilo. Moja ambicija je, da bi plesalko_ca prepoznali kot kompleksno_ega umetnico_ka, ki sprejema mnogo vlog, hkrati pa ima tudi povsem specifično delo, ki ga počne in s katerim lahko prispeva k drugim poljem.

S tem, ko sem se usposobila v plesu, imam na voljo čedalje več izbir glede tega, kako sintetiziram, kako moduliram odnos med prostorom in časom, bližino, dotik. Z njimi delam kot z materiali. In to so veščine, ki se razvijajo.

Je ta možnost prispevanja k drugim poljem to, kar imenujete »razširjeno razumevanje vloge plesalke_ca«? Ali to pomeni, da je plesalka_ec na nek način svoj_a koreograf_inja?

Moja izkušnja je ta, da mi je s tem, ko sem se usposobila v plesu, na voljo čedalje več izbir glede tega, kako sintetiziram, kako moduliram odnos med prostorom in časom, bližino, dotik. Z njimi delam kot z materiali. In to so veščine, ki se razvijajo. Na ta način sem avtorica izkušnje. Lastne izkušnje. Ne nujno izkušnje drugih, ampak moje lastne. Sprejemam mikroodločitve, včasih pa tudi večje, da moduliram, kako se gibljem skozi dani kontekst. In kako počnem, to kar počnem na mejah sposobnosti svojega telesa, ki postaja bolj omejeno.

Vaše vprašanje je torej, ali je to razširjena vloga plesalke_ca. Da, poleg pa so tudi druge stvari. Kot plesalka ne izbiram skupine, katere del postanem. Plačana sem za delo, ne za predmet, dogodek ali material, ki ga proizvedem. Nisem lastnica materialnega objekta ali dogodka, ki ga pomagam ustvariti, in za delo z materiali uporabljam svoje telo.

Za plesno prakso je specifično tudi, da omogoča avtorstvo brez popolnega nadzora. Vem, da sem avtorica te vloge. Vem, da ustvarjam vse glede nje, a nisem lastnica dela. In ne morem vplivati na to, kako me bo videlo občinstvo.

Tako da imam zelo specifično sposobnost ali potencial za razvijanje zelo specifične sposobnosti za razumevanje avtorstva kot nečesa, kar je neodvisno od nadzora. Avtorstvo nečesa, kar je neodvisno od lastništva.

Plesna praksa je moden izraz, ki ga navidez vsi razumemo, ko pa se o njem pogovarjamo s kolegi, nekdo pomisli na delo na novi koreografiji, nekdo drug deli to, o čemer običajno poučuje, tretji pa pove še nekaj tretjega. Kaj je plesna praksa? Je to vsakodnevni odhod v studio? Je to način, na katerega pristopim k novemu delu? Je to pogosto ali redko nastopanje?

Primere, ki jih naštevate, bi jaz verjetno imenovala postopki. To so načini dela, majhne metode, ki so morda vrh ledene gore – praksa pa je morda spodaj. Sama prakso mislim kot intersticijske materiale: stvari, ki so povsod vmes med tem, kar produciraš, in tem, kako delaš. Načini videnja skupin, načini igranja s pomnjenjem. Dejstvo, da je spomin zate res pomemben, je lahko del tvoje prakse in nato imaš lahko specifične postopke, s katerimi se rad_a igraš. Umetniško ti je lahko zelo pomembno poslušati, zato prineseš kak majhen predmet ali reč, ki služi poslušanju. Isto velja za dotik.

Sama plesno prakso razumem kot nekaj, kar je neodvisno od lastništva in nadzora. Mislim jo kot intersticijske materiale: stvari, ki so povsod vmes med tem, kar produciraš, in tem, kako delaš. Načini videnja skupin, načini igranja s pomnjenjem.

Dobro, potem imamo postopke in prakso. Mora biti praksa zavedna, da je lahko praksa, ali ne?

Če želiš vzdrževati svoje življenje kot umetnik, mislim, da je dobro, če to začneš ozaveščati, a to se bo spremenilo. To ni statična stvar. Da se tega zavedaš, pomeni, da si pozorna_en, a ne tako, da si osredotočen_a ali da to etiketiraš. Zavedam se, da sem v praksi in obstajajo stvari, ki jih nimam, in stvari, ki jih moram vrniti, in včasih so stvari, ki so me presenetile, in včasih so stvari, ki sem jih pozabila. Verjetno bi to najlažje opredelila tako, da gre za ohranjanje, ne za vzdrževanje; ne za držanje, temveč za nenehno drsenje nazaj in naprej, nadaljevanje.

In rekla bi, da je na določenih točkah tudi tista želja po napredku. Lahko si v fizični praksi in se želiš le izboljšati. Se želiš okrepiti? Želiš si postati hitrejša_i in enostavno hlepiš po tisti izboljšavi in napredku in nato so tu stvari, ki jih moraš vključiti v svojo prakso.

Postati hitrejša_i in močnejša_i je zelo ciljno naravnana praksa, moje zanimanje za dotik pa morda nima tako specifičnega cilja. Bi to pomenilo razliko med zanimanjem in prakso?

Pa poglejmo. Jaz se identificiram kot plesalka in moja praksa je ples. Ples je torej moja praksa. Ples ima določene vrednote. Spomin ima visoko vrednost, dotik ima visoko vrednost, poslušanje ima visoko vrednost, prevod ima visoko vrednost. Koncept moram prevesti v gibanje. To moram storiti. Moram se pogajati o odnosih. Moram prepoznavati meje. Moram se igrati na robu teh meja. V mojem konkretnem primeru je zelo specifičen užitek v odnosu med jezikom (besedami) in plesom. To mi je res všeč.

Vse te stvari so vidiki prakse in imam telo. Moram se soočati z dejstvom, da imam telo. Ni, kot da zgolj pišem ali celo zgolj izgovarjam. Moja praksa je ples in vanj so vključene vse te stvari, ki se bodo spremenile, ker se moje telo spreminja in ker se spreminja moj prostor v svetu. Moje ekonomske potrebe se spreminjajo. Vse te stvari se bodo spremenile in oblikovale to, kar lahko počnem, kako lahko vidim, kaj lahko poskusim vsak dan storiti, kaj se lahko še naprej učim.

Sama o praksi verjetno najlažje govorim tako, da jo dojemam kot filter ali kot prostor, kot ekosistem. In ta ima strupe in odnose in mikrookolja in makrookolja. V tem konkretnem ekosistemu so pomembni specifični čuti, za katere moram skrbeti. Tu pa so tudi zadeve, o katerih ne vem nič, pa moram biti zanje odgovorna.

Sama sem v taboru umetnic_kov, ki zagovarjajo, da moraš delati na tem, da veš, kaj počneš. Vedno z razumevanjem dejstva, da nikoli ne boš vedel_a vsega, a na tem moraš delati. Zavedanje je odgovornost. Preko zavedanja se lahko odzivaš. To je to, kar počnemo.

Naziv magistrskega programa, ki ga vodite v Stockholmu, je Nove performativne prakse. Zanima me, kako deluje in komu je namenjen.

Namenjen je umetnicam_kom, ki na svojih poljih delujejo najmanj pet let. Je torej za ljudi, ki so končali šolanje, že nekaj časa delajo in se nekako vzdržujejo. Se trudijo, da ostanejo v svetu umetnosti na svojem polju ali med polji. Izobražene_i so kot plesalke_ci, vendar so tudi oblikovalke_ci svetlobe, vizualne_i umetnice_ki, gledališčnice_ki in piske_ci. Stare_i so med 28 in 55 let. Sedaj je v skupini 14 ljudi, polovica jih je s Švedske ali tu živijo že nekaj časa, druga polovica jih prihaja iz Evrope. Lahko bi bili tudi od drugje, a morali bi dobiti štipendijo. Program sledi bolonjskemu sistemu.

V okviru magistrskega programa, ki ga vodim v Stockholmu, postajajo močne teme vprašanja identitete, rasizma in upora. Pa tudi okolja.

Kako lahko govorimo o tvoji umetniški praksi? Kaj je tista sposobnost artikuliranja tega, kar prakticiraš? Kaj potrebuje za trajnost? Kakšen je tvoj odnos do praks drugih umetnic_kov in kako jih identificiraš? Namen programa je razviti vse to. Tako da je zasnovan zelo individualno. Izobrazba se osredotoča na posameznice_ke in omogoča, da se oblikujejo skupine, a brez sistematičnega kuriranja skupin.

Katere teme zanimajo študente_ke?

Močna postajajo vprašanja identitete, rasizma in upora. Pa tudi okolja. Skrb za svet, odnos med posameznico_kom in skupino ter kako se to dejansko (ne)uspešno izpogaja ali kaj pravzaprav pomeni sodelovanje in kako je lahko drugost etična ali ne. Kaj pomeni, da si etično drugi? Kako pripustiti identiteto nekoga drugega in jo hkrati spoštovati.

To zveni zelo švedsko.

Vprašanje je etično in ne moralno. Kako si lahko etično angažiran_a v kompleksni umetniški praksi upora? Kaj to pomeni? Kako to storiš? In kaj potrebuješ in kakšne pogovore si želiš imeti? Ples je seveda prisoten, ni pa nujno osrednji za delo vsake_ga umetnice_ka. Tudi performativnost je pomembno vprašanje. Kaj je to? Kaj pomeni, da odreagiraš? In kdaj se to zgodi? Kje se srečata afekt in efekt? Krasno je videti, kako zavzeto se ljudje igrajo s tem.

Opazil sem, da govorite o plesu in ne o sodobnem plesu. Zakaj?

Beseda »sodoben« je prelepa, da bi jo zapirali v naš svet. Ples pravim, ker bi morala drugače biti specifična in reči severnoameriški in severnoevropski ples 20. stoletja, ki je uprizorjen na odru ter ima queer eksperimentalne tendence in somatske vplive. Zelo je specifičen svetu, iz katerega prihajam, a to me je pripeljalo do plesa, ki je veliko večji pojav kot moj svet, moj košček sveta. Pomembno se mi zdi, da se upiram besedi sodoben pri definiciji polja, v katerem sem, ker mislim, da je preveč izključujoča.

Dejan Srhoj
je plesalec, koreograf in plesni kurator. Kot član Nomad Dance Academy Slovenija razvija program so-poučevanja plesa preko CoTeaching-a, kurira tudi CoFestival.

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.