Gledališče družabnih omrežij

Avtorica piše o predstavi Varje Hrvatin Najraje bi se udrla v zemljo, ki se je v času zaprtja teatra odločila za spremembo medija – uprizoritev je namreč premestila na eno od najbolj uporabljanih družabnih omrežij. Ta vedno bolj nadomeščajo javno sfero in ustvarjajo dobiček iz naših individualnih izrazov in potreb. Nika Cimperšek Bukinac se sprehodi po uprizoritvi in reflektira njen domet: “Način uprizoritve ni bil izbran le zato, ker je v tem trenutku edini možni način uprizarjanja gledaliških predstav, vendar tudi, ker je verjetno tudi najprimernejši.”

Vprašanje položaja živega gledališča v digitalnem svetu je bilo aktualno že pred marcem 2020. Ker pa so gledališča in gledališke ustvarjalke_ce prizadeli covid-19 in posledični ukrepi, je vprašanje izvedb uprizoritev v digitalni obliki postalo toliko bolj nujno. Kljub temu so se ustvarjalke_ci uprizoritve Najraje bi se udrla v zemljo izziva ustvarjanja živih in digitalnih gledaliških uprizoritev lotile_i na premišljen, igriv in učinkovit način. Uprizoritev Najraje bi se udrla v zemljo Varje Hrvatin predstavlja sveže in inovativno raziskovanje uporabe digitalnega prostora kot uprizoritvenega prostora. Uprizoritev so ustvarile_i Lina Akif, Maša Grošelj, Varja Hrvatin, Vid Merlak in Mia Skrbinac, nastala pa je v produkciji Zavoda Melara.

Uprizoritev Najraje bi se udrla v zemljo Varje Hrvatin predstavlja sveže in inovativno raziskovanje uporabe digitalnega prostora kot uprizoritvenega prostora.

Uprizoritev je opisana kot »interaktivni uprizoritveni eksperiment, ki skozi dramaturgijo internetnih platform dekodira uprizoritveni potencial socialnih omrežij«. Svet uprizoritve je vzpostavljen v skupini na Facebooku, kjer občinstvo opazuje in sodeluje pri vrsti izzivov, v katerih se dve mladi ženski potegujeta za naziv ambasadorke Lalalush, izmišljenega podjetja. Občinstvo s svojimi reakcijami in komentarji na objave sodeluje pri igri in vpliva na njen potek. Tako se avtorice_ji skozi aktivno sodelovanje občinstva sprašujejo, kako zmagati v boju na socialnih omrežjih, igri, ki jo moramo igrati, da smo lahko vidni in opaženi, da lahko obstajamo.

Pred dogodkom sem prejela mail s povezavo do skupine na Facebooku in nekaj tehničnih navodil. Prvo objavo v skupini je naredila avtorica uprizoritve, Varja Hrvatin. Objavila je pesem, ki je opisala razne dogodke, ki so se odvili na dan, ko se je rodila: kateri dan v tednu je bil, koliko drugih oseb se je rodilo na isti dan, najbolj predvajana pesem tistega dne, filmi, ki so izšli, katero obleko je nosila princesa Diana ter podrobnosti življenj in iger otrok, ki so odraščali v tistem času. Pesem se je končala s komentarjem, da je tisti dan nihče ni pripravil na dejstvo, da bo morala igrati igro družbenih omrežij, ter da ni vedela, da se bo v tej igri morala boriti.

Tako se avtorice_ji skozi aktivno sodelovanje občinstva sprašujejo, kako zmagati v boju na socialnih omrežjih, igri, ki jo moramo igrati, da smo lahko vidni in opaženi, da lahko obstajamo.

Skupina se je preimenovala v »Lalalush«, ozadje se je spremenilo v logo in profil Lala Lush je objavil video z najavo nagradne igre za ambasadorko Lalalusha. Lalalush, podjetje, ki z imenom in vizualno podobo oponaša podjetje Lush, je spodbujalo mlada dekleta, ki želijo spremeniti svet in jim je mar za okolje, k prijavi na nagradno igro. Po videu so bila objavljena še pravila igre – vsaka reakcija na objavo je vredna 5 točk, vsak komentar 10, zmaga tista z največ točkami. Sledili sta kratki predstavitvi in video objavi mladih deklet, Maše Grošelj in Line Akif, ki sta se prijavili na nagradno igro.

Pri vsakem izzivu je občinstvo lahko glasovalo za različne oblike preizkusov. Pri prvem izzivu smo izbrali format TikToka: tekmovalki sta objavili posnetek o razliki v načinu plesa pred in po materinstvu, pri TikToku na temo Srcozloma pa smo bili pozvani, da delimo svojo izkušnjo z aplikacijami za zmenke. Drugi izziv je bil preizkus v snemanju tutoriala. Lina je posnela video, kjer je dokumentirala svoje poskuse pridobitve vozniškega dovoljenja. Maša nas je naučila, kako narediti boljši selfie. Skozi vso uprizoritev je bila meja med resničnostjo in fikcijo, pristnostjo in pretvarjanjem precej zabrisana. Varja Hrvatin je namreč v skupini objavljala s svojim pravim imenom, pa tudi Maša in Lina sta nastopali s svojimi. Čeprav sta obdržali svoji imeni, sta nastopali kot parodiji ali karikaturi »influencerk« in šaljivo posnemali njihov slog in način govora.

Skozi vso uprizoritev je bila meja med resničnostjo in fikcijo, pristnostjo in pretvarjanjem precej zabrisana.

Tretji izziv se je vrtel okoli zdrave prehrane in gibanja: Lina je pripravila posnetek o pripravi koktajlov na strehi bloka, Maša pa je objavila video, kjer je z velikim odporom pogrela lazanjo za hitro pripravo. Med komentarji na izzive se je pojavil tudi Val Kimder (anagram imena soustvarjalca uprizoritve Vida Merlaka), ki je nekajkrat objavil nekoliko žaljive komentarje. Na enega teh komentarjev se je odzval profil Lala Lush in prosil, da se vzdrži takšnega jezika. Četrti izziv se je vrtel okoli teme nestrpnosti in krivic. Lina je v videu prikazala testiranje na covid-19, kjer jo je zdravstveni delavec »zlorabil« s testom. Maša je pripravila video promocije svojega društva, ki dela z rakavimi bolniki, in prosila za prispevke za nakup testov za covid-19 v obliki lizike, ki naj bi bili bolj prijetni in dostopni za rakave bolnike. Zadnji izziv je od tekmovalk zahteval, da delita iskreno in osebno izkušnjo. Lina je objavila video, kjer je prikazala, kako si olajša težak dan. Maša je dokumentirala izkušnjo zamujanja menstruacije in testiranja nosečnosti. Po zadnjem izzivu je bila razglašena zmagovalka, Lina Akif.

Po objavi zmagovalke je profil Val Kimder objavil povezavo do playliste na Youtubu, kjer smo si lahko ogledali dva videa – oba sta bila sestavljena iz skrivnih posnetkov Line in Maše. Nato sta sledili zadnji objavi. Lina je objavila video svojega otroštva, posnetke, kjer je kot mlada deklica že imela željo in nadarjenost za nastopanje. V videu je Lina govorila o vsem, kar bi bila, če bi lahko izbirala. Tudi v Mašinem videu smo videli posnetke njenega otroštva in prve trenutke nastopanja, le da je Mašina pripoved izražala željo po življenju nekoga drugega, nekoga boljšega.

Sledila je objava Varje Hrvatin, ki je z drugim delom svojih verzov sklenila uprizoritev. V pesmi pravi, da se je na dan, ko bi se morala boriti, odločila to igro igrati z umetnostjo, vključuje pa tudi opise iger in preživljanja časa v otroštvu – gumitvist, ristanc, čigumi Hubba Bubba, brezskrbnost, pesmi Britney Spears, MSN – vse to bo sledilo dnevu zmage. Ko bo na koncu zmagala, si bo spet želela igrati. Nato so ustvarjalke_ci v živo delili videoposnetek, v katerem so se poklonili občinstvu in se nam zahvalili. Tako se je uprizoritev končala.

Uspešnost uprizoritve leži v efektivni uporabi digitalnih orodij za uprizoritev živega gledališkega dogodka, v ustvarjenju prostora skupnosti, kjer se gledalka_ec kljub digitalni obliki čuti kot del večjega občinstva, ter v spretnem in premišljenem naslavljanju občutljivih in aktualnih tematik.

Uspešnost uprizoritve leži v efektivni uporabi digitalnih orodij za uprizoritev živega gledališkega dogodka, v ustvarjenju prostora skupnosti, kjer se gledalka_ec kljub digitalni obliki čuti kot del večjega občinstva, ter v spretnem in premišljenem naslavljanju občutljivih in aktualnih tematik. Obravnavanje mladinskih tem v uprizoritvi je bila utemeljena odločitev, saj je digitalna uprizoritev pritegnila mlajše občinstvo, ki je dobro seznanjeno z digitalnimi orodji in prostorom. Hkrati pa je prav ta skupina tista, ki se lahko najbolj poveže z obravnavanimi temami.

Uporaba skupine na Facebooku za gledališki prostor je bila tesno prepletena s samo vsebino uprizoritve. Pred dogodkom sem prejela mail s tehničnimi navodili in s prošnjo, da se prijavim v skupino na Facebooku. Ob prijavi v zaprte skupine na Facebooku je pogosto treba odgovoriti na vprašanja – tako sem pri vstopu odgovorila na naslednja vprašanja: »Ali ste že kdaj uporabljali aplikacije za zmenke?«, »Ali ste že kdaj donirali dobrodelni organizaciji na Facebooku?«, »Ali ste se že kdaj naučili novih veščin iz ’Youtube tutorialov’?«. Kmalu je postalo jasno, da so naši odgovori na ta vprašanja vpleteni v samo uprizoritev in v nekaterih objavah smo bile_i označene_i glede na svoje odgovore.

Vendar pa to ni bilo vedno konsistentno, saj v določenih objavah, v katerih bi glede na odgovore morala biti tudi sama označena, nisem bila. Uporaba anket pred vsakim izzivom je bila prav tako manj uspešna, saj se nekateri video odgovori tekmovalk niso ujemali z rezultati ankete. Ni jasno, zakaj je do tega prišlo, a ker so bili videi pripravljeni pred uprizoritvijo, si predstavljam, da so bili posnetki pripravljeni za vse možne odgovore v anketi. Možno pa je tudi, da ustvarjalke_ci preprosto niso dobro predvidele_i rezultatov anket. Poleg tega se objavi Vala Kimderja nista ujemali s preostalo uprizoritvijo. Sklepam, da je bil namen zaključiti nagradno igro s prizorom, ki prikazuje nevarnosti družbenih omrežij, vendar sta bili objavi neskladni s preostalimi videi in nista dosegli želenega učinka. Vsekakor pa te pomanjkljivosti niso zasenčile ustvarjalne uporabe digitalnega uprizoritvenega prostora. Čutilo se je, da je bilo delo namenjeno uprizoritvi v digitalnem prostoru, kar kaže na dejstvo, da je bil način uprizoritve izbran, ne le zato, ker je v tem trenutku edini možni način uprizarjanja gledaliških predstav, vendar tudi, ker je verjetno tudi najprimernejši.

Kar je bilo posebej impresivno in presenetljivo, je to, da sem se kljub digitalni obliki uprizoritve počutila kot del občinstva.

Pri tovrstnih predstavah je še posebej zanimiva izkušnja občinstva. Čeprav nismo bile_i v istem fizičnem prostoru, smo bile_i zelo vpletene_i v uprizoritev, saj smo aktivno sodelovale_i pri nagradni igri in tako vplivale_i na njen potek. Kar je bilo posebej impresivno in presenetljivo, je to, da sem se kljub digitalni obliki uprizoritve počutila kot del občinstva. Pri komentiranju in spremljanju komentarjev drugih sem kmalu dobila občutek, da sem del neke skupnosti. Govorili smo isti jezik. Nekdo v občinstvu je recimo delil srcozlomsko izkušnjo z nekom, ki »noče prit v Slovenijo, ker Janša«. Seveda je bila izkušnja občinstva drugačna, kot bi bila »v živo«, vendar to ni nujno slabo.

Na samem začetku je bilo sicer precej neudobno aktivno sodelovati, komentirati in deliti lastne izkušnje in mnenja z drugimi. Ampak ker sem vedela, da je uprizoritev do neke mere odvisna od mojega sodelovanja, sem se čutila dolžno sodelovati na tak način, da doživim izkušnjo, ki so jo pripravile_i ustvarjalke_ci, ter da jim s svojim sodelovanjem izkažem podporo. Ta osebni občutek je precej zanimiv, saj me žive uprizoritve, ki vključujejo sodelovanje občinstva, običajno spravijo v nelagodje in me ne pripravijo do tega, da bi sodelovala. Tako ta izkušnja poudarja podobnost z osebnim občutkom dolžnosti sodelovanja na družbenih omrežjih, kjer sta aktivnost in prisotnost postali vrlini.

Teme, ki so obravnavane v uprizoritvi, so zelo aktualne za ciljno občinstvo. Kar se mi je zdelo še posebej navdušujoče, je, kako so pri iskanju ambasadorke uporabljali formate in jezik, ki so znani vsem tistim, ki smo v zadnjih letih iskali službo. Posebej prvi predstavitveni video objavi sta bili namreč podobni video prijavam za službe, ki so v zadnjem času postale bolj popularne. Vse skupaj je spominjalo na iskanje službe, ko si star_a dvajset ali nekaj več, na idejo korporacij o tem, kakšne naj bi bile generacije mladih, na izkoriščanje mladih s strani korporacij in tudi samih sebe – za slavo, uspeh, popularnost.

Najraje bi se udrla v zemljo se prav tako ukvarja s tematikami, kot so avtentičnost, svoboda, izbira in pripadnost. Ta vprašanja so bila najbolj izrazita v prvi in zadnji Varjini objavi in pri zadnjih objavljenih posnetkih Line in Maše. Pesmi sta ponazarjali nostalgijo, hrepenenje po več časa, po počasnosti, po pristnosti, po resničnem in pravem življenju. Kazali sta na hrepenenje po mnogoterosti, čarobnosti in domišljiji. V zaključnih videih sta Lina in Maša delili podobne občutke. Linin video je predvsem obravnaval temo izbire. Povedala je, da četudi počneš vse prave stvari: pomagaš beguncem, podpisuješ peticije, kupuješ Kralje ulice, daruješ rakavim bolnikom, daješ tistim, ki nimajo; četudi počneš, kar se ti zdi prav, kar dela dobrega državljana in nekoga, ki mu je mar za svet – veš, da to ne pomeni popolnoma nič. Mašin video je naslovil željo po izbiri ter temo (ne)avtentičnosti. V njenem videu smo slišali, da vsi igramo vlogo, da mora vsak igrati, da lahko preživi.

Po eni strani so ustvarjalke_ci predstavile_i močan in premišljen komentar o izkušnjah mladih na družbenih omrežjih. Hkrati pa tako močna problematizacija družbenih omrežjih ne bi bila mogoča brez njihove uporabe.

Uprizoritev je uspešno prikazala in nam omogočila izkušnjo vseh plati družbenih omrežij, tako dobrih kot slabih. Po eni strani so ustvarjalke_ci predstavile_i močan in premišljen komentar o izkušnjah mladih na družbenih omrežjih. Hkrati pa tako močna problematizacija družbenih omrežjih ne bi bila mogoča brez njihove uporabe. Prav z uporabo družbenih omrežij so ustvarjalke_ci tudi v današnjih okoliščinah omogočile_i novo vrsto »žive« uprizoritve in ustvarile_i občinstvo in majhno skupnost, četudi le za kratek čas. Tako nam Najraje bi se udrla v zemljo pokaže razloge, zakaj bi morale_i trenutne okoliščine videti kot ustvarjalni izziv in kako (času in sredstvom navkljub) vzpostaviti dogodkovno živost.

NIKA CIMPERŠEK BUKINAC
je magistrska študentka gledaliških študij, kulturna kritičarka in teoretičarka. V svojem delu se ukvarja predvsem s feminizmom in postkolonializmom in z odnosom med gledališčem in politiko.

---

NAJRAJE BI SE UDRLA V ZEMLJO
Koncept in scenarij uprizoritve: Varja Hrvatin
Avtorji: Lina Akif, Maša Grošelj, Varja Hrvatin, Vid Merlak in Mia Skrbinac
Izvajalki: Lina Akif in Maša Grošelj
Oblikovalec glasbene in vizualne podobe: Vid Merlak
Produkcija: Zavod Melara
Projekt je nastal v sklopu delovne štipendije Ministrstva za kulturo Republike Slovenije

Opombe bralcev (0)