Nepredvidljive oblike konstante

Gibalna skulptura v času Sanje Nešković Peršin je naselila Projektni prostor DUM. Avtorica zapisa izmuzljivo drobljenje na konicah prstov avtorice performansa med plašči, ki ob dotiku vzvalovijo, bere kot nekakšno poslavljanje iz koda baleta ter kot dialog z vsemi dozdajšnjimi sodelavci in gledalci, ki v svoji odsotnosti naseljujejo pisane pastelne plašče.

Točka. Brez povratka Sanje Nešković Peršin kljub minimalistični formi odstira kar nekaj pomenskih plasti, ki se v triurnem trajanju dogodka včasih nalagajo ena na drugo, včasih zgolj sobivajo ali pa težijo k prepletu obojega. Že sama naveza plesalke in koreografinje ter likovnega kustosa (Tevž Logar) odpira prostor poudarjeni vizualni manifestaciji dogodka/razstave, v podobo katerega vstopajo minimalistične performativne akcije Nešković Peršin, ki to podobo preoblikujejo, ji dodajajo nove pomene, se naselijo v njene razpoke in jo brez dvoma tudi zaokrožujejo. Lahko bi celo rekli, da smo na ogledu gibalne skulpture.

Poljubnost je vnesena v izbiro smeri in postankov.

Z uporabo le enega koraka, morda enega najbolj klasičnih baletnih gibov »pas de bourrée suivi« (premiki v različne smeri na konicah prstov z eno nogo pred drugo), so njene gibalne akcije okleščene skoraj do golega, a prezentno prepoznavne in označujoče. Njeni premiki so hkrati informativne narave in po drugi strani izstopajoči iz zaveze baletnega koda, s čimer poskušajo vplivati na ustaljene percepcije dotičnega baletnega koraka. Ti premiki ne sledijo glasbi, ki jo slišimo, temveč so zgolj to, kar so, v svoji intrinzični obliki in v svojem ritmu ter tempu. Izvedba ne podlega dramatičnosti ali pripovedi, temveč sledi materializaciji misli performerke, je odprta trenutnemu navdihu in neobremenjena z natančno izvedbo baletnega koraka. Poljubnost je vnesena v izbiro smeri in postankov. Zdi se, da ravno repetitivnost nepremočrtnih akcij vnaša razprtost gibalnega materiala, da v svoji »skromnosti« pomensko oživi.

Z oblikovno enakostjo ti plašči postanejo nekakšna skupnost, a kot nenapolnjeni plašči označujejo tudi odprtost k posamičnemu.

S premiki na konicah prstov in postajanji pušča Nešković Peršin svoje osebne odtise v skulpturi, sestavljeni iz plaščev, nameščenih v sredino večnamenskega projektnega prostora DUM. Ti s stropa obešeni plašči pastelnih barv po obliki asociirajo tudi na gledališke halje, ki jih igralci in plesalci nosijo ob odmorih ali za pod tuš. Nameščeni so po avditornem principu različnih višin in so v prostoru društva DUM tisti element, ki označuje objektni del razstave/dogodka. S pridruženimi premiki in postajanji performerke je njihova oblika spremenljiva in valovita, vnašajoča v prostor dogodkovno prepišnost. Nastaja nezaključena premična celota, nekakšna nepredvidljiva konstanta. In paradoksalno tudi komponenta subjektivnega ni izražena le s premiki performerke, temveč jo izkazujejo tudi ti premikajoči se plašči enakega kroja, ki z gibanjem nakazujejo živost, nemara človeškost. Kot da je to ta nepregledna množica gledalcev, nabranih skozi mnoga leta nastopanj na odru. Z oblikovno enakostjo ti plašči postanejo nekakšna skupnost, a kot nenapolnjeni plašči označujejo tudi odprtost k posamičnemu. Objektno posega v subjektno in obratno.

Pomemben faktor je tudi sam Projektni prostor DUM, ki je majhen, in umeščenost razstave/dogodka/skulpture v njega že sama po sebi zaokroži intimnost početja. Tako nastaja točka brez povratka, ki se z reminiscenco in trajanjem odmika od podobe, zaznamovane z določenim kodom. Ta razširjena podoba tudi ne stavi na točno določeno individualnost, saj je Nešković Peršin ves čas premikajoča se med plašči, ki jo pogosto popolnoma prekrijejo. Zgornji del telesa zagledamo le občasno, obraz je zakrit z lasmi, tako večinoma s pogledom sledimo spodnjemu delu nog, oblečenemu v baletne nogavice in špic copate – v baletne artefakte. Performerka se tako distancira od svoje obrazne prepoznavnosti in prepušča pomenskim detajlom, da izrišejo svet, ki jo je zelo dolgo označeval in iz katerega na svoj način izstopa. Izmika se tudi nam, opazovalcem, saj se odmakne na drugo stran, če ji pridemo preveč blizu. Njena gesta je zavezujoča in gledalcem prezentna, a hkrati performerka sama izbira količino intime, ki jo spusti na ogled našim gledalskim očem. Zavestno ostaja v svojem dejanju sama, a kot vemo ne prva in ne edina.

V Točki. Brez povratka je poslavljanje označeno kot dogodek v trajanju – avtorica tega ne počne s prenehanjem delovanja, ampak ravno nasprotno, z nenehnim ponavljanjem enih in istih premikov ter gibov.

Čeprav so poslavljanja lahko čustveno naporna, je v Točki. Brez povratka to dejanje označeno kot dogodek v trajanju, ko se Nešković Peršin postopoma izvija iz mreže zakodiranega. In tega ne počne s prenehanjem delovanja, ampak ravno nasprotno, z nenehnim ponavljanjem enih in istih premikov ter gibov. To dejanje je polno mehkobe, morda celo nežnosti, ki pa ga ne zanese v sentiment. Čeprav je gledalskemu očesu prepuščena izbira vizure pogleda, saj lahko razstavo/dogodek/skulpturo izmerimo iz vseh strani, v spoštljivi razdalji, kot si po navadi ogledamo objekt na razstavi, so spontane reakcije Nešković Peršin na naše premike in primike tiste, ki naš pogled izoblikujejo. A z lastno izbiro položajev, fokusa in trajanja pogleda smo vendarle sami oblikovalci lastne recepcije dogodka. To nas dela soustvarjalce projekta in izkušnjo tega dela naredi še bolj osebno, nekako tako kot so osebni ogledi v galeriji ali muzeju.

Točka. Brez povratka se torej izmika vsakršni razmejitvi na eno formalno obliko in prav ta njena fluidnost ter odprtost jo dela živo ter kljub minimalistični formi nepredvidljivo in neulovljivo.

NATAŠA BERCE
se je po končani Srednji glasbeni in baletni šoli zaposlila v SNG Opera in balet v Ljubljani in kasneje nadaljevala kot pedagoginja. Deluje tudi kot publicistka in dramaturginja.

---

TOČKA. BREZ POVRATKA
Ideja in izvedba: Sanja Nešković Peršin
Kustos: Tevž Logar
Plašči so iz predstave Kompozicija, koreografinje Sanje Nešković Peršin in kostumografa Uroša Belantiča, v produkciji SNG Opera in balet Ljubljana, 2018
Produkcija: DUM-društvo umetnikov
Zahvala: Blaž Peršin, Mila Peršin, Rade Nešković, Danilo Ončevski, Uroš Belantič in Aleša Valič
Projekt podpira: Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo

Opombe bralcev (0)