“Stopiti gol na oder je neka oblika izstopa”: intervju z Anito Wach

Avtorica intervjuja je plesalko, koreografinjo, performerko in pedagoginjo Anito Wach v živo spoznala dve leti nazaj na VN Labu, kjer jo je kot človek in kot umetnica pritegnila s svojimi unikatnimi in asertivnimi pogledi na (ne)konfliktne situacije – tako na odru kot v življenju. Za Neodvisne sta se pogovarjali o skupni izkušnji na projektu Physis, ki sta ga z Bojanom Jablanovcem in sodelavci VN zasnovala, še preden smo vsi »doma« začeli množično … kašljati.

Po tem, ko nas je pandemija za kar nekaj časa uspavala, je Physis naposled vendarle dočakal priložnost, da doseže občinstvo. Gledalcem bo na voljo na nepredviden način; namesto performansa v živo si bodo lahko ogledali različne video stvaritve oziroma film. Izbira drugega medija ponuja zanimivo izkušnjo, kako pa vi gledate na to spremembo?

Bojan si je vzel veliko časa za razmislek o možnosti predstavitve performansa preko videa. Predlagal je zanimiv format, ki združuje gibanje in pogled kamer z gibalno akcijo in prezenco performerjev. Nastopi v živo gledalcu omogočajo, da izbere, kaj bo gledal, koga bo spremljal in kaj bo zaznal. Bojan in sodelavci iz filmske ekipe so poskušali podobno izkušnjo ponuditi tudi občinstvu pred domačimi zasloni. Toda video posnetki ali film se zelo razlikujejo od nastopa v živo, Physis proti Algorithmusu. V pripravi je (bilo) več različic video predstavitve, trenutno je na voljo režiserjeva verzija z več kamerami, sledil bo interaktivni film, kjer bo gledalec lahko sam preklapljal med različnimi kadri in sekvencami.

Zame je bil že postopek snemanja videov sam po sebi nekakšen performans in upam, da bo ta občutek živosti – ko kamera ujame performerja in pleše z njim – mogoče začutiti tudi preko domačih zaslonov. Video dojemamo kot del priprav na performans v živo, kar je še vedno naša prioriteta. Ob snovanju Physisa smo veliko ustvarjali na konceptualni ravni; razmišljali in tuhtali, raziskovali individualno, organizirali vaje in improvizacije z namenom raziskovanja teme s performerji, razvijali stroge koreografije, povezovali zaprte forme z odprto strukturo … To nama je odprlo nove poglede na razumevanje dotičnega performansa, obenem pa, meni osebno, tudi na »telesnost uma«. Ne glede na to pa telo v virtualnem svetu hitro postane del arhiva, medtem ko telesa, ki so v performansu vidna gledalcem v realnem času in prostoru, ponujajo edinstvene, neponovljive občutke, ki jih ni mogoče shraniti v nobeno mapo z datotekami.

Ideja za raziskovanje kašlja se je pojavila na Labu. Toda: to je bilo lani. V letu 2020 je ta gledališka gesta dejansko postala simptom.

Lahko poveste kaj več o razvoju koncepta za Physis? Kaj vaju je z Bojanom navdihnilo za ta projekt? Bi podelili z nami prve ideje in misli? Na VN Labu v pretekli sezoni ste mi omenili, da raziskujete kašljanje …

Tako je, ideja za raziskovanje kašlja se je pojavila na Labu, in sicer v času, ko smo tematsko raziskovali zdravje. Znak sem želela uporabiti kot komunikator, kot način govora, ki ga telo uporablja za komunikacijo. Všeč mi je bila ideja, da ima telo moč prevzeti osebnost in se izražati na sebi lasten način. Toda: to je bilo lani. V letu 2020 je ta gledališka gesta dejansko postala simptom.

V izhodišču so naju z Bojanom zanimali nenamerni oziroma nenačrtni gibi in nehotene oziroma neprostovoljne reakcije. Želela sva se spoprijeti s tem aristokratskim odnosom med telesom in njegovim lastnikom, in sicer na način, da je v središču pozornosti telo, ki ima osebnost, ne pa osebnost s telesom. Lahko rečem, da posedujem telo, ki je majhno in krhko, moje telo pa lahko reče, da poseduje Anito, ki je sramežljiva in nerodna. Gre za nekakšno reverzibilno igrico lastninjenja in posedovalnosti. Na tej točki se potem začnejo preigravati udarnejše sile uma in narave. V Physisu sva želela z Bojanom postaviti telo v krizno situacijo po lastni volji, z namenom ozaveščanja, da nas lahko kriza nekega dne prestreže proti naši volji.

Kako je prišlo do odločitve, da Physis ne bo solo, pač pa skupinski performans?

Na svojem telesu najlažje preverjam ideje, ki jih je proizvedla moja domišljija, in vselej tudi čutim željo, da jih preizkusim na lastni koži.

Po naravi sem solistka, saj na svojem telesu najlažje preverjam ideje, ki jih je proizvedla moja domišljija, in vselej tudi čutim željo, da jih preizkusim na lastni koži, pa čeprav so naloge, ki si jih zadajam, včasih čudne, zahtevne ali naporne. Ideja za skupinski performans je Bojanova. Zdelo se mu je, da bodo ideje na ta način lažje dosegle bolj univerzalno raven in pridobile tako na intenzivnosti kot na raznolikosti pomenov, saj je vsako telo unikatno in ima vsak performer tako drugačno energijo kot prezenco. Ta izbira, kot se je izkazalo, učinkovito rezonira tudi s trenutnimi razmerami v svetu. Zdi se, da smo – globalno gledano – vsi izpostavljeni enakemu problemu. Kljub temu pa se posledice pri vsakem posamezniku drastično razlikujejo. Physis je tako postal kolektivni umetniški produkt, na katerega sta s svojimi idejami in umetniškim vložkom močno vplivala tudi »stara« člana VN, Kristina Aleksova in Grega Zorc. Grega, ki nastopa kot Nietzsche, je prav zares postal krvavo filozofsko srce Physisa.

Bi lahko rekli, da se ideja občinstvu predstavi v močnejši luči, če enako gesto istočasno izvaja več ljudi na odru?

Vse gibalne akcije in ideje kreativne ekipe, ki so jih nato izvajali vsi performerji, so dobile še večji smisel in pomen in so zaživele bolje, kot bi si sama sploh lahko predstavljala. Iskreno, že prej sem se naučila, da lahko drugi ljudje določene ideje razumejo in jih sprejmejo celo bolje od človeka, ki se jih je domislil. Performerji so bili izvrstni: osredotočeni, zavzeti in zagnani. Postavila sem se mednje, Bojan pa nas je vodil skozi logiko naše prisotnosti in gibanja in poskušal čim bolj razjasniti, kaj počnemo in zakaj. Prav vsaka oseba iz skupine se je odzvala tako, da je bilo hitro jasno, katera gesta nosi pomen in katera je prazna.

Ravno v tem je čar skupinskega dela z individualnimi performerji. Učijo te, kaj delaš. Toda zame veliko število ljudi na odru še ne zagotavlja močnejše izkušnje od solo performansa – veliko je odvisno od idej in angažiranosti performerjev pri izvajanju predlaganih akcij. V multiplikaciji združenih subjektov se morata srečati sfera idej in materialnosti.

V trenutku, ko sem spoznala, da sem nekakšna talka percepcije svojega telesa, sem se zavedela v kakšnem obsegu moje majhno telo deluje kot oder, napolnjen z različnimi akterji.

Barvita unikatna skupina posameznih umetnikov z različnih področij, vključno z mano, izvaja izbrane geste, ki pokrivajo vse, od splošno znanih simbolov (npr. svastika) do podob in gest, ki se jih pripisuje nekaterim svetovno znanim umetnikom (Nižinski, Chaplin itd.), v Physisu opazimo tudi utelešenja skulptur brezčasnih mojstrov (npr. Michelangelov David). Kako ste izbrali te geste in podobe in kaj predstavljajo tukaj in zdaj, glede na to, da prihajajo iz zelo različnih obdobij in imajo zgodovinsko različne pomene?

Te podobe, geste ali utelešenja izvirajo iz videoposnetka, ki sva ga z Bojanom naredila letos med prvim zaprtjem po naročilu Bündnis Internationaler Produktionshäuser. Mislim, da je šlo za zelo intuitivno reakcijo na splošen občutek, da je moje telo nehalo pripadati samo meni in je postalo igrišče, kjer se izzivajo politične, ideološke in biološke sile in pozicije moči.

V trenutku, ko sem spoznala, da sem nekakšna talka percepcije svojega telesa, da ga zdravniki, strokovnjaki, politiki in oblikovalci javnega mnenja definirajo in dojemajo drugače kot jaz sama, sem se zavedela v kakšnem obsegu moje majhno telo deluje kot oder, napolnjen z različnimi akterji: predpostavkami in načeli, diagnozami, predpisi, vizijami, obtožbami in tako naprej … to je bila zame prava budnica.

Z Bojanom sva izbrane geste obravnavala kot skupek neskončnih predstav, teženj in idej, ki jih je človeštvo izumilo in vsiljevalo na omejenem ozemlju enega samega telesa.

Kaj je telo, če ne izraz narave, ki je lahko kruta in graciozna? Poseduje pravzaprav neizmerljivo in vsekakor neizmerno moč, obenem pa je tarča napadov in jo lahko moč, ki prihaja od zunaj, uniči (poškoduje, zastrupi, ubije ali umori). Je Physis v prvi vrsti performans, ki govori o pozicijah moči in o nadzoru? O življenju in smrti? Kaj vam pomeni osebno?

Mi sami smo tornadi, poplave, prepihi in naravne katastrofe, ki uničimo vsako civilizacijo, ki smo jo ustvarili.

Na telo gledamo kot na izraz različnih kategorij razuma, mitologije, ideologije. Hkrati pa je ena od naravnih moči, ki prisili vse modele, podobe in oblike kulture, ki se uporabljajo na naših telesih, da popustijo, razpadejo, se razstavijo. Mi sami smo tornadi, poplave, prepihi in naravne katastrofe, ki uničimo vsako civilizacijo, ki smo jo ustvarili. Zadnje čase takole doživljam svoje telo: ni enako kot pred 20 leti, ko sem bil samo fascinirana nad mazohističnim užitkom njegove virtuoznosti, niti opazila nisem, da ima ta ustvarjalna sila enako naravo, kot jo imata na primer nagon in strah pred smrtjo. Prepričana sem, da drugi nastopajoči vidijo v dejanjih, ki jih počnemo v Physisu, nekaj drugega, druge oziroma drugačne zgodbe, morda zgodbe o individualizmu ali kolektivizmu, moči in šibkosti, oblasti in podrejanju. Ali kaj dosti bolj osebnega. Zato je bilo v tem projektu pomembno, da gremo skozi fazo improvizacije, ko lahko izvajalci izbirajo, kdaj in kako bodo na odru izvajali določene akcije oziroma gibe. Dana jim je bila svoboda, da se sami odločajo o obsegu in intenzivnosti svoje fizične prisotnosti in angažiranosti.

V Physisu smo raziskovali in uporabljali določene telesne tekočine, na primer slino in urin, obenem smo se performerji z namenom dotikali intimnih predelov svojega telesa. Sprašujem se, ali ni v teh časih vsakršno »in-yer-face« fizično drkanje že malo passé?

Punk ni mrtev. Samo začasno je preobremenjen z modo.

Kri, urin, sperma in znoj so podobni piruetam, arabeskam, Hamletovim monologom ali arijam iz Traviate. Te ne bodo nikoli passé, vsi so brezčasni, zimzeleni. Vse, kar bi se lahko zgodilo, se je že zgodilo, vendar prihaja mlado občinstvo. Mladi (različnih spolov) tega niso doživeli, niso videli Marka Mandića, kako masturbira na odru, ali plesalcev Jeroma Bela, ki urinirajo, in skoraj prepričana sem, da bodo zahrepeneli po tem, da bi te telesne tekočine zavohali in obravnavali kot opomnik, da nismo nebeška bitja. V tem trenutku se to določenemu občinstvu lahko zdi preživeto ali dolgočasno, ampak vedno se najde ljudi, ki se ob takšnih akcijah v imenu umetnosti počutijo izzvane ali užaljene. Kot je moč opaziti, trenutno prevladujejo konzervativne sile, naslednja generacija pa bo v odgovor na to, kar se dogaja, v bližnji prihodnosti verjetno na mnogih odrih proizvedla mnogo urina. Punk ni mrtev. Samo začasno je preobremenjen z modo.

Se vam zdi, da je za Physis bistvenega pomena, da so vsi nastopajoči na odru goli? Kakšen je na splošno vaš pogled na goloto na odru?

Zame je postala golota tema zase in deluje kot nekakšen filter, skozi katerega vas povabim: »Draga publika, prosim, oglejte si to predstavo skozi moje golo telo, da vidite, kaj je zadaj.«

Na pogovoru z občinstvom po performansu Golo življenje Olje Grubić smo imeli pomembno razpravo o goloti v performansu. Pogovarjali smo se prav o tem, zakaj včasih jemljemo goloto kot nekaj očitnega – nekaj, česar ni treba dodatno utemeljevati. A očitno se gledalcem ne zdi tako. Nekateri performerji, vključno z mano, že leta uporabljajo svoja gola telesa. Golota je postala skorajda nujen element umetniške izjave, drže, enako pomemben prostoru, v katerem se performans izvaja, besedilu, ki ga uporabljamo, ali koreografiji, ki jo ustvarjamo. Zame je postala golota tema zase in deluje kot nekakšen filter, skozi katerega vas povabim: »Draga publika, prosim, oglejte si to predstavo skozi moje golo telo, da vidite, kaj je zadaj.«

Temu navkljub pa moram priznati, da sem bila vseeno precej šokirana, ko so me kolegi na Poljskem začeli opisovati ne samo kot suhljato in gajstno, ampak tudi kot nekoga, ki vselej kaže joške. Tovrstna nalepka je bila zgolj potrditev, da golota ni nedolžna. Tudi transparentna ni. Še zmeraj vzbuja veliko čustvenih odzivov, občutkov negotovosti in nelagodja.

Stopiti gol na oder je neka oblika izstopa. In to daje občutek moči in svobode.

Verjetno se bom še naprej ukvarjala z goloto na odru, še posebej zato, ker se moje telo stara in mislim, da bo dejansko postajalo vedno bolj zanimivo. Moj odnos do telesa ne bo tako narcisoiden, kot je bil morda pred 10 ali 5 leti. Takšen je moj odnos do golote na odru kot ženska. Zelo narcisoiden. Počutim se kot Ursula Andress, ki prihaja iz vode, ne glede na to, kako izpadem oziroma kako sem v resnici videti. Ali kot Iggy Pop, ki brez sramu upogiba svoje stare mišice. Stopiti gol na oder je neka oblika izstopa. In to daje občutek moči in svobode. Toda pri Physisu golota ni potrebna. Kakšno podobo svojega telesa bi rad kdo delil, je odločitev posameznega performerja. Iskren in spoštljiv odnos do lastnega telesa je na prvem mestu.

Vesna Hauschild
je magistra dramskega pisanja, kreativni vodja Vixen Theatre in dvojezična performerka, prevajalka ter publicistka. Telo bi rada razumela vsaj tako dobro kot pozna um in medčloveške odnose, zato zadnji 2 sezoni obiskuje VN Lab.

---

Via Negativa: Physis

Opombe bralcev (0)