Donde esta la biblioteca?

Avtorica zapisa v predstavi Preblizu Jaše Kocelija išče konkretne elemente milenijskega diskurza in uprizoritev analizira skozi optiko treh tez: osredotoča se na verjetnost zgodbe o milenijskem paru, prepričljivost besedila in podobo najbolj reprezentirane (cis-hetero-white) identitetne skupine. Pri tem s humorjem piše o stereotipih in milenijski samopodobi (»Plot twist: milenijci smo sami sebi res zabavni v podobi preobčutljivih politično korektnih snežink.«), kot tudi o idealnem svetu, v katerem je vidno mesto tudi za oma gate.

Marca je bila v Cankarjevem domu uprizorjena oziroma posneta predstava/gledališki film Preblizu v koprodukciji Cankarjevega doma in Zavoda Paviljon. Režijo in besedilo podpisuje Jaša Koceli, igrata pa Lea Mihevc in Domen Valič. Predstava se osredotoča na milenijski par, ki si po nekaj letih pride preblizu. V zapisu se bom osredotočila na stvari, ki me najbolj intrigirajo, in poskušala potrditi oziroma zavreči teze: sta glavna lika res milenijca ali sta samo na prehodu iz dvajsetih v trideseta leta in bi lahko pripadala katerikoli generaciji? Preblizu komu ali čemu prideta in kako sta do tja prišla? Ali besedilo vsebuje element verjetnosti in s tem ponuja iztočnico za gledalčevo refleksijo lastnega delovanja?

I. IMAGOLOGIJA MILENIJCEV

Potem se je afirmirala pozicija milenijca, pripadnika srednjega razreda, ki je sledil svojim sanjam in šel študirat enopredmetne primerjalne književnosti in razne kulturologije tega sveta, ker »if you do what you love, you will never work a day in your life …« Nismo pa pomislili na nadaljevanje tega reka »…because no one is hiring«.

Milenijci, generacija, ki je odraščala na prehodu v novo tisočletje in ji pripadamo osebe, rojene med 1981 in 1996, dolgo nismo govorili o sebi. Delali smo se, da so naši problemi (nezaposljivost, kreditna nesposobnost, preizobraženost, anksioznost, zapletanje v nefunkcionalne partnerske odnose …) nekaj, kar se dogaja vsaki generaciji. Na začetku je vedno težko, nihče te ne jemlje resno, pač se je zgodila finančna kriza, saj ni prva, tako pač je, ne bomo dovolili, da nas to zaznamuje. Mi smo blazno resni, ukvarjamo se z blazno resnimi družbenimi problemi, da dokažemo mami, profesorjem in celemu svetu, da smo res pametni, in ker smo res blazno pridni, nas nekoč nekje čaka nek relativno stalen prihodek. Do takrat pa se bomo vztrajno prijavljali na štipendije, izmenjave, prakse in marljivo nabirali reference. In smo reševali svet in bili anksiozni in nesigurni v tišini. Potem se je preko socialnih omrežij in kasneje romanov Sally Rooney afirmirala pozicija milenijca, pripadnika srednjega razreda, ki je sledil svojim sanjam in šel študirat enopredmetne primerjalne književnosti in razne kulturologije tega sveta, ker »if you do what you love, you will never work a day in your life …« Nismo pa pomislili na nadaljevanje tega reka »…because no one is hiring«. In potem smo milenijci, najbolj izobražena generacija na trgu dela, ugotovili, da problem nezaposljivosti in anksioznosti ni problem preobčutljivega posameznika, ki se ni dovolj potrudil z motivacijskim pismom (do takrat je koncept entry level jobs zaradi finančnega zloma že izginil), ampak da se bolj ali manj vsi soočamo z bolj ali manj istimi težavami. Našli smo mnogotere vzporednice med izkušnjami odraščanja in se v svojih nesigurnostih sprostili in preplavili internet z memeji o socialnih anksioznostih, prokrastinaciji, lastni čustveni represiji ter prevzeli na svoja pleča breme najbolj samozaverovane generacije. Plot twist: milenijci smo sami sebi res zabavni v podobi preobčutljivih politično korektnih snežink.

Ko publika na sredini Štihove dvorane spozna »milenijski par«, ta v ničemer ni podoben predstavi o milenijcih, ki je razširjena v družbi in (pop)kulturi.

No, in ko publika na sredini Štihove dvorane spozna »milenijski par«, ta v ničemer ni podoben predstavi o milenijcih, ki je razširjena v družbi in (pop)kulturi. Sta daleč od politične korektnosti (povprečen milenijec bi si drznil trditi, da sta v svojem govoru diskriminatorna), ne soočata se s problemi prekarizacije ali stanovanjske problematike (oziroma tega sploh ne naslovita), ne preizprašujeta ničesar, še najmanj pa lastne pozicije v družbi. S tem načeloma ni nič narobe, pač še ena zgodba mladih odraslih, ampak če se predstava o »milenijskem paru« deklarira kot generacijska, bi se bilo smotrno situacije te generacije tudi dejansko dotakniti.

II. TEKST

Daleč največji problem te uprizoritve je besedilo. Ne samo, da je napisano neprepričljivo in pušča več vprašanj kot odgovorov, predvsem nima strukture in elementa verjetnosti. Iz teksta gledalec izve, da par sestavljata posameznika, nekdanji boksar in nekdanja plesalka, ki gresta sama sebi na živce, še bolj pa drug drugemu, družita ju le spolna privlačnost in smisel za humor. Probleme, ki jih imata, priznata le sebi, drugemu pa ne. Skupaj živita, vendar nista popolnoma prepričana o tem, kaj je naslednji logični korak v tej zvezi. Res si gresta grozno na živce, on v sebi velikokrat začuti željo, da bi ji razbil glavo (kar je hvala bogu ena od stvari, za katere je dobro, da jih ne pove njej – idealno bi sicer bilo, če si niti želel ne bi). Ona pa ga ves čas nekaj podjebava, podobno kot podjebavamo nekoga, ki ga ne spoštujemo. Če se navežem na naslov – preblizu komu ali čemu točno ta dva prideta po toliko letih? Kako sta si sploh prišla blizu, kaj šele preblizu? In kaj točno počneta ves ta čas, ki ga preživita skupaj, če se izjemno malo pogovarjata in nimata skupnih hobijev? Kramljata o vremenu?

Preblizu komu ali čemu točno ta dva prideta po toliko letih? Kako sta si sploh prišla blizu, kaj šele preblizu? In kaj točno počneta ves ta čas, ki ga preživita skupaj, če se izjemno malo pogovarjata in nimata skupnih hobijev? Kramljata o vremenu?

Drugi problem teksta je, da ni povezan v smiselno celoto. Epizode so nanizane v naključnem zaporedju, včasih se nadaljujejo, včasih izjemno odsekano zaključijo, nobena od njih pa se ne razreši. Ko prizor ravno načne neki problem, se potem kar ustavi in nanj se kasneje skoraj nič več ne naveže. Tukaj imam v mislih predvsem njuna monologa, kjer se odpreta v vseh svojih bolečinah, nesigurnostih in strahovih. Potem pa rez. Iz konteksta tako ni razbrati, da bi svoje probleme kdaj delila z drugim, da bi poiskala strokovno pomoč ali do reševanja problema pristopila na enega izmed mnogih konstruktivnih načinov. Ne, ne, onadva le priznata, da imata en kup potlačenih negativnih čustev do sebe in drugega. In potem gre življenje naprej.

Potem je tukaj morebiti še nekaj malenkosti, ki pa se vendarle dovolj redno pojavljajo, da načnejo verodostojnost zgodbe kot celote. Recimo: »Jaz sem ji tudi napisal pesem … iz maščevanja … ker jo je ful dolgo hotela.« Maščevanje se praviloma ne sklada z željo tistega, ki se mu maščuje. Poleg tega je že sama ideja o ljubezenski zgodbi nekdanjega boksarja in nekdanje plesalke rahlo … za lase privlečena. A se to dogaja v Bronxu v 60-ih? Je on Jake LaMotta? Ali mogoče Rocky Balboa? Tekstu prav tako nikakršne usluge ne naredijo izjave, kot so »Lagala bi, če bi rekla, da ga nikoli nisem gledala kot boga« in pretiravanje z ljubkovalnimi vzdevki – mala, srč, princeska, mačkica … Ker je klicanje partnerja/ke z osebnim imenom očitno preprosto preveč dolgočasno.

Super se mi zdi, da je bilo vsaj malo premisleka in inovacije vložene v format in da se avtorji poigravajo z izposojo in združevanjem elementov obeh medijev.

Če se še za trenutek pomudim pri formatu gledališkega filma – nečesa, kar ni prenos in ne total, ampak je mestoma nakadriran posnetek predstave. Super se mi zdi, da je bilo vsaj malo premisleka in inovacije vložene v format in da se avtorji poigravajo z izposojo in združevanjem elementov obeh medijev. Sam dogodek je namreč razdeljen na več poglavij, kar je v filmskem mediju že dobro poznana struktura. Če izpostavim najbolj mainstream primer tovrstne prakse, Quentina Tarantina, je mogoče zaznati dve ključni razliki: Tarantinovi naslovi posamičnih segmentov so povedni, slogovno že skoraj pravljično zasnovani, Kocelijevi pa so abstraktnejši (»Najini pesmi«, »Gorijo krila«), krajši, na prvo asociativno žogo in splošni (»Na začetku«, »Usoda«, »Poželenje«). Da zadeva ne bi ostala na nivoju srednješolske poezije, bi si lahko privoščila več smisla za humor, ki ga besedilo tako poudarja. Več sproščenosti si je ustvarjalna ekipa dovolila vsaj pri zaključku, ki postreže z odjavno špico, v kateri spoznamo vse ustvarjalce, s čimer rahlo spomni na zaključne epizode sitcomov – morda bi se prav v tem smislu formatu še bolj kot odjavna prilegala najavna špica.

III. REPREZENTACIJA

Kljub temu, da sta osrednja lika pripadnika najbolj reprezentiranih skupin na svetu, sta še vedno prikazana v najslabši možni luči in se ne trudita presegati stereotipov, ki veljajo za cis-hetero-white osebe in njih ignoranco.

V zadnjem času se pojavljajo vedno večje težnje po spoštljivi, verodostojni reprezentaciji, ki ni cis-hetero-white (male) orientirana. Dajmo za začetek zamižati na eno oko in pol ter pozabiti, da v Sloveniji živijo tudi ljudje, ki bi lahko določeno mero inkluzivnosti vnesli v vsaj eno od prej omenjenih identitetnih skupin. Ajde. Ampak kljub temu, da sta osrednja lika pripadnika najbolj reprezentiranih skupin na svetu, sta še vedno prikazana v najslabši možni luči in se ne trudita presegati stereotipov, ki veljajo za cis-hetero-white osebe in njih ignoranco.

Imamo moškega, ki mu gre na živce, da je njegova punca pametnejša od njega – pa niti ni dvojna doktorica znanosti, pač špansko zna, kar je očitno med ženskami redkost in moteče za njegov fragilen ego. Temu moškemu je najbolj seksi outfit kratka bela obleka z dekoltejem in Hello Kitty spodnjice, takisto bele barve.

In imamo žensko, ki na začetku predstavi resno spoznanje o naravi moških: »Ne zapomnijo si nas po telesih, ampak po spodnjem perilu in po tem, kako dišimo.« V tistem idealnem svetu, kjer gledamo zgodbo o ljubezenskem odnosu dveh temnopoltih transspolnih lezbijk, bi ženske bile zapomnljive po svojem intelektu, sposobnostih, dosežkih, praktično po čemerkoli drugem, kot pa po ravnem trebuhu in brazilkah. V tistem idealnem svetu se tudi sprijaznimo s tem, da je raven trebušček zavoljo pozicije rodil prej izjema kot pravilo, tangice pa povzročajo vaginalna vnetja in zato ženske nosimo high waisted hipster briefs, širši javnosti bolj poznane kot – oma gate).

Tudi kot par ne delujeta nič boljše – ko potujeta, se pretvarjata, da sta lokalca. In ne, ni govora o potovanju na Dunaj ali v katero izmed kulturno sorodnih destinacij, saj gresta v Butan, kjer se pretvarjata, da sta native speakerja in grulita kot dva goloba? Kdo je tu nor? Onadva, ki ne ločita med vokalno tehniko in govorom ter dvema različnima kulturama? Avtor, ki ni mogel izbrati nobene evropske kulture, za pripadnika katere bi se onadva lahko »za hec« izdajala in ne bila žaljiva do (nekoč) koloniziranih območij? Ali kritičarka, ki se ji to zdi problematično in vse skupaj preprosto preveč resno jemlje?

Najprej nisem točno vedela, kako si razlagati postavitev prostora v obliki cirkuškega šotora, ampak na koncu, ko se lika iz svojih belih kostumov preoblečeta v rumene pajace, si kot žogo podajata dojenčka in se igrata dinozavre, me je prešinilo – ta šotor je baldahin nad igralnico in onadva sta v resnici otroka, ki se igrata hišo.

Dobro uro trajajoče dogajanje je zaznamovano z belo barvo, ki sicer simbolizira čistost, neomadeževanost, iskrenost, varnost (tudi knjigi, ki ju bereta, imata bele platnice in zato ona bere angleško izdajo Izbire Renate Salecl – slovenski prevod je žal izšel v knjigi z rdečimi platnicami), in je postavljeno na scenografiji (podpisuje jo Darjan Mihajlović Cerar) v obliki cirkuškega šotora. Najprej nisem točno vedela, kako si postavitev prostora razlagati, ampak na koncu, ko se lika iz svojih belih kostumov preoblečeta v rumene pajace (v kostumografiji Branke Pavlič), si kot žogo podajata dojenčka in se igrata dinozavre, me je prešinilo – ta šotor je baldahin nad igralnico in onadva sta v resnici otroka, ki se igrata hišo.

Ali če jedrnato odgovorim na svoja vprašanja iz uvoda: glavna lika sta, če že, atipična milenijca, verjetneje pa gre za univerzalno zgodbo o prvem resnem razmerju, ki bi se lahko zgodila kadarkoli. Kot milenijca sta označena izključno zato, ker smo milenijci v trenutnem obdobju slučajno iste starosti kot glavna lika in tudi ustvarjalna ekipa. Če bi isto zgodbo spremljali leta 1980, bi pripadala generaciji X, in če bi jo spremljali čez 10–15 let, bi bila pripadnika generacije Z. Preblizu bi si lahko prišla kvečjemu tako, da skupaj preživljata preveč časa s premalo vsebinami. Zaradi vsega naštetega in neprepričljivega dialoga (plus, da je on boksar) moment verjetnosti umanjka in posledično gledalce manj nagovori, prav tako pa predstava v ničemer ne presega ali premišlja ustaljenih družbenih vzorcev, temveč se z njimi sprijazni.

Nika Švab
je literarna komparativistka in dramaturginja. Večinoma se ukvarja s teksti – leposlovnimi in publicističnimi: največkrat jih piše, včasih tudi ureja ali pa se o njih pogovarja.

---

PREBLIZU
Režiser in avtor besedila: Jaša Koceli
Igralca: Lea Mihevc in Domen Valič
Scenograf: Darjan Mihajlović Cerar
Skladatelj: Miha Petric
Koreografinja: Tajda Podobnik
Fotografinja in avtorica projekcij: Mankica Kranjec
Kostumografinja: Branka Pavlič
Oblikovalec svetlobe: David Andrej Francky
Lektor: Martin Vrtačnik
Oblikovalka maske: Tina Prpar

Opombe bralcev (0)