Ko spregovori obleka

Pred približno dvema tednoma je ponovno možnost odprtja kulturnih institucij, čeprav za skromno publiko v še kar trajajočem duhu epidemiološko-političnega nelagodja, obeležila premiera Jubileja v Gledališču Glej pod avtorskim podpisom En drag ansambla (Rok Kravanja, Daniel Petković, Urban Belina in Ajda Tomazin) skupaj s sodelavci. Avtorica zapisa se sooča z drobci uprizoritve skozi zavedanje pomena pozicije gledalke po njeni dolgi odsotnosti.

Zapisani vtisi ne bodo želeli podajati obnove same predstave ali funkcionirati kot koherentna recenzija njenih vsebinskih, tehničnih in drugih elementov, marveč so zastavljeni predvsem kot refleksijsko soočenje z zgolj nekaterimi drobci uprizoritve. Besedilo bo soočenje ravno zato, ker morda še nikoli prej ni bilo tako pomembno zavedanje mesta oziroma pozicije same gledalke/kritičarke/recenzentke, ki z namenom upravičene, argumentirane in »strokovne« podaje mnenja o specifičnem dogodku vstopa v gledališki prostor prvič po dolgi odsotnosti ter izločenosti iz same pozicije gledalstva, kot jo privzemamo ob recepciji živega – pozicije, ki v tokratnem »izrednem stanju« ni mogla biti nevtralna, ampak zelo osebna. 

Osrednja premisa uprizoritve Jubilej je zastavljena jasno in preprosto – protagonistki Dragana in Dragica s preigravanjem nacionalne simbolike ter spolnimi premestitvami poskušata kritično reflektirati, predvsem pa subvertirati osrednje mehanizme normativnega družbenega ustroja.

Osrednja premisa uprizoritve Jubilej je zastavljena jasno in preprosto – protagonistki Dragana in Dragica (Kravanja in Petković v ženski gorenjski narodni noši) s preigravanjem nacionalne simbolike ter spolnimi premestitvami poskušata kritično reflektirati, predvsem pa subvertirati osrednje mehanizme normativnega (patriarhalnega, heteroseksualnega, nacionalističnega ipd.) družbenega ustroja. Zgodba o takšnih in drugačnih binarnostih, hegemoniji belega moškega, igrah moči, družbeni marginalnosti in vsesplošni identitetni »drugosti« je stara, ob porastu instantnega političnega psevdoaktivizma geselskih floskul socialnih omrežij in drugih izrazito amerikaniziranih ter tržno zastavljenih oblik družbene participacije in javnega diskurza pa žal postaja vedno bolj izpraznjena, nereflektirana in, kar je huje, prežvečena. Grozi ji, da se kot sprva pomembna politična in intelektualna pozicija zreducira na trend, popularen refren, ki ga publiki enakega političnega pola preigravamo v neskončnost, dokler se ne izvotli in ga v naveličanosti ter iskanju novih miselnih stimulacij ne zavržemo. Prav tako tudi uporaba narodne noše in drugih oblik nacionalne simbolike ni zares novo odkritje, saj je že nekaj časa eden izmed priljubljenejših vizualnih označevalcev specifične izjavljalne pozicije umetnikov znotraj slovenskega kulturnega prostora. Pa vendar je ob vsem tem vedno znova naša oziroma gledalčeva dolžnost zastavitev ključnih vprašanj: »Na kakšen način je bilo nekaj povedano? S kakšnimi strategijami in v kakšnem mediju? Zakaj ravno ta način in ne kateri drugi?«

Ravno v tem kontekstu lahko predstavo Jubilej razumemo kot zmago gledališča ali uprizoritvenih umetnosti oziroma umetnosti nasploh. Ko se javna razprava ter prostor političnega vedno bolj reducirata na (twitterski) spektakel, pomembni ter kompleksni družbeni problemi pa na banalne fraze, ob katerih slej ko prej zavijemo z očmi, pa čeprav jih v samem temelju načelno podpiramo, nam različne taktike uprizarjanja z drugačnimi pristopi ter artikulacijami dejansko omogočajo razvijanje javnega prizorišča diskusije in refleksije, ki mu ne grozi cinična odvrnitev od vsebinske izpraznjenosti njegovega (političnega) programa. Tako se tudi Jubileju ravno zaradi forme in dobro premišljenih uprizoritvenih strategij, ki gradijo na detajlih ter na inteligentnem, subtilnem pristopanju do sicer široko zasnovanega pojmovnega polja, uspe uspešno izviti iz potencialnega primeža bodisi moralne policije bodisi ostajanja na ravni banalnih, površnih floskul. Povzeto drugače: ko odpovedo besede, očitno lahko spregovori le še gledališče.

Če je gledališče vedno politično in uprizoritev vedno tudi (politična) izjava, je osrednja strategija izjavljalne pozicije Jubileja ravno odsotnost govora.

Tovrstna diagnoza današnjega stanja in povzemanje same predstave sta seveda nujno posplošujoča, vendar pa omenjena izpeljava dobi veliko bolj konkretno ter smiselno mesto v osvetljevanju zelo dobro zastavljenega obravnavanja problematike nacionalne identitete in izključevalne funkcije tradicionalnih simbolov, ritualov ter retorike skozi vpenjanje izbranih rekvizitov »slovenstva« (poleg noš tudi slovenski avtohtoni mah, trakovi z barvami slovenske zastave itd.) v sfero govora in zvoka. Če je gledališče vedno politično in uprizoritev vedno tudi (politična) izjava, je osrednja strategija izjavljalne pozicije Jubileja ravno odsotnost govora. Namesto njega na tem mestu začne vznikati raziskovanje drugačne, razširjene zvočnosti – protagonistk, objektov ter gibanja protokolarnih ceremonialnih ritualov. Koreografija stalnih pomenskih premeščanj specifičnih rekvizitov ali zastavljenih prizorov – poplesavanja dveh gorenjskih ženic, uporabe smučarskih palic kot opore mažoretni koreografiji, ki se hitro prelevi v vojaško gibanje ostrega marširanja, tako kot se v filmu Cabaret skupina Tiller Girls iz koketnih kabarejskih plesalk kar naenkrat spremeni v nacistične vojake – inteligentno zastavlja ambivalentno pozicijo izbranega označevalnega koda, hkrati pa z njegovim razširjanjem v polje zvoka začne subtilno vzpostavljati konkretne odnose med izvajalcema ter predmeti, ki jih uporabljata. Ozvočenost nekaterih predmetov in ritem koreografije, s katerim začneta graditi zvočne teksture, razširjata narativno dogajanje znotraj gledališkega prostora, hkrati pa zastavljata dvoumno pozicijo same zvočnosti/glasu znotraj odnosa med telesom ter označevanjem. Tudi na točki, ko bi Dragana in Dragica namreč končno le lahko spregovorili ter se umestili v politični prostor logosa, intelegibilnega glasu ter govora, ki ga navadno povezujemo s kriteriji človeškega, normativnega, zakonitega, univerzalnega – v prizoru »državnega« (na)govora ljudstvu/publiki – govor umanjka; namesto njiju v mikrofon spregovori obleka. Šumenje, mečkanje, gibanje gorenjske narodne noše tako obleko vzpostavi ne več kot rekvizitno sredstvo ali zgolj premišljeno likovno podobo predstave, marveč kot pomembno (zvočno) telo, ki zdaj funkcionira na ravni relevantnega in utemeljenega materialnega podaljška performerjev ter njune politike izjavljanja; hkrati pa se z razširitvijo pomena interpelacije, nagovora, zamaje tudi pozicija samega interpeliranega občinstva.

Skupaj s postopnim umikanjem objektov z odra skozi celotno predstavo tudi noši Dragane in Dragice zaobjameta prostor nasičenosti simbolike družbenega, iz katerega se v zadnjem delu predstave začneta postopno slačiti ter s tem osvobajati.

Poleg osrednjega nacionalnega označevalca, nosilca kvirovske identitete, razširitve uprizoritvenih vlog ter materialnosti gledališke predstave, pa gorenjska noša zavzame še eno pomembno funkcijo v izgrajevanju trdnega dramaturškega loka, ki gledalca iz začetne razprtosti humorja, bučnosti in igrivosti počasi ter neopazno umirja in posrka v vedno bolj majhen, zaprt, tih prostor intime ter nežnosti. Skupaj s postopnim umikanjem objektov z odra skozi celotno predstavo tudi noši Dragane in Dragice zaobjameta prostor nasičenosti simbolike družbenega, iz katerega se v zadnjem delu predstave začneta postopno slačiti ter s tem osvobajati. Skozi gladko tranzicijo uprizoritvene poetike v upočasnjeni tempo odstiranja »plašča ideologije« ju ravno izvijanje iz narodne noše počasi počasi zbližuje ter omogoča vedno trdnejše prepletanje v objem raziskovanja lastne intime in zavetja; pripenjanje večplastnosti pomenov na obleko, njeno gibanje, zvočnost in sam akt slačenja pa predstavi omogoči ritmično grajenje zaključene celote.

Jubilej se tako na inteligenten način od preigravanja javnega prostora, znakov ter ceremonialov do humornega spopadanja z normativnimi okviri spola in tradicije prelevi v poetično odkrivanje nežnosti in bližine kot temeljno političnega odgovora na trenutno stanje.

Jubilej se tako na inteligenten način od preigravanja javnega prostora, znakov ter ceremonialov do humornega spopadanja z normativnimi okviri spola in tradicije prelevi v poetično odkrivanje nežnosti in bližine kot temeljno političnega odgovora na trenutno stanje. Pogled na objem Dragane in Dragice pa je tistega večera, ko je deset gledalk ob primerni medsebojni razdalji prvič po mesecih lahko vsaj delno ponovno izkusilo vlogo občinstva, ravno z uporabo vseh sredstev, ki jih omogoča gledališče – pridušeno svetlobo v postopnem ugašanju, subtilno glasbeno podlago, napetostjo, ki jo je predstava uspela držati, in umirjenostjo konca, v katero nas je postopno pripeljala – postal ganljiv.

EVA SMREKAR
je filozofinja in umetnostna zgodovinarka. V svojem praktičnem in teoretskem delu pa se ukvarja predvsem s transmedijsko umetnostjo, gledališčem in opero. 

---

JUBILEJ
Koncept, režija, koreografija in scenografija: En drag ansambel (Rok Kravanja, Daniel Petković, Urban Belina in Ajda Tomazin)
Dramaturgija: Urban Belina in Jasmina Založnik
Nastopata: Rok Kravanja in Daniel Petković
Oblikovanje zvoka: Amolab (Evano, The Humble Bee)
Tehnično vodenje: Grega Mohorčič, Brina Ivanetič (Gledališče Glej) in Andrej Firm (Moment)
Tehnična podpora: Simon Bezek in Žan Rantaša
Fotografija: Ajda Tomazin, Ivian Kan Mujezinović in Borut Bučinel
Oblikovanje maske za promocijske fotografije: Tina Prpar
Dokumentarni video: Borut Bučinel
Oblikovanje zvoka pri dokumentarnem videu: Ajda Tomazin
Oblikovanje plakatov in gledališkega lista: Mina Fina in Ivian Kan Mujezinović / Grupa Ee
Urednica gledališkega lista: Tery Žeželj
Odnosi z javnostmi: Tjaša Pureber (Gledališče Glej) in Maša Stošič (Moment)
Producentki: Anja Pirnat (Gledališče Glej) in Nika Bezeljak (Moment)
Partnerji: Gledališče Glej in Moment v sodelovanju z zavodom Odprti predali
Sofinancerji: Ministrstvo za kulturo, Mestna občina Ljubljana in Mestna občina Maribor
Zahvala: Daji in Radu Kravanja, Lutkovnemu gledališču Ljubljana in Andreji Kovač

Opombe bralcev (0)