Neodvisni

Tančica čez težo zgodovine

Nova avtorica na Neodvisnih si je ogledala predstavo Pride konj v bar režiserja Ivana Planinića v Mini teatru. Predstava jo je spodbudila k razmisleku o humorju, posebej še o specifičnem tipu, t.i. »židovskemu humorju«, ki je izrazito samonanašalna oblika črnega humorja. Zaradi obešenjaškosti se zato »izključenim« smeh zatakne v grlu. A avtorica sklene: »Čeprav je venomer problematično pisati o tuji kulturi, sploh pa z ozirom nanjo izpeljevati zaključke o njeni naravi, lahko trdimo, da lahko v specifični obliki židovskega humorja prepoznavamo emancipatorično vrednost za njene tvorce.«

Foto: Tajda Lipicer

V zbijanju šal na svoj račun se Bergsonova teza, da se komičnost začne tam, kjer nehamo čustvovati, vsakič znova izkaže za točno. Humor v tem primeru pridobi emancipatorično vrednost, saj subjekt premakne iz (dobesedne ali navidezne) vloge žrtve v opolnomočeno pozicijo z možnostjo obvladovanja bodisi svoje karakterne ali telesne hibe bodisi družbene ali politične krize, nad katero sicer nima moči. Humor osvobaja, distancira, spodnaša zatiralno moč ter subjektu omogoča samoreflektiranje in samovrednotenje. Smeh, ki ga izzove humor kot reakcijo nase, pa navadno težko sprejmemo skupaj z občo tragiko, čeprav zahodni svet pozna samostojno obliko tovrstnega humorja – to je črni humor –, ki mu je pogosto pripisana nespoštljivost do te iste obče tragike, naj bodo to marginalizirane skupine, rasizem ali holokavst.

Ker je kolektivna zavest zahodnega sveta od začetka druge polovice 20. stoletja dalje najbolj zaznamovana prav s skrbjo, da se holokavst ne bi ponovil, nas ob ogledu predstave Pride konj v bar, ki je nastala po istoimenskem romanu izraelskega pisca Davida Grossmana, občutki nelagodja ter zadržanosti prav radi obdajajo.

Pri uprizoritvi Pride konj v bar gre za obnovi podoben prenos istoimenskega romana na oder, upodobljen v formatu stand-up večera, ki spominja na nekakšen satirični kabaret, v katerem stand-up komik Dovale Grinštajn otvori dogodek z zbijanjem grobih, obešenjaških šal na račun tako sebe kot tudi občinstva.

Pri uprizoritvi gre za obnovi podoben prenos romana na oder, upodobljen v formatu stand-up večera, ki spominja na nekakšen satirični kabaret, v katerem stand-up komik Dovale Grinštajn otvori dogodek z zbijanjem grobih, obešenjaških šal na račun tako sebe kot tudi občinstva. A njegova sicer esktremizirana, skorajda groteskna komika v sebi skriva tragičnost, humor pa je le tančica, pod katero se skrivajo zaprašeni spomini iz otroštva ter sicer odrasli Grinštajn, ki je še vedno le majčken, ranljiv otrok v velikem svetu, katerega še sam ne razume popolnoma. Preobrat, ki smo mu priča, izzove Grinštajnov stari znanec, kolega, s katerim sta skupaj še kot otroka obiskovala inštrukcije matematike. Prijatelj iz otroštva, sedaj sodnik, uteleša nekakšnega mefistovskega zapeljivca, ki z Grinštajnovimi obešenjaškimi šalami ni zadovoljen, Grinštajnova želja po ugajanju pa ga pripelje do razkritja svoje ranljivosti.

Uprizoritev ostaja precej zaprta v okvire literarne predloge in v režijskem smislu razen peščice poetičnih prizorov ne prinaša ničesar svežega. Stilsko je izoblikovana v minimalistični maniri; igralni prostor sestavljajo praktikabli, ki navidezno ločujejo imaginarni oder stand-up komika, na drugi strani pa prostor publike. Frontalna postavitev prinaša možnost simultanega dogajanja, med dvema prostoroma se sprva vzpostavlja navidezen, nato pa tudi konkreten most. Na točki Grinštajnovega preobrata lahko ta dva prostora ter most med njima razumemo kot vez med Grinštajnom na eni strani ter njegovo preteklostjo na drugi (preteklost v tem primeru uteleša kolega-prijatelj iz otroštva), Grinštajn pa med tema dvema skrajnostma lovi ravnotežje.

Vic se glasi nekako takole: pride konj v bar in natakar mu reče: »Pazi, kje hodiš, zjutraj smo položili črno-bele ploščice!«

V celotni uprizoritvi se skriva prizor, ki pojasnjuje naslov in zavit v komično metaforiko služi modelu razbiranja celotne vsebine uprizoritve ter Grinštajnovega emotivnega aparata. Dovale z nizanjem šal pride do vica o konju, ki je prišel v bar. Vic se glasi nekako takole: pride konj v bar in natakar mu reče: »Pazi, kje hodiš, zjutraj smo položili črno-bele ploščice!« Vic, povedan v podobni obešenjaški maniri kot velika večina njih, v uprizoritvi zaseda posebno mesto in bi mu z uprizoritvenega vidika lahko ustvarjalci namenili nekoliko več pozornosti. Omenjeni vic skriva v sebi preneseno podobo Grinštajna kot dediča skupnosti s težko zgodovinsko prtljago. »Elephant in the room« se prelevi v konja, ki je postavljen v sebi nenaraven prostor. Naenkrat pazi na vsak svoj korak, da se po šahovnici družbeno-političnih protislovij in krivic ne bi premaknil na napačno polje.

Pri »židovskem humorju« gre za specifično žanrsko usmeritev, neke vrste ekstremizirano obliko črnega humorja.

Da se humor pojavlja kot tančica nad težo zgodovine, lahko v primeru Grinštajna opazujemo na ravni posameznika, ki pa polje individualnega prerašča in se odraža kot ena poglavitnih značilnosti t. i. judovskega oziroma židovskega humorja,1 Uporaba besede »židovsko« v navezavi na tip humorja pritiče avtoironičnemu in mračnjaškemu značaju tega tipa humorja. pri katerem gre za neke vrste ekstremizirano obliko črnega humorja. Pri poimenovanju slednjega pa velja omeniti, da oznaka ni etnično, veroizpovedno ali geografsko vezana, ampak prerašča v specifično žanrsko usmeritev. Ker je kolektivna zavest njegovih tvorcev oprtana s težko in specifično zgodovinsko prtljago, je tudi mesto tovrstnega humorja specifično in zato pogosto težko prevedljivo zahodni/evropski publiki. V igri so namreč veroizpovedne, etnične in geografske problematike, a hkrati mnogo več od naštetega.

Čeprav nas navdaja z mešanimi občutki, je židovski humor zanimiv predmet obravnave, sploh v kontekstu letošnje ter nekaterih preteklih gledaliških sezon, v katerih se je zvrstilo občutno večje število tako izraelskih dramatikov kot ustvarjalcev samih uprizoritev v primerjavi s preteklimi leti. Tako je bil na primer večkrat uprizorjen izraelski pesnik in dramatik Hanoh Levin (Življenje kot delo, Rekviem, Zimska poroka v MGL ter Jakiš in Pupče v SNG Nova Gorica v režiji izraelskega režiserja Yonatana Esterkina, ki je tudi režiser dveh monodram – Judovskega psa Asherja Kravitza v Mini teatru ter Večnega otroka Nave Semel v SLG Celje).

Humor, ki bi ga navadno slišali iz kakšne beznice, ki pa ga zaradi pogostih aluzij na holokavst, koncentracijska taborišča ali genocid doživljamo z zadržki, saj nismo prepričani, ali je reakcija s smehom nanj sploh dovoljena v moralnem smislu besede.

Na prvi pogled je židovski humor grob, porogljiv, obešenjaški, pogosto tako ekstremiziran, da prestopa že na polje (neprebavljive) groteske. Humor, ki v svoji absurdnosti spominja na jesihovski ali jarryjevski humor; sploh v poudarjanju telesnosti in norčevanju iz metafizike. Humor, ki bi ga navadno slišali iz kakšne beznice, ki pa ga zaradi pogostih aluzij na holokavst, koncentracijska taborišča ali genocid doživljamo z zadržki, saj nismo prepričani, ali je reakcija s smehom nanj sploh dovoljena v moralnem smislu besede. Pod povrhnjico porogljivosti pa je to občutno intelektualiziran, večslojen in mestoma tudi filozofsko podkrepljen humor; v vsej grotesknosti se na primer Grossman sprašuje o družini, odraščanju, o bivanju človeka ter o njegovem odnosu do življenja in smrti. Prav tako se Levin onkraj posmehljivosti telesnim hibam sprašuje o človeški grdoti, o smiselnosti nadaljevanja človeškega rodu (oboje v Jakiš in Pupče), hkrati pa ironizira življenjske rituale, kot sta pogreb in poroka (Zimska poroka).

Ob vsej kompleksnosti, ki jo premore židovski humor, ne moremo mimo vprašanja, kako ta učinkuje na nas. Bergson ugotavlja, da je humor vedno pogojen z neke vrste strinjanjem, s soglašanjem z drugimi smejalci ter z našo pripadnostjo tej skupini. Iz tega Todd McGowan v besedilu Ovire na poti kritične komedije izpeljuje, da je komedija nujno nekaj družbenega, saj se nihče ne smeje sam (kar je tudi temeljna ovira na poti do njene kritičnosti), in iz tega sledi, da je komedija nujno izključujoča. Slednje lahko zaznamo prav na primeru učinkovanja židovskega humorja na publiko države, v kateri je judovska skupnost še vedno potisnjena na stran družbene margine. Da ima židovski humor posebno mesto, sledi iz McGowanove razdelitve komedije na subverzivno ter konzervativno, klasifikacija pa je odvisna od tega, kdo je postavljen na pozicijo objekta in kdo na pozicijo subjekta, oziroma od odnosa med virom in tarčo. Komedija lahko tako avtoriteto spodkopava ali pa jo krepi in zato po McGowanovu nima nobenega političnega predznaka.

Ker ima židovski humor judovski vir in judovsko tarčo, je po eni strani lahko izključujoč (a ne dokončno), po drugi strani pa zaradi samonanašalnosti za razliko od ostalega humorja vir ne graja nikogar drugega kot le samega sebe

Kakorkoli pogledamo, smo vajeni komedije, kjer je med virom in tarčo vzpostavljena hierarhija, pogosto vezana na družbeno ali ekonomsko razslojenost. Šale na račun avtoritete tako združujejo podrejene, šibkejše ali družbeno margino, medtem ko si figura avtoritete utrjuje svojo pozicijo z zbijanjem šal na račun margine. Pri židovskem humorju tovrstnega vzpostavljanja hierarhije med tarčo in virom ni. Pri židovskih vicih sta subjekt in objekt enaka; vir in tarča sovpadata, kar deluje (1.) nenavadno, sploh na ciljno publiko, ki je vajena komedije kot oblike družbene graje, in (2.) inherentno izključujoče, saj že zaradi sestave družbe v našem prostoru ni vzpostavljenih pogojev za identifikacijo, smejemo pa se vedno z v tistem trenutku sebi podobnimi. Ker ima židovski humor judovski vir in judovsko tarčo, je po eni strani lahko izključujoč (a ne dokončno), po drugi strani pa zaradi samonanašalnosti za razliko od ostalega humorja vir ne graja nikogar drugega kot le samega sebe — vir vica ne pometa pred nobenim drugim kot le pred lastnim pragom.

Čeprav je venomer problematično pisati o tuji kulturi, sploh pa z ozirom nanjo izpeljevati zaključke o njeni naravi, lahko trdimo, da lahko v specifični obliki židovskega humorja prepoznavamo emancipatorično vrednost za njene tvorce. Predpostavko, da se komičnost začne tam, kjer nehamo čustvovati, lahko povezujemo s predpostavko, da je humor venomer oblika družbene graje (čeprav gre pri humorju ter komičnosti za dve različni zadevi), iz česar je mogoče izpeljati, da gre v primeru židovskega humorja za obliko distanciranja njegovih tvorcev od obče tragike skupnosti ter obenem implicitno obliko graje povzročiteljev te iste obče tragike.

TAJDA LIPICER
je študentka dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT. Piše za različne platforme, kot so Koridor, Kriterij, Radio Študent, se udeležuje Male šole kritike pod mentorstvom Zale Dobovšek ter sodeluje kot sourednica revije sodobnih gledaliških in filmskih ustvarjalcev Adept.


DAVID GROSSMAN: PRIDE KONJ V BAR
Režiser, dramatizacija teksta in oblikovanje prostora: Ivan Planinić
Prevajalec: Klemen Jelinčič Boeta
Odrski gib, dramaturginja in asistentka režiserja:  Natalija Manojlović
Kostumografka: Slavica Janošević
Skladatelj: Nikša Marinović
Igrajo: Janja Majzelj / Olga Kacjan, Grega Zorc, Janez Starina, Janez Vlaj
Oblikovalec svetlobe: Ivan Planinić
Vodja tehnike: Matej Primec
Vodenje tona: David Cerar
Oblikovanje majice za lik DG: Dafne Jemeršič
Koprodukcija: Mini teater in Judovski kulturni center Ljubljana
Podpora: Veleposlaništvo Izraela
V sodelovanju z: Beletrino, zavodom za založniško dejavnost

Opombe avtorja

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.