Neodvisni

Baje bananini olupki ne sodijo v kompostzicijo. Včasih pa!

Prvi ključ do predstave je njen naslov. Avtorica prispevka skozi besedne igre razbira koncept »kompostzicije« plesne predstave Biološki odpadki Jurija Konjarja. Kljub temu, da njegovi številni kostumi in rekviziti niso dejansko biorazgradljivi, pa bere njegovo predstavo kot nalaganje in vrenje preteklih materialov in idej, ki so v živi situaciji padli na plodna tla in postali domala so-agensi, saj »solo v resnici ne obstaja«.

Avtorica Radharani Pernarčič

… splesniti, zblazneti, presna, preslica, presneto, presnoviti, snov, press, česnov, nov ples …

Nekako tako na vrtu odlagamo raznoraznosti na kompost. Malce potlačimo nakopičeno. In po hitrem postopku zapustimo prizorišče. Glavno dejanje in spremljevalni dogodki se navadno odvijejo za našim hrbtom. Ob rezultatu dolgotrajnejšega cmarjenja se morda nakremžimo, a si rečemo, da bo ‘dobro za zemljo’. Oziroma tisto, kar hočemo od nje. Toda, kaj če se enkrat nekdo osredotoči prav na ta neugledni kup in vse, kar vre v njem? Recimo, da se tokrat nad skritim življenjem »odvečne« snovi zamisli Jurij Konjar. Potem začne rasti njegova nova predstava Biološki odpadki. No, tako vznikne vsaj koncept – kajti veliko materiala se mu je pravzaprav nakopičilo že prej. In ker se konec koncev morata koncept in material spojiti v kompozicijo tudi vselej sproti, v živo.

Avtor je predeloval »stvari«, ki so nastale v različnih predhodnih procesih, obležale kot neuporabljen ostanek, balast – recimo, odložene v »kompostniku zavesti« –, a vendar ostajale z njim.

In kako se zadeve loti? Gledališki list že v uvodnih stavkih naznani, da gre za solo predstavo, »v kateri […] skozi šunder idej […] naniza in spari tiste elemente, ki so dovolj močni, da vztrajajo«. … Predvsem naniza. In kar se vztrajanja tiče, mi avtor po predstavi pojasni, da je predeloval »stvari« (ideje, gibalni material itd.), ki so nastale v različnih predhodnih procesih, obležale kot neuporabljen ostanek, balast – recimo, odložene v »kompostniku zavesti« –, a vendar ostajale z njim. Če se torej nekoliko hudomušno izrazim: Jurij zagrabi vile in se loti preobračanja plasti komposta – kar se vztrajno še drži konic, ko jih izvleče, postane del nove entitete … zgodbe, prostora. Ergo: reciklaža. Predelovanje ne- ali le delno predelanega. … Zdaj pa razumem.

Poznati ozadje Konjarjevega ustvarjalnega procesa, je v tem primeru precej ključno, saj še kako osmisli predstavo. Toliko bolje, če tudi pred ogledom. Brez tega si kot gledalec lahko še tako zatopljen v uprizoritveni niz, a se vendar ves čas po malem sprašuješ, kakšna je tu zares povezava z biološkimi odpadki (naslovom in konceptom). Ob kopici nenaravnih/nerazgradljivih materialov (kostumov in rekvizitov) ti namreč najprej spodleti asociacija-na-prvo-žogo, ob pričakovani, a nedočakani transformativnosti (gibalnega materiala in/ali dramaturškega loka) pa slednjič tudi kaka bolj temeljita povezava. Ko se koncept ne bere neposredno iz uprizoritve/stvaritve, bi navadno rekla, da je tu še kaj za premisliti. Tokrat pa se pravzaprav ravno s tem zgodi neka paradoksalna skladnost. Pomislimo: kar se odvija z ostanki v kompostu, se odvija stran od naših oči, ni nam na dlani in le, če začnemo zvedavo brskati po njem, se približamo, zavemo delujočih procesov »v ozadju«. Tako prav s to neočitno povezanostjo snovi predstava govori-koncept, ne le o-njem. Ali pa lahko vsaj tako vzamem. Čeprav tak interpretacijski zasuk verjetno ni bil Konjarjev ekspliciten namen, pa tudi slednje zanimivo sovpada s konceptom: je že tako, da ni vse v tem ekosistemu stvar človekovega namena, da človek pač ni omniagens, avtor vseh procesov, ampak le eden-izmed. Sproža in polaga v skupen prostor in okrog dvajsetih ovinkov dobiva nekako predelano nazaj. … No, pa smo tu: solo v resnici ne obstaja. Ne v performativni umetnosti, ne v življenju.

Ni vse v tem ekosistemu stvar človekovega namena, da človek pač ni omniagens, avtor vseh procesov, ampak le eden-izmed … Solo v resnici ne obstaja.

Na podoben način pa se lahko približam tudi tistemu nizanju. Struktura predstave dosledno teče v enakomernem ritmu: Konjar prizore začne-izvede-konča; gre do novega rekvizita/načrtovane lokacije na odru, izvede, konča. Enako se nizajo tudi glasbeni komadi najrazličnejših slogov, ki vstopajo in izstopajo časovno povsem »poravnano« s posameznimi akti. Prizore torej niza kot bi nalagal sloje na kompost-zicijo. Ker se gibalno in/ali dramaturško nič kaj dosti ne transformirajo, tiste presnove niti ne začutimo zares. Začutimo pa toliko bolj kopičenje. In to je akt, s katerim tvorimo kompost. Je način, s katerim se izreka koncept. Kdo pa pravi, da naj bi si ogledali že povsem fin humus, kot »zadnji stadij« razgradnje – morda pač gledamo njegovo nastajanje! Naj torej poskusim tudi s sledečo strukturo recenzije ponazoriti postopek nizanja slojev, v katerem se znajde raznorazna, bolj ali manj predelana snov.

Oder preči zmečkana zaslonka, nekakšen ščit za telo. Takoj hočeš ugledati podobo. Obraz? Uho? Krompir? Dokler je performer za njo, podoba živi po svoje. Ko se performer obrne, da ga zagledaš … no, vidiš pač performerja. Kako se skuša stlačiti noter, si oprtati odtrgano krilo, ugotoviti relacijo z rekvizitom. Načini iskanja. Na neki točki se iz krompirja dvigne črv. Kako malo terja, da človeški možgani prepoznajo obliko! Zgolj zaradi kolobarjastega klobučka, v katerem so tri žogice, nam javijo ‘črv’; zaradi drap barve in neravne površine, javijo ‘krompir’. Homo sapiensova lastnost – plod evolucije. Kot so tudi biološke vrste. Sodeč po glasbi, kikli iz vrečk in skoraj derviškem vrtenju, je naš črv verjetno neka perzijska sorta. In ko se črvički v zemlji takole sučejo, zemljo rahljajo. Ali pa: Jurij Konjar, ki v telesu rahlja Paxtonove spirale, da bi si ustvaril nov prostor in bi se še dalo kam dalje. … verjetno najbolj presnovljena plast komposta … Klobuček mu pomaga gib iniciirati iz temena, iz »tipalk« nad njim. Zato so npr. ameriški staroselci imeli dolge lase – »tipalke« za izostren kinestetični čut, ki pa so jim jih bebavi priseljenci ostrigli, ko so jih najeli za stezosledce, in tako zajebali natančno tisto, zaradi česar so jih najeli.

Kako malo terja, da človeški možgani prepoznajo obliko!

Čas, da dojamemo okvir te predstave. Performer ga privleče izza zaves, tako da se pojavi delno zunaj, delno pa znotraj njega. Sestav iz palic, ki se poljubno raztegujejo, hm. Očitno so še tako kvadratni okvir(j)i gibljivi, dinamično spreminjajo forme in namesto slike lahko vanje izobesimo tudi sebe. Ko nas okvir(j)i ne determinirajo, lahko postanejo soplesalci, sogovorci v skupni igri. Forma je le trik v procesu nenehnega preobražanja (sebe, relacije, prostora). Bodi trikotnik. Bodi zmaj. Stoj. Šotor. Nihaj. Rasti. Tako velik sem, kot je moj meta pogled. Naredil si bom kino, portal v preobrazbo. Privezujem ga – se pravi, jo: jadrnico. Ki jo dvignem v nebo in zaplešem pod njenim svodom. … plast komposta, ki je prostorsko še najbolj prerazporejen … se prostora zaveda…

Nato ples v gatah, ki se odvije praktično na mestu. V svetlobnem kvadratu na prednjem delu odra prostorskost izgine, odpotujemo v neko drugo obdobje, kjer se opazuje predvsem-in-zgolj-telo. Ples, ki se na enak način ponovi večkrat, bi lahko bil del katerekoli teme/koncepta. V tem smislu nekam obvisi v zraku, podobno kot zdaj pod stropom obešeni okvir. Ko se pojavi prvič, se z videom utripajočega srca, ki tudi obvisi na performerjevem zadihanem hrbtu, ta prizor vsaj »osmisli za nazaj«. Post festum vpogled v utrip, v notranje dogajanje telesa. V preostalih tovrstnih prizorih ima osmislitev morda »daljši dobavni rok«. … nekateri elementi, ostanki na kompostu so pač iz trdovratne snovi in potrebujejo največ časa, da se razgradijo …

Tako kot smo si prej dodobra ogledali človeško, se sedaj lahko seznanimo še s kakim drugim tipom. Prihuli se vtis, da listam evolucijsko-kostumografski katalog možnih rešitev-dizajnov preprostejših bitij (črvov).

Preselimo se za levo zaveso. Tam v štartni poziciji že čaka nekam baletno oprijet kostum z všitimi povštrčki. Bunkeca so morda opikali tigrasti komarji. Ali pa si je pridelal buške, ko je stopil na olupek sicer bananalnih, a vendar relevantnih performativnih vprašanj: se preoblačiti na-ali-za odrom; normalno-ali-med-gibom; izvesti ta akt na odru samo enkrat ali ga ponoviti na obeh koncih prizora? Nemara nič od tega. Nemara se tako le izraža tisti del evolucije, ki poskrbi za najrazličnejše oblike teles. Tako kot smo si prej dodobra ogledali človeško, se sedaj lahko seznanimo še s kakim drugim tipom. Prihuli se vtis, da listam evolucijsko-kostumografski katalog možnih rešitev-dizajnov preprostejših bitij (črvov).

Po temeljitem pregledu ponudbe, bi brez kančka dvoma stavila na tistega s tremi srebrnimi kolobarji, ki se pojavi v enem izmed naslednjih prizorov. Ker ni le prezentativen, ampak podpira performerjev gib. V meni vznikne kinestetični spomin na nek moj podoben kostum in kako tak kostum sodeluje. Temu pravim učinkovit, ne le vizualen kostum, saj sproža tako specifično gibalnost kot asociacije. Ena od gledalk se tako npr. spomni na nekdanje glasbene stolpe, ki so lahko izmenično rotirali kar tri CD-je, in tudi v tem prepozna reciklažo. 

…. tako se v kompostu kopičijo ter v svojem času predelujejo lažje ali težje razgradljivi korenček, jabolko, video, suha trava, jajčna lupina, zlata folija, zdriz, ki je bil nekoč bučka, relevé, pol banane, detelja, detajl, zajčji drekci, napet mišični tonus, rezanci iz župe, kost za glodat …

RADHARANI PERNARČIČ
je ustvarjalka na področju sodobnih uprizoritvenih umetnosti, plesna pedagoginja, pesnica in kulturna antropologinja.


BIOLOŠKI ODPADKI
Zasnova: Jurij Konjar
Vizualna podoba: Jurij Konjar, Jaka Šimenc, Katarina Kata Zalar
Kostumografija in predmeti v prostoru: Katarina Kata Zalar
Svetlobno oblikovanje: Jaka Šimenc
Režija, koreografija, performans: Jurij Konjar
Video: Jurij Konjar
Glasba: Bonga, Blaž Celarec, Giovanni Battista Pergolesi, Psarantonis
Producent: DUM Društvo Umetnikov
Izvršni producent: Jurij Konjar
Koprodukcija: Društvo za umetnost giba ZaTo, Zavod EN-KNAP
Projekt podpira: Mestna občina Ljubljana, oddelek za kulturo
Zahvala: Dragana Alfirevič, Mateja Bučar, Blaž Celarec, Zala Dobovšek, Vadim Fishkin, Tomaž Grom, Katja Legin, Jurij Torkar, Špela Trošt, Katerina Vlahbey. Super sodelavcema Kati in Jaki, za doprinos na vseh nivojih kreacije. DUM in Španskim borcem (s tehnično ekipo) za prostor in podporo.

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.