Neodvisni

Plesni gib in njegova podoba

V prispevku avtor primerja dve novi predstavi Vite Osojnik, Hombre masa in Začasno zadržana telesa, z njenim prvencem Nosila sem tuje otroke. Ugotavlja, da od obeh novih predstav prva bolj kot druga dosega po njegovem mnenju zelo učinkovito koreografinjino prepoznavno estetiko medtelesnih intenzitet ter zamazanih prehodov med gestami in gibi. Začasno zadržanim telesom to ne uspe povsem, saj predstava izhaja iz bolj kodificiranega gibalnega materiala španske koreografinje Blanche Arriete, ki je proces predstave začela, a zaradi korone predčasno zaključila.

Foto: Taddea Druscovich

Ko se je leta 2016 plesalka in koreografinja Vita Osojnik predstavila s svojim profesionalnim prvencem, predstavo Nosila sem tuje otroke (PTL), se je sodobnoplesno občinstvo srečalo z že oblikovano in samosvojo estetiko – Osojnik je namreč ustvarila brezhiben spoj plesa, glasbe, odrskih podob in atmosfer, ki so se vrtele okoli tematike ženskih družbenih vlog, pri čemer je avtorica sledila notranji logiki materiala in ga iz zunanje režijske pozicije intuitivno oblikovala v slike, ki so ostajale odprte za gledalčevo vlaganje in interpretacijo. Ključno pa je bilo, da je Osojnik isto globinsko strukturo proizvedla tudi kot izvajalka. Na obeh nivojih – režije predstave in izvajanja gibov – se je oblikovala ista logika pozornega opazovanja materiala, ki se poraja, in njegovega oblikovanja skozi poudarke in fokuse. Ker sta bili vlogi avtorice predstave in izvajalke tako tesno prešiti, nas je ob premierah predstav Hombre Masa špansko-baskovske kompanije Dantzaz in Začasno zadržana telesa v Plesnem Teatru Ljubljana zanimalo, do katere mere je koreografinji Viti Osojnik, ki je podpisana pod obe deli, uspelo logiko svojega prvenca prenesti na dve skupini mladih plesalcev.

Drhtenje telesne mase

Dinamike ne oblikujejo konflikti, pač pa so plesalci del iste človeške gmote, katere urejenost izhaja iz koreografije občasnih kopiranj in unisono momentov.

Ob pulzirajočem ritmu industrial glasbe Maje Osojnik gibanje devetih plesalk in plesalcev, oblečenih v sive vsakdanje obleke, napolni mali oder Plesnega teatra Ljubljana od stene do stene. Logika skupinskega početja vznikne iz nasprotja v glasbi med zamazano noisersko podlago in udarjajočim ritmom, ki se prevede v nasprotje med zamazano skupinsko intenziteto teles ter jasnimi podobami, ki tu in tam vznikajo iz telesne mase. V atmosferski topli luči se zapisujejo podobe, v katerih več teles dviguje posameznika v gesti upora. Dinamike ne oblikujejo konflikti, pač pa so plesalci del iste človeške gmote, katere urejenost izhaja iz koreografije občasnih kopiranj in unisono momentov – tako iste podobe vznikajo na različnih delih odra.

Čeprav so gibi očitno koreografirani, niso šteti na glasbo, pač pa se morajo plesalci podobno kot pri Cunninghamu gledati in slediti drug drugemu, da lahko eni skupni akciji sledi naslednja. Koreografske jasnosti ne razpršijo le vzporedne akcije malih skupin, ki se sestavljajo in razstavljajo, pač pa tudi medtelesni naboji, ki vznikajo iz gibajoče se mase. Gib natreniranih prešvicanih teles namreč izhaja iz tako imenovanega gibalnega centra – mišic torza in hrbta – ter se ne artikulira v povsem enake pozicije nog in rok pri vsakem plesalcu. Plesalci se včasih med izvajanjem dotikajo. Gibalni impulzi enega že takoj vplivajo na drugega in nazaj. V neposredni telesni bližini in hitrosti plesa se vključijo instinktivni registri telesa, ki niso pod jasno zavestno kontrolo. Plesalci s tem kljub natrenirani koreografiji dobijo določeno avtonomijo pri plesnem izvajanju, kako točno in kdaj izvesti določen gib. Vzpostavi se podobna produktivna napetost med materialnostjo telesnega izvajanja ter podobami in atmosferami, ki lebdijo na njej, kot pri predstavi Nosila sem tuje otroke. Če se je pri slednji telesna intenziteta porodila znotraj izvajanja posamezne plesalke iz preciznih hitrih sekvenc drobnih korakov in gestic, pa pri Hombre masa / Človek množice ta – skladno z imenom predstave – vznikne iz napetosti znotraj mase gibajočih se teles. Predstava naj bi namreč iskala navdih pri obravnavah psihologije množic, »množični človek« v naslovu pa izhaja iz dela Joséja Ortege y Gasseta Upor množic.

Tok skupine ni nujno harmoničen – telesni naboji trčijo drug ob drugega, migotajo, drhtijo, včasih zdrvijo v isto smer.

Drug prepoznaven zaščitni znak Vite Osojnik, ki ga lahko razberemo v predstavi, je zamazanost gest, znakov in gibov v njihovem prehajanju iz enega v drugo stanje, iz ene v drugo podobo. Hitremu gibanju telesne gmote recimo včasih sledi počasno sesedanje plesalk nazaj z usločenim hrbtom. Sredi predstave se izriše podoba plesalk v položaju kobre, ki s pogledom nadzorujejo ostale plesalce. Nenadoma se napetost med plesnimi telesi zgosti do te mere, da to lahko začutimo tudi gledalci v prvi vrsti, čemur sledi glasen krik celotne skupine. Tok skupine ni nujno harmoničen – telesni naboji trčijo drug ob drugega, migotajo, drhtijo, včasih zdrvijo v isto smer. Robovi podob in gibov ter prehodi med njimi so zabrisani, granularni, noiserski, kar daje celotni predstavi občutek video remixa – v poetični zanki namreč videno stalno napotuje na materialnost, iz katere se vzpostavlja.

Kot pri Nosila sem tuje otroke so tudi pri Hombre masa / Človek množice plasti predstave tesno prešite – gib obeh predstav je nastajal ob glasbi, prav tako je lučna podoba vpeta v koreografijo. Oblikovanje luči – Vite Osojnik in španske lučkarke Inme – ne vzpostavi enotnega prostora, pač pa se zarisuje v odnosih. Od zgoraj plesalce namreč obliva hladna svetloba družbenega nadzora, iz strani pa jih obseva topel žar, ki označuje kolektivnost. V sklepnem delu se luči hitro menjajo in s tem sledijo ritmu koreografije – telesa niso več v objektivnem, zunanjem prostoru, pač pa se ta oblikuje iz njihovega delovanja.

Vsebina postane koreografska metoda sama, saj družbena tematika predstave – skupina, ki podpre vsakega od posameznikov, ki jo tvorijo – sovpada s principom koreografskega dela.

S prepoznavnim stilom Vite Osojnik se Hombre masa / Človek množice oblikuje kot tok odrskih podob in atmosfer, ki vznikajo iz zvočnih, gibalnih in vidnih aspektov predstave, hkrati pa se neulovljivo migotanje medtelesnih nabojev vzpostavlja kot protipol tako nastali atmosferi. Vloge plesalcev in podobe drsijo preko gibajočih teles in se ne ustalijo v enoznačnih pomenih, pač pa oblikujejo tok sanjske logike izven linearnega časa. Razlog je tudi, da za razliko od Nosila sem tuje otroke, Hombre masa / Človek množice nima narativa ali pripovednega loka – navsezadnje gre za zgolj 20 minut dolgo predstavo, ki jo mladi plesalci skupine Dantzaz ponavadi izvedejo v večeru treh koreografij. Tako vsebina postane koreografska metoda sama, saj družbena tematika predstave – skupina, ki podpre vsakega od posameznikov, ki jo tvorijo – sovpada s principom koreografskega dela. S tem je naš pogled usmerjen proti toku izmenjave telesnih intenzitet med plesalci, proti ritmu vzdiha in izdiha, proti dogajanju, ki se vrši tu-in-zdaj pred nami.

Ekspresivne geste

Štiri plesalke v krem oblekah – tri v krilih, ena v hlačah – hodijo kot gruča po odru. Navznoter usmerjeno spiralno gibanje s sesedanjem in poudarjenimi gestami rok odcepi posameznico od skupine, medtem ko jo ostale brezizrazno gledajo med hojo ali na mestu. Vloge se zamenjajo in naslednje dekle odnese v plesno izražanje potlačenih čustev, nemo strmeči zbor pa označuje zakon družbe, ki to potlačitev veleva. Pridušene luči, elektronska glasba z godali ter urejene gmašne/nedeljske obleke nas popeljejo v srednjeevropski milje – navsezadnje predstava izhaja iz portretov zgodnjega dunajskega ekspresionista Egona Schieleja.

Kljub podobni estetiki, podobni strukturi predstave in prizorov kot pri Hombre masa je učinek Začasno zadržanih teles izrazito drugačen.

Kljub podobni estetiki, podobni strukturi predstave in prizorov kot pri Hombre masa / Človek množice je učinek Začasno zadržanih teles izrazito drugačen. Mehko izpeljani gibi ne sprožijo telesne intenzitete na ravni posamezne plesalke, prav tako se ta ne porodi v izmenjavi med gibajočo se posameznico in njenimi opazovalkami. Ker gibalni impulzi ne izhajajo iz telesnega centra, pač pa so bolj zavestno kontrolirani, se iz ekspresivnih gest in mimike obraza oblikuje znakovni kod, v katerem je gib podrejen izražanju notranjih čustvenih stanj. Brez brbotanja gibajoče materije kot protipola takšnemu vizualno-čustvenemu kodu, ta okoli sebe organizira plasti predstave in jih poenoti. Četudi je recimo glasba Matevža Kolenca s kombinacijo elektronskih ritmov in atmosfer žanrsko sorodna glasbi Maje Osojnik (Nosila sem tuje otroke in Hombre masa), dana struktura predstave poudari v njej prisotno melodijo godal, ki prevlada nad noiserskimi zvoki in še izdatno poudari čustveni izraz plesalk. Podobno tudi lučno oblikovanje Aljaža Zaletela – sicer sodelavca Vite Osojnik pri Nosila sem tuje otroke – ne deluje atmosfersko, pač pa je sploščeno na znak. Sklopa luči na sprednjem delu odra in na njegovem dnu oblikujeta jasno sliko, ki postane del vizualne kompozicije predstave.

Pečnikar oblikuje močno fizično-gibalno intenziteto, ki prebije sicer neprodorno površino četrte stene, v kateri so telesa štirih plesalk sploščena na videz, in čustveno ekspresijo ter s tem nakaže, da bi drugačna organizacija istega plesnega in vizualnega materiala bila možna.

V poenotenem kodu predstave, ki se v podreditvi avtonomnih teles čustvenemu izrazu in podobi bliža gledališkemu ali vsaj plesno-gledališkemu kodu, je kratek plesni solo Julije Pečnikar izjema, ki potrjuje pravilo. Plesalko smo opazili že v predstavi MEMEMEME Jana Rozmana, kjer je Pečnikar evforiji družbenih vlog, ki so naseljevale plesalce, zoperstavila v hrbtu zasidrano telesnost. Podobno tudi v solu znotraj Začasno zadržanih teles Pečnikar oblikuje močno fizično-gibalno intenziteto, ki prebije sicer neprodorno površino četrte stene, v kateri so telesa štirih plesalk sploščena na videz, in čustveno ekspresijo ter s tem nakaže, da bi drugačna organizacija istega plesnega in vizualnega materiala bila možna.

Da bi razumeli razliko med Hombre masa / Človek množice in Začasno zadržanimi telesi, si poglejmo produkcijski model, v katerem sta nastali obe deli. Znotraj sodelovanja plesne kompanije Dantzaz in Plesnega teatra Ljubljana je Vita Osojnik leta 2019 v Španiji ustvarila Hombre masa / Človek množice, naslednje leto pa naj bi ji sledila predstava španske koreografinje Blance Arriete s skupino slovenskih plesalcev. Zaradi koronskih razmer je kreativni proces potekal preko spletnih konferenc, brez neposrednega stika tudi med samimi plesalci. Ko je dva tedna pred premiero koreografinja zapustila projekt, je do tedaj nastali material Vita Osojnik kot asistentka koreografije uredila v predstavo Začasno poravnana telesa, ki je bila kot spletni prenos v živo predstavljena decembra 2020. Iz želje plesalcev ter PTL-ja, da bi nedokončani ustvarjalni proces nadaljevali in poglobili, je pod kreativnim vodstvom Vite Osojnik nastala predstava Začasno zadržana telesa, ki je izšla iz nastavkov svoje predhodnice.

Iz posnetka Začasno poravnanih teles se izrišejo osnovne koordinate njene naslednice – dve skupini treh plesalcev hodita po prostoru, iz vsake se izloči posameznik in izvede po Egonu Schieleju navdahnjene kretnje. Kot smo iz tega in drugih na spletu dostopnih posnetkov lahko razbrali gibalni vokabular Blance Arriete, ta izhaja iz togo postavljene modernistične tehnike, ki se skuša približati vsakdanjim gibom, rezultat pa so ostre, pravokotne geste rok in glave, ki naj bi izražale psihološka stanja. Gib niti ne izhaja iz gibalnih impulzov niti ne uporablja težnosti, pač pa so gibi nošeni – so torej zavestno kontrolirane forme, ki mehanično prehajajo iz ene pozicije v drugo. Občutek imamo, da smo z zravnano držo zaklenjenih ramen in vratu še vedno v metafizični dediščini baleta, kjer um nadzoruje vsak drobni mišični premik – kar je v kontrastu s Hombre masa / Človek množice, kjer so gibalni impulzi namenoma izvedeni tako, da končna oblika ni povsem določena. Nasprotje med konceptualnimi izhodišči med obema koreografinjama na ravni razumevanja plesnega telesa in giba, lahko pojasni upornost podedovanega materiala, ki Viti Osojnik ni dopustil na polno razviti njene koreografske metode.

V Začasno zadržanih telesih je Osojnik uspela razviti svojo prepoznavno estetiko zamazanih prehodov med gestami in gibalnimi sekvencami, vendar rigidnemu jedru Arrietinega modernega plesa ni uspela vcepiti telesnih ali medtelesnih intenzitet.

Vita Osojnik je sicer mehanične rotacije telesnih pozicij Začasno poravnanih teles zmehčala in razvila v spiralno sesedajoče se fluidno gibanje. Prav tako je v Začasno zadržanih telesih uspela razviti svojo prepoznavno estetiko zamazanih prehodov med gestami in gibalnimi sekvencami, vendar rigidnemu jedru Arrietinega modernega plesa ni uspela vcepiti telesnih ali medtelesnih intenzitet, ki bi plesni materiji podale določeno avtonomnost in jo vsaj delno izmaknile podrejenosti racionalni kontroli ali čustvenemu izrazu. Ne Arriete ne Osojnik ni uspelo zaporedja gibalnih sekvenc oblikovati v jasno dramaturško nit oziroma razvidno logiko sosledja prizorov, kar je pri štiridesetminutni predstavi bolj problematično kot pri pol krajši Hombre masa / Človek množice. Končni učinek je predstava z enovitostjo čustvenega izraza, podobe, giba in mimike, iz katere veje vseprevajoča atmosfera potlačenih travm in v kateri je avtonomija plesnega telesa podrejena čustvenemu plesno-gledališkemu kodu. Hkrati pa po pričevanjih ta enovitost izraznih plasti predstave to naredi lažje dostopno tistim gledalcem, ki jih sicer zoperstavljenost izraznih sredstev v predstavah Vite Osojnik in nje izhajajoča odprta razpršena materialnost, ki je ni moč zreducirati na enoten smisel, zmede. Spet drugi pa pri Hombre masa / Človek množice radovedno zremo v razprto materijo, ki se kot pri Nosila sem svoje otroke izmika kontroli koreografinje ali plesalcev ter se s tem ponudi kot samosvoja entiteta, pred katero smo si gledalci in ustvarjalci enaki, ko vlagamo trud v razbiranje pomenov in podob, ki se iz nje porajajo. 

Tako se vrnemo k začetnemu vprašanju, namreč katere sestavine so ključne za koreografski podpis Vite Osojnik? Iz dane analize sklepamo, da je za produktivno opozicijo med materialno-gibalno podstatjo predstave in nad njo lebdečimi podobami, atmosferami in pomeni potrebno fizično zahtevno izvajanje, ki s hitrostjo, medsebojno bližino ali kakšno tretjo metodo plesalce pripelje do roba njihove zavestne kontrole, od koder se lahko razpre horizontalno oblikovano polje pulzirajoče prešvicane materije.

SAMO OLEAMI
je pisec in ustvarjalec na področju scenskih umetnosti.


VITA OSOJNIK: HOMBRE MASA / ČLOVEK MNOŽICE
Koncept in koreografija: VITA OSOJNIK
Soustvarjanje in ples: DANTZAZ: PAULINE BONNAT, ARAUTZ LASA, SAIOA BELARRA, JULIA UGARTE, ALICIA CAYROU, AITOR JIMENEZ, XIAN MARTINEZ, BEÑAT URRUTIA, DIEGO URDANGARIN, JULEN RODRIGUEZ
Avtorska glasba: MAJA OSOJNIK
Oblikovanje svetlobe: VITA OSOJNIK, INMA
Kostumi: NAHIA SALABERRIA
Soprodukcija: DANTZAZ, PLESNI TEATER LJUBLJANA
Podpora: ETXEPARE INSTITUTUA, BKA, ACCIÓN CULTURAL ESPAÑOLA (AC/E), ŠPANSKA AMBASADA

VITA OSOJNIK: ZAČASNO ZADRŽANA TELESA
Koncept, koreografija in kostumi: VITA OSOJNIK
Soustvarjanje in ples: ALJA BRANC, LARA MATEA IVANČIČ, EMA KRIŽIČ, JULIJA PEČNIKAR
Avtorska glasba: MATEVŽ KOLENC
Oblikovanje svetlobe: ALJAŽ ZALETEL
Kreativna producentka: KATJA SOMRAK
Produkcija: PLESNI TEATER LJUBLJANA

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.