Mojster in/je stroj

Nojzersko-cirkuški performans Tjaža Juvana Noister je avtorici ponudil material za refleksijo odnosa med človekom in strojem, in trenutkov, ko se njuna meja zabrisuje. Performer se porodi iz kupa zvočnikov, ki se zvočno odzivajo na njegove dotike do te mere, da ni več jasno ali »Juvan raziskuje zvok ali zvok raziskuje njega.« Ta bližina s strojem je lahko nedomačna, a če jo presežemo, ugotovimo, da je tudi do Frenkensteina, ki je ranljivo bitje, mogoče razviti nekakšen, celo empatičen odnos.

Noister je mojster, ki pokopan pod črne kvadre zvočniških objektov v dvorani Stare mestne elektrarne občinstvo posede v krog. Že na začetku predstave premagan od zvočne pošasti, se Tjaž Juvan vendarle osvobodi primeža zvočnikov in z njimi vzpostavi dialog. Predmeti, na videz neurejeno razporejeni znotraj objema gledalcev, pod Juvanovimi eksperimentalnimi podvigi oživijo, napolnjeni z nojzersko zvočno esenco. Noister je trčeni znanstvenik, ki nesmiselne objekte sestavi v monstruozen subjekt.

Noister je trčeni znanstvenik, ki nesmiselne objekte sestavi v monstruozen subjekt.

Ko pomislim na pošasti, brezizhodno navdahnjena z vtisi letošnjega poletja, razmišljam o oprijemljivih in tistih brez fizične oblike. Če spraskam površinske emocionalne monstruoznosti, se prebijem do težjih anksioznosti, depresij, čisto na koncu, v najmračnejši temi pa najbrž čemi strahovit strah pred smrtjo. Okej, nič pretresljivega, vse zelo povprečno človeško. Pa pustim, da mi misel uide na otroške strahove, temo, podposteljne namišljenosti, nečloveškosti, in na koncu še na bolj oprijemljive pošasti, na kurente, na parklje, na te čuvaje otroške pridnosti. V krogu neke poletne delavnice beseda pošastnosti prispe do dr. Frankensteina Mary Shelley in do njegove monstruozne kreacije. Fascinantno, kako je v mojem spominu ta strašanski oger označen za nekaj ogabnega, neprijetnega, ubijalskega, zlobnega. A zgolj ena popoldanska delavnica (pod vodstvom Federica Protta in Lise Deml), samo eno ponovno branje izbranih odstavkov popolnoma spremeni moj pogled na Frankensteinovo pošast. Spoznam agonije, strahove in bolečine tega nesrečnega brezimnega nestvora, njegovo ranljivost – če mu ravno ljudje ne bi zadajali vseh njegovih bolečin, bi lahko dejala, da spoznam njegovo človeškost.

Odnos med človekom in strojem ponavadi namreč zraste na podlagi razlik, Tjaž Juvan pa se v sodobni cirkuški (mono)predstavi raje kot z razlikami ukvarja s podobnostmi.

Dr. Frankenstein in njegova pošast sta gotovo eden najbolj poznanih (pop)kulturnih dvojcev človeka stroja. Ker gre za duet protagonistov, seveda operiramo še z mnogimi binarnostmi (denimo človek vs. narava, človek vs. nečlovek …), ampak kot najpopularnejši konflikt znanstvene fantastike nas v tokratni refleksiji najbolj zanima nasprotje človeka proti stroju. V konvencionalni zgodbi človeške iznajdljivosti proti moči tehnologije dr. Frankenstein najprej ustvari svoj stroj, svoje – v ideji – popolno bitje, nato pa se zave njegove monstruoznosti in ga poizkuša premagati. Skozi empatična očala lahko izbrana dejanja obeh analiziramo kot opremljena s pozitivno motivacijo, strahovi pa jasno utemeljujejo tista negativna. Obstaja torej neka specifična sposobnost razumevanja večplastnosti človeške izkušnje in človekovih dejanj. Obstaja tudi zmožnost občutenja empatije do stroja, seveda pod pogojem, da stroj personificiramo, mu nadenemo človeške lastnosti bodisi v vsebini (čustva) bodisi v formi (telo).

In morda je ravno to najboljša vstopna točka za predstavo Noister: Val³, ki je bila premierno
odigrana v sklopu festivala Klovnbuf konec letošnjega julija. Odnos med človekom in strojem ponavadi namreč zraste na podlagi razlik, Tjaž Juvan pa se v sodobni cirkuški (mono)predstavi raje kot z razlikami ukvarja s podobnostmi. S podobnostmi gradi kompleksno preproste odnose med človekom in strojem in objektom in zvokom in prostorom v vseh njihovih permutacijah. Četudi torej na festivalu sodobnega cirkusa, posedeni v cirkuškem krogu s cirkusantom v središču, Noister ni »zgolj« cirkus, je ples in muzika in nekaj vmes in včasih nič od tega. Je ritem z ritmičnimi prekinitvami, cirkus s cirkuškimi vložki, dance party gumitvist, noise tetris. S cirkuškimi elementi Juvan ustvarja nojz, zvok proizvede ples in skulptura objektov oživi v performans.

Z vsako novodkrito ali novoustvarjeno skulpturo zvočnikov Juvan razvije nek svojevrsten jezik, vsaka nova interakcija v njem spodbudi drugačno reakcijo

Krog je torej format resnega cirkusa, in ker je Tjaž Juvan resen cirkusant in ga posledično odlikuje neverjetna otroška radovednost in hkrati ljubezen do kroženja, se v tej liniji zgodi tudi krivulja sedežnega reda. Sedimo v krogu, v temi in sprva ne zaznamo človeka, pokopanega pod zvočniki. Trzajoč dreget prebujanja nam da slutiti prisotnost živega bitja, ki pa se poraja v prostor z nekakšno naivnostjo novoustvarjene kreature. Enega za drugim zbija iz svoje oblike zvočnike, dokler ga zadnji temni kubus ne preseneti z zvokom na dotik. Tak dialog, trialog, multilog postane v najboljšem smislu leitmotiv predstave. Dotiki, ki sprožajo zvoke, in zvoki, ki sprožajo dotike. Z vsako novodkrito ali novoustvarjeno skulpturo zvočnikov Juvan razvije nek svojevrsten jezik, vsaka nova interakcija v njem spodbudi drugačno reakcijo. Včasih po frankensteinovsko prevzame inovatorsko iniciativo, drugič se zdi, da njegova kinetična zvočna mojstrovina z njim manipulira kot z lutko. Enkrat Juvan raziskuje zvok, drugič zvok raziskuje njega. Vzpostavi se nešteto majhnih trenutkov, ki se zdijo že poznana MismoNismo metoda in občinstvo držijo na robu diha, kot sta v ‘dobrih’ starih cirkuških časih to počela vrvohodka ali mečojedec. To iskanje skupnostnega med človekom in strojem pa se morda še najbolj neposredno razvije v iskanju bližine, zelo dobro tudi direktno izpostavljene s kričanjem v zvočnik in pozornim poslušanjem eha, ki bi nakazal na neko prisotnost nekoga ali nečesa na drugi strani črne škatle. Zvok se tu precej direktno izraža kot sposoben posedovati performativno. Splošna telesnost performansa je sicer v krogu neizbežno trodimenzionalna, in četudi je zgodba nastopa do neke mere linearna, preprosta krožna namestitev občinstva slednjemu omogoča neponovljive vstopne točke. Ker s formatom predstavinega prostora potujejo tudi zvočniški objekti avtorja Staša Vrenka, lahko mirno rečemo, da zvok polnopravno sodeluje pri oblikovanju prostora. Če Klovnbuf v svoji štirinajsti ediciji cirkusa za vse išče presečišča žanrov in nove načine lovljenja ravnovesja, Juvanov Noister to v vsej celoti tudi postreže.

Noister je mojster, je doktor Frankenstein, ki ustvari čudovito pošast zvoka.

Noister je mojster, je doktor Frankenstein, ki ustvari čudovito pošast zvoka. Tretji val Noisterja seka s koso šumov in interakcij krožno kot cirkus. Mojster požanje plodove prejšnjih noisterskih raziskav, zvočni pošasti pa izvedba v živo res omogoči, da dokaže svoj fizični odtis. Človek s strojem splete nepričakovano intimen odnos, ki ustvari svojevrstno simbiotičen svet. Manj tistih bolečin, ki jih je živela Frankensteinova pošast (in tudi njen stvarnik) – četudi je cirkuški človek prepreden s kriki, ki vzklikajo po bližini, in muzikalna pošast potrebuje trenutek, da se odpre, navsezadnje med njima steče zahtevana vez. Tista ostudnost, ki je ob otroškem spominu na pošast brez imena njena glavna značilnost, je v performansu Noister predrugačena kot ob ponovnem branju znanstvene fantastike Mary Shelley. Noister torej tudi ni takšne vrste mojster kot njegov literarni predhodnik, saj navsezadnje tudi sam prepušča svoje življenje in usodo kinetični zvočni (samo)postavitvi. Ti modularni zvočniški objekti pa prej kot odtujenost, nezaželenost in zlobo pri človeku začutijo otroško nagajivost (ne-pridnost), predanost in željo po dotiku. Mojster in stroj v svoji monstruoznosti najdeta lastno variacijo popolnosti.

URŠKA PREIS
je glasbenica, harfistka in vizualna umetnica. Kot glasbena novinarka se udejstvuje na Radiu Študent in programu ARS.

---

NOISTER
Avtor in gibalec: Tjaž Juvan
Avtor in ustvarjalec zvočniških objektov: Staš Vrenko
Pomoč pri režiji: Nina Ramšak
Dramaturško svetovanje: Andreja Kopač
Zunanja očesa: Oton Korošec, Eva Zibler, Ravil Sultanov in Nataša Sultanova
Video: Maj Vrenko
Koprodukcija: Kolektiv MismoNismo, Zavod Bufeto
Projekt je podprt iz strani Mestne občine Ljubljana in Ministrstva za kulturo.

Opombe bralcev (0)