Neodvisni

Spomenik Rogu

Avtor prispevka primerja dve izkušnji ogleda predstave sodobnega cirkusa Etida za prepariran klavir in vrv Danijele Zajc – eno, ki je potekala na prostem v okviru festivala Ana Desetnica in drugo, ki je potekala v Stari mestni elektrarni v okviru festivala Klovnbuf. Oceni, da je glavna odlika predstave te rogovske umetnice v njeni nemetaforičnosti in neposrednosti, ki pa se ob majhnem številu občinstva in izumetničeni gledališki luči črne škatle izgubi in se prevesi v izpovednost, kar jo popolnoma predrugači.

Foto: Jelena Oleami

Posedenim na tla in nagnetenim okoli montažnega stojala za akrobatsko vrv, med glasnim vriščem otročadi in glasovi družinskega veselja, nam nekdo potisne v roko gledališki list – pravzaprav na rdeč papir s fotokopirnim strojem namnožen ročno izdelan fanzin. Na srednjih dveh straneh zakriči v nas celostranski zapis: TO DELO JE POSVEČENO TOVARNI. Ko se avtorica in izvajalka Danijela Zajc prikaže ob robu prizorišča z navznoter obrnjenim fokusom, s črno obleko, kovinskim nakitom in črno šminko, se postavi v izrazit kontrast z družinsko publiko, ki si je petkovo popoldne 2. julija zaželela ogledati nekaj veselega na festivalu uličnega gledališča Ana Desetnica. Hkrati sta njena namerna pozicija outsiderja in izredno osredotočena prezenca magnetični v svoji tujosti. Sedimo na Ambroževem trgu, 250 m zračne črte od Tovarne Rog. Predstava Etida za prepariran klavir in vrv se prične.

Vse početje je dobesedno, materialno, fizično. Mišice in težnost proizvajajo gibe. Gibi proizvedejo zvoke.

Zajc se skloni nad na tla položeno drobovje pianina in začne proizvajati zvoke – vleče strune, podrgne po njih z roko ali vrvjo –, tako nastajajoči zvok pa nazaj vpliva na njeno prezenco in izvajanje. Jasne so tudi osnovne koordinate – vse početje je dobesedno, materialno, fizično. Mišice in težnost proizvajajo gibe. Gibi proizvedejo zvoke. Iz obojega vznikajo interpretaciji odprte podobe in atmosfere, a v njih ni ne simbolizma ne metaforike ne kakršnihkoli sekundarnih pomenov. Performerkina čudnost tiči tudi v tem, da ne naveže kontakta s publiko preko očesnega stika ali gledališkega lika in nam torej ne omogoči identifikacije. Namesto tega nam materialna dobesednost predstave in intenzivnost Danijele Zajc venomer dajeta vedeti, da zremo v nekaj nam tujega; ta občutek tujosti proizvaja v občinstvu skupinski naboj fascinacije in čudenja, ki ga izvajalka produktivno vpne v svoje nadaljnje izvajanje. Med izvajalko in publiko se oblikuje podobna zanka kot med izvajalko in zvokom, torej performerkine akcije sprožijo odzive, ki vplivajo na prihodnje akcije. Njena koža se zariše kot membrana med akcijo in sprejemanjem – med notranjim fokusom performerke, od koder vznikajo gibi, ki nato sprožijo zvoke in naboj publike, ter temi tako proizvedenimi zunanjimi impulzi, ki se performerki vrnejo. Vstop v predstavo se nam ponudi skozi zrenje v ta »vmes«, v to membrano. Vstop v predstavo je potemtakem vstop v koncentracijo performerke, iz katere predstava vznika.

Skladno z materialno dobesednostjo predstava nima narativne linije, pač pa je strukturirana kot koncert iz štirih stavkov, s čimer je poudarjena tudi njena zvočna dimenzija. Med prizori se – kot se koncertu spodobi – performerka v vsaki pavzi sprehodi do plastenke z vodo. Prej opisani »uverturi«, v kateri Zajc iz stoječe pozicije aktivno posega v klavirsko ogrodje, sledijo še trije prizori akrobacij na vrvi. V vsakem naslednjem prizoru je izvajalka manj aktivni subjekt in bolj prevzema položaj trpne materije. V drugem stavku Allegro sostenuto se Zajc trudi gibati po vrvi tako, da bi proizvedla čim več zvokov – ali z udarjanjem vrvi ob na tleh ležeče ogrodje klavirja ali s samimi zvoki gibanja vrvi, ki jih lovi mikrofon, montiran zgoraj ob vpetju vrvi v ogrodje. Sledi odločno odločen tretji stavek Staccato risoluto z izrazitimi kontrasti med dinamičnimi zamahi, mirovanjem in dopuščanju težnosti, da odvrti akrobatsko telo proti tlom. Zaključi se s stavkom Morbido, kar lahko beremo kot mehko ali pa morbidno – v tem delu se Daniela Zajc giblje le malo, namesto tega njeno telo zarisuje statične podobe v zraku ali kipe, ki lebdijo v zraku in na glasbeni podlagi.

S potekom predstave se dogajanje prestavi iz področja performativnosti v atmosfersko nojzersko zvočno podobo.

Dramaturška linija predstave – od začetne izvajalkine aktivnosti proti njeni vedno večji pasivnosti – je skladna strukturi zvočne podobe. Med predstavo namreč zvočni oblikovalec Tine Vrabič snema tako zvoke, ki jih Zajc namerno proizvede, kot tudi zvoke okolice in jih v živo montira v zvočno podlago. Na začetku predstave je zvok, ki ga slišimo iz zvočnikov, predvsem v živo izveden, kasneje pa je več predvajanja prej proizvedenih zvokov. Razpršena večplastna materialnost predstave, v kateri se prepletajo izvajalkine akcije ter naključna igra vrvi, gravitacije in zvokov, se s potekom predstave prestavi iz področja performativnosti v atmosfersko nojzersko zvočno podobo. To omogoči izvajalki, da v sklepnem stavku lebdi na rezultatu svojega prejšnjega dela, s tem pa se tudi zanka med izvajalkinim početjem ter odzivanjem publike prestavi na zanko med glasbo, plesalkino lebdečo podobo in asociacijami v glavi vsakega gledalca. Lebdeči kipi nosijo atmosferski čustveni naboj, najbolj seveda, ko si izvajalka nekajkrat zadrgne vrv  okoli vratu; spet drugje sedi po turško s pred seboj sklenjenimi rokami, meditativno, nekaj metrov nad tlemi; včasih deluje kot superheroj ali pa spominja na socialistične spomenike – zdi se nam, da imamo pred seboj zamrznjene podobe heroine, v katere vlagamo svoje pomene in presežnike.

In s tem se vrnemo nazaj k Avtonomni Tovarni Rog – Danijela Zajc je namreč bila del rogovske scene in cirkusarne NaokROG. Tako v nojzerski zvočni podlagi Etide za prepariran klavir in vrv lahko zaznamo okus alternativne scene. Brezmetaforična dobesednost predstave je blizu estetiki drugih avtorjev bivše Rogove cirkusarne – recimo skupine Mismo Nismo, ki je predstavo tudi producirala. Predvsem pa zamrznjene podobe heroine v zraku sprožijo asociacije na herojsko držo odpora, na socialistično obdobje tovarne, kot tudi na občutke obupa ob padcu avtonomne cone. Navsezadnje imamo pred sabo nem spomenik preteklosti – v zadnjem prizoru se Daniela Zajc trudi ne proizvajati nobenega zvoka, medtem ko njeno telo lebdi na prej posneti zvočni podlagi. V sklepni sliki heroina miruje pokončno na vrhu celotne strukture. Nenadoma – padec v brezno. Telo obvisi v zraku nekaj decimetrov nad tlemi. Konec.

Zamrznjene podobe heroine v zraku sprožijo asociacije na herojsko držo odpora, na socialistično obdobje tovarne, kot tudi na občutke obupa ob padcu avtonomne cone.

Foto: Jelena Oleami

IZ ULIČNEGA DVOBOJA V DVORANSKO IZPOVED

Ogled dvoranske verzije predstave na festivalu Klovnbuf 28. julija v Stari elektrarni – Elektro Ljubljana nam je razkril še nekatere aspekte predstave. Prva razlika je bila seveda zvočna podoba – za razliko od uličnih izvedb, kjer je vsaka izvedba zaradi svoje specifične lokacije in časa dobila unikaten atmosferski zvok, je tu celotna zvočna podlaga temeljila na zvokih, ki jih je Danijela Zajc lahko sama proizvedla, torej: zvoki strun klavirja ter preprijemanja in škripanja vrvi. Posledično je glasba delovala bolj klasično in manj nojzersko, s tem pa je nekaterim načeloma odprtim telesnim podobam dodala lirično-osebnoizpovedno noto.

V dvoranski izvedbi se je med performerko in v temo potunkanimi gledalci se je zarisala četrta stena, ki je načeloma odprto performativno materijo sploščila na osebno izpovedno poetiko.

Podoben učinek je dosegla nenavadna odločitev sicer belo dvorano Stare mestne elektrarne z zavesami spremeniti v črno škatlo za celotno trajanje tega dela festivala. Od ponedeljka do petka so se namreč vrstile predstave avtorjev skupine Mismo Nismo in Danijele Zajc, torej predstave nastale iz (alternativne) rogovske scene, ki ne bi potrebovale izolacije črne škatle. Pri Etidi za prepariran klavir in vrv bi razkritje dvorane v njenem naravnem stanju, nemara celo ob odprtih oknih, odkrilo njeno arhitekturo in konkretni material, iz katerega je sestavljena, s tem pa bi podprla nemetaforični, zgolj fizični material Etide – vrv, težnost, štrik, švic, mišice, ki držijo telo v zraku nekaj metrov nad tlemi. Najbolj neposrečena je bila v tem smislu strategija lučnega oblikovanja, ki je s pridušenimi lučmi zreducirala izvajalko na zgolj vizualno poetično površino, še posebej, kadar je bil snop svetlobe tako ozek, da ni osvetlil celotnega telesa. Med performerko in v temo potunkanimi gledalci se je zarisala četrta stena, ki je načeloma odprto performativno materijo sploščila na osebno izpovedno poetiko.

Zdi se, da za predstavo Etida za prepariran klavir in vrv velja podobno kot za predstave tria Mismo Nismo, namreč, da bolj zažgejo, kadar so kot »rogovski čudaki« postavljeni v opozicijo s številčno mainstream publiko, oziroma, da znajo občutke nerazumevanja in začudenja produktivno uporabiti. Oboji uporabljajo prej opisano performativno zanko ali »flow«, v kateri izvajalci postavijo sebe v odprto performativno stanje, ki ga vzdružujejo akcije izvajalcev, drugi performerji, nojzerska glasba in naboj občinstva. Mismo Nismo so pri tem nemara bolj cinični in humorni, Danijela Zajc pa v sodobnoplesni maniri postavi svoje telo kot materialni vmesnik za zvoke, gravitacijo, odrske podobe in čustveno-telesne napetosti. Na dvoranski izvedbi v Stari elektrarni ni bila težava le estetika črne škatle, ampak tudi maloštevilno nišno občinstvo – po oceni nas je bilo manj kot 20 –, da bi lahko nastala produktivna zanka med gledalci in izvajalko, kot smo jo doživeli v ulični izvedbi. Rezultat je bil vznik tradicionalno slovenske prešernovske strukture od družbe nerazumljenega trpečega umetnika, namesto da bi se znašli v bolj sodobni konstelaciji, v kateri se alternativna kultura vendarle vzpostavlja skozi produktivno in glasno opozicijo do kulturnega mainstreama. Tako predstave Mismo Nismo kot Danijele Zajc so bolj na polno manifestirale svoj potencial, kadar so bile v konfrontaciji s publiko, kar pomeni, da taka konstelacija bolje ustreza njihovi performativni drži in da vendarle nimamo opravka z romantičnimi umetniki, ki bi ustvarjali iz notranje globočine.

Zarisuje se svež pristop nekaterih mladih avtorjev, ki s preigravanjem telesnosti, nojza in razpršene materialnosti oblikujejo večplastna atmosferična dela, v katerih pa vendarle ni slutiti kančka romanticizma – kar je dobrodošla svežina.

Tako se vrnemo k odlikam Etide za prepariran klavir in vrv, ki so ravno v manku simbolizma, metaforike in druge osebno izpovedne navlake. V distanciranju od mainstream kulture in nemara tudi mainstream cirkusa, ki ju dominirata umetniški strategiji čustvene izraznosti in naracije, je v sodobnocirkuških predstavah Danijele Zajc in njenih producentov Mismo Nismo zaznati namerno dobesednost in poudarjanje zgolj materialnosti – met z žogico je zgolj met z žogico, triki na vrvi so zgolj triki na vrvi, cirkuško delo je delo in proizvaja znojenje. Estetika Etide je tudi deloma sorodna pristopom mlade plesalke in oblikovalke tekstilij Urške Medved, ki v svojih razstavah vzpostavlja vizualno-zvočne atmosfere brez kančka čustvene izraznosti, ki vznikajo iz zgolj razpršene materialnosti – zvoka, materiala in sledi telesa. Podobno se je v Etidi atmosfera stkala iz razpršene materialnosti zvočnih valov, v katere se stekajo mišični vzgibi, gibanje vrvi in zvoki okolice. Zarisuje se svež pristop nekaterih mladih avtorjev, ki s preigravanjem telesnosti, nojza in razpršene materialnosti oblikujejo večplastna atmosferična dela, v katerih pa vendarle ni slutiti kančka romanticizma – kar je dobrodošla svežina.

SAMO OLEAMI
je pisec in ustvarjalec na področju scenskih umetnosti.


ETIDA ZA PREPARIRAN KLAVIR IN VRV
Idejna zasnova, koreografija, avtorska glasba in gib: Danijela Zajc
Svetovanje pri režiji: Jaka Andrej Vojevec
Kostumografija: Tanja Pađan
Oblikovanje zvoka: Tine Vrabič
Oblikovanje fanzina: Nevena Aleksovski
Oblikovanje svetlobe: Gregor Kuhar
Produkcija: Društvo Mismo Nismo
Izvršna produkcija: Danijela Zajc
Zahvala: Tjaž Juvan, Enja Emeršič, Eva Zibler, Branko Potočan, Pia Skušek, AT Rog

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.