Subtilen portret neizbežne ranljivosti

Sedem odrskih kontemplacij, ki jih povezujejo prepoznavne koreografske poteze Andreje Rauch Podrzavnik, je tokrat prelitih v dva zapisa. O Kar nosim s sabo pišeta Maša Radi Buh, ki predstavo kontekstualizira v širši krajini slovenskega sodobnega plesa, hkrati pa koncizno predoči tudi njeno »nežno ganljivost«, Metod Zupan pa se v svojem besedilu, ki je nastal v okviru kritiškega seminarja Neodvisnih, posveti trajnostim izmuzljivega plesnega dogodka, materialnim odtisom, spominom in stvarem, s katerimi se zoperstavlja efemernosti, ki sicer »sčasoma ostane predmet pozabljenja.«

Sedem slik predstave Kar nosim s sabo Andreje Rauch Podrzavnik s soustvarjalci in soustvarjalkami Dejanom Srhojem, Giorgio Belotti, Saro Šoukal, Lukom Piletičem, Majo Dekleva Lapajne, Joštom Drašlerjem in Anjo Bornšek je sedem kontemplacij o kolekciji organskega, anorganskega in nevidnega, ki jo ljudje (ne)zavedno nosimo s seboj. Sedem prizorov zaznamuje vrsta različnih unikatnih uprizoritvenih mehanizmov, ki pa jih povezuje njihova subtilna, nežna in ranljiva kvaliteta. Predstava nosi izrazito vizualno estetsko noto, saj dinamično in kontrastno lučno oblikovanje Jake Šimenca s prelivanjem med snopi, temo in mehkobo tople svetlobe tako atmosfersko kot vizualno transformira prostor za vsako izmed slik. V črnino obdan in v primerjavi z drugimi frekventnimi prizorišči dvignjen oder Katedrale v Kinu Šiška služi kot temno platno za podobe svetlobnega oblikovanja in prisotnih teles, ki v kostumih svetlih odtenkov poudarjajo voluminoznost samega prostora. Zvočno oblikovanje in glasba v živo (Jošt Drašler) in na posnetku (Jošt Drašler, Christopher Benstead) prav tako izkoristita za ta oder unikaten zvočni ambient in z zvoki zaobjameta senzorični aparat, s čimer še podkrepita celovito atmosfero predstave.

Nekatere posamezne slike sestojijo iz za koreografinjo že značilne estetike, ki bi jo lahko opisali kot skulpture v gibanju – gre za tok premikanja, kjer telo najde trenutke zaustavitve v pozicijah dinamične kvalitete. Ta izvira iz momentarne zaustavitve giba, zaradi česar so v to navidez stoječe telo zapisane sledi gibanja tako iz preteklosti (kakšna je bila pot telesa) kot tudi njegova vektorska pot naprej.

Dogodek je osnovan na že prepoznavnih potezah koreografske prakse Rauch Pozdrzavnik. Njeni uprizoritveni postopki so polni nežnosti, previdnosti in krhkosti, pri čemer te kvalitete niso vpisane le v samo estetiko gibanja, temveč je takšna tudi zasnova posameznih prizorov in dramaturgija celotnega večera. Nekatere posamezne slike sestojijo iz za koreografinjo že značilne estetike, ki bi jo lahko opisali kot skulpture v gibanju – gre za tok premikanja, kjer telo najde trenutke zaustavitve v pozicijah dinamične kvalitete. Ta izvira iz momentarne zaustavitve giba, zaradi česar so v to navidez stoječe telo zapisane sledi gibanja tako iz preteklosti (kakšna je bila pot telesa) kot tudi njegova vektorska pot naprej. Izvzemši enega izmed prizorov se ostali (o)gibajo direktnosti, ki jo prinaša govor, zato se razmerje med tekstom in gibom preveša v smer slednjega. Beseda v uprizoritvi prevzame prostor za komunikacijo le v krajši sceni, kjer se pred mikrofonom zvrstijo soustvarjalci, da bi nam na kratko predstavili nekaj izbranih predmetov, ki imajo zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zanje poseben pomen. Prisrčnost in humor tega prizora dramaturško zarežeta v siceršnjo brezbesednost, saj prvič spregovorita glas in jezik, ki sta v primerjavi z gibom in koreografijo manj ohlapna pri sporočanju in diktiranju pomena. Ta moment s pojavom prepoznavnih in še opisanih predmetov je sestop v predstavljivo in oprijemljivo vsakdanjost, saj predstava poseže po obliki komunikacije, ki v primerjavi s predhodnimi in sledečimi prizori gibanja zelo jasno oblikuje in podaja informacije. Prav tako se v tej sliki najeksplicitneje izčisti tema naslova, ki v obliki izbranih predmetov dobi dobesedno manifestacijo.

V začetnem prizoru tako skupaj zlagajo velik kos papirja, da iz njega nastane oblika, spominjajoča na origami, v enem izmed končnih trenutkov pa po principu, podobnem tekočemu traku, prepotujejo oder od leve do desne strani. Vsak premik enega izmed njegovih členov (ne)opazno sproži rekonfiguracijo celotne skupine, ki se prilagodi in odzove na začetni impulz.

Tudi tokratno delo Rauch Podrzavnik zaznamuje raziskovanje skupinskosti. Osem ustvarjalk in ustvarjalcev razvija kompleksno dinamiko medsebojnega poslušanja in odzivanja, ki bi jo lahko opisali tudi kot odrsko-koreografsko emanacijo makrosistemov, ki narekujejo vsakdanje življenje – kot je na primer ekosistem. V začetnem prizoru tako skupaj zlagajo velik kos papirja, da iz njega nastane oblika, spominjajoča na origami, v enem izmed končnih trenutkov pa po principu, podobnem tekočemu traku, prepotujejo oder od leve do desne strani. Vsak premik enega izmed njegovih členov (ne)opazno sproži rekonfiguracijo celotne skupine, ki se prilagodi in odzove na začetni impulz. Vpliv ene odločitve rezonira po prostoru, vendar ni mogoče identificirati jasnega vzročno-posledičnega razmerja med vsemi dogodki. Fascinacija vznikne prav iz motnega izmikanja jasno določljivih povezav, kar opominja na kompleksno prepletenost mikro- in makrosistemov, v katerih se gibajo ljudje. (Plesne) improvizacijske prakse, ki tako kot Rauch Podrzavnik raziskujejo sobivanje in sogibanje v krajini slovenskega sodobnega plesa, izrisujejo pomemben del njegovega zemljevida. Samo v zadnjih letih so bile premierno uprizorjene predstave Samo za danes Maje Delak, Samo na videz kdaj kot vsi ljudje Kaje Lorenci, Ponedeljek ob osmih Andreje Rauch Podrzavnik in Jurija Konjarja ipd. Te stvaritve zaznamuje posebne vrste ranljivost, ki izhaja tako iz same nepredvidljivosti kot tudi prekarnosti vsakdana, ki se zrcali v inherentni značilnosti improvizacijskih praks. V tem se pogosto odmikajo od deklarativnih in eksplicitnih pozicij izjavljanja, statement pa je vpet v odločitev za uprizarjanje medsebojnih odnosov in v tveganje, zavito v (s)koreografirano improvizacijo.

Videti druga telesa, kako se v sožitju, v harmoniji gibajo in sporazumevajo brez besed – univerzalnost teh podob je tista značilnost, ki omogoča ponavljajoče gledanje koreografskih stvaritev Rauch Podrzavnik.

Podobe skupinskega tuninga, ki utelešajo delovanje makrosistemov v Kar nosim s sabo, pričajo o močni impresiji kvalitete teh improvizacijskih gibalnih jezikov. Previdno, a nikakor ne brez tveganja, vedno v toku padanja, potovanja skozi prostor in upiranja gravitaciji – to gibanje je prodorno, ker je vanj vpisano nekaj, kar prepoznamo kot človeško – nežnost medsebojnega prilagajanja, odzivanja in komunikacije na kinestetični ravni rezonira z našo intimnostjo. Na drugi ravni pa predstava na mikroravni portretira dinamike medsebojnih odnosov in življenja v sobivanju s predmeti, ljudmi, mislimi in izkušnjami. A prisotno je še nekaj diskurzivno neopisljivega, ki ne deluje le na vizualnem nivoju gledalčeve recepcije, temveč to stori tudi na telesnem nivoju in v njem vzbudi (komaj) opazen subtilen meditativno-kinestetični odziv. Videti druga telesa, kako se v sožitju, v harmoniji gibajo in sporazumevajo brez besed – univerzalnost teh podob je tista značilnost, ki omogoča ponavljajoče gledanje koreografskih stvaritev Rauch Podrzavnik. Kar nosim s sabo v kontekstu arhiva Rauch Podrzavnik nasledi uprizoritev Kar ostane, ki je prav tako združevala elemente giba in govora. A tokratna predstava naredi korak naprej, saj poudarek na skupinskosti in sodelovanju vodi v mehkejšo dramaturgijo. Kljub raznolikosti prizorov med elementi uprizoritve ni večjih disonanc. Z njihovim stapljanjem je predstava estetska (vizualna in zvočna) harmonija, ki se odraža tudi v senzibiliteti teles na odru. Kar nosim s sabo v kondenziran trenutek ujame nekaj, kar morda pogrešamo, in to ne samo v postpandemičnem svetu, temveč v družbi distanc in konfliktov na splošno, a sočasno priča tudi o univerzalnosti, ki ni na ravni besed ali sporočil. Prepletanje ene in druge plati, podkrepljene z ilustrativnimi prizori osebnega pripovedovanja o predmetih in s poetičnimi prizori v toplino obdanega odra, uokviri predstavino nežno ganljivost.

MAŠA RADI BUH
je sodobnoplesna in gledališka kritičarka, teatrologinja in sociologinja kulture.

---

Kako plesno predstavo odnesti s sabo

Ogled sodobnoplesne predstave tako kot branje knjige praviloma predpostavlja poznavanje črk, besed, stavkov in jezika. Četudi slednje pogosteje temelji na dešifriranju in prvo na izkušnji, med njima obstajajo vzporednice. Branja knjig se naučimo zgodaj, in tudi ko knjigo preberemo, si je ni treba memorizirati od prve do zadnje platnice, saj neodvisno od nas živi dalje. Ko pa si ogledamo sodobnoplesno predstavo, veliko aspektov sčasoma postane tarča pozabe.

Performerke_ji začno papir prepogibati proti sredini, enkrat, dvakrat, ga obrnejo in ponovno prepognejo. Med seboj so usklajene_i, s subtilnimi pogledi in nasmeški sodelujejo v skupnem projektu origamija. Ko papirnata gmota vase ujame že preveč zraka, da bi se uspela elegantno prepogniti, plesalke_ci vanjo ležejo kakor v oblak in papir počasi izpusti ujet zrak.

Ko obiskovalke_ci predstave Kar nosim s sabo vstopimo v dvorano, je sedem performerk_jev (Dejan Srhoj, Giorgia Belotti, Sara Šoukal, Luka Piletič, Maja Dekleva Lapajne, Anja Bornšek in Andreja Rauch Podrzavnik) že prisotnih na odru, vendar tako njihova preprosta vsakdanja oblačila kot sproščeno gibanje ne namigujejo na to, da bi se predstava že začela. Čepijo ob belem plesnem podu, ki se razprostira po skoraj celotni površini sicer črnega odra Katedrale v Kinu Šiška. Ko se občinstvo posede in luči zatemnijo, prostor preplavi sproščeno brenkanje (Christopher Benstead), performerke_i pa poprimejo za svojo preprogo, ki pa pravzaprav ni gumijasta, pač pa papirnata – presenečenje za obiskovalke_ce, ki smo mislile_i, da si ogledujemo konvencionalno koreografijo. Ko performerke_ji napenjajo, nosijo in prepogibajo ogromen kos papirja, se nam gledalkam_cem v zatemnjeni dvorani zazdi, da zapleše plesišče samo. V igri z zrakom, odrskimi telesi, šumenjem prepogibanj in zvoki brenkajoče kitare, ki se postopoma razveje v orkestralno zasedbo, ustvarja preprosto očarljive podobe. Performerke_ji začno papir prepogibati proti sredini, enkrat, dvakrat, ga obrnejo in ponovno prepognejo. Med seboj so usklajene_i, s subtilnimi pogledi in nasmeški sodelujejo v skupnem projektu origamija. Ko papirnata gmota vase ujame že preveč zraka, da bi se uspela elegantno prepogniti, plesalke_ci vanjo ležejo kakor v oblak in papir počasi izpusti ujet zrak. Luči počasi izgubijo svoj sij in glasba se ugasne.

Kmalu oder oblije nežna, topla svetloba (Jaka Šimenc). Izza zavese stopi kontrabasist (Jošt Drašler), ki z ritmičnim igranjem na oder ponovno zvabi plesalke_ce. Te_i se zapletejo v improvizacijo gest podpiranja in objemov, s katerimi ustvarjajo kratke podobe medčloveških interakcij. Vsaka slika, ki jo ustvarjajo, traja zgolj nekaj sekund, preden se telesa spet zamenjajo. Plesalke_ci se postopoma osvobodijo od skupne koreografije in začnejo plesati samosvoje. Odrska pojavnost kmalu spet zamenja svoj značaj, ko ena izmed performerk (Maja Dekleva Lapajne) na oder prinese mikrofon, v katerega prebere intimno pesem (Sara Šoukal): »Razloži mi tako, da bom razumela / da bova obadva razumela«, proti koncu pesmi pa naslovi občinstvo in pove, da je pesniško zbirko dobila od njene avtorice. Deklevi Lapajne se posamezno pridružijo še druge_i performerke_ji s svojimi osebnimi predmeti, ki utelešajo svoje zgodbe: od daril, ki jih kljub neuporabnosti ne morejo zavreči, do posušene rastline, ki uteleša spomin na pokojno babico, kavarniškega računa, ki uteleša spomin na prijateljsko kofetkanje itd. Osebne predmete začno aranžirati po odrski površini in poskušajo umestiti v koreografijo, vendar jih kmalu pospravijo. Spomine, tako materialne kot nematerialne, nosimo s seboj.

Kmalu se izza odra spusti drog, na katerega pripnejo razprostrt, a zdaj že popolnoma zmečkan papir, ki se nato veličastno napne pred nas. Vtise, upogibe in teptaje nosi na sebi, tudi, ko jih ljudje pustijo za seboj.

V naslednjem poglavju predstave na odru ostaneta samo še Dekleva Lapajne in Srhoj, ki z medtelesno improvizacijo ustvarita koreografijo, spominjajočo na trajektorijo romantične zveze. Začenši s prepletanjem rok, medsebojnim podpiranjem, iztekajoč se v prepiru in objemu. Ljudi, čustva in bolečino nosimo s seboj. Nastopajočima se na odru ponovno pridruži celotna zasedba in še nedokončan origami. Ko ta spet zavzame središčno pozicijo, ga performerke_ji začno razpirati sprva v lotosov cvet, nato pa nazaj v svojo gromozansko površino, ki se sprva vrtinči nad njimi, potem pa se vloge obrnejo in nastopajoče_i plešejo po njem. Kmalu se izza odra spusti drog, na katerega pripnejo razprostrt, a zdaj že popolnoma zmečkan papir, ki se nato veličastno napne pred nas. Vtise, upogibe in teptaje nosi na sebi, tudi, ko jih ljudje pustijo za seboj. Papir je in bo ostal, tudi ko bodo nastopajoče_i odšle_i. Na sebi bo nosil odtise ljudi, ki so ga prepogibali, po njem plesali, za nekaj trenutkov na njem soobstajali.

Jasmina Založnik je po sprehodu čez avtorski opus Nine Meško zapisala, da je pojem umetniškega dela neposredno izenačen z omejenim in omejujočim pojmom predstave, ki se po definiciji izmika vsakemu zapopadenju.1 Jasmina Založnik in Nina Meško, »Premestitve: Sprehod skozi avtorski opus Nine Meško«, v: Skupnost emancipiranih misli in teles: metodologije beleženja slovenskih avtoric sodobnega plesa 1, ur. Maja Šorli in Andreja Kopač, Ljubljana, Emanat, 2018, str. 93. Sama predstava se fizično manifestira v več dimenzijah: v rekvizitih, prostoru, ki ga zavzema, v telesnosti performerke_ja, da sploh ne omenjamo dimenzij, ki jih naši čuti ne morejo zaobjeti. Predstavo – če vstopi v našo zavest – v obliki spominov nosimo s seboj, tudi ko žarometi ugasnejo in aplavz potihne. Plesna predstava Kar nosim s sabo je z uporabo uprizarjanja prenašanja spominov, tako utelešenih kot nesnovnih, odgovorila na večno zagato minljivosti. Gledališke predstave per se zaznamuje efemernost, plesne predstave, ki se ne morejo sklicevati na scenarij, še toliko bolj. Spomini na koreografijo se bodo usedli v mišični spomin in hipokampus performerk_jev, kot materialna manifestacija pa bo izginil oz. bi izginil v ostalih predstavah. Papirnata podlaga, s katero in po kateri se je v predstavi plesalo, odtise dlani in stopal nosi v sebi, njena končna prezentacija in s tem valorizacija pa sta nam predstavili inovativni pristop utelešenja plesne predstave v materialni manifestaciji.

Tisto, kar nosimo s sabo, predstavlja to, kar smo in nas stalno oblikuje. Ko tovrstno prtljago odložimo, delimo in sprejmemo novo, pa se ponovno zapletemo v preoblikovanje sebe in drugih. Ta nenehni življenjski proces je prisoten tudi v koreografijah, kjer se srečajo plesalke_ci, vsak_a izmed katerih s sabo nosi svojo prtljago.

Obenem je koreografinja Rauch Podrzavnik gesto prenašanja s sabo izoblikovala v poetiko, s katere je gradila samo predstavo, ki vsebino črpa iz osebnih vzgibov, zgodb in razmišljanj o tem, kaj in kako nosimo s sabo, ki so tako predstavljali produkcijski pristop, vsebino in sporočilo predstave. Tisto, kar nosimo s sabo, predstavlja to, kar smo in nas stalno oblikuje. Ko tovrstno prtljago odložimo, delimo in sprejmemo novo, pa se ponovno zapletemo v preoblikovanje sebe in drugih. Ta nenehni življenjski proces je prisoten tudi v koreografijah, kjer se srečajo plesalke_ci, vsak_a izmed katerih s sabo nosi svojo prtljago. To prtljago so v predstavi Kar nosim s sabo pred našimi očmi preoblikovale_i v nekaj meditativnega, kontemplativnega, hkrati pa je avtoricam_jem uspelo odgovoriti na vprašanje, kako se s predmeti, ki spomin utelešajo, obraniti pred efemernim spominom, ki sčasoma ostane predmet pozabljenja.

METOD ZUPAN
je študent sociologije kulture in umetnostne zgodovine ter novinar in kritik na Radiu Študent.

Zapis je nastal v okviru kritiškega seminarja, ki ga je omogočila delovna štipendija MzK.

---

KAR NOSIM S SABO
Koncept, koreografija in umetniško vodenje: Andreja Rauch Podrzavnik
Soustvarjanje in izvedba: Dejan Srhoj, Giorgia Belotti, Sara Šoukal, Luka Piletič, Maja Dekleva Lapajne, Jošt Drašler, Anja Bornšek in Andreja Rauch Podrzavnik
Oblikovanje zvoka: Jošt Drašler, Christopher Benstead
Glasba (v živo): Jošt Drašler
Svetlobno in prostorsko oblikovanje: Jaka Šimenc
Tekst: nastopajoči ustvarjalci, pesem: Sara Šoukal
Fotografija: Nada Žgank
Video: Andrej Lamut
Produkcija: Federacija
Koprodukcija: CUK Kino Šiška, DUM društvo umetnikov
Partner: Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana
Zahvala: Martin Podrzavnik, Andreja Kopač

Opombe avtorja

Opombe bralcev (0)