Neodvisni

50 lip na plastenko

Predstava Babice se posveča problematičnemu položaju starejših žensk na Hrvaškem, ki zaradi nizkih pokojnin ne dosegajo praga tveganja revščine in so za preživetje primorane zbirati plastenke. O aktualno-družbeni tematiki uprizoritve, ki si jo je bilo mogoče ogledati na festivalu Mladi levi, je v okviru kritiške delavnice pisala Ula Talija Pollak. Njen zapis poudarja različne pripovedne ravni predstave, ki v izvedbi Kolektiva Igralk in režiji Tjaše Črnigoj prepletajo dokumentarno gradivo in osebne zgodbe. »S spretno občutljivostjo in odgovorno držo obravnava spregledano problematiko ranljive skupine in na ta način poudarja, da se socialni problemi starejših niso pričeli in končali z epidemijo.«

Foto: Ula Talija Pollak

Na festivalu Mladi levi je 29. avgusta gostovala predstava Babice Kolektiva Igralk, ki ga sestavljajo štiri mlade igralke (Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol, Vanda Velagić), ki so diplomirale iz študija igre in medijev na Reki. Predstava v režiji in dramaturgiji Tjaše Črnigoj je nastala v koprodukciji Kolektiva Igralk (Reka), Saveza udruga Molekula (Reka) in KUD Transformatorja.

Osrednjo pripoved zgodb »babic« oziroma pobiralk pa predstava prepleta še z zgodbami nastopajočih igralk in njihovih dejanskih babic, s čimer na podlagi dokumentarnega gradiva izpostavlja, kako niti delo več na zagotavlja osnovnih pogojev in sredstev za dostojno preživetje.

Predstava vsebinsko izhaja iz problematičnega položaja starejših žensk na Hrvaškem, saj povprečna pokojnina starejših od 65 let ne dosega praga tveganja revščine. Projekt je nastal iz pričevanj in pogovorov, ki so jih ustvarjalke imele s štirimi starejšimi ženskami, ki so si za predstavo izbrale imena Albina, Ljudmila, Marta in Suzana – pobiralkami plastenk, ki so zaradi svojih mizernih ali pa neobstoječih pokojnin ter slabe socialne preskrbe s strani države za preživetje primorane po Reki zbirati plastenke, za katere so v trgovinah upravičene do denarnega nadomestila (50 lip na eno plastenko). Osrednjo pripoved zgodb »babic« oziroma pobiralk pa predstava prepleta še z zgodbami nastopajočih igralk in njihovih dejanskih babic, s čimer na podlagi dokumentarnega gradiva izpostavlja, kako niti delo več na zagotavlja osnovnih pogojev in sredstev za dostojno preživetje. Z izmenjujočim prehajanjem med pripovednimi ravnmi predstava sporoča, kako zlahka bi revščina doletela igralkine babice oziroma kako zlahka lahko doleti kogarkoli izmed nas.

Osnovna in splošna izhodišča obravnavane problematike publiki predstavijo v obliki direktnega nagovarjanja, kar na trenutke spominja na formo predstavitve ali predavanja, z vstopanjem v vloge pobiralk in konkretizacijo njihove izkušnje pa omogoča, da pobiralke ne ostanejo zgolj oddaljene žrtve, temveč postanejo celostno oprijemljive, čutne, prisotne, kar posledično vzbuja sočutje in naklonjenost.

Vse štiri igralke med predstavo vseskozi ostajajo na odru, kjer izmenično skozi fragmentirane epizode pripovedujejo o življenju, izkustvih, nekdanjih željah in sanjah posamezne pobiralke, vmes pa po načelu asociacije nastopijo tudi s krajšimi vložki iz življenja igralk ali njihovih dejanskih babic. Občasno torej svojo pripoved dopolnijo s krajšimi prizori, ki povedano ilustrirajo še z dejanjem – igralke torej osebnosti in zgodbe pobiralk občinstvu slikajo predvsem skozi pripovedovanje, mestoma pa se postavijo v čevlje pobiralk in odigrajo krajše prizore iz njihovega vsakdanjega življenja. Osnovna in splošna izhodišča obravnavane problematike publiki predstavijo v obliki direktnega nagovarjanja, kar na trenutke spominja na formo predstavitve ali predavanja, z vstopanjem v vloge pobiralk in konkretizacijo njihove izkušnje pa omogoča, da pobiralke ne ostanejo zgolj oddaljene žrtve, temveč postanejo celostno oprijemljive, čutne, prisotne, kar posledično vzbuja sočutje in naklonjenost. Posledica take izvedbe režijske zamisli uprizoritve je, da odigrani prizori prepogosto ostajajo na ravni nakazanega in včasih pretiranega giba ter ilustriranja, kar lahko sproži ravno nasprotni učinek distance. Ob tem je režija ponudila nekatere spretne in inovativne uprizoritvene rešitve, morda se najintenzivneje vtisne prizor pripovedovanja s perspektive plastenke, ki je bil z estetskega vidika dokaj dovršen, četudi morda povezava z zgodbo ni bila najbolj jasno izpeljana. Nekoliko manj inovativne so bile montaže oz. prehodi med prizori, ki so velikokrat delovali preveč shematično okorni in nepretočni. Predstava je sicer jasno strukturirana in eksplicitna v svojih postopkih, vendar zaradi velike količine podatkov in zgodb na trenutke izgublja rdečo nit.

Vzporednost obeh realnosti, zakonske, ki se posveča in stremi k zmanjševanju količine odpadkov oziroma reševanju mnogokrat podcenjene ekološke problematike, ter vsakdanje življenjske izkušnje govori o temeljnem protislovju naslavljanja in reševanja problemov marginaliziranih družbenih skupin, saj je navidez progresivno zakonsko določilo ravno zaradi zapostavljanja konkretne težavne situacije starejših prebivalk in prebivalcev postalo nezadostna »socialna preskrba«.

Osrednji del predstave je vsekakor njena aktualno-družbena tematika, ki jo v odrsko pripoved oblikuje na temeljit in hkrati izrazito senzibilen način. S spretno občutljivostjo in odgovorno držo obravnava spregledano problematiko ranljive skupine in na ta način poudarja, da se socialni problemi starejših niso pričeli in končali z epidemijo. V tem smislu sta pomenljiva citata, navedena v gledališkem listu: na eni strani navedek iz Ustave Republike Hrvaške: »Vsakomur je zagotovljeno spoštovanje in pravna zaščita njegovega osebnega in družinskega življenja, dostojanstva, ugleda in časti«, medtem ko je na drugi strani istega papirja zapisan navedek iz Malega vodiča za zbiralce steklenic Dražena Perušića – Boce, ki priča o brskanju po smetnjaku, o izgubi dostojanstva, ugleda in časti. Vzporednost obeh realnosti, zakonske, ki se posveča in stremi k zmanjševanju količine odpadkov oziroma reševanju mnogokrat podcenjene ekološke problematike, ter vsakdanje življenjske izkušnje govori o temeljnem protislovju naslavljanja in reševanja problemov marginaliziranih družbenih skupin, saj je navidez progresivno zakonsko določilo ravno zaradi zapostavljanja konkretne težavne situacije starejših prebivalk in prebivalcev postalo nezadostna »socialna preskrba«. Potemtakem morda niti ni tako presenetljivo, da ljudje dvomijo v državo. Sama absurdnost avtomatov za vračanje plastenk – plastenke morajo namreč nabiralci lepo očistiti in jim povrniti prvotno obliko, zato da jih avtomat, potem ko jih sprejme, spet popolnoma zmečka – spominja na absurdnost celotne situacije. Ko postane normalno hoditi mimo oseb, ki kopljejo po smeteh za preživetje, morda le nastopi čas za premislek, kje smo kot družba.

ULA TALIJA POLLAK
je študentka dodiplomskega študija dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT.

Zapis je nastal v okviru kritiškega seminarja, ki ga je omogočila delovna štipendija MzK.


KOLEKTIV IGRALKE, TJAŠA ČRNIGOJ: BABICE
Avtorice: Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Tjaša Črnigoj, Anja Sabol, Vanda Velagić
Režiserka in dramaturginja: Tjaša Črnigoj
Raziskovalke in performerke: Sendi Bakotić, Ana Marija Brđanović, Anja Sabol, Vanda Velagić
Socialna antropologinja: Vanda Velagić
Osebne zgodbe delile: Albina, Ljudmila, Marta, Suzana
Scenografija: Paola Lugarić
Kostumografija: Tanja Blašković
Izbor glasbe: avtorice in Sun Matt
Tehnični vodja: Matijas Kozić
Oblikovanje zvoka: Sebastijan Tomažin
Oblikovanje vizualij: Oleg Morović
Prevod v slovenščino: Maja Kovač
Koprodukcija: Kolektiv Igralke (Reka), Savez udruga Molekula (Reka), KUD Transformator

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.