Neodvisni

Turingovo jabolko

»Skop odrski prikaz odslikava rigiden, zamejen in pomanjkljiv svet,« zapiše Nika Šoštarič, vendar v fragmentirani pripovedi o življenju Alana Turinga v režiji Ivice Buljana, »ta svet (igralsko) naseljuje ogromno različnih, kreativnih, drugačnih idej, misli in spodbud.« Tako se predstava in zapis bolj kot na zgodovinsko umeščenost Turinga kot lika in dela osredotočita na specifično izkušnjo zatiranja, ki tudi v tehnološko pospešeni sedanjosti ni nič manj resna.

Foto: Nika Šoštarič

Prvo premiero v Mini teatru je še pred jesenjo na oder postavil Ivica Buljan, in sicer z motivi drame Hugha Whitemora Breaking the Code in romana Andrewa Hodgesa Alan Turing: The Enigma navdahnjeno besedilo Benoita Solèsa. Ali drugače rečeno: uprizoritev dela, ki je leta 2014 dobilo svojo upodobitev tudi v filmu, prepoznavnem po izjemni igri Benedicta Cumberbatcha, oskarju za najboljši scenarij ter ogromno drugih nominacijah. Že takoj po začetku predstave je moč ugotoviti, da predstava sledi drugim pripovednim nitim kot film, saj se odrska uprizoritev bolj posveča tematikam homoseksualnosti, drugačnosti, mišljenju in matematiki ter skrivnostim, ki te žrejo od znotraj, medtem ko se film s tem ukvarja zgolj posredno in v ospredje postavlja dešifriranje enigme in drugo svetovno vojno.

Cijan Garlatti ustvarja podobo jecljajočega, introvertiranega genija, ki je sramežljiv, socialno anksiozen in gibalno neroden …

Gledalec je postavljen pred fragmentiran prikaz nekega življenja, razdrobljeno zgodbo matematika in kriptologa Alana Turinga, ki ga je v predstavi upodobil Nejc Cijan Garlatti. Cijan Garlatti ustvarja podobo jecljajočega, introvertiranega genija, ki je sramežljiv, socialno anksiozen in gibalno neroden, njegov gib je natančen, prepričljiv in dodelan, poleg tega pa z obrazno mimiko utemelji Turingovo sramežljivost – s pogledi vstran od svojega sogovorca, nemirnimi rokami, ukrivljenim telesom in neprestanim spreminjanjem telesnih položajev, ki jih spremljajo menjave tematik pogovora. Lik Alana Turinga je namreč središče, okrog katerega se vrti celotno odrsko dogajanje, v katerega vstopajo druge osebe Turingovega življenja, vse pa z menjavami svojih manjših vlog odigra Timon Šturbej. Nekateri prehodi med njegovimi liki (inšpektor, fant …) so težje ločljivi zaradi preveč podobnih lastnosti, ki jih je prikazal v različicah svoje igre. Najbolj izoblikovan je v vlogi inšpektorja, ki se razvija skupaj s potekom zgodbe in z odkrivanjem razlogov postopoma vzpostavlja razumevanje Turingovih t. i. kršitev, potlačenih travm in skrivnosti. Igralca delujeta usklajeno, njuna medsebojna igra je podložena z dinamično energijo, ki gledalce učinkovito potopi v iluzijo, ki se odvija pred njimi na odru.

Do spremembe narave lika pride zaradi varnega okolja, ki ga obdaja, saj tukaj lahko prosto govori o dualizmu, vprašanjih, ali bo stroj lahko kdaj preslepil človeka oziroma ga celo nadomestil, matematičnih enačbah ipd., poslušalci oziroma študentje pa ga pri takšnih idejah jemljejo resno in ne le kot posebneža.

Zaradi drugačnega načina uprizoritvene logike iz serije kratkih prizorov izstopa prizor predavanja na univerzi, v katerem Turing študentom pojasnjuje svojo idejo, zakaj tudi stroji lahko razmišljajo, vendar na drugačen način kot to počnejo človeški možgani. Režiser v tem primeru osvetli tribuno z gledalci in prizor približa realnosti, v kateri publika pasivno odigra vlogo študentov oziroma poslušalcev, medtem pa se Timon Šturbej kot inšpektor splazi med občinstvo, iz sedišča odigra eno izmed svojih vlog, ki prebije četrto steno. Kljub tesnobi in introvertirani naravi se Turing med predavanjem prelevi v skoraj drugega človeka, glas se mu ne trese in zatika več, njegovo telo je sproščeno, na tablo riše skice, ki spremljajo njegovo razlago in tako zaživi v nekem drugem svetu, kjer je čisto vse mogoče pojasniti s številkami. Do spremembe narave lika pride zaradi varnega okolja, ki ga obdaja, saj tukaj lahko prosto govori o dualizmu, vprašanjih, ali bo stroj lahko kdaj preslepil človeka oziroma ga celo nadomestil, matematičnih enačbah ipd., poslušalci oziroma študentje pa ga pri takšnih idejah jemljejo resno in ne le kot posebneža. Prizor pa kljub spremembi forme deluje zelo naravno, brez pretiravanj ali nepotrebnega vključevanja gledalcev.

Turing se skozi celotno zgodbo bori z ravnotežjem svojih misli, spolne usmerjenosti, travm, skrivnosti ipd., vse dokler mu sodišče ne predpiše hormonskih tablet, ki so njegova kazen in glavni razlog, zakaj matematik ni mogel nadaljevati s svojimi raziskavami, poučevanjem in mišljenjem.

Pa vendar je publika nagovorjena z vprašanji, o katerih predava Turing – kaj je stična točka duha in telesa? Mar je umetna inteligenca res dokaz, da je naše telo zgolj predmet oziroma pripomoček, ki ga obvladuje naš um? Je res vse v naših »možganih«? To hipotezo rahlja še ena od ključnih tem, ki je obravnavana v predstavi, in sicer homoseksualnost s paleto vprašanj, ki jih ta poraja. Homoseksualnost je bila v prvi polovici 20. stoletja, obdobju, ki uokvirja uprizoritev, prepovedana in tabu tema, saj je bila istospolna usmerjenost lahko kaznovana z zaporom (ali hormonskimi terapijami). Turing se skozi celotno zgodbo bori z ravnotežjem svojih misli, spolne usmerjenosti, travm, skrivnosti ipd., vse dokler mu sodišče ne predpiše hormonskih tablet, ki so njegova kazen in glavni razlog, zakaj matematik ni mogel nadaljevati s svojimi raziskavami, poučevanjem in mišljenjem. Te mu med drugim porušijo tudi hormonsko ravnovesje in zato se na njegovi biološki ravni začne prebujati ženska podoba (povečane prsi, povišan glas itd.). Sprememba na ravni Turingovega telesa je označena s precej neposredno ilustracijo menjave oblačil – Turing vstopi v žensko obleko, njegov lik pa prevzame igralka Nika Korenjak. Njena vloga v predstavi je v bistvu režijsko precej nejasna in brez argumentirane motivacije – oblečena je v belo obleko, ki jo umešča v drugo realnost kot ostale like, omejena je na pasivno gibanje v ozadju odra, pri čemer brez pomenskega učinka izvaja nedovršene plesne gibe. Zaradi tega pride do osmišljenega izraza zgolj v sklepnem prizoru predstave, kot nosilka (pre)obleke.

Predstava nam prikazuje le eno izmed mnogih zgodb, ki obravnava idejo, da bo človek prej sprejel stroj kot pa drugega človeka, s katerim si deli marsikatero podobnost, vendar ga izključuje na podlagi razlik.

Stalna, ekonomična in gola scenografija, sestavljena zgolj iz nekaj rekvizitov in ogrodja odra, v uprizoritvi postane primerno prizorišče za obravnavo krutih, bolečih in težkih tematik, ki so še danes v letu 2021 marsikdaj predstavljene kot tabu teme. Skop odrski prikaz odslikava rigiden, zamejen in pomanjkljiv svet, v katerem drugačnost ne najde prostora v vsakdanjosti, pa vendar ta svet (igralsko) naseljuje ogromno različnih, kreativnih, drugačnih idej, misli in spodbud. Zato se lahko vprašamo: kdaj bo konec strahu, ki je prepleten skozi vse naštete teme? Morda ni vse vprašanje časa, temveč tudi vprašanje človeka. Ob zelo hitremu napredku tehnologije je postala očitna počasnost razvoja družbene zavesti, kar vključuje tudi vprašanje o socialni in družbeni stagnaciji. Predstava nam prikazuje le eno izmed mnogih zgodb, ki obravnava idejo, da bo človek prej sprejel stroj kot pa drugega človeka, s katerim si deli marsikatero podobnost, vendar ga izključuje na podlagi razlik. Za življenje v svetu, ki je prenasičen z informacijami, dogmami, komentarji in otopelimi emotivnimi odzivi (če še sploh vemo, kaj so), ni nenavadno, da se z gromozanskim napredkom hitro prestavlja meja med biti človek in biti stroj, in prišel bo trenutek, ko bo stroj preslepil človeka (Turingov test). Pa vendar se poraja vprašanje: mar ga že ni?

NIKA ŠOŠTARIČ
je študentka filozofije in slovenistike. Ob pisanju in gledališču se ukvarja tudi s filmom.


Benoit Solès: Turingov stroj
Po motivih drame Hugha Whitemora Breaking the Code in romana Andrewa Hodgesa Alan Turing: The Enigma
Režiser: Ivica Buljan
Igrajo: Nejc Cijan Garlatti, Timon Šturbej, Nika Korenjak
Prevajalec: Ignac Fock
Scenografija, oblikovanje luči in video: Sonda 13, Toni Soprano Meneglejte
Kostumograf: Alan Hranitelj
Komponist: Andrej Makor
Lektor: Jože Faganel
Asistentka režiserja: Nika Korenjak
Producenta: Branislav Cerović, Sandra Ristić
Premiera: 29. avgust 2021

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.