Kako se oglaša fantomski samorog?

Počasno in subtilno gibanje le 98-cm visoke performerke Chiare Bersani v predstavi Nežni samorog po besedah avtorice prispevka naslavlja gledalčeve občutke sočutja, nelagodja in neumestljive krivde in jih od njih osvobaja. Nedomačno skozi nežen ples postaja domačno na relacijski črti med izvajalko in gledalci, fantazijsko bitje pa vedno bolj oprijemljivo, ko sprejmemo, da je telo performerke povsem funkcionalno in ugotovimo, da smo polni označevalcev, ki nam krojijo pogled na normalnost in realnost.

Italijanska performerka, ki v svojih predstavah rada združuje sodobni ples in najrazličnejše umetniške prakse, je v okviru Mesta žensk s svojo subtilnostjo pustila pečat na publiki Španskih borcev. Chiara Bersani je namreč 98-cm visoka pritlikavka, ki na odru deluje kot mala snežna kepica, ki skozi predstavo izredno počasi in z občutkom iztegne en ud za drugim in ga pospremi s dolgim izdihom olajšanja in bolečine. Na začetku se njen pogled ustavi na neznani točki sredi občinstva, kasneje pa preide v očesni stik z obiskovalci, ki sedijo in čepijo tik ob odru. Ko se z gracioznim premikanjem počasi prebija do 7-letnega fanta, se ta skrije v mamino naročje, ker ne vzdrži njene neobičajne pojave in močnega pogleda. Neopredeljen lik iz sanj, ki se nahaja nekje med fantazijsko predstavo in nočno moro, je nenadoma oživel, postal oprijemljivo meso, ki se zdaj počasi pomika proti njemu. V grozi si najprej z rokami zakrije oči, nato se s celim telesom zvije v položaj zarodka, ki nemočno čaka, da se bitje, ki se giblje onstran njegovega epistemološkega polja, premakne izven njegovega pogleda, da lahko spet odpre oči. Povsem drugače odreagirajo odrasli obiskovalci, ki se ob odru nahajajo z maskami na obrazih. Vidi se jim, da v sebi iščejo način, da bi premogli pogled, ki je osvobojen občutkov sočutja, nelagodja in neumestljive krivde. Da iščejo način, kako bi Freudov koncept das Unheimliche, nedomačnega, po najkrajši in najmanj zahtevni poti udomačili in ga naredili znosnega tako zase kot za druge. Ena izmed obiskovalk v nekem trenutku sname masko s svojega lica in se nasmehne performerki, ki se priplazi v njeno bližino. S to gesto želi pokazati, da tudi ona sama razgalja svoje telo, ki je v osnovi pomanjkljivo, ranljivo in politično. Politično ni samo zato, ker nosi ali ne nosi maske, ki je v zadnjih dveh letih razdelila ljudi na dva politična tabora, temveč tudi zato, ker je zaznamovano s spolom in spolno usmerjenostjo. Prav zato je počasno in groteskno premikanje spačenega, pomanjkljivega, hendikepiranega telesa Chiare Bersani, ki se nahaja onstran vseh estetskih kriterijev sodobne družbe, politično in feministično dejanje, ki bolj kot sebi nastavlja ogledalo drugim. V njem si lahko ogledamo lastne strahove in predsodke, za katere sicer ne bi nikoli verjeli ali si priznali, da jih imamo.

Počasno in groteskno premikanje spačenega, pomanjkljivega, hendikepiranega telesa Chiare Bersani, ki se nahaja onstran vseh estetskih kriterijev sodobne družbe, je politično in feministično dejanje, ki bolj kot sebi nastavlja ogledalo drugim.

Priznajmo si – na performerki ni nič »samorogovskega«. Njeno sopihanje je daleč od oglašanja kakšnega koli kozoroga. Nenazadnje – kako neki se enorogi kozorog ali samorog sploh oglaša? Samorog je le sinonim, metafora, za bitje, ki se nahaja med znanim in neznanim. Za bitje, ki si ga želimo udomačiti, a se že v začetku zavemo, da je to nemogoče. Chiara Bersani nas s svojo drugačnostjo in s svojim nemogočim, a povsem funkcionalnim telesom opozarja, da je kakršna koli umestitev v predalčke našega spoznavnega aparata neupravičena. Kot da bi želela povedati: »Lahko se naslajate nad mano, lahko sočustvujete z mano, lahko se me dotaknete ali pobegnete pred mojim pogledom, a odkrili boste kvečjemu le – samega sebe.« Njen pogled je osvobojen vseh pričakovanj, želj in strahov, lahko bi rekli, da je zenovski, pomirjen sam s sabo. Ker dejansko je pogled samoroga, bitja, ki ne obstaja, čeprav je fizično še kako prisoten.

V drugem delu predstave se performerka premakne iz območja interakcije z občinstvom na drugo polovico odra, kjer se nahaja trobenta. Po začetnih vpihih, ki jih s težavo stisne iz sebe, se pojavi močan in predirljiv zvok iz njenih pljuč, ki še vedno hlastajo za zrakom. Gledalec oz. poslušalec zaman čaka na harmoničen, ubran zvok, ki bi za nazaj in za naprej osmislil videno. Tudi tu nastopi presenečenje. Serijo nepovezanih zvokov nenadoma prekine zvok z druge strani gledališča, kjer se trobilom pridružijo tudi tolkala. Začetnemu odmevu se pridruži nadgradnja nenavadne zvočne komunikacije in zdi se, da performerka končno zadiha z vsemi pljuči. Kot da je našla svoj glas, ki ga je od vsega začetka iskala. Čeprav ta zvok ne prihaja iz njenega telesa, temveč, lahko bi rekli, iz družbenega telesa, ki ga je sama ustvarila, je to njen unikatni glas, ki je obenem glas netelesnega občestva. Gledalec predstave se pri tem nehote zamisli nad tem recipročnim procesom, ki deluje kot nekakšen fantazmatski perpetuum mobile – v neki točki namreč ne ve več, ali performer ustvarja predstavo ali predstava ustvarja performerja.

Tu smo prav zato, ker nas povezuje manko in ker smo odvisni drug od drugega.

Če bi bilo v avtoričinem interesu pokazati analogijo s samorogom, bi to z malo truda lahko pokazala z igro svetlobe in senc, saj je trobenta inštrument, ki bi ob primerni osvetljavi lahko postal rog. Vendar bi, roko na srce, ta vizualni trik deloval plastično in preveč banalno. Nežni samorog je le semantološki izraz za falični označevalec, tj. označevalec, ki nima označenca – ki svoj manko želje išče v Drugem in ga potemtakem fetišizira. Tako nam Chiara Bersani daje vedeti, da se nahajamo v družbi fetišev in imaginacij, brezpomenskih označevalcev, ki nam iz dneva v dan krojijo pogled na realnost. Manko telesa nam kaže kot njegov presežek, odsotnost fantomskega roga pa kot simbol ženske želje, ki je razpeta med idejo falusa in Boga. Performerka suvereno prestopa meje med Realnim, Imaginarnim in Simbolnim ter se nenehno nahaja na vmesnem območju, saj ima na ta način najboljši pregled nad vzporednimi svetovi. Zdi se, da se poigrava z našimi pričakovanji in stereotipi, kot bi nam želela pokazati, da smo prav vsi ujeti v matrico fantomskega čaščenja perfekcionizma. Podobno kot Antigona tudi Chiara Bersani prestopa mejo med željo in gonom, pri tem pa trka na vest gledalcev oz. na njihov Nadjaz – kot bi se hranila z njihovimi občutki krivde, ki nastopijo, ko ozavestijo svoja občutja pomilovanja in nemoči ob pogledu na telo, ki kljubuje njihovim predstavam o gibčnem, uravnoteženem in akustičnem telesu glasbenice in plesalke. Na koncu predstave se s pomočjo asistenta zavihti na invalidski voziček, od koder zaploska občinstvu in glasbenikom, ki so ji v drugem delu predstave s svojimi inštrumenti omogočili odmev. Pri tem nam sporoča, da smo vsi odvisni od Drugega – tako kot je hendikepirana oseba odvisna od asistentov, je umetnik odvisen od svojega občinstva – prav prezenca Drugega, ki nemo opazuje, vzpostavlja in utrjuje pozicijo nastopajočega. Na ta svet nismo prišli vsemogočni, kot nam zmotno želi prikazati neoliberalni kapitalizem, ki služi z mitom o sodobnih superjunakih. Tu smo prav zato, ker nas povezuje manko in ker smo odvisni drug od drugega. In prav v tem je največji čar in lepota bivanja …

MIŠA GAMS
je mag. antropologije vsakdanjega življenja, ki se zadnjih 20 let ukvarja s pisanjem knjižnih recenzij. V zadnjem času se preizkuša tudi v pisanju gledaliških recenzij. Izdala je štiri pesniške zbirke in eno pravljico za otroke.

Zapis je nastal v okviru kritiškega seminarja, ki ga je omogočila delovna štipendija MzK.

---

NEŽNI SAMOROG
Koncept in ples: Chiara Bersani
Oblikovanje zvoka: F. De Isabella
Inspicient: Paolo Tizianel
Dramaturško svetovanje: Luca Poncetta in Gaia Clotilde Chernetih
Gibalna trenerka: Marta Ciappina
Umetniško svetovanje: Marco D’Agostin
Stilistka: Elisa Orlandini
Producentka: Eleonora Cavallo
Produkcija: Associazione Culturale Corpoceleste_C.C.00#; koprodukcija: Santarcangelo Festival (CSC), Centrale FIES, Graner, Carrozzerie | N.o.T., CapoTrave/Kilowatt
Organizacija: Zavod EN-KNAP, Mesto žensk

Opombe bralcev (0)