Onstran gole informativnosti
Ekološke in okoljske teme v gledališkem kontekstu niso pogosto zastopane, Vročina v režiji Žige Divjaka pa je problematiko pripeljala v samo središče uprizoritve. Z uporabo principov snovalnega gledališča predstava v zapisu Evelin Bizjak ves čas opozarja na nezmožnost učinkovite razrešitve ekološke krize, slika pesimistično prihodnost in odpira vprašanje, ali je človeštvo resnično na točki, iz katere lahko le pasivno spremlja svoj propad. V sklepu piska dodaja, da je Vročina »primer manjkajoče gledališke prakse, ki poleg zavedanja o človeškem destruktivnem vplivu na svet družbeno ekoloških sistemov nakaže tudi smer njegovega preseganja.«
Obisk predstave
»Kaj sploh pomeni obiskati predstavo? Kaj vse korenini v fenomenologiji samega obiska?« se Zala Dobovšek sprašuje ob obisku performansa Pri meni doma Mirjane Medojević. Z oblikovanjem prostora, zvoka, scenografije in atmosfer performans razpira številne pomene doma/domovanja/domačnosti, vendar se avtorica zapisa pomudi tudi pri njegovi ranljivosti. Slednja aludira bodisi na prekarno sedanjost ali brezdomskost bodisi na […]
Nešteto občutkov na uro
Nedoločena frekvenca je tretji koprodukcijski projekt mreže Pan-Adria, po Free Standing in Skupaj je tudi predstava Charlieja Brittaina in Milana Tomášika obredla številne odre v regiji. Označena kot »plesni koncert«, se Nedoločena frekvenca odvija med tremi plesnimi telesi, ki se jim pridruži tolkalno muziciranje. Ali kot zapiše Metod Zupan: »Frekvenci plesa in glasbe se načeloma nista ujeli oz. spojili, ko pa je vsake toliko plesalec telo recimo skrčil ravno ob glasbenikovem udarcu na gong, sta dosegli resonančno stanje, kar je napravilo močan vtis z dramatičnim učinkom.« Bojevita energija predstave pa v nadaljevanju izvede tudi »tonalni preobrat, kjer glasbo zamenja tišina, strogo koreografijo pa bolj sproščena improvizacija.«
Glagol »biti« v 1. osebi množine
Prav kakor Simpozij dialog v idejni zasnovi koreografinje in somatske izvedenke Snježane Premuš ni navaden dogodek, temveč večdnevna somatsko-sodelovalna kolektivna praksa, tako dotični zapis Radharani Pernarčič ni navadna refleksija, temveč je občutljiv premislek ob praksah in z njimi ter kontekstualni asociativni tok, ki ga je udeležba zagnala. Delavnice Body mind centeringa, zvočna instalacija, performativno-vizualna instalacija, teoretsko predavanje-pogovor, risarsko-poetična delavnica in razstava tvorijo dogodkovno tkanino različnih niti, ki v relaciji zadihajo in nas kolektivno nagovorijo, kako si pravzaprav želimo biti drug z drugim.
Boj brez upa zmage?
Tako imenovani alter muzikal gledališča zatiranih Pandorina skrinjica v režiji Jake Andreja Vojevca po besedah avtorice tokratnega prispevka "prisilil v ponoven premislek mehanizmov represije in vzrokov za serijo neuspešnih uporov", a se konča pesimistično. Vseeno pa se ta praksa še naprej vztrajno bori. Njen adut je nemara ravno njena skupinska narava (soavtorji in performerji so Teja Bitenc, Jan Franc Podbrežnik, Barbara Polajnar, Zanda Priedite, Jurij Torkar, Danijela Zajc).