Boj brez upa zmage?

Tako imenovani alter muzikal gledališča zatiranih Pandorina skrinjica v režiji Jake Andreja Vojevca po besedah avtorice tokratnega prispevka “prisilil v ponoven premislek mehanizmov represije in vzrokov za serijo neuspešnih uporov”, a se konča pesimistično. Vseeno pa se ta praksa še naprej vztrajno bori. Njen adut je nemara ravno njena skupinska narava (soavtorji in performerji so Teja Bitenc, Jan Franc Podbrežnik, Barbara Polajnar, Zanda Priedite, Jurij Torkar, Danijela Zajc).

Tli. Počasi, a vse glasneje. Nezadovoljstvo raste z vsakim dnem. Jezni smo zaradi novic v časopisu, zgroženi nad čivkanjem politikov na Twitterju, razočarani nad kapitalistično logiko svetovnega ustroja, naše vsakdanje realnosti. Za jezo je skratka milijon in en razlog, a zakaj potem le tli? Je to hlapčevska usoda slovenskega naroda ali vsesplošni občutek resignacije? Je dovolj le ena iskra, da zanetimo upor? Alter muzikal Pandorina skrinjica (v koprodukciji KUD Transformator, Društva ZIZ in Barbare Polajnar) v režiji Jaka Andreja Vojevca po principu gledališča zatiranih preizprašuje različne oblike iniciacije upora, predvsem pa ponazori družbene mehanizme in fenomene, ki jih ustvarjalci zaznavajo kot zatirajoče, s čimer želijo agitirati publiko, da se jim pridruži v njihovem boju (brez upa zmage?).

Na dnu skrinjice je ostalo le eno – up. In s tem nastopajoči izpeljejo glavno sporočilo predstave: »Ko ljudem ne ostane nič drugega kot up, se začne upor!«

Na začetno vprašanje, ali poznamo naslovno zgodbo o Pandorini skrinjici, publika odgovori pritrdilno, nastopajoči pa mit za vsak slučaj vseeno obnovijo in odigrajo. Pred platnom s projekcijo grafičnega kolaža predstave performerji (Teja Bitenc, Jan Franc Podbrežnik, Barbara Polajnar, Zanda Priedite, Jurij Torkar, Danijela Zajc – tudi soavtorji predstave) začnejo pripoved o Prometeju, ki ga zaradi kraje ognja Zevsu in ostalim olimpijskim bogovom predstavijo kot prvega upornika. Njegov upor je bil za človeštvo sicer izrednega pomena, omogočil je napredek, izboljšanje razmer vsakdanjega življenja, vendar je imel tudi svojo ceno. Prometej je za svoj dobrohoten uporniški podvig sicer drago plačal, a plačalo je tudi človeštvo, saj je Zevs ustvaril žensko – Pandoro, ki je v svoji skrinjici prinesla med ljudi bolezni, bedo, zlo in vse druge tegobe sveta. Na dnu skrinjice je ostalo le eno – up. In s tem nastopajoči izpeljejo glavno sporočilo predstave: »Ko ljudem ne ostane nič drugega kot up, se začne upor!« Mitološko ozadje z naslovom predstavijo na duhovit način, s karikiranjem, hitrim vstopanjem in izstopanjem v like pred očmi gledalcev, a z nekoliko neefektivnim tempom. Pripoved preseka akrobatski vložek na vrvi Danijele Zajc, ki natopi kot nič hudega sluteča, a zlo noseča Pandora. Prikaže svojo fizično moč in umetelnost giba, vsebinsko in tehnično pa je ta del vseeno težje umestiti v celoto predstave.

Z direktnim napadom na publiko in svojo neposrednostjo so si ustvarjalci Pandorine skrinjice na 3. ZIZ festivalu – dnevih mariborske alternativne gledališke produkcije prislužili nagrado za najbolj provokativno predstavo.

Nato se performerjem na odru pridruži feministični pevski zbor Z’borke, ki s svojimi glasovi spremlja dogajanje na odru. Od njega se ne distancirajo, temveč vključujoče sodelujejo v njem in še dodatno povečajo občutek kolektivnosti, ki ga od samega začetka ustvarjajo igralci. Skupaj ustvarjajo fragmentarno strukturo predstave in s tem prehajajo iz prizora v prizor. V vsakem prizoru uvedejo novo problematiko in jo stopnjujejo do njene skrajnosti, da se svet popolnoma izrodi in v taki obliki ne more več obstajati; tako ponudijo dva scenarija: propad ali upor. Med drugim izpostavijo pretiran individualizem, vzpon avtoritarnih političnih oblasti, policijske represije in objestne rabe orožja, nasilja, ustrahovanja. Z direktnim napadom na publiko in svojo neposrednostjo so si ustvarjalci Pandorine skrinjice na 3. ZIZ festivalu – dnevih mariborske alternativne gledališke produkcije prislužili nagrado za najbolj provokativno predstavo.

Posebno izstopajoča je sekvenca, ki v ozadju prikazuje pospešen posnetek tehnološkega napredka od industrijske revolucije do danes, z roko v roki z »napredkom« kapitalizma  (avtorica videov Urša Rahne). Pred projekcijskim platnom nastopajoči tvorijo različne slike, na primer sliko neustavljivega tekočega traka, s čimer ponazorijo vsakdan delavcev in njihovo izkoriščanje za dobiček korporacij. Prizor razvijejo v kritiko sodobnega potrošništva, kulta mladosti, hitre mode, kopičenja odpadkov in absolutne prenasičenosti z informacijami, akcijami, lažnimi novicami. Igralci, obteženi z najrazličnejšimi predmeti, stojijo v ravni vrsti kot razstavni eksponati, Danijela Zajc pa na svoje skoraj golo telo obeša ponujena oblačila, nakit, si s šminko pomaže cel obraz, preizkuša pripomočke za fitnes, jé in po tleh pomaže sadni jogurt, vse to v nekakšnem ekstatičnem plesu.

Tako ne gre za povsem običajen muzikal, kar ustvarjalci poudarijo že s svojo žanrsko oznako predstave kot alter muzikala. Ne gre za zaokroženo celoto linearne pripovedi in odpetega dialoga, ki pripomore k razvoju zgodbe, temveč bolj za izbor pesmi, ki podrisujejo in podkrepijo idejna stališča predstave.

Gib je eno izmed osrednjih izraznih sredstev muzikala. V koreografiji Naje Podbrežnik in Nine Vombergar je poudarjen ritem, ki nastopajočim doda zanos in podkrepi učinek povezane skupnosti, na trenutke pa vzbudi srhljivo podobo militantnosti. Slednjo podkrepijo tudi raztrgani kostumi zemeljskih odtenkov Katarine Zalar, bojevniške obrazne poslikave igralcev, prirejene po vzoru ameriških staroselcev, in glasbeni izbor, ki ves čas poziva k uporu. Slišimo lahko na primer Puntarsko pesem s kultnim geslom »Le vkup, le vkup, uboga gmajna« in Internacionalo, ki poziva: »Vstanite v suženjstvo zakleti.« Z’borkam pri petju pomagajo tudi performerji (prezentnost in prodornost svojega glasu izkaže predvsem Teja Bitenc). Skupaj ustvarjajo večglasno glasbeno podobo predstave, ki jo dopolnjujejo še posnetki različnih komadov iz popularne kulture in avtorska glasba Pie Skušek, zborovodkinje feminističnega pevskega zbora Z’borke. Tako ne gre za povsem običajen muzikal, kar ustvarjalci poudarijo že s svojo žanrsko oznako predstave kot alter muzikala. Ne gre za zaokroženo celoto linearne pripovedi in odpetega dialoga, ki pripomore k razvoju zgodbe, temveč bolj za izbor pesmi, ki podrisujejo in podkrepijo idejna stališča predstave.

In stališč je bilo veliko, morda kakšno preveč za takšno gledališko formo, ki ni omogočila poglobljenosti v katerokoli od načetih tematik. Vendar je tudi to v duhu gledališča zatiranih, katerega utemeljitelj je bil brazilski levičarski politični aktivist, dramatik in gledališki teoretik Augusto Boal. Metoda gledališča zatiranih sloni na aktivističnem naboju ustvarjalcev, saj je to bistvo te metode, ki se je poslužujejo gledališčniki, aktivisti, socialni delavci, protestniki in drugi z namenom razpiranja običajno preslišanih, zanemarjenih družbenih tematik in posledično vplivanja na politično situacijo oziroma doseganja socialne pravičnosti. S poudarjeno vizualno podobo in minimalno uporabo besed lahko na primer prepoznamo tehnike slikovnega gledališča, v dnevnopolitičnih vsebinskih elementih, reinterpretaciji novic in sami rabi časopisa kot rekvizita pa ustvarjanje z uporabo tehnike časopisnega gledališča. Predstava se nasloni predvsem na vsebinski aspekt metode, v formi pa ni tako radikalna, saj je uprizoritev postavljena v varno zavetje črne škatle, meja med občinstvom in nastopajočimi ostane zelo ostra, občinstvo pa posledično klasično občinstvo, ne pa aktivno sodelujoči gled-igralci.

Ali je dovolj, da se kapitalizmu upiramo s kupovanjem rabljenih oblačil, klimatskim spremembam z menstrualnimi skodelicami in ločevanjem, avtoritarni politiki pa z jeznimi twitti?

Ustvarjalci z najrazličnejšimi ozadji so ustvarili skupek raznorodnih problemsko zastavljenih prizorov z jasnim ciljem – zanetiti iskro upora. Kljub veri v upanje in moč skupnega upora pa se predstava zaključi s pesimistično noto – med mirne protestnike vdrejo policisti v polni bojni opravi, ki razpustijo v zadnjem prizoru vzpostavljen »protest« in soudeleženo publiko, nastopajoče pa nasilno odvlečejo z odra. Čeprav je to boleča odslikava realnosti, se nam porodi vprašanje, ali je potem upor sploh smiseln? Je sama aktivacija dovolj? Se res klin s klinom zbija in nam miroljubno kolesarjenje nikoli ne bo prineslo želenih sprememb? Lahko organiziran protest enačimo z uporom? Ali je dovolj, da se kapitalizmu upiramo s kupovanjem rabljenih oblačil, klimatskim spremembam z menstrualnimi skodelicami in ločevanjem, avtoritarni politiki pa z jeznimi twitti?

Isker je tako veliko, namesto ognja pa vodni top v obraz.

Konec predstave v nas vzbudi nasproten učinek vsemu, kar predstava predhodno poskuša doseči. Odvzame še tisto zadnje, kar poganja kolo, dušo upora – up. Tako pride predstava v svojem sklepu le do točke, do katere smo somišljeniki v dvorani prav tako že prišli: »Dost’ je b’lo, neki je treba nardit’.« Ampak kaj? Že več kot eno leto potekajo razne oblike upora – kolesarski protesti, tožbe, opozarjanje na nepravilnosti, kršenje pravic in v zadnjih tednih še radikalnejši protesti. Isker je tako veliko, namesto ognja pa vodni top v obraz. Če alter muzikal ne ponudi instant rešitev na dlani, vendarle prisili v ponoven premislek mehanizmov represije in vzrokov za serijo neuspešnih uporov. Kljub nevzpodbudnemu koncu pa lahko vseeno razumemo tudi idejno srčiko predstave – da bodo tegobe sveta, pobegle iz Pandorine skrinjice, svetu kraljevale, dokler se ne bomo podali v boj vsaj z drobnim upom zmage.

BRINA JENČEK
je študentka dramaturgije in scenskih umetnosti na AGRFT, ki se poleg udejstvovanja na področju praktične dramaturgije ukvarja tudi z dramskim in gledališko-filmskim kritiškim pisanjem.

Zapis je nastal v okviru kritiškega seminarja, ki ga je omogočila delovna štipendija MzK.

---

Jaka A. Vojevec, Barbara Polajnar: PANDORINA SKRINJICA
Režija: Jaka Andrej Vojevec
Dramaturgija: Barbara Polajnar
Avtorja koncepta: Jaka A. Vojevec in Barbara Polajnar
Avtorji in performerji: Teja Bitenc, Jan Franc Podbrežnik, Barbara Polajnar, Zanda Priedite, Jurij Torkar, Danijela Zajc
Koreografija: Naja Podbrežnik, Nina Vombergar
Video: Urša Rahne
Kostumografija in scenografija: Katarina Zalar
Zborovodkinja in avtorska glasba: Pia Skušek
Zbor: feministični pevski zbor Z’borke
Produkcija: KUD Transformator, Društvo ZIZ, Barbara Polajnar – samozaposlena v kulturi
Soorganizatorji: Narodni dom Maribor, Plesni teater Ljubljana
Projekt financirata Mestna občina Maribor in Mestna občina Ljubljana.

Opombe bralcev (0)