Nit brez začetka
Včasih zapisi o predstavah nastanejo iz nuje. Refleksija Radharani Pernarčič o pripovedovalskem performansu Nit brez konca Ane Čavić je en tak primer, kjer avtorica po intenzivnem doživetju razmišlja o pomenu čutečnosti nad pretencioznostjo in pozo v umetniškem ustvarjanju. O korporealni vživetosti, ki na način rituala, iz katerega se je rodil teater, nespektakularno animira papirnate asemblaže, ki se v projekciji sestavljajo v zgodbo, in tako ne le pripoveduje o začetku sveta, ampak ga hkrati dejansko ustvarja.
Oživljanje preteklosti med poklonom in samoafirmacijo
Kako smo prišli do sem?, avtorska predstava Gregorja Zorca in Mateja Recerja, ki je premiero doživela že decembra na Intimnem odru v Mariboru, takrat le ob prisotnosti dveh gledaliških kritikov, je bila junija v sklopu festivala Prestopi prvič predstavljena širši javnosti, kmalu za tem pa je pod okriljem Gledališča Glej (festival Soteska Open) na zunanjem prizorišču dočakala še ljubljansko premiero. Uprizoritev v formi narativnega gledališča občinstvo sooča z barvito paleto kulturno in časovno raznolikih intimnih zgodb malih ljudi, s čimer po mnenju avtorice zapisa »ponovno opozori na pomembnost vpetosti v skupnost in moč, ki jo prinese poznavanje osebne zgodovine.«
Na ruševinah eksperimentalnosti
Predstava Under Construction »skozi lastno pojmovanje igrivosti tipa po ostankih eksperimentalnosti,« zapiše Varja Hrvatin, ki v refleksiji kot ključni element ustvarjalnega pristopa kolektiva počemučka izpostavi prav igrivost, ki domišljeno in humorno oblikuje dramaturgijo, scenografijo in igro. Hkrati pa kljub odsotnosti napovedanega generacijskega statementa uprizoritve potegne tudi jasne paralele med odrskim svetom in stvarnostjo ustvarjanja - vzpostavljajoča generacija ustvarjalcev bo morala za svojo vizijo gledališča izboriti »primerne produkcijske pogoje in okoliščine ustvarjanja – tudi spodletelega.«