Metod Zupan

#neuslišana potencialnost angažiranega teatra

Fenomen kemseksa predvsem »zaradi svoje odsotnosti iz javnega diskurza predstavlja bogat raziskovalni potencial,« iz katerega se napaja predstava #brazgotine #kemseks Sandija Jesenika in Alena Jelena. Perspektivi pripovednosti in informativnosti uprizoritve Metod Zupan v svojem zapisu razširi s kontekstualizacijo širše akulturacijske prakse gejevske skupnosti, za katero se skriva množica socioloških razlogov – insidersko/outsidersko razmerjo do publike (in vsebine) ob koncu brez vznesenosti vzpostavi empatični moment, ko »dobimo občutek, da je fenomen, o katerem nam je bilo slabo uro pridigano, dejansko med nami.«

Če sta Zala Dobovšek in Jaka Smerkolj Simoneti leta 2018 v svojem pregledu reprezentacij LGBTQ+ likov na odrih naših institucionalnih gledališč zapisala,1 Zala Dobovšek in Jaka Smerkolj Simoneti, serija prispevkov »Mavrični abonma (1.–4. del)«, Teritorij teatra, 8. 1. 2018–16. 6. 2018, Radio Študent. da so tovrstne reprezentacije pogosteje stranski tir kakor pa osrednje žarišče uprizoritve, bi morala predstava #kemseks #brazgotine predstavljati ne le dih svežega zraka, temveč pravcati sunek. Režijsko dramaturški duet Alena Jelena in Sandija Jesenika, ki sta sodelovala že pri uprizoritvi Rožnati trikotnik (Cankarjev dom, 2018) je v osrednje žarišče ponovno postavil zamolčano vsebino blizu predvsem gejevski skupnosti. Medtem ko je omenjena predstava po literarni predlogi Bent Martina Shermana osvetlila pogosto pozabljeno tematiko homokavsta, je predstava #brazgotine #kemseks objekt uprizarjanja iskala v aktualni tematiki rabe opojnih substanc med promiskuitetnim spolnim občevanjem oz. kemseksom, poznanim tudi pod evfemizmom party and play, ki je s pojavom novih psihoaktivnih snovi k nam prišel pred desetimi leti iz zahodne Evrope. Fenomen predvsem zaradi svoje odsotnosti iz javnega diskurza predstavlja bogat raziskovalni potencial, ki bi lahko osvetlil trenutne probleme, prisotne zlasti v segmentu gejevske populacije, hkrati pa bi s širšim pogledom lahko komentiral ontologijo intimnopartnerskih odnosov v sodobni družbi, a potencial znotraj omenjene predstave ostane zgolj to.

Prisotne_i se med seboj ne poznamo po civilnih imenih, temveč po grinderskih nadimkih (ki so nam dodeljeni ob vstopu). Vzdušje je zarotniško, luči zatemnjene, v ozadju igra tehno glasba.

Kemseks srečanja predpostavljajo sebi lastno ritualnost, ki jo avtorska ekipa predstave poustvari za maksimalen potopitven učinek publike. Srečanje/predstava se začne ob osmih, vrata se odpro pet minut prej, prihod po osmi ni več dovoljen. Na vhodu nam je ponujen kozarček za dobrodošlico, kapljica GHB je neobvezna.2 Vlogo pomirjevalne droge v uprizoritvi odigra voda. Prisotne_i se med seboj ne poznamo po civilnih imenih, temveč po grinderskih nadimkih (ki so nam dodeljeni ob vstopu). Vzdušje je zarotniško, luči zatemnjene, v ozadju igra tehno glasba.

Kemseks se je, tako kot kruzing, odprta razmerja in pornografija, uveljavil kot prepoznaven del ezoterične gejevske kulture – nabor skupnih znanj, perspektiv in dejavnosti, ki (se) jih geji (na)učimo in prakticiramo med seboj.3 David M. Halperin, How to be Gay, Cambridge (Mass.); London, The Belknap Press of Harvard University Press, 2014. Zaradi svojega marginalnega statusa je akulturacija v gejevsko kulturo in z njo povezana socializacija v gejevsko skupnost predmet medsebojnega učenja in prakticiranja. Novinci se družbenih kodov ne naučimo v formalnih izobraževalnih ustanovah, temveč s prakticiranjem v neformalnih kontekstih. Scena, ki v zunanjem svetu velja za odklonsko, se tako zaradi vseh neznank, od skritosti, latovščine, partikularnega odnosa do romantike in erotike ter habitusa njenih mnogih pripadnikov, lahko zdi kot grozljiv labirint, kjer potencialna nevarnost preži za vsakim vogalom. V to negotovost – ključni del gejevske izkušnje – pa nas ekipa predstave ne poskuša vpeljati, saj je ob vsaki omembi neznanke potopitev v odrsko dogajanje zmotena in pojasnjena na kar se da razumljiv način.

Hrbtenico uprizoritve v dokumentaristični maniri tvori uprizarjanje zgodb, ki so jih navdihnila osebna pričevanja posameznikov s prvoročno izkušnjo z naslovno tematiko.

Hrbtenico uprizoritve v dokumentaristični maniri tvori uprizarjanje zgodb, ki so jih navdihnila osebna pričevanja posameznikov s prvoročno izkušnjo z naslovno tematiko. Skozi pripovedovanja so sporadično umeščene fenomenološke razširitve – kot je možnost potipati ikonično rastlinsko olje Crisco – in informacijske prekinitve, ki zmotijo odrsko dogajanje z razlago pojmov, ki outsiderski publiki niso poznani. Žal pa njihova uporaba izpade arbitrarno, saj vseh treh pristopov ne združuje konceptualna rdeča nit.

Poleg dramaturškega in režijskega deficita nam poglobitev v predstavljeno tematiko otežuje tudi igra oz. nastopanje igralcev (Rok Kravanja in Vid Klemenc), katerih izražanje v utelešanju drugoosebnih zgodb je monotono, deklamirano z nasmehom in stalnim očesnim stikom s publiko, zaradi česar izgubi svojo intencionalnost in gledalska izkušnja ostane zgolj spektatorska. Sam scenarij (Sandi Jesenik) z ekstenzivnimi paragrafi sextinga in opisovanja izkušenj spolnosti nastopajočima poslanstva ne olajšuje. Spolnost se za mnoge manifestira v izkustvenem in ne diskurzivnem kontekstu, v slednjega je začela prodirati relativno nedavno, z izjemo pogrošne literature, kjer pa opisovanje zavzema izrazito osladno pojavno obliko, ki nam ne omogoča, da opisovano občutimo kot resno in/ali mikavno, pač pa v obeh primerih izpade smešno.

V prvi vrsti predstavo zaznamuje občuten nedoločen odnos do publike ter uprizorjene tematike. Ker ustvarjalci predstave niso mogli predvideti profila občinstva, ga obenem naslavljajo kot insiderke_je in outsiderke_je.

V prvi vrsti predstavo zaznamuje občuten nedoločen odnos do publike ter uprizorjene tematike. Ker ustvarjalci predstave niso mogli predvideti profila občinstva, ga obenem naslavljajo kot insiderke_je in outsiderke_je. Umestitev uprizoritve v prostore legendarnega Kluba Tiffany, naša posaditev v intimen krog, naše neposredno nagovarjanje in označba z nadimki nam dajo občutek participativnosti, po drugi strani pa razen soočenja z obstojem kemseksa, njegovimi glamuroznimi platmi ter prežečimi pastmi o razlogih, ki posameznike v vedno večjih številkah vodijo v to prakso, ne izvemo veliko. Uporaba opojnih substanc je med seksom prisotna, ne le za povečanje užitka, temveč tudi za otopelost, znižanje standardov. Po opažanju Mine Paš4 Mina Paš, integrativna relacijska psihoterapevtka in doktorica medicine, o kemseksu: DrogArt, 2019. si mnogi geji želijo nežnosti in čutnosti, za kateri pa se brez drog ne znajo odpreti. Poleg tega izpostavlja, da so uporabniki kemseksa sicer dobro situirani, socialno vključeni, dokaj uspešni, kar za uporabnike drog sicer ni značilno. Znotraj fenomena kemseksa se tako skriva še množica socioloških razlogov, ki pa se jih uprizoritev ne dotakne, zato izzveni na ravni pamfletnega socialnega oglasa.

Z izpovednim vpogledom v partikularne izkušnje lahko umetnost v takšni maniri svojemu občinstvu, ki ga ne podcenjuje, nudi empatijo in boljše razumevanje samih sebe, kot ljudem nam namreč ne bi smelo nič človeškega biti tuje, ne glede na to, kako stigmatizirano je v širši družbi. Takšen trenutek utopije nam predstava ponudi le v zadnjih desetih minutah ter s tem prikaže svojo potencialnost oz. to, kaj bi lahko bila.

Poststonewallsko gibanje in angažirane scenske prakse, ki jih je to produciralo od sedemdesetih let dalje, skupnosti niso več prikazovale kot higienične. Neškodljive in karseda normativne geje in lezbijke, kakršne še vedno najdemo na odru institucionalnih gledališč, so zamenjale pristnejše in radikalnejše podobe, kar je omogočilo tudi osvetlitev za skupnost endemičnih težav. Z izpovednim vpogledom v partikularne izkušnje lahko umetnost v takšni maniri svojemu občinstvu, ki ga ne podcenjuje, nudi empatijo in boljše razumevanje samih sebe, kot ljudem nam namreč ne bi smelo nič človeškega biti tuje, ne glede na to, kako stigmatizirano je v širši družbi. Takšen trenutek utopije nam predstava ponudi le v zadnjih desetih minutah ter s tem prikaže svojo potencialnost oz. to, kaj bi lahko bila. Glasba se ustavi, luč omehča in zdi se, da Rok Kravanja prvič spregovori iz svojih ust. Brez nasmeška in nastopaške vznesenosti z gledanjem v sogovornika razgali svoje predsodke, izkušnje in negotovosti, s katerimi je vstopal v produkcijo predstave in ki zaznamujejo tudi avtiranega odraslega geja. Ko podobno stori tudi Klemenc, mu Kravanja tesnobno, a vidno sočutno prisluhne, in prvič v večeru dobimo občutek, da je fenomen, o katerem nam je bilo slabo uro pridigano, dejansko med nami, brez distanciranja in eksoticiranja, že tako ali tako preveč prisotnih v diskurzu o gejevski skupnosti. Šele na tej točki začnemo razmišljati o implikacijah obravnavanega fenomena.

METOD ZUPAN
je študent sociologije kulture in umetnostne zgodovine ter novinar in kritik na Radiu Študent.

Zapis je nastal v okviru kritiškega seminarja, ki ga je omogočila delovna štipendija MzK.

#brazgotine #kemseks
Režiser: Alen Jelen
Dramaturg: Sandi Jesenik
Lektorica: Klasja Zala Kovačič
Kostumograf: Matic Hrovat
Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič (NinaBelle)
Igrata: Rok Kravanja in Vid Klemenc
Tehnična pomoč: Miha Bizjak
Strokovna pomoč: Jernej Škof in Sebastjan Sitar
Fotograf naslovnice in predstave: Marcel Obal
Oblikovalec naslovnice: Mitja Ostrc
Prevajalka gradiva: Ajda Krajnc
Snemalka predstave: Urša Bonelli Potokar
Produkcija: ŠKUC gledališče
Koprodukcija: Zavod Kolaž
Financerja projekta sta Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo, in Ministrstvo za kulturo.