Neodvisni

Napoved v Rumenem

»Najprej je telo kamen, potem žival, potem človek.« Plesni prvenec Kristine Rozman z minimalistično rabo gibalnih, zvočnih in vizualnih scenskih elementov razteguje lastno časovnost in naseljuje prostore možne preteklohodnosti, v katero se je telo zataknilo kot napaka. Ali kot zapiše Tina Benko: »Ob gledanju preveva izmenjujoč se vtis, da spremljamo nekaj pradavnega in hkrati še prihajajočega, polnega preživelih ostankov zdajšnjega časa; kot napoved prihodnosti pod umetnim ozračjem.«

Foto: Ema Križič, Tina Benko

Vstopimo v zadimljeno dvorano Plesnega teatra Ljubljana. Rdeča neonska luč v kotu odra in rumena splošna luč ustvarjata vtis pregrete atmosfere nekega drugega planeta, obsijanega z morda nekim drugim soncem, ki sveti od bližje.

Kepa, ki dobiva razmejitev na kožuhast del in na videz tršo površino, gnete samo sebe, dokler kamen pred našimi očmi naenkrat ni več kamen, gmota dobi noge in živalsko obliko.

Občinstvo utone v temo in delček stene pod meglicami oživi. Iz dima se izriše skalna gmota. Zaobljena, na videz trdna in po površini reliefna se postopoma odlušči z zadnje stene in začne lesti preko odra. V prehajanju tekstura njene površine postaja mehkejša, kosmata. Kepa, ki dobiva razmejitev na kožuhast del in na videz tršo površino, gnete samo sebe, dokler kamen pred našimi očmi naenkrat ni več kamen, gmota dobi noge in živalsko obliko.

Gledali bomo poetično predstavo, ki z izčiščeno minimalistično rabo nekaj elementov – giba, zvočne krajine, luči, teksturiranega plašča in dima – gradi Rumeno prostorčasje – sanjski svet preteklohodnosti, vtis drugega, z umetnim soncem obsevanega planeta, ki ga naseljuje multituda entitet, vpetih v eno: bitje vsega časa, telo Zemlje.

Ustvarjeni svet predstave lahko razumemo kot impresijo neke možne prihodnosti, v kateri se živo izkuša kot smetišče odmevov trenutnega raztreščenega, smrdljivega in hektično vibrirajočega sveta neokapitalizma, hkrati pa diha iz neke brezčasne preteklosti, večnosti časa vesolja, planetov, entitet, ki jim čas teče drugače – predvsem počasneje. Ob gledanju preveva izmenjujoč se vtis, da spremljamo nekaj pradavnega in hkrati še prihajajočega, polnega preživelih ostankov zdajšnjega časa; kot napoved prihodnosti pod umetnim ozračjem.

Najprej je telo kamen, potem žival, potem človek.

Najprej je telo kamen, potem žival, potem človek. Plesalka se postopoma izvije iz kepe, z nogami naredi prve korake okrog same sebe leže na tleh, oživi hrbtenico in se skozi plazenje po vseh štirih pod svojim teksturiranim plaščem izrisuje kot žival. Ogrinjalo mnogoterosti na začetku tako gibu pomaga zapeljati v iluzijo, da je gibajoče bitje hibrid med neživo in živo naravo, kot da kamen počasi oživlja. Postopoma telo širi svoje okončine in se z oporo na stransko steno podaljša v človeško obliko. Tukaj plesalka razmeroma hitro prvič vstane in se kot napaka v sistemu zatakne v omahujoči nameri koraka. Z navzdol usmerjenim pogledom repetira prvi moment aktivacije telesa, ki se odloča za hojo.

Ponavljanje motivov – šivanje zank v koreografski tkanini – postane prevladujoča igra. Gibanje plesalkinega telesa v vertikali je gosto, plastično, kot oblikovanje gline. Precizno, zadržano – kot bi vtiskalo svoj gib v glino prostora – plesno telo gnete repetitivne vzorce, ki še vedno vzbujajo asociacije na hibrid med živalskostjo in prvinsko človeškostjo, na fizično delo, lov, iskanje. Ples skupaj z zvočno krajino pelje v pradavnino. Motivi prestopanja, lovljenja, nošnje se natančno izvedeni zanimivo plastijo v igrivem dialogu z ritmično zvočno podlago.

Nabor gibalnega materiala preigrava vztrajanje, tiho telesno predanost, ki deluje skoraj nagonska. Enakomeren ritem, stopanje, raztegovanje telesa je prekinjeno z omahljivostjo, trenutkom utrujenosti, ko trud mestoma usahne in se hip zatem ponovno najde v novi nalogi. Gibanje daje vtis matranja, tihega izčrpavanja, ko se telo vpenja v razkrečene pozicije in jih tam zadržuje. Kristina Rozman to počne vešče in mehko. Nekaj dviguje, nese na hrbtu, s pogledom se obrača proti nekemu nebesnemu telesu, nekemu drugemu soncu, se mu nastavlja, gleda točke v prostoru. Slutiti daje prisotnost tudi drugih entitet izven svojega telesa, katero nam s pogledom in nanašanjem na zunanje točke riše krajino, v kateri se nahaja, da jo potem zagledamo tudi mi.

Najprej tako plašč kot hlače in brezrokavnik plesalke delujejo črno-beli, ko pa se v nekem momentu rumeno rahlo razblini, njena oblačila dobijo barve.

Luč daje močno sugestijo impresije drugega prostora, hkrati pa z določanjem narave barv kostuma utripa med odpiranjem upanja in zapiranja v brezup. Najprej tako plašč kot hlače in brezrokavnik plesalke delujejo črno-beli, ko pa se v nekem momentu rumeno rahlo razblini, njena oblačila dobijo barve – potisk rož na hrbtu pisano zaživi, hlače postanejo modre, rokavi plašča pisano vzorčasti. Učinek je izmenjujoč se vtis upanja v lepo, živo, naravno in njegovega dušenja v umetno vročo rumenino, ki zapre barve, zabriše raznolikosti in, kot zapisano v gledališkem listu, »upočasnjuje skozi enostavnost«.

Sredstva, uporabljena v predstavi, se medsebojno podpirajo v prikrojitvi časa1 Delovni naslov izvornega projekta, po katerem je nastala pričujoča predstava. – plastenje entitet in občutkov v plesnem telesu skupaj z atmosfero prostora, zvokov in meglic razpira čas, ga podaljšuje in gledalko potegne v kontemplativno brezčasje. Gibalni material je izčiščen in premišljeno izbran, plesna prezenca zadržana, omahujoča, a v tem suverena, plastična, prisotna – Rozman si vzame čas za razvijanje posameznih motivov in izkušeno odmerja umirjen tajming svojega poetičnega plesnega prvenca.

Ker je živa, ker se giblje, diha in vztraja, ali pa zgolj slučajno razpira tudi prostore barv in upanja v (ponovni) preboj vitalnosti.

Kaj je ta drugi svet, to raztegnjeno brezčasje, napolnjeno z rahlo melanholijo? Kako predstava komunicira z občinstvom? Plesalka uteleša hkratno večbitnost, je skupek ali nabor različnih živih in tudi neživih entitet, sodeč po gledališkem listu in omahovanju ter neki specifični neodločnosti v gibanju, neki »vdanosti v usodo« pa tudi odsev, »platno« mnogoterih »zahtev in krivd«. Je nova in hkrati stara: kiborginja prihodnosti, ujeta v pretekle vzorce naše trenutne sedanjosti, utrujena od njih, programirana z odpadnim. Ker je živa, ker se giblje, diha in vztraja, ali pa zgolj slučajno razpira tudi prostore barv in upanja v (ponovni) preboj vitalnosti.

V nekem trenutku plesalka opusti svoja repetitivna prizadevanja, odpre vrata v zaodrje in na oder prinese napravo za umetno meglo. Zadimi prostor, pred našimi očmi ustvarja oblake in malo pred tem odplesano sekvenco vpisovanja, naprezanja in vpenjanja v prostor ponovi še v meglicah. Dim se vali na vse strani, bitje se postopoma razblinja pred našimi očmi in za vedno izgine v oddaljeni kot dvorane.

Riše planet, na katerem si bo končno možno vzeti čas, da izzveni in se izteče vse tisto, kar se zdaj noro poganja.

Morda rumena napoved plesne predstave Do pojutrišnjem obeta izpraznjen čas, ki teče v prazno, napolnjen s smetmi in odvečnostmi človeške norije sedanjosti. Riše planet, na katerem si bo končno možno vzeti čas, da izzveni in se izteče vse tisto, kar se zdaj noro poganja; da utrujenost dokončno sede v telo, da se skalibrirajo vzorci in na novo osmislijo koraki. Morda obstaja možnost celo, da okoli spet zadihajo Barve. Pojutrišnjem?

TINA BENKO
je plesalka, ustvarjalka in pedagoginja na področju sodobnega plesa. Ko ne pleše, piše za kulturno redakcijo Radia Študent.


Do pojutrišnjem
Avtorstvo, koreografija in izvedba: KRISTINA ROZMAN
Dramaturgija in mentorstvo: ANDREJA KOPAČ
Avtorska glasba: EDUARDO RAON
Oblikovanje luči: GREGOR KUHAR
Kostumografija: IZTOK HRGA
Producentka: ŽIVA BRECELJ
Produkcija: PLESNI TEATER LJUBLJANA
Koprodukcija: VITKAR zavod

Opombe avtorja

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.