Neodvisni

Sedeti pomeni …

Tokrat vzporejamo dva zapisa o predstavi Branka Potočana Zasedanje, ki ponudita precej različni branji te predstave. Ana Lorger se osredotoči na razbiranje igre moči, ki jo plesalci na različne načine preplesavajo in na ta način reprezentirajo njene mogoče uporabe ali zlorabe. Miša Gams pa v fizikalnih in antropoloških raziskovanjih trkov teles plesalcev razbira tudi mitološke konotacije in koreografiji kljub nekaterim preverjenim rešitvam priznava dovršenost in iskrivost.

Foto: Ana Lorger

Zasedanje prostora ali prostor zasedanja

Še preden se predstava začne, smo priča igri. Še preden se občinstvo posede, da zasede prostor, ki nam je namenjen, se na odru odvija nekaj pomembnega: vsem dokaj znana igra Zemljo krast, kjer se Anamarija Bagarič, Jana Menger, Tajda Podobnik, Branko Potočan, Tini Rozman in Veronika Valdes borijo za čim več izrisanega prostora, ki bi pripadal njihovim telesom. Prostor si na črnem plesnem podu Stare mestne elektrarne začrtajo s kredo, zaradi debelih volnenih nogavic, ki jih imajo obute, pa se črte vseskozi rahlo zabrisujejo.

Zasedanje prostora pomeni iskanje mesta za lasten izraz, ki ga ves čas omejujejo meje, naj bodo te državne, ekonomske, razredne ali stvar spola.

Igra se ne konča z zmago ene izmed nastopajočih, temveč se šele začne s himno Republike Slovenije in tako nastopajoče ustvarijo prehod iz igre v igri v zgolj … igro. Njena pravila najprej postrojijo telesa v robotske gibe, plesalke odsekano gibanje robotov predstavljajo tako prepričljivo, da se meja med tehniko in telesom briše, pred nami so telesa stroji, ki proizvajajo mrežo premeščanj v prostoru, lastno prezenco, postopoma pa se začnejo rahljati v veliko bolj organsko gibanje. To gibanje je igra teles, ki se na odru postavljajo v raznorazne oblike, hkrati pa se jim nenehno upirajo in se zato vseskozi premeščajo ter spreminjajo svoje položaje. Zasedanje prostora pomeni iskanje mesta za lasten izraz, ki ga ves čas omejujejo meje, naj bodo te državne, ekonomske, razredne ali stvar spola.

Gre za predstavo Zasedanje, ki jo ustvarja pet plesalk in plesalec Branko Potočan kot avtor ideje in koreograf. Na odru izvajajo različne variacije plesnih in neplesnih gibov, ki nastopajoče formirajo v celoto, to pa hkrati tudi ves čas ukinjajo in spreminjajo. Iz skupine se včasih izlušči eno telo, kmalu se ji priključi drugo, s ponovitvijo in razliko se odnosi med skupino, dvojicami in individuom spreminjajo. Predstava s tem tematizira različne oblike zasedanja pozicij moči, kjer nekdo diktira gib, nekdo drug ga ponavlja. Zasedanje prostora pomeni postaviti se na mesto oblasti, kar lahko izkoristimo ali pa se svoje premoči zavedamo in tako delujemo vključujoče ter rahljamo vzpostavljene hierarhične vloge.

S prisotnostjo v prostoru posamezne plesalke zavzemajo pozicije, ki jim dajejo možnost diktiranja gibov, tem pa ostale nastopajoče sledijo.

Ta vzpostavitev odnosov med posedanjem, sedenjem, zavzemanjem mest in zasedanjem, kot nam pove že sam naslov predstave (Zasedanje), spominja na Foucaultovo razumevanje subjekta, ki se vzpostavi, ko se individuum umesti na določeno prazno mesto. Ta mesta formirajo mrežo razmerij, zasedajo pa jih različni individuumi in šele z zasedanjem določenega položaja individuumi postanejo subjekt izjave in vzpostavijo mesto moči. V predstavi sicer nastopajoče ne govorijo z besedami, a subjekt izjave postanejo skozi govor giba in z jezikom telesa. S prisotnostjo v prostoru posamezne plesalke zavzemajo pozicije, ki jim dajejo možnost diktiranja gibov, tem pa ostale nastopajoče sledijo. Na ta način se igra Zemlja krast prelevi v plesno igro Zasedanje, ki s svojo prezenco kaže na odnose v našem svetu. V opisu predstave lahko preberemo, da predstava Branka Potočana in skupine Fourklor ne tematizira zgolj sedenja, temveč »fenomen zasedanja prostorov, robov, drug drugega in samega sebe«.

Plesalke v parih ali trojicah z gibi uprizarjajo odnose, ležijo druga na drugi, druga na drugi visijo, se mečejo v naročja ali zgolj držijo. Nato se ta gib, vzpostavljen z ločitvijo od skupine na goli sredini odra, ponovi v celotni skupini. Dramaturgija pripovedi, dramaturginja predstave je Andreja Kopač, tako temelji na variacijah odnosov med celoto in delom, ki sta v nenehni medsebojni napetosti. Prisotnost plesalk je v določenih delih celo ekspresivna, nekateri gibi asociirajo na ljubezenske odnose, kjer nekdo nosi težo drugega, kjer si polagamo glave na ramena ali pa se nekoga tesno, skorajda tesnobno oklepamo. In tako podremo meje drugega ali ožimo lastne meje. Na odru so ves čas prisotne vse plesalke in plesalec, čeprav nekatere včasih v svoji prisotnosti le sedijo ali stojijo na pručkah. Te so namreč nameščene v polkrogu in tako dopolnjujejo tribuno občinstva in opazujejo dogajanje na plesnem podu.

Sosledje plesnih slik se vedno znova zaključi s skupinsko formacijo, ta kolektivnost je včasih lahko izraz upora, spet drugič kolektivno podrejenega organizma.

Odnosov mest moči ne bi bilo, če ne bi znotraj njega obstajala kritika, ki nastane kot upor telesa proti ukazanemu gibu. Tako plesalke ne ponavljajo zgolj središčnih položajev in gibov tistih, ki jih na sredi plesnega poda diktirajo, temveč ustvarjajo variacije ponovitve in tako telo nikoli ni zares ukročeno. Sosledje plesnih slik se vedno znova zaključi s skupinsko formacijo, ta kolektivnost je včasih lahko izraz upora, spet drugič kolektivno podrejenega organizma.

Glasba v predstavi je igrana v živo, glasbena skupina OjgeN, ki jo sestavljajo klaviatura, bobni in kitara, v kombinaciji s toplo rumeno lučjo ustvarja prijetno akustično atmosfero. Ta domačni občutek občinstvo dobi tudi zaradi preprostih, udobnih oblek, ki jih nosijo nastopajoče. Slike plesnih variacij se menjujejo skupaj s komadi, po navadi jih preseka hladna luč, ki napove novo poglavje. Po večini je glasba avtorska, a kadar to ni, je močno simbolična, saj lahko zaslišimo (na začetku) slovensko himno ali narodne pesmi, ki opevajo lepoto slovenske dežele (na koncu). Predstava na ta način na koncu eksplicitno preide iz igre teles v kritiko slovenske države, kjer velja, kot lahko razberemo tudi v opisu predstave: »Sedeti pomeni vladati. Vladarja nekdo ustoliči.«

Gre za prezenco teles v iskanju prostora zase, ki ga vseskozi krčijo gradbene jame, visoki hoteli in novi poslovni prostori.

A ne gre zgolj za kritiko države, gre tudi za mikrokritiko kapitalističnega mesta, kjer ne zmoremo več sedeti niti na klopci, ker le ta morda ni več javna ali občinska, temveč privatna in tako nedostopna. Gre za prezenco teles v iskanju prostora zase, ki ga vseskozi krčijo gradbene jame, visoki hoteli in novi poslovni prostori. Naprezanje teles, da bi prečila ograje in skušala najti lastno mesto izraza ter znotraj njega sprejela drugačnost. Predstava govori tudi o tem, da sedenje ni samoumevno, naša telesa so v okviru institucij mnogokrat ukleščena prav v sedeče položaje, ki se izkažejo kot prisila, sila na telo. Morda se nam zdi poza počasnega sedanja bolj znana kot robotski gibi, vendar gibalni dialog med njima vzpostavi idejo, da gre skorajda za isto stvar.

Na koncu se vse plesalke posedejo na pručke, odmaknejo ob rob odra, glasba se prekine in glasbeniki stopijo na oder. Na odru ostane le Anamarija Bagarič, ki na manjši leseni deski v ospredju odra išče svoj pravi gib in ravnotežje. Luč se osredotoči zgolj nanjo, ostale plesalke postanejo opazovalke in si z nami delijo pogled. Moški na odru v zrak dvignejo leseno desko, kjer stoji plesalka, ki postane gledališki znak za kip in asociira na državni simbol velike matere, na žensko telo kot zemljo, ki je osvojena, ki rojeva prihodnje generacije in je zato postavljena na piedestal. Ta zaključek se temeljno poveže z začetkom predstave, kjer smo lahko zaslišali himno, nato iz tematiziranja (državnega) ozemlja in nacionalnosti prešli na prezenco telesa v prostoru in se na koncu spet vrnili na točko državnega. A ta točka državnega je navdahnjena s posmehom, ironičnim podtonom, saj kip ženske, poza plesalke, v publiko pomaha z dvignjeno nogo in ne z roko, kot bi načeloma pričakovali. Ta gesta na koncu sproži val smeha.

»Sedeti pomeni vladati. Vladarja nekdo ustoliči.«

Predstava Zasedanje je kritika igre moči, ki jo prenese v plesno obliko in se z njo igra. Kdo zarisuje meje, kdo jih postavlja, kdo diktira naše ustvarjanje, produkcijo, ustvarja naše želje in banalni vsakdan, se sprašuje. »Sedeti pomeni vladati. Vladarja nekdo ustoliči.« In kdo drug le lahko vladarja ustoliči kot zgolj mi, nemi opazovalci, občinstvo na svojih vnaprej določenih mestih.

ANA LORGER
končuje študij primerjalne književnosti in dramaturgije. Svetu se še vedno nenehno čudi, ga skuša razumeti in spreminjati.


Drsenje skozi intimo bližnjih

Branko Potočan, ki je s skupino Fourklor ustvaril več kot dvajset plesnih predstav, je z zadnjo z naslovom Zasedanje utrdil svoj status vsestranskega koreografa pa tudi režiserja, ki se poglobi v dramaturgijo in temeljito dodela koncept svojega dela. Ni naključje, da je predstava doživela premiero na dan zimskega solsticija, v njej namreč lahko zasledimo kar nekaj mitoloških motivov, povezanih tako z astronomskimi pojavi kot s slovensko ikonografijo: na začetku plesalci s prsti in palico rišejo v moko, ki je razpršena vsepovsod na odru, krog, ki ustvarja videz sončne ure, ob strani pa so postavljene tradicionalne lesene pručke, na katerih plesalci počivajo. Če bi scenografija vključevala še starinsko stensko uro in elemente kmečke kuhinje, bi gledalec nedvomno dobil vtis, da se nahaja sredi zasnežene alpske pokrajine med čakanjem na pripravo kruha, potice ali kakšne druge tradicionalne slovenske jedi. Predstava se namreč začne z zvoki slovenske himne, ki jo v rockerski izvedbi v živo preigrava skupina OjgeN ter zaključi ob tihem prepevanju plesalk, ki jo z mrmranjem pospremijo v onstranstvo. Potočan je tako ustvaril primerno podlago za najrazličnejše asociacije, ki se vklopijo pri gledalcu: od spominov na najbolj zgodnje otroške igre pa do preizpraševanja o tem, do kam sega intimni prostor posameznika, omahujočega para, skupine ljudi, ki zasedajo tirnice planetov v nenehnem pričakovanju trčenja, sobivanja in ločevanja.

Zdi se, kot da bi bila predstava rezultat raziskovanja fizikalnega in antropološkega obnašanja posameznih teles, ki so omejena s prostorom, drsečo snovjo in z nevidnimi tirnicami drugih teles, ki se občasno križajo in predstavljajo neslutene možnosti nadgrajevanja že obstoječih odnosov.

Koncept predstave temelji na pojmu zasedanja in njegovih slovničnih ter fizikalnih izpeljavah – zasedanje, sedenje, presedanje, nasedanje, posedanje, kar plesalci izpostavijo že v uvodu predstave, ko s telesi označujejo svoj prostor in drsijo skozi prostore drugih, se z njimi prepletajo in drug drugega prestavljajo po odru. Zanimivo je opazovati plesalki, ki povsem negibni stojita v prostoru, medtem ko jima ostale plesalke premikajo roke in stopala, ki obuta v bele volnene nogavice gladko drsijo po tleh in v moki ustvarjajo vzorce. Že na prvi pogled je razvidno, da je za plesno ekipo veliko vaj, ki temeljijo na preizkušanju najrazličnejših fizikalnih zakonitostih, preigravanju z gravitacijo in številnimi interakcijami med telesi, ki so bodisi v krču, neskladju ali pa delujejo kot podpora drug drugemu. Zdi se, kot da bi bila predstava rezultat raziskovanja fizikalnega in antropološkega obnašanja posameznih teles, ki so omejena s prostorom, drsečo snovjo in z nevidnimi tirnicami drugih teles, ki se občasno križajo in predstavljajo neslutene možnosti nadgrajevanja že obstoječih odnosov. Izpostaviti velja še eno zanimivost, ki pa ni podana v prvem planu: pozoren gledalec postane med ogledom pozoren na številne dualnosti, ki med predstavo »priplavajo« na površje – tišina/zvok, svetloba/tema, gibanje/počitek, statičnost/drsenje, manko/presežek itd.

Čeprav je glasbena skupina, ki se nahaja v kotu prizorišča in jo sestavljajo trije vrhunski glasbeniki, vedno v »bojni« pripravljenosti, se večina predstave odvija v tišini, kar deluje nadvse blagodejno, saj lahko prisluhnemo zvokom dihanja in udarjanja teles, njihovemu drsenju po spolzki površini ter nenazadnje tudi lastnim mislim. Plesalci, ki postanejo na odru »odveč«, pa se ne umaknejo v zakulisje, temveč posedijo na lično izrezljanih pručkah ter tako opozorijo na to, da se je treba ob pravem času znati umakniti, odpočiti in kontemplirati dogajanje z distance. Potočan tako plesalk nikoli ne pripelje do ekstremnega napora, ki bi po svoje lahko postal zanimiv material za raziskovanje stanja fizične izčrpanosti, čustvene iztrošenosti pa tudi transa in ekstaze, temveč je v svoji režiji izjemno predvidljiv, ker bazira na racionalnih predpostavkah in že preverjenih koreografskih rešitvah. Po drugi strani pa je mojster duhovitih detajlov, tako v okviru konceptualnega snovanja kot tudi v koreografskem smislu, saj se rad poigrava s stereotipi in asociacijami v nezavednem obiskovalca – konstelacije plesalk postavlja na inovativen način, da nas uspe vsakič znova presenetiti in vzpodbuditi naše možgane k razmišljanju, da se za videnim skriva cel spekter kompleksnejših razmerij. Tako ni povsem neobičajno, če na vrhuncu naše radovednosti ugasne luč in nas prepusti lastni domišljiji.

V celotni predstavi sta uvod in zaključek najbolj dramaturško in koreografsko dodelana, medtem ko je osrednji del predstave v večji meri prepuščen improvizacijam, ki zaradi številnih vežb in predpriprav delujejo premišljene do zadnjega dotika.

Pet plesalk s predanostjo, osredotočenostjo, kondicijo in neverjetno gibljivostjo soustvarja predstavo, saj vsaka s svojim čustvenim nabojem prispeva kamenček k njenemu barvitemu mozaiku – morda se kak skok, zamah ali gib ni izšel po predvidevanjih, a vseeno delujejo usklajeno, drzno, brez strahu in zadržkov. Gledalcu uspejo pokazati, kako sta um in telo v praksi prepletena celota, ki ustvarja dinamično arhitekturo prostora. V celotni predstavi sta uvod in zaključek najbolj dramaturško in koreografsko dodelana, medtem ko je osrednji del predstave v večji meri prepuščen improvizacijam, ki zaradi številnih vežb in predpriprav delujejo premišljene do zadnjega dotika. Če uporabimo matematične termine, lahko rečemo, da plesalke delujejo kot mimobežnice, hiperbole in tangente, ki že z bežnim pogledom začrtajo svojo pot gibanja in jo tudi precizno oddrsajo, se pri tem naslonijo druga na drugo in zasedejo svojo novo mesto. Kljub »zasedanju«, ki ga v številnih variacijah uprizorijo na odru, ostajajo samostojne celote, ki v prostoru ustvarjajo nekakšno svobodne avtonomne cone, znotraj katerih iščejo številne možnosti za ekspresijo in samorealizacijo.

V zaključku predstave trije glasbeniki iz skupine OjgeN stopijo v ospredje in s skupnimi močmi visoko nad svoje glave dvignejo eno izmed plesalk, ki stoji na leseni deski. Plesalka še zadnjič odpleše svoj ples in na koncu občinstvu simpatično pomaha z dvignjeno nogo, kar na domiseln način zaključi predstavo in pozove gledalce k aplavzu. Številno občinstvo je zadnji predstavi, ki se je lansko leto odvila v Stari elektrarni, namenilo buren aplavz in videti je bilo, da bi se marsikdo udeležil tudi after partyja z glasbeniki in plesalci – če bi bili člani benda še naprej na voljo za glasbene improvizacije in bi vzpodbudili gledalce k plesu, bi zaključek predstave nedvomno dobil novo razsežnost. Med odhajanjem iz dvorane se je marsikateri gledalec le s težavo zadržal, da ni obul belih nogavic, ki so ležale vsepovsod po prizorišču in se zadrsal plesalcem naravnost v naročje.

Tako kot lahko zasedamo prostor v fizičnem svetu, lahko drug drugemu zasedemo misli skozi neverbalno komunikacijo.

Branku Potočanu in skupini Fourklor je uspelo zasnovati in uprizoriti dovršeno predstavo, ki nudi uvide na več nivojih razumevanja. Tako kot lahko zasedamo prostor v fizičnem svetu, lahko drug drugemu zasedemo misli skozi neverbalno komunikacijo. Prav to odpiranje številnih horizontov interpretacije in drsenja skozi univerzum misli je v današnjem času nadvse pomembno, saj nam omogoča nedogmatičen pogled na razumevanje medsebojnih odnosov in na družbo, ki jo s svojimi izbirami in dejanji vsak dan soustvarjamo.

MIŠA GAMS
je mag. antropologije vsakdanjega življenja, ki se zadnjih 20 let ukvarja s pisanjem knjižnih recenzij. V zadnjem času se preizkuša tudi v pisanju gledaliških recenzij. Izdala je štiri pesniške zbirke in eno pravljico za otroke.

Zapis je nastal v okviru kritiškega seminarja, ki ga je omogočila delovna štipendija MzK.


ZASEDANJE
Ideja in koreografija: Branko Potočan
Soustvarjanje in ples: Anamarija Bagarič, Jana Menger, Tajda Podobnik, Branko Potočan, Tini Rozman, Veronika Valdes
Avtorji in izvajalci glasbe: skupina OjgeN: Andraž Mazi, Marko Brdnik in Marjan Stanić
Dramaturgija: Andreja Kopač
Fotografija: Tit Filipovič
Oblikovanje tona: Jure Vlahovič
Oblikovanje svetlobe: Andrej Petrovčič
Produkcija: Vitkar zavod

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.