Fiziologija čustvovanja

Skozi telo se nenehno pretakajo čustva, ki so lahko ukročena, ali pa se materializirajo in imajo svojo telesno artikulacijo. Delo Kaje Lorenci STABAT. Biti ganjen, raziskuje občutek ganotja kot izvor gibalne sekvence. Avtorica članka predstavo prebere kot »sodobno reartikulacijo plesno izraznega, a ne v smislu preproste ekspresije, ampak raziskave zanke med neposrednim zunanjim sprožilcem, ki vzgiba čustva, odzivom fizičnega telesa na ta hormonski koktejl in gibom, ki se porodi iz sproženega telesnega občutka.«

Posedeni ob steni majhnega prostora galerije DUM si maloštevilni prisotni ogledujemo skoraj inštalacijsko scenografijo Petre Veber, ki z naravnimi materiali, kot so beli kamenčki, nekaj vej in star lesen okvir, začrtuje ravnim linijam prostora kontrastne organske bežiščnice. V prostor opazovanja s telefonom v roki vstopi Kaja Lorenci in se usede na kubus v levem kotu prostora. Situacija je skrajno ranljiva, saj je koreografinjina stava z glasbo pripraviti se do ganotja in v vsakodnevni situaciji zlahka in celo načrtno spregledano reakcijo ganjenega telesa izpostaviti pogledu v skorajda razstavnem formatu. Godalno-vokalni duo bratov Krajnčan si plesalka predvaja preko telefona, brezžično povezanega s premičnimi zvočniki. Glasba je zanjo afektivni sprožilec, ki premakne dovzetno telo. Namesto da bi obstala (stabat), dovoli ganotju, da se namesto solz skozi gib razlije v naše vidno polje. V tem smislu gre pri delu za sodobno reartikulacijo plesno izraznega, a ne v smislu preproste ekspresije, ampak raziskave zanke med neposrednim zunanjim sprožilcem, ki vzgiba čustva, odzivom fizičnega telesa na ta hormonski koktejl in gibom, ki se porodi iz sproženega telesnega občutka. 

Na ta način s svojim izvajanjem kljub ranljivosti, ki jo razgrne, deluje emancipirano, saj čustvom ni podvržena na milost ali nemilost, ampak sama operira z njihovimi sprožilci in raziskuje njihove vplive na svoje telo.

Plesalka kljub začrtanim točkam v prostoru (kubus, diagonala iz belih kamenčkov na sredini prostora, okvir v desnem kotu in veja poševnica na zadnji steni) ne hiti od ene postaje do druge, ampak v situacije vstopa in izstopa glede na stopnjo ganotja. V tako intimni situaciji ni prostora za prenarejanje in igranje, zato je odlična rešitev, da Lorenci sama operira z gumbom za sprožitev ali ustavitev glasbe preko mobilnika in lahko situacijo predčasno zaključi ali pa z gibom nadaljuje tudi v tišino, če se afektiranost nadaljuje. Na ta način s svojim izvajanjem kljub ranljivosti, ki jo razgrne, deluje emancipirano, saj čustvom ni podvržena na milost ali nemilost, ampak sama operira z njihovimi sprožilci in raziskuje njihove vplive na svoje telo. Lorenci nam tako preko koreografiranja svojega ranljivega telesa ne nalaga dela skrbi niti nas ne spravlja v nelagodje, kakor se lahko zgodi, ko opazimo ganotje (ne)znanca, zato ga nemara celo nočemo videti. Plesalka pa kljub temu čustvuje zares in v realnem času pred našimi očmi. 

Njeno čustvovanje je samo njeno, hkrati pa z raziskovanjem le-tega v javni situaciji izpostavlja ranljivost vsakega telesa in samo fiziologijo čustvovanja. Dejansko so naši možganski centri za čustvovanje temeljno povezani s trebuhom oz. prebavnim sistemom. Človeška čustva so se razvila iz primarnih reakcij ob grožnjah iz zunanjosti, pri čemer je človek razvil nehotene fiziološke obrambne mehanizme, ki mu narekujejo denimo beg. Lorenci v prizoru, ko si najprej z dlanmi iz kamenčkov oblikuje vzglavje in jih tako razmeče iz pravilne linije in se nato uleže pravokotno na beli kameni trak, dejansko vidno vzgiba trebušni del, ki začne vibrirati. Trebuh je center ganotja, od koder se nato razraste gib naprej v okončine. Prav kakor je njen zenovski japonski vrt scenografije zdrsnil iz ravnovesja in se je vanj odtisnilo nenadno dejanje, je iz ravnovesja pahnjeno njeno notranje življenje. 

Osredotočena prezenca plesalki odlično uspeva, ko pa vendarle ni več pristna v sami nalogi, ne vztraja, temveč izstopi in – poskusi znova.

Četudi je glavni vzgib ganotja glasba, pa se telo med svojim eliptičnim seganjem v prostor nadalje zapleta v odnose – tako kompozicijsko in materialno s predmeti kot s prisotnimi pogledi ljudi v prostoru, ki zapletajo občutja nastopajoče in zaradi katerih mora še močneje vztrajati v zbranosti in dovzetnosti za določene impulze, da odnos s prisotnimi ne prevlada in je ne zanese v napačno smer. Osredotočena prezenca plesalki odlično uspeva, ko pa vendarle ni več pristna v sami nalogi, ne vztraja, temveč izstopi in – poskusi znova. Pri vztrajanju v afektiranosti pripomorejo tudi fizični dražljaji. Lorenci tako enega izmed začetnih prizorov izvede stoječa bosa na kamenčkih. Za odmev in ojačanje ekspresivnega dogajanja nadalje poskrbi tudi igra sence rok v lesenem okvirju in korespondiranje vedno bolj dinamičnega giba z leseno tangento na steni, ki gibanje hkrati omejuje in osvobaja.

Dramaturgija giba se počasi dinamizira od začetnih krajših, bolj občutenih in počasnejših gibalnih akcij, ko se plesalka še uglašuje na nalogo in situacijo, do daljše in hitrejše sekvence, ko se impulzu lahko že temeljiteje prepusti. Repetitivna kvaliteta gibanja ob zadnji steni se zdi še najbolj v naprej postavljena, medtem ko gib na drugih mestih temeljiteje in dosledneje sledi trenutnemu impulzu. Njeno telo je daleč od treniranega, njena virtuoznost se ne izkazuje v odplesani težavnosti in popolnosti izvedbe, temveč v natančnosti izvedbe kompleksne naloge, ki ji ne gre za idealno zunanjo formo, temveč za zmožnost ganotja, ki se nato filtrira skozi telo in eksternalizira preko gibanja v likovno in materialno sugestivnem prostoru. Ko Lorenci obide krožno pot interakcije s scenografijo in se ponovno posede na kubus, bi se pot oz. lok afekcije lahko ponovil, a se predstava zaključi in nas pusti same z občutki. Kdo ve, kaj bomo mi, gledalci, naredili z njimi.

Pia Brezavšček
je sourednica portala www.neodvisni.art in revije za sodobne scenske umetnosti Maska.

---

STABAT. Biti ganjen
Avtorstvo in izvedba: Kaja Lorenci
Oblikovanje prostora, kostuma in luči: Petra Veber
Glasba: Žigan Krajnčan (vokal), Kristijan Krajnčan (violončelo)
Producent: DUM društvo umetnikov
Koproducenti: Nomad Dance Academy Slovenija, WorkShop Foundation
Projekt podpirajo: Mestna občina Ljubljana – Oddelek za kulturo, Ministrstvo za kulturo RS, Ustvarjalna evropa (Life Long Burning)
Zahvala: Pipa Lorenci, Jakob Lorenci, Jernej Lorenci

---

Opombe bralcev (0)