Nianse notranjosti v varnem prostoru med nami

Predstava Vse mora ven svoj začetek in konec posveti prostoru. Skozi epizodno nizanje prizorov, ki vsak z lastnim dramaturškim lokom ponuja prostor naslednjemu, Petra Peček, Manca Trampuš, Alja Lacković ustvarijo varen in domač uprizoritveni prostor oz. omogočijo, da se kot tak »materializira med nami.« Ivana Kocutar v prvencu poleg potopitve v notranje dogajanje prepoznava dodatno dimenzijo interaktivnosti, ki je »[t]udi performerkam, ki so bile glede na vsebino uprizoritve v poziciji ranljivosti, ponujala možnost, da se na nek način seznanijo s svojim občinstvom.«

Poskus razmisleka o interaktivnem gibalno-zvočnem prvencu Vse mora ven v produkciji PTL že takoj na začetku trči ob vprašanje – kdaj se je uprizoritev začela? Interaktivnost, neka stopnja participatornosti, je bila namreč prisotna še pred prehodom v dvorano, v preddverju PTL-ja. Tri performerke (Petra Peček, Manca Trampuš, Alja Lacković) so se že pred pa tudi po formalnem, z uro določenim začetkom uprizoritve sprehajale po avli in v na pol performativni, na pol privatni maniri ogovarjale čakajoče. Razmerje med performativnostjo in privatnostjo ni bilo povsem berljivo, saj so bile v tem smislu mejne tudi okoliščine, pa vendar že prisotnost ustvarjalk v prostoru in trenutku napetosti pred začetkom lastne predstave ni običajna praksa in vzbudi zanimanje. Kljub sproščenosti so kostumi ter copati razkrinkavali njihovo bistveno različnost, njihovo vlogo performerk.

Kar se dogaja in se bo šele zgodilo, je torej v ozki domeni nas in performerk ter nikogar drugega.

Prehod iz avle na oder, običajno označen s protokoli preverjanja vstopnic, iskanja sedežev in čakanja ter pričakovanja začetka dogajanja za četrto steno, je tukaj prevzel obliko spontanega povabila, neformalnega vdora publike skozi dvoje vrat. Na ta način je del občinstva prispel na publiki odrejeno mesto, del pa na oder, od koder se je pridružil ostalim. Ob predhodnem razdeljevanju letakov so performerke ponovno prevzele vloge ostalih gledaliških delavcev in same preverjale vstopnice. Kar se dogaja in se bo šele zgodilo, je torej v ozki domeni nas in performerk ter nikogar drugega.

Nekateri so se posedli, performerke pa so jih že naslednji trenutek pozvale, da jim pomagajo poravnati luči, ki so na dolgih vrveh bingljale s stropa, da pogledajo skozi odprto okno … Nepregledne intervencije članov publike so ustvarjale vrvež po celotnem prostoru, ki se je šele trenutek za tem, ko se je publika posedla, prelomil na dvoje. Interaktivnost se je kmalu po začetnih skupnih, vodenih akcijah masiranja ušesnih mečic, drgnjenja rok, ogrevanja glasu umaknila tej bolj konvencionalni, a nič manj aktivni obliki gledanja in se kot spomin, povratek k tukaj in zdaj pokazala le še enkrat kasneje v uprizoritvi. Povratek k tukaj in zdaj pa zato, ker je bilo jedro uprizoritve, ki je sledilo, podobno potapljanju v plasti duševnosti, ekspresiji notranjega dogajanja. Prevoda v koherentno misel ne poskuša doseči, ker je ta že od začetka obsojen na neuspeh – burno in nepredelano lahko privzame le formo fragmenta. S tem akcija pridobi na ambivalentnosti, ki jo lahko po svoje z lastnimi asociacijami v pomen dopolni v to že v začetnem, participatornem delu pozvan gledalec ali gledalka.

Zvrstile so se epizode, ki so variirale med plesnimi in performativnimi vložki, vse pa je povezoval poskus izraza notranjosti.

Zvrstile so se epizode, ki so variirale med plesnimi in performativnimi vložki, vse pa je povezoval poskus izraza notranjosti. Vsaka je bila lasten dramaturški lok, ki je z odzvenom ponudil prostor razvoja naslednji. Začetno epizodo, v kateri so spočetka vse tri sodelovale v vlogi plesalk, kasneje pa se je Manca Trampuš odcepila in upravljala z looperjem, sem razumela kot grajenje pokrajine duševnosti. Ta je večplastna, asociativna, ni v celoti prehodna, sestavljena je iz znanega in pozabljenega, na meji med tujim in lastnim. Vsakdanje geste in akcije so se za hip pojavile in povezane v iracionalno celoto delovale kot oprimek na steni asociacij. Prizor se je postopoma gradil do vrenja iz vedno bolj intenzivnih akcij nujnega, brezizhodnega poskušanja nečesa nedoločljivega s podporo vedno bogatejše zvočne ploskve, ki je s pomočjo looperja rasla z nalaganjem njihovih zvokov. To je ustvarilo nepregleden, vseobsegajoč ambient – prepričljivo sliko duševnega vrenja.

Kontrasten naslednji prizor z enako delitvijo vlog je z jasnim, pretočnim gibom ob skopi osvetljavi spominjal na ritual. Kot da bi šlo za sliko tistega skritega dela v človeku, ki je iskren ter nagnjen k duhovnosti in umetnosti. Kazal se je kot trenutek osvoboditve, ki je metaforičen pomen razgaljenja tudi dobesedno izvedel – plesalka si je med plesom slekla majico. Sledila je takojšnja refleksija, ki se je izživeti iskrenosti, pretirani resnosti odzvala s posmehom stopnjujoč do smeha ter smeha-joka.

Slika frustracije, iščoče pomiritev.

Tudi sicer se je zdelo kot da kostumi iz več plasti dosledno označujejo večplastnost duševnosti (kostumografija: Slavica Janošević, izdelava kostumov: Slavica Janošević in Alja Lacković). Začele so ogrnjene s plašči, ki so jih slekle po prihodu v dvorano. Akcije slačenja in neznosnega poskusa slačenja pa so prav tako delovale povedno. Slednja (v izvedbi Petre Peček) je prav zaradi številnih barvnih plasti kostuma ter dodanih elastičnih gumic, ki so z raztegovanjem poudarjale napetost, delovala vizualno prepričljivo. Zaradi gumic je kostum še bolje korespondiral s kompleksno materialnostjo duševnosti. Z raztegovanjem plasti tkanin prek glave je plesalka ustvarila učinek iluzije, ko atributi osebe niso več povsem določljivi. Za hip postane oblika, potem pa spet oseba, vpletena v obupano vztrajanje, zapletena v plasti. Slika frustracije, iščoče pomiritev.

Kot izrastek giba v obliki komaj razločnih mašil je akcijo spremljal govor. Na ta način je učinkoval komično in poudarjal vtis, da ne gre le za uprizarjanje, marveč še nereflektiran sanjam podoben iztis. V monologu Mance Trampuš se je govor postopno izostril in stopil v ospredje. Pripoved se je začela fragmentirano in stopnjevala do bistva v obliki silovite jasnosti.

Prostor, bolje varen prostor, šele nastane, moramo ga naravnati, mu omogočiti, da se materializira med nami.

Uprizoritev je svoj začetek in konec posvetila prostoru. Prostor, bolje varen prostor, šele nastane, moramo ga naravnati, mu omogočiti, da se materializira med nami. Premišljen vstop na oder ter začetno interaktivnost sem prepoznala kot poskus ukrotitve neenakomernega razmerja med performerji in publiko in s tem poskus kultivacije prostora. Preverile so vzdušje, s tehnikami sproščanja sprostile napetosti, ki jih takšno razmerje proizvaja, ter se tudi same spoznale s temi pred sabo – izprazniti prostor vseh napetosti, da se bodo v praznini brez motenj lahko gradile nove. Četudi bi bilo prizadevanje zgolj performativno in zanje ali za publiko ne bi doseglo tovrstnega učinka, je bilo v njem slutiti takšno anticipacijo. Predvsem je šlo za interaktivnost, ki si ni zadala le povezati publike med sabo ali aktivirati »sicer pasivne« publike, kar se hitro čuti pokroviteljsko in le poudarja neenakovrednost odnosa, kot da gre za odnos med učiteljem in učencem. Temu se mestoma ni mogla izogniti tudi pričujoča uprizoritev. Uporabljena interaktivnost pa je vseeno vsebovala še dodatno dimenzijo. Tudi performerkam, ki so bile glede na vsebino uprizoritve v poziciji ranljivosti, je ponujala možnost, da se na nek način seznanijo s svojim občinstvom.

Luči so ustvarjale vtis domačnosti, kljub temu pa so kot znak ostajale dovolj nedefinirane, da so skupaj s svojo multiplikacijo presegale enoznačnost opredelitve domačega prostora.

Po drugi strani je varnost vzbujala skopa scenografija, v obliki šestih luči, ki so visele s stropa, ter namizne svetilke v tehničnem kotičku v zadnjem vogalu odra. Luči so spominjale na takšne iz domače kuhinje in so s svojo postavitvijo označevale teritorij odra. Ustvarjale so vtis domačnosti, kljub temu pa so kot znak ostajale dovolj nedefinirane, da so skupaj s svojo multiplikacijo presegale enoznačnost opredelitve domačega prostora (oblikovanje luči: Urška Vohar).

Krhkost iztisnjenega so poudarjale akcije podpore, ki so zmeraj spremljale dominantno akcijo. Bodisi je šlo za spremljavo z glasbo s pomočjo looperja, fizično podpiranje, pogled, prisotnost. Kadar je bila katera od performerk v vlogi opazovalke glavne akcije, je prevzela vlogo priče, torej vlogo publike. S tem se je dvodelnost odrskega prostora razprla v krog, v katerem smo bili vsi skupaj udeleženi v dejanju varovanja notranjosti.

V duhu aktualnega političnega dogajanja, izkušnji izolacije v času koronavirusa ter socialne izolacije, ki služi kapitalu, sporočilo o pomenu kolektivnosti zazveni še močneje.

Končni monolog je deloval kot končni povratek k tukaj in zdaj in s sporočilom o pomenu prostora, skupnosti ter varnosti pomensko sklenil uprizoritev. Plesalka je popotnico ponesla prek prostora do njegovih materialnih sten, da se je izrisala intimnost in varnost, vezana izključno na dvorano zamejeno s stenami, istočasno pa ideja varnosti in skupnosti, ki sega čeznje. V duhu aktualnega političnega dogajanja, izkušnji izolacije v času koronavirusa ter socialne izolacije, ki služi kapitalu, sporočilo o pomenu kolektivnosti zazveni še močneje.

IVANA KOCUTAR
je dijakinja 4. letnika plesne smeri na Srednji vzgojiteljski šoli, gimnaziji in umetniški gimnaziji Ljubljana.

---

VSE MORA VEN
Koncept, avtorstvo in izvedba: ALJA LACKOVIĆ
Soavtorstvo in izvedba: MANCA TRAMPUŠ, PETRA PEČEK
Oblikovanje luči: URŠKA VOHAR
Tehnična asistenca: KRISTINA KOKALJ, JANKO OVEN
Kostumografija: SLAVICA JANOŠEVIĆ
Izdelava kostumov: SLAVICA JANOŠEVIĆ, ALJA LACKOVIĆ
Mentorstvo in zunanje oko: VITA OSOJNIK
Kreativna producentka: KATJA SOMRAK
Produkcija: PLESNI TEATER LJUBLJANA – PRVENEC 2022 / DEBUT 2022

Opombe bralcev (0)