Neodvisni

Partitura za gibanje

Leja Jurišić se v sodelovanju z ustvarjalno sopotnico Petro Veber, tokrat avtorico oblikovanja svetlobe, dramaturgije, scenografije in fotografije, v predstavi Koncert preigrava z mislijo, da sta ples in glasba zmožna neodvisno soobstajati znotraj istega performansa. Avtorica zapisa avantgardistične aluzije, tj. »zvočnost besed in zlogov, ki se oddaljujejo od lastnega pomena in se v zvenu igrajo za raznolikostjo pomena«, interpretira v odnosu do koncertnega formata, ki poleg njegove komične razgradnje, sega tudi do »abstraktnih pomenov diha, sveta in želje.«

Foto: Ana Lorger

Telo ni več vezano na potek skladbe, temveč se osvobodi diktata koncertne formalnosti, najde svoj izraz in ritem ter si v okviru rigidno zastavljenega koncertnega programa med pavzami zariše prostor osvoboditve. Kot v enem izmed intervjujev pravi plesalka sama, je gibanje nemogoče fiksirati, to nezmožnost pa lahko vidimo tudi na odru Linhartove dvorane Cankarjevega doma, kjer bi se morda lahko odvil klavirski solo koncert, a je telo vse preveč samosvoje in nemirno, da bi se pustilo ukalupiti v formo pričakovanega družbenega koda, ki ga zahtevata prizorišče in sam naslov predstave.

Plesalka ne pleše v tišini, temveč znotraj dolgih pavz, saj mnogokrat na klavirskih tipkah odigra nekaj tonov, te pa povezuje v plesno pripoved.

Koncertni program je sestavljen iz osemnajstih točk, Leja Jurišić začne s priklonom v konvencionalno začrtani dolgi črni obleki in čevljih s petami. A kaj hitro ugotovimo, da telo zase terja lasten prostor, zato se performerka čevljev kar hitro znebi, odmakne stol, vstane in se začne ekspresivno gibati. Plesalka ne pleše v tišini, temveč znotraj dolgih pavz, saj mnogokrat na klavirskih tipkah odigra nekaj tonov, te pa povezuje v plesno pripoved. Toni ves čas oklepajo potek gibanja, ga razpirajo in uokvirjajo, tako da postane vsaka od osemnajstih glasbeno-plesnih točk tudi zase zaključena celota. Oblikovanje glasbe je nastalo s pomočjo Jureta Vlahoviča, sicer pa se plesalka v predstavi izkaže tudi kot izvirna glasbenica.

Prvih nekaj plesno glasbenih točk ne vsebuje besed, nato Leja Jurišić zvoku klavirja in svojemu gibu doda še lasten glas. Najprej izraža zgolj zloge in črke, kasneje tudi besede. Z izražanjem glasov asociira na avantgardistične elemente predstav, predvsem dadaizem, kjer v ospredju ostaja zvočnost besed in zlogov, ki se oddaljujejo od lastnega pomena in se v zvenu igrajo za raznolikostjo pomena.

V avantgardistični maniri pomen in zven besed preizkušata zmožnost neodvisnega soobstoja znotraj istega performansa.

V osmi glasbeni sliki lahko razberemo naslov Ursonata, ime zvočne pesmi Kurta Schwittersa, nemškega dadaista, ki je v gledališkem listu naveden tudi med avtorji besedil. Drugi inspirativni avantgardist je Giacomo Balla, italijanski futurist, znan predvsem po sliki Dinamizem psa na povodcu. Leja Jurišić slikovni dinamizem pretovori v dinamizem giba in v besedilo devete točke z naslovom Toda pes. Naslednji avantgardistični avtor, ki ga med predstavo prav tako lahko prepoznamo, je francoski pesnik Pierre Albert-Birot, ki v svoji pesmi SIC svetu preda sporočilo: »Our aim is / to act- / We want: / To look, to see, to hear, to seek…« Leja Jurišić sicer to besedilo spremeni in nadgradi z besedami kot so breath, earth, desire, seek in podobnimi izrazi. Vse naštete specifičnosti avantgardistov Leja Jurišić poveže s svojim lastnim umetniškim izrazom. V avantgardistični maniri pomen in zven besed preizkušata zmožnost neodvisnega soobstoja znotraj istega performansa.

Poleg avantgardistov Leja Jurišić pod avtorje besedil navede tudi Miklavža Komelja, sodelavca, s katerim je ustvarjala že predstavo Ni mogoče čakati zaman. Z avantgardizmom lahko pesnika in umetnostnega zgodovinarja povezujemo tudi zaradi njegovega raziskovanja Srečka Kosovela, čigar pesmi in besedila je uredil v delu Vsem naj bom neznan. Časovni, a ne hkrati tudi idejni preskok od avantgardističnih avtorjev je Leja Jurišić naredila tudi z vključevanjem ideje o univerzalnem jeziku Francisa Lodwicka. Njegov esej o univerzalni abecedi je nastal pred skoraj več kot tremi stoletji, a ta univerzalistična težnja se izjemno dobro poveže z molčečimi pavzami telesa in izjavami, ki mnogokrat segajo vse od dadaističnega otroškega blebetanja do bolj abstraktnih pomenov diha, sveta in želje.

Zadimljen prostor občinstvu posreduje mistično atmosfero, rdeča luč deloma oblije tudi Jurišićino kožo, tako da se zdi, kot da so nekateri deli njenega telesa postali okrvavljeni.

Skupaj z osemnajstimi glasbeno performativnimi točkami se spreminja tudi svetloba, ki na začetku osvetljuje zgolj sprednji del odra, nato pa se v nekaterih glasbenih točkah razširi v celotni odrski prostor, kot da bi pustila dihati tako telesu kot tudi prizorišču. Zadimljen prostor občinstvu posreduje mistično atmosfero, rdeča luč deloma oblije tudi Jurišićino kožo, tako da se zdi, kot da so nekateri deli njenega telesa postali okrvavljeni. Skupaj s svetlobo se stopnjuje tudi koncert, ki mu Jurišić vse bolj dodaja svoj globoki glas. Motna rumena svetloba, rdeča barva in vzkliki Leje Jurišić vzpostavljajo plesalkino že znano ritualnost, divjost in ekspresivno prisotnost.

Skupaj s poseganjem po avantgardističnih avtorjih performerka preizkuša meje besed in njihovo logike, ki sega onstran racionalizma in se obrača v njihovo čutno pokrajino. Ta vpliva tudi na njen gib, saj besede izgovarja iz globine telesa. Ker je večina besed preprostih, skorajda banalnih, in ker jih poveliča v glamuroznost koncertnega koda, tako sproži trenutke komičnosti. Koncert asociira na dadaistični kabare in spominja na avantgardistični boj proti institucionalizaciji umetnosti in njihovi zahtevi po izgonu umetnosti iz muzejev. Leja Jurišić s komičnimi vložki hkrati prenese tudi kritični pogled na resnost koncertnih dvoran, njihovo uniformiranost in elitistično dimenzijo. Njeno telo med koncertom pade po tleh, se z glavo zabije v klavirske tipke, preproste otroške skladbe pa transformira v postmoderni koktejl glasov, giba in skorajda neprepoznavne melodije.

Plesalka se kljub digresijam kršenja koncertnega koda, znotraj katerih se giblje, pada, igra in poje, vseskozi vrača v ustaljeno sliko pričakovanega koncertnega dogodka.

Plesalka se kljub digresijam kršenja koncertnega koda, znotraj katerih se giblje, pada, igra in poje, vseskozi vrača v ustaljeno sliko pričakovanega koncertnega dogodka. Želja po dokončni zadostitvi tej zahtevi se izpolni, ko Leja Jurišić sekvenco osemnajstih kratkih skladb zaključi po pravilih, torej tako kot piše v partituri. To je tudi dejanski naslov zadnje skladbe Tako piše, kjer se plesalka transformira v pianistko in izvede dokončni mimesis klavirskega nastopa, preden se prikloni in zapusti prizorišče.

Čeprav se vseskozi gibljemo med banalnostjo in resnostjo klavirskega koncerta, Leja Jurišić tudi po aplavzu občinstvo opomni, da to ni »zares« klavirski koncert in da so rože, aplavz in prikloni odveč, zato se med ploskanjem ne odloči, da bo v stilu »we want more« dodala repertoarju še skladbo ali dve, temveč zgolj odigra nekaj tonov, zamijavka in ponudi komični imitaciji velike in male mačke. Na ta način zgoščeno ponovi dramaturgijo in idejno zasnovo Koncerta, kjer se ves čas pretvarjamo, da gre zares, a ta skupni konsenz resnosti nenehno razpada, se banalizira in nam pusti, da vanj vdrejo smeh in vprašanje (ne)smisla tovrstnega početja.

ANA LORGER
še vedno končuje študij primerjalne književnosti in dramaturgije.


Koncert
Avtorica, izvedba, glasba: Leja Jurišić
Scenografija in oblikovanje svetlobe: Petra Veber
Oblikovanje glasbe: Jure Vlahovič
Dramaturgija: Petra Veber, Leja Jurišić
Besedilo: Giacomo Bella, Pierre Albert-Birot, Kurt Schwitters, Miklavž Komelj, Francis Lodwick, Ronald Johnson
Fotografija: Petra Veber
Producent: Žiga Predan
Produkcija: Pekinpah, Leja Jurišić
Koprodukcija: Cankarjev dom
Partnerji: Kino Šiška

Dodaj opombo. Za objavo se je potrebo prijaviti.