Pomanjkanje jasnih znakov in premišljenih metafor

Sanja Nešković Peršin v predstavi Skrito, ki jo je ustvarila v novomeškem Anton Podbevšek teatru, pripre zakulisje baletne dvorane, ki je »s svojo izkrivljenostjo kot prispodoba sveta«. Avtorici prispevka se koncept razkriva kot premalo poglobljen in režijsko neodločen, tako da napor obeh plesak in igralca ne izzveni zares kot upor proti baletnim konvencijam in sploh vsaki uniformiranosti, prispodoba česar bi linije stroge sivine hostesne službe in ponavljajoča vežba beletnega treninga lahko bile.

Če je bila zadnja predstava Sanje Nešković Peršin Točka.Brez povratka. njen simbolni poslovilni solo od baletne umetnosti še v špic copatih in v maniri reminiscence na balet, s koraki, ki so bili dobesedno baletni, se v novi uprizoritvi v konceptu in gibalnem materialu kljub sorodni materiji, ki jo še vedno vznemirja, Nešković pomika k plesu onkraj, nad ali izven baletnega, k izzivom, ki svoje baze ne zanikajo, a naslavljajo osvobojenost giba, ki pa ga izvaja vešče natrenirano baletno telo.

Uprizoritev Skrito se dotika vprašanj moči, premoči, rivalstva, formalizma, ki označujejo baletni milje, in hkrati z razkritjem poskuša vzpostaviti robove, ki bi lahko spodbudili k razmisleku.

Uprizoritev Skrito pa ni zgolj gibalni eksperiment, je tudi vabilo v drobovje zaodrja, mehanizmov in ritualnosti delovanja v baletni skupnosti, v njeno vsakdanjost, odrezano od ustvarjalnih procesov in lično zapakiranih končnih produktov, ki jih potem gledamo na baletnem odru. Dotika se vprašanj moči, premoči, rivalstva, formalizma, ki označujejo baletni milje, in hkrati z razkritjem poskuša vzpostaviti robove, ki bi lahko spodbudili k razmisleku.

Izhodišče v Skrito Nešković zastavi skozi uniformiranost baletnih teles, ki ji sinonim (nekoliko neposrečen) najde v uniformiranosti hostesnih služb. Mateja Železnik in Polett Kasza se iz hostes, ki nas usmerjata ob prihodu v dvorano, s plesno gibalnimi manifestacijami prelevita v plesalki, ki s postavitvijo baletnega droga na sredino odra in s privedenim glasbenikom (Davor Herceg) za muziciranje v živo, opredelita osrednji dogajalni prostor – to je baletno dvorano za vaje. S prehajanji plesalk za pomičnimi vrati na zadnji steni, odkrivanji in zakrivanji z zavesami, z ogledalom, ki z distorzijskim odsevom razkriva in označuje del baletne dvorane in je s svojo izkrivljenostjo kot prispodoba sveta, ki ga reprezentira, nas navidezno uvedeta še med tiste skrite kotičke, ki z njunim izginjanjem in pojavljanjem in nerazkritjem ohranjajo draž nepotešene radovednosti – da še naprej ugibamo, kaj tam zadaj pravzaprav je.

Problematična razmerja v odnosih med baletnimi plesalci, ki so neizbežen del hierarhičnega diktata baletnega sveta, so izpostavljena v razkazovanju skozi v zadnje meje potisnjene gibalne veščine, ki že mejijo na izkrivljenost, v razkazovanju neprijetne podobe pretirane zlorabe telesa ali med prerivanjem, kdo bo prvi, kdo bo spredaj, kdo bo bolj viden.

Skrito nima osrednje dogajalne linije, je le skupek metaforičnih namigov, ki včasih rahlo trčijo eden v drugega, drugič spet so v trdnejši simbolni povezanosti ali pa so zgolj razpršeni po prostoru, vsak v svojem fokusu. Kdaj pa kdaj so ti namigi asociativno močni, recimo v prostorskem razmeščanju scenskih elementov ali s hiper ekstenzijami in vzdržljivostnimi napetostmi obeh plesalk, spet drugič, recimo v govorni lamentaciji igralca Luke Bokšana o zakulisni problematiki hostesništva pa uidejo iz pomenske zanke in obvisijo v zraku. S temnimi, sivimi in rjavimi barvnimi niansami uniformiranih oblačil v slogu hostesnih služb (kostumograf Uroš Belantič) vseh nastopajočih in v enakih barvnih odtenkih scenskih elementov premičnih vrat in obešenih ali prenosnih zaves (scenografinji Ema Kobal in Mila Peršin) je atmosferičnost dobro poantirana in predstavlja ob predvajani glasbi Saša Kalana in Davorja Hercega pomemben delež sivine, ki označuje nič kaj glamurozni in vedno enak vsakdan skritih mest zaodrja in odnosov na lestvici pomembnosti. Problematična razmerja v odnosih med baletnimi plesalci, ki so neizbežen del hierarhičnega diktata baletnega sveta, so izpostavljena v razkazovanju skozi v zadnje meje potisnjene gibalne veščine, ki že mejijo na izkrivljenost, v razkazovanju neprijetne podobe pretirane zlorabe telesa ali med prerivanjem, kdo bo prvi, kdo bo spredaj, kdo bo bolj viden. Početje prerivanja je zastavljeno nepretenciozno, celo preveč lahkotno, manjka mu več dramaturške razdelanosti in ostrejše dinamike, ki bi pomensko presegla osnovno misel ter razgalila konkretna občutja povzpetništva in rivalstva. V uprizoritvi so najmočnejši deli, ko se plesalki otreseta uniform in v dresih kožne barve poustvarjata lastne demone in strahove v odnosu do drugega ali do sebe oziroma do sveta, ki mu pripadata. Takrat se namreč izlušči prepotrebna emotivnost, ki odtise materije označi dovolj intenzivno, da se z njimi kot gledalci lahko identificiramo.

Če je drog eden od arhetipskih oznak baleta, kjer se med klasom vzpostavljajo za balet tako pomembne vertikale, to vizuro Nešković spreobrne in uporabi drog kot orodje manipulacije (kar se lahko nanaša tudi na balet) in permutacije telesnih oblik. S tem se rojevajo novi gibalni prostori, ki nimajo direktne povezave z baletom, so bolj svobodne, organske izpeljave osnovnega vokabularja in so hkrati upor proti vsakdanjemu monotonemu drilu. Na drogu nastajajo telesna vozlišča, prepleti, reducirani premiki vzdolž droga, razna visenja, preizkušanja težnosti, dotikanje in objemanje z nogami namesto z rokami kot po navadi; dovoljeno je torej vse, kar v baletu ni. Po končani gibalni akciji »boja« z drogom z nogami na njem in telesom na tleh obvisi Luka Bokšan kot ujet v splošno klimo objektivizacije teles baletnih plesalcev, ki ob tem izgubijo lastno življenjskost. Ta klima se je v različnih akcijah v procesu predstave postopoma že nekoliko nakazovala. Vstop gosta Manuela Rodrígueza na koncu je pojav novega telesa, ki v štartu še ima možnost subjektivnega, kar se odrazi v njegovem kratkem solu. A nadalje Rodríguez deluje kot nekakšen vrinek in je njegova relacija do prejšnjega dogajanja nejasna. Rodríguez na koncu z zaveso pokrije Bokšana in Hercega, dva »objekta«, ki spadata na smetišče zgodovine ali pa sta zgolj »pospravljena« do prihodnje rabe.

»Spopad« s trdno ukoreninjenimi razmerji v baletu bi potreboval bolj jasne znake in premišljene metafore ter bolj odločno in drzno režijsko montažo prizorov.

Celotna uprizoritev sicer na površini deluje kot preplet zastavkov osrednjega koncepta problematizacije baletnega miljeja, a s premalo poglobljeno konceptualno osjo, da bi upor proti baletnim konvencijam zaživel trdneje in ostreje. »Spopad« s trdno ukoreninjenimi razmerji v baletu bi potreboval bolj jasne znake in premišljene metafore ter bolj odločno in drzno režijsko montažo prizorov.

Nataša Berce
je baletna pedagoginja, kritičarka in publicistka.

---

Skrito
Koncept, režija in koreografija: Sanja Nešković Peršin
Nastopajoči in soustvarjalci predstave: Polett Kasza, Mateja Železnik, Luka Bokšan
Gost: Manuel Rodríguez
Glasbenik: Davor Herceg
Avtorska glasba: Sašo Kalan, Davor Herceg
Kostumografija: Uroš Belantič
Scenografija: Ema Kobal, Mila Peršin
Oblikovanje svetlobe: Jaka Šimenc
Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar
Fotografija: Barbara Čeferin
Fotografija naslovnice: Ema Kobal
Koprodukcija: Anton Podbevšek Teater & Plesni teater Ljubljana

Opombe bralcev (0)