Blefiranje na blef

Zapis v močni navezavi na Debordovo teorijo spektakla vstopa v dialog s predstavo Blef, kot njeno osrednjo strategijo uprizarjanja pa prepoznava premeteno blefiranje. Metod Zupan se posveti vizualnemu imaginariju in apropriacijam podob, s katerimi Enya Belak, Jerca Rožnik Novak in Veronika Valdés zgradijo humorno kritiko družbe spektakla ter plastično prikažejo zlasti mediirane podobe človeških odnosov, tekst pa se dotakne tudi površinskega (kritiškega) drezanja pod površino. »Vse, kar se lesketa, pa ni prelesten puhel kič, vsaj v rokah angažiranih ustvarjalk ne.«

Gesta naslovitve predstave Blef, ki po definiciji označuje slepeče bleščeč ali bahav videz brez vsebine oziroma izraža izvrševanje nečesa brez vnaprejšnje priprave, aka blefiranje, je a priori pogumna, v predstavi Enye Belak, Jerce Rožnik Novak in Veronike Valdés pa je poleg tega še hudomušna. Ustvarjalke v plesni predstavi, premierno uprizorjeni 21. novembra 2021 v koprodukciji zavoda Flota in PTL, s sodobnoplesno apropriacijo podob (ženskega) telesa v kulturi poznega kapitalizma komentirajo plehkost te kulture in družbe. Blefiranje v sodobnoplesni predstavi zavzame osrednjo uprizoritveno strategijo ter nas na šaljiv in razumljiv način približa situacionistični kritiki družbe spektakla, četudi ta ostane površno premišljena.

Ustvarjalke predstave Blef za ponazoritev in vstop v sicer zelo ezoterično teorijo izberejo njen vizualni imaginarij: modno industrijo, ki bolj kot katera druga velja za površinsko, zakrivajočo družbeno neenakost, fetišistično, z eno besedo: spektakularno.

Znotraj kritične teorije najbolj citirana obravnava spektakla pripada francoskemu situacionistu Guyu Debordu, ki spektakel opredeljuje kot družben odnos med ljudmi, ki ga mediirajo podobe. Po Debordu se nam celotno življenje predstavlja kot akumulacija spektaklov, ti pa se predstavljajo kot obširna, a nedostopna (hiper)realnost, ki se je ne prevprašuje. V tem je spektakel razširitev Marxovega koncepta blagovnega fetišizma, kjer upravljanje ljudi z blagom zamenja upravljanje blaga z ljudmi, kar predstavlja samovzdrževalno strategijo kapitalističnega sistema. Ustvarjalke predstave Blef za ponazoritev in vstop v sicer zelo ezoterično teorijo izberejo njen vizualni imaginarij: modno industrijo, ki bolj kot katera druga velja za površinsko, zakrivajočo družbeno neenakost, fetišistično, z eno besedo: spektakularno. Modna industrija je prav tako eden najvidnejših vršilcev objektifikacije, kjer so reklamirani artikli, telesa in subjekti sploščeni v objekt gledanja, ocenjevanja in potrošnje.

Njuna kamnita mimika, zaradi katere spominjata na izložbeni lutki, igranje z ventilatorjema ter fluidno prehajanje v voguing, njunemu plesu dajejo sproščen in igriv značaj, saj ne pustita, da ju rigidnost sveta mode omejuje.

Na to povezavo nas že pred predstavo opozori promocijski material, ki bolj klasično formo brošure zamenja za stiliziran bankovec s profilnima portretoma Valdés in Rožnik Novak, pod katerima piše »One of these faces is fake«. Zastavljena apropriacija podob se nadaljuje v dvorani Plesnega teatra Ljubljana: na koncu odra se razprostira zaprta gledališka zavesa, za njo je projiciran napis »One of these dancers is fake«, pred njo pa s hrbtom proti publiki sedita plesalki. Oblečeni sta v kričeča kostuma fluorescentnih odtenkov in tako kot njuni rožnati lasulji iz sintetičnih materialov (Pia Gorišek, Martina Borščak). Na fenomenološki ravni sta objekta na odru pripravljena za konzumpcijo s strani občinstva, ki je za ogled plesne predstave plačalo vstopnico. V offu začne nabijati razgiban ritem (Sarah Al Saleh) in luč (Janko Oven) sledi zdaj gibajočima telesoma. Sprehajata se po odru, kakor bi bil modna pista, pretirano gibata z boki in rokami ter kljub njuni nenatančnosti načeloma delujeta unisono. Njuna kamnita mimika, zaradi katere spominjata na izložbeni lutki, igranje z ventilatorjema ter fluidno prehajanje v voguing, njunemu plesu dajejo sproščen in igriv značaj, saj ne pustita, da ju rigidnost sveta mode omejuje.

Vse, kar se lesketa, pa ni prelesten puhel kič, vsaj v rokah angažiranih ustvarjalk ne.

Uprizarjanje plehkosti se v predstavi kmalu ponovno pojavi, ko ritmično glasbeno podlago zamenja elevator music, nekakšen simbol puhlih pogovorov z neznankami_ci, ki so prisotni zgolj iz želje po zapolnitvi tišine, globlje vsebine pa načeloma nimajo. Vse, kar se lesketa, pa ni prelesten puhel kič, vsaj v rokah angažiranih ustvarjalk ne. Po Debordu je značilnost družbe spektakla upad preizpraševanja videnega in zadovoljitev z njihovo površinsko prezenco – podobo. V plesno-gledališki predstavi, tudi Blefu, pa smo navajene_i drezati v videno z analizo znakov, da bi jih razvozlale_i in dognale_i njihov skriti pomen. Medtem ko bi pravcati spektakel moral funkcionirati že samo na ravni uprizoritve oz. gledalske izkušnje, pa nas zaradi slikovitosti odrskih podob, nevsakdanje drže plesalk in dramaturške razgibanosti (Pia Vatovec) samo spektakularnost ne zadovolji. Želimo drezati pod površino, kjer pa ne najdemo nič pretresljivega.

V tem pogledu navdih v Debordu zaradi površnega premisleka celovitosti spektakla in njegovo evidentno nekompatibilnostjo s sodobnimi uprizoritvenimi praksami res izpade blefiran. Četudi je spektakularnost plesne predstave vprašljiva, pa se gledalska izkušnja ne razvodeni po celi črti. Ustvarjalke se uspešneje spoprimejo z oprijemljivejšo platjo teorije družbe spektakla, ki pritiče medčloveškim odnosom. V družbi, kjer odnose med ljudmi mediirajo podobe, subjekti nase gledamo kot na objekte. Sebe spektakulariziramo in pretvorimo v objekt pogleda, saj nam in drugim ni zares pomembno, kaj se skriva pod površjem. Najbolj banalno bi slednje lahko ponazoril s kritiko samo: ni zares pomembno, če je predstava dobra, temveč če je predstava videti dobra, če je dobra kritika oziroma če je kritika videti dobra. V takšni družbi drugih ne dopustimo blizu, probleme kopičimo v sebi in vstopamo v površinsko in tekmovalno okolje, kjer največ pomeni podoba – ne to, ali znamo delati predstavo, pisati refleksijo; ali v tekstu predstave, katera izmed plesalk je dejansko fake, temveč podoba velja sama na sebi. Važno je, če zgleda, kot da znamo delati predstavo, pisati refleksijo itd.

Ustvarjalke predstave pa kljub turobnosti takšne interpretacije ne ostanejo cinične. V vizualno najprivlačnejšem prizoru celotne predstave, ki se odvije proti njenemu koncu, Rožnik Novak in Valdés brez lasulj na oder, ki ga osvetljujeta zgolj dva ozka žarometa, privlečeta dva stolčka, na sedalu katerih se nahajata ogledali. Plesalki se zazreta v svojo podobo in svojima odrskima objektoma dodata subjektivnost. Luč, ki je lesketu njunega kvazispektakla dodala ves lesk, s premikanjem ogledal zrcalita nazaj v dvorano in pri tem ustvarjata očarljive odrske podobe, nasičene s pomenom.

Belak, Rožnik Novak in Valdés so navkljub časoma majavi odrski prezenci in neceloviti premišljenosti koncepta v publiki uspešno zbudile razmišljanje o problematični naravi medčloveških odnosov in konzumpciji umetnosti v sodobni družbi, če ne zaradi drugega, zaradi premetene naslovitve svoje predstave.

Zavoljo sklenitve dramaturškega loka se v sklepnih prizorih ustvarjalke sicer vrnejo v format dražbe. Plesalki na okrogli platni odtisneta svoje prsi, grafiki prineseta na oder ter ga zapustita. Iz objektov sta se plesalki v času trajanja predstave prelevili v subjekta, ki objektifikacijski pogled občinstva zapustita. Nad zavesno kuliso zasije stavek »One of these artworks is a masterpiece« in na oder se pripelje rumba z majhnim tranzistorčkom, ki oddaja komaj razumljivo hitro govoričenje dražbenikov. Luč se ugasne in nad odrom se zasveti poslednji zapis: »Masterpiece is sold«, ki ga težko beremo v analogiji s predstavo samo. Belak, Rožnik Novak in Valdés so navkljub časoma majavi odrski prezenci in neceloviti premišljenosti koncepta v publiki uspešno zbudile razmišljanje o problematični naravi medčloveških odnosov in konzumpciji umetnosti v sodobni družbi, če ne zaradi drugega, zaradi premetene naslovitve svoje predstave.

METOD ZUPAN
je študent sociologije kulture in umetnostne zgodovine ter novinar in kritik na Radiu Študent.

---

BLEF
Koreografija: ENYA BELAK, JERCA ROŽNIK NOVAK, VERONIKA VALDÉS
Dramaturgija: PIA VATOVEC
Oblikovanje svetlobe: JANKO OVEN
Glasba: SARAH AL SALEH
Kostumografija: PIA GORIŠEK
Oblikovalka maske: MARTINA BORŠČAK
Vizualna podoba: ENYA BELAK
Producentka: EVA POSEDEL
Produkcija: FLOTA LJUBLJANA, FLOTA, ZAVOD, MURSKA SOBOTA
Koprodukcija: PLESNI TEATER LJUBLJANA

Opombe bralcev (0)